Marijino vnebovzetje

Rimskokatoliška cerkev obhaja vsako leto praznik Marijinega vnebovzetja. Pri vnebovzetju gre za versko  dogmo, ki je bila uradno razglašena šele leta 1950. Ob tem prazniku objavljajo vsako leto na spletnih straneh Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem približno enako prigodno besedilo, ki ga lahko preberete tukaj. Slovenski škofje bodo tudi letos "izročili slovenski narod materi Božji".

Pa si spet poglejmo zgodovino omenjene dogme in zakaj protestanti ne obhajamo tega praznika. 

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Ponavadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  

Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju ponovil za navedenima slavnima predhodnikoma, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in krožila naokoli spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je proglasil za  dogmo rimske cerkve  Pij XII. Leta 1950. Glede na dogmo o papeški nezmotnosti se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII. Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, toda v resnici  ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci  brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno verovala v Marijino vnebovzetje, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva. Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba."