"Gorečnost za tvojo hišo..."

V Jn 2, 13-22 imamo opisano Jezusovo prvo čiščenje Jeruzalemskega templja, ki se je zgodilo kmalu po začetku njegovega javnega delovanja. Pravzaprav ni šlo za čiščenje stavbe svetišča, ampak templju pripadajočega prostora, kamor je sodilo dvorišče poganov. Tam je potekala trgovina z rekviziti, potrebnimi za tempeljsko dejavnost, menjalci pa so menjali posvetni denar (s cesarjevo podobo) za tempeljske novce, potrebne za nakup žrtvenih živali. Živahna kramarska dejavnost, hrup in vpitje so motili zbranost  tistih bogaboječih poganov, ki so  prihajali na ta kraj, da bi počastili Boga (cf. Jn 12,20). Z Božjega stališča  tempelj ni bil namenjen samo Judom, ampak, kot je pisano:  "[M]oja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva." (Iz 56,7b) Jezus ni odobraval takega brezbrižnega ravnanja, zato je razgnal prodajalce in menjalce, pri čemer so se njegovi učenci spomnili, da je pisano: "Gorečnost za tvojo hišo me použiva." (Jn 2,17. Ps 69,10) 

Jezusova žrtvena smrt na križu je odpravila potrebo po vidnem templju, kakršen je bil jeruzalemski (cf. Mt 27,51). V novi zavezi dobi izraz tempelj širši pomen. Apostol Pavel pravi, da smo mi Božji tempelj, oziroma, da je naše telo  tempelj Svetega Duha (cf. 1Kor 3,16. 1Kor 6,19). Na drugem mestu pa pravi: "Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem se zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu. Vanj se z drugimi tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu." (Ef 2, 20-22)  Tudi Kristusova Cerkev je torej na nek način tempelj, v katerega se vzidavamo.

Toda vsaka stvar na tem svetu je pokvarljiva, tako tudi vidna cerkev. Skozi stoletja so vanjo pronicale tuje, poganske doktrine in prakse, ki nimajo s  Kristusovim naukom nobene zveze, ali mu celo nasprotujejo. Nastop reformatorjev: Wickliffa, Husa, Savonarole, Luthra,  Calvina, Cranmerja, Trubarja in mnogo drugih, bi lahko označili z besedami: "Gorečnost za tvojo hišo me použiva." Tem ljudem ni šlo niti denar niti za lastno slavo, ampak edino za Božjo slavo. Z vsem srcem so si prizadevali, da ljudem ponovno odkrijejo  evangelij milosti, kot je razodet v Božji besedi in ga je srednjeveška cerkev  skoraj popolnoma zameglila. Cerkev so hoteli očistiti  praznoverja, zlorab, pridobitništva ter nebibličnih naukov in praks. In kakšno nagrado so dobili na tem svetu? Hus, Savonarola  in Cranmer so goreli, Wickliffe je imel srečo, da si je našel vplivnega zaščitnika, podobno tudi Luther, Calvin in Trubar sta morala oditi na tuje... In še več  enakih , oziroma podobnih usod bi lahko našteli. Vse zavoljo evangelija. Pot evangelija - pot križa. Sledili so svojemu Gospodu, o katerem je pisano: "Gorečnost za tvojo hišo me použiva."

Prireditev ob dnevu reformacije na Rašici

Občina Velike Lašče,

Javni zavod Trubarjevi kraji in

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

vas vabijo

na

SLAVNOSTNO PRIREDITEV OB DNEVU REFORMACIJE

Z ODPRTJEM FOTOGRAFSKE RAZSTAVE

Andreja Perka

z naslovom

»TRUBAR – IZGNANEC«

-      doživetje in interpretacija Trubarjeve poti.

Slavnostni govornik bo minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič.

Prireditev bo na praznični dan,

v nedeljo, 31. oktobra, ob 19. uri,  

                                                                                                             

v galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji na Rašici.

V kulturnem programu sodeluje Velikolaška vokalna skupina.

Pogostitev:

Društvo za ohranjanje dediščine Gradež.

Vsi prav lepo vabljeni!

Vir: Javni zavod Trubarjevi kraji

Znamenja, čudeži, vera

Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.  (Jn 4,46-54)

Če delaš znamenja in čudeže, boš gotovo postal slaven. To se je zgodilo tudi Jezusu. Jezus je  delal znamenja in čudeže, da bi ljudje verovali vanj in v njegovo poslanstvo, ki ga je imel od Očeta,  ali pa preprosto iz sočutja do ljudi ki jih je srečeval in so bili v različnih stiskah. 

Kraljevi uradnik, ki je omenjen v zgornjem odlomku,  je bil po vsej verjetnosti poganski stotnik v službi Heroda Antipa. Mož, ki je imel bolnega sina,  je najbrž že posedoval določeno vero v Jezusa, da je naredil, ko je izvedel za Jezusovo prisotnost v Kani,  celih  32 kilometrov, kolikor približno znaša pot  od Kafarnauma do Kane. 

Toda, pozor, Jezusova reakcija na povabilo ni bila tisto, kar bi človek v takem primeru pričakoval. Uradniku je povedal lepo po pravici: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  (v.48)  Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli kaj nadnaravnega.  Pa bi res verovali? Ne verjamem, da bi verovali, ampak bi videli. Morda bi celo verjeli, ne moremo pa z zanesljivosti reči, da bi potem tudi dejansko verovali. Vera namreč ni to, kar nekdo vidi ali sliši, ampak je Božji dar (cf. Ef 2,8).  Da je uradnik verjel v Jezusove zmožnosti ozdravljanja, dokazuje tudi dejstvo, da ga je po začetnem hladnem tušu še enkrat poprosil, da bi šel z njim. Toda Jezus ga je le prijazno odslovil, češ, da je z njegovim sinom vse v redu, z njim pa ni šel. Kot pravi Pismo, je mož veroval besedi in odšel domov. Ko je videl sina ozdravljenega, je šele začel zares verovati. Ni več samo verjel, ampak je veroval, pa ne le on, ampak se je njegove vere "nalezla" vsa njegova družina. Zanimiva in čudovita so pota suverene Božje milosti. 

Naj Bog vsem podeli svoj milostni dar zveličavne vere. "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b) 

Stati inu obstati 11-12/10

Verovati, kar je absurdno?!

Zveza evangelijskih študentov  je spet zelo  aktivna. Pripravila je več zanimivih okroglih miz, oziroma pogovorov na temo "Verovati, kar je absurdno?!" Eno od predavanj na spod- njem seznamu je žal že mimo, glavnina pa je še pred nami.

ZVeŠ >>>>>>>>>>>>>>

In še en pogovor v Murski Soboti, v torek 19. 10.:

 

Poklicani in izvoljeni

Prilika o svatbi (ruska ikona: 14. stol.)

Prilika o svatbi, zapisana v evangeliju po Mateju 22, 1-14, nam pripoveduje o kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Kralj predstavlja nebeškega Očeta, sin je Božji Sin Jezus Kristus, nevesta pa Božja Cerkev, občestvo svetih (cf. Raz 19, 5-9). Poročna gostija predstavlja nebeško kraljestvo, oziroma veselo občestvo z Bogom v njegovem kraljestvu.

Kralj je preko svojih služabnikov povabil določeno skupino na svatbo, a povabljeni so povabilo gladko prezrli. Podobno se je zgodilo ob drugem povabilu, le da so povabljeni povrhu vsega nekatere kraljeve odposlance   pobili. Povabljeni predstavljajo starozavezno Božje izvoljeno ljudstvo, ki je bilo povečini gluho na sporočilo evangelija. Ne odzvati se na kraljevo povabilo na svatbo je pomenilo hudo žalitev, zato je dal kralj požgati mesto, kjer so živeli povabljenci. Prilika torej meri na  neodzivnost judovskega ljudstva in napoveduje usodo Jeruzalema, ki so ga nato leta 70 uničili Rimljani.

Kralj je nato pozval svoje služabnike, naj na gostijo povabijo druge ljudi, torej tiste, ki prvotno niso pripadali izvoljenemu ljudstvu: "Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti." (Mt 22,10) V svatovski dvorani se je zbrala nadvse pisana druščina. Da, med njimi so bili  celo hudobni! Kaj ni bil prvi in zadnji od  Zveličarja osebno kanonizirani svetnik tat in kriminalec (cf. Lk 23,39-43)?  Mnogim se zdi kaj takega pohujšljivo, toda  "[M]oje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD" (Iz 55,8) Zavedati se je treba naslednjega:  "GOSPODOVA je zemlja in kar jo napolnjuje" (Ps 24,1) in on "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11b) Bog ne dela po sklepu naše volje, o kateri si mnogi delajo iluzije, da naj bi bila celo svobodna, ampak svoje. 

Že v 11. vrstici pa se je zgodilo naslednje: "Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke." Nekoč je bilo ponekod na Orientu v navadi, da je kralj priskrbel svatom svatovsko obleko. V našem primeru se je sicer znašla na kupu zelo raznolika družba dobrih in hudobnih, ampak od vsakega svata se je pričakovalo, da pride v svatovski obleki. Zato je  kralj naročil strežnikom, da človeka, ki ni imel ustrezne obleke vržejo "ven v  najzunanjejšo temo[...] Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih". (Mt 22, 13.14) Poklicanost  torej ni garancija za  izvoljenost! Svatovska obleka predstavlja pravičnost, ki jo prejme posameznik od Boga. To je všteta pravičnost. Izvoljeni nima neke svoje pravičnosti, ki bi izhajala iz njega, njegovih dobrih dejanj ali vere, ki bi jo sam proizvedel. Pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost, in ta je  všteta resničnemu kristjanu.

Mnogo je poklicanih. Evangelij se po svetu oznanjuje že skoraj 2000 let. Mnogi ga slišijo in ignorirajo. Nekateri ga slišijo in jim je celo po malem všeč. Nekaterim od teh celo uspe, da se zrinejo v dvorano, kjer poteka Jagnjetova gostija. Morda se zanašajo na svoje zasluge. Ampak ti zagotovo niso med izvoljenimi. "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Izvoljeni se zanašajo edino na Kristusa in na njegovo na križu izvršeno delo. On je vsa njihova pravičnost.  Ali si med njimi?

Odpuščeni so ti grehi

Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto.  In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: "Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!"  In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: "Ta govori bogokletno." Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: "Zakaj v svojih srcih hudobno mislite?  Kaj je namreč laže: reči: 'Odpuščeni so ti grehi' ali reči: 'Vstani in hôdi'?  Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe," je tedaj rekel hromemu, "vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!"  In vstal je in šel domov.  Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.   (Mt 9,1-8)

Zgornji dogodek opisujejo vsi trije sinoptiki. Marko in Luka med drugim navajata, da hromega zaradi gneče niso mogli nesti skozi vrata, zato so ga odnesli na streho in ga potem  skozi strešno odprtino spustili v prostor, kjer je bil Jezus. Jezus je že pred tem zdravil hrome, (Mcf. t 4,24. 8,6)  zato so ljudje v Kafarnaumu bržkone vedeli za njegove sposobnosti ozdravljanja. 

Bistvo te pripovedi ni samo ozdravljenje, ampak nekaj drugega. Pri omenjenem dogodku namreč preseneča, na kak način je Jezus ozdravil bolnika.  Ni mu takoj rekel: "Bodi zdrav," ali morda: "Vstani in hodi," temveč: "Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!" (v. 2) To seveda ni bilo pogodu navzočim pismoukom, ki so ga v mislih takoj obsodili kot bogokletnika. Toda Jezus se je na koncu pripovedi razodel kot tisti, ki ima oblast odpuščati grehe.

Pojavi se še vprašanje, kakšno zvezo ima odpuščanje grehov z ozdravljenjem. Iz povedanega smemo sklepati, da je bila bolezen v zgornjem primeru povezana z grehom, oziroma, da je bil temeljni problem pri tem človeku osebni greh. Osebni greh sicer ni vedno vzrok za bolezen. Spomnimo se le primera iz Janezovega evangelija,  ko so učenci Jezusa vprašali o nekem človeku: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" Jezus  je odgovoril: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela" (Jn 9,2.3) Dejstvo pa je, da so vse slabosti, bolezen in smrt prišle v svet z grehom, ni pa vsaka bolezen neposredna posledica osebnega greha. 

Telesno ozdravljenje je zelo dobra stvar, ni pa najpomembnejša, kajti na tem svetu je pač tako, da  "je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba". (Heb 9,27) Najpomembnejše je biti pripravljen ravno na prehod iz življenja na tem svetu v večnost: "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25) Bog nebeški Oče je vse uredil tako,  da  prejmejo    izvoljeni popolno odpuščanje, ki bo trajalo na veke:  "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel."  (Jn 6, 37) Vsem tem so tudi namenjene besede: "Odpuščeni so ti grehi."  Si že med njimi? 

Dodano.sodba,

Največja zapoved

Farizeji in učitelji postave so zelo radi zastavljali Jezusu taka vprašanja, ki bi jim omogočila, da bi ga  ujeli na kaki besedi ter  mu lahko očitali in dokazali pomanjkanje pravovernosti.

Tako ga je ob neki priložnosti, ko se je družba poslušalcev  ravno zbirala (cf. Mt 22,34), nekdo skušal preizkusiti z  naslednjim vprašanjem: "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" (v. 36) Skladno z rabinsko tradicijo vsebuje Mojzesova postava kar 613 zapovedi, med katerimi je 365 prepovedi. Jezus mu je kratko in jedrnato odgovoril:   "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.  To je največja in prva zapoved.  Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.  Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki." (vv. 37-40)  Navedel je torej dve najbolj splošni in tudi znani zapovedi iz Mojzesove postave, saj so prvo (zapoved ljubezni do Boga) pobožni Judje recitirali dvakrat na dan, najdemo pa jo v 5Mz 6,5, druga (zapoved ljubezni do bližnjega) pa se nahaja v 3Mz 19,18.34. Če  dobro pogledamo ta primer in vse podobne dialoge farizejev in pismoukov z Jezusom, opazimo, da je prizadevne judovske vernike najbolj  zanimalo to, kako pravilno izpolnjevati postavo, oziroma vse zapovedi in prepovedi, ki jih le-ta vsebuje. Jezus jim je dal natanko tak odgovor, kakršnega so hoteli imeti. Videti je, da so bili z njim zadovoljni, saj  ga o tej stvari niso več spraševali.

Tudi danes se zdi tak odgovor mnogim ravno pravšnji, zato radi govorijo drugim: "Samo ljubezen je potrebna, ljubiti moraš in vse bo v redu." Pri tem seveda ne pozabijo povedati, da je zapoved ljubezni največja zapoved. Tisti, ki tako govorijo,  pozabljajo vsaj na dve stvari.

Prvič. Zapoved ljubezni je največja zapoved Božje postave. Je zapoved, torej postava, zakon. Postavo pa je potrebno izpolnjevati in to dosledno. Apostol Pavel pravi glede tega: "Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega." (Gal 3,12) Toda, če smo pošteni, moramo priznati,  da tega ni še nikoli  nihče sto odstotno izpolnjeval. Le zakaj? Odgovor je v naslednjem odstavku.

Drugič. Kdorkoli je kdaj resno razmišljal o zapovedi ljubezni, je najbrž ugotovil, da je ta zapoved  zelo prijetna za uho.  Le pomislimo na poetično 13. poglavje Prvega Pavlovega pisma Korinčanom!  Res pravi balzam, toda ko to poskušamo izpolnjevati, brž ugotovimo, da je lažje priti na Triglav, kot uresničiti zapoved ljubezni. Zakaj?

Zapoved ljubezni ni evangelij, ampak postava. Glede zveze med postavo in opravičenjem pravi apostol naslednje:  "Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh." (Rim 3,20) Postava pa ima še en cilj:  "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere." (Gal 3,24) Namen postave  je torej, da nas privede h Kristusu, da bi preko njega, oziroma po veri vanj  zadobili popolno odpuščanje. Farizeje je zanimala postava, zaradi česar so Jezusa spraševali  o stvareh, povezanih s postavo, in na koncu žal tudi ostali pri postavi. Evangelij, milost, to je bilo zanje tuje, nekaj nemogočega. 

Dolžnost Kristusove cerkve je, da oznanja dve zelo različni stvari: postavo in evangelij. Postava pravi, kaj moramo storiti, evangelij nas pouči, da je vse to že storjeno.  Postava nas napoti h Kristusu, vera v Kristusa nam da opravičenje. Šele táko razumevanje postave in evangelija lahko prinese novo kvaliteto v naš odnos do Boga in do bližnjega. Seveda pa se to ne zgodi pri vseh v enaki meri ali kar čez noč.

Ali enaka.Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«