Preganjanje kot del življenja cerkve

Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. 33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. 34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. 35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. 36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. 

37 Zakaj še malo, prav malo 

in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. 

38 Moj pravični bo živel iz vere. 

In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. 

39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo. 

(11) 1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. 2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. 3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.

(Heb 10,32-11,3)

Preganjanja so od vsega začetka stalnica v zgodovini cerkve. Spomnimo se Štefana, tam čisto nekje na začetku, njemu je nato sledilo še mnogo, premnogo podobnih primerov mučeništva mož in žena. Zato ni čudno, da se je te teme lotil tudi avtor Pisma Hebrejcem. 

Jezusu Kristusu je bilo že kmalu po rojstvu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). Isto je naš Gospod napovedal tistim, ki mu bodo sledili (cf. Jn 15,20).  Kot je razvidno iz Heb 10,32-35, so bili naslovniki pisma, komaj so se spreobrnili h Kristusu, deležni najrazličnejših oblik preganjanja, v tem primeru zaenkrat še  brez smrtnih obsodb, od javnega sramotenja, do ječ in zaplemb premoženja. Podobne in še hujše stvari se še danes dogajajo v Severni Koreji, v islamskih državah, na Kitajskem, Indiji, Eritreji in še kje. Na progresivnem zahodu stvari zaenkrat še zdaleč niso tako slabe, lahko pa se poslabšajo. Pisec Pisma Hebrejcem hvali  sočustvovanje naslovnikov z brati in sestrami v ječah ter  njihovo prenašanje zaplemb in jih obenem spodbuja k vztrajnosti in stanovitnosti na poti, katere cilj je večno življenje. 

V vv. 37 in 38 avtor prosto navaja Hab 2,3.4, s čimer spet opogumlja kristjane k vztrajnosti, kajti njihova preizkušnja bo pravzaprav kratkotrajna. Pri tej vztrajnosti, oziroma stanovitnosti, je najpomembnejša stvar vera, ki je neobhodno potrebna za pravičnost pred Bogom, zdrs s te poti pa bi zagotovo pomenil Božje nezadovoljstvo in obsodbo. Vztrajanje v veri  na Božji poti je tisto, kar vodi v dokončno odrešitev duše (Heb 10,39). 

Na začetku 11. poglavja podaja pisec definicijo vere, v kateri opredeljuje vero kot zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Tu ne gre za upanje, utemeljeno na domišljiji ali na pobožnih željah, ampak za zaupanje v nekaj, kar pripada prihodnosti, česar zaenkrat še ne vidimo, a nam je Bog to obljubil. Ne gre torej za slepo zaupanje, ali za skok v temo, ampak za prepričanje in zaupanje v Boga, ki je vsemogočen, neskončno moder in neskončno vreden zaupanja. Ta Bog se je osebno razodel v osebi Jezusa Kristusa in so se njegove obljube vseskozi izkazale kot zanesljive. To je vera, po kateri so starozavezni očaki, kljub vsem svojim napakam in spodrsljajem, prejeli od Boga dobro pričevanje (v. 2). Po veri tudi vemo, da je bilo vse vesoljstvo ustvarjeno in priklicano v bivanje z njegovo besedo, torej iz nič (ex nihilo), ne pa morda iz prej obstoječe materije, kaosa, ali česa podobnega. 

Glavno, k čemer spodbuja avtor Pisma Hebrejcem preganjano cerkev, je vztrajnost in stanovitnost v veri. Glede teh stvari je brezkompromisen. Tudi Jezus je rekel svojim učencem: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) Niti Jezus niti pisec našega odlomka nista vernim obljubljala brezskrbnega življenja v ljubečem okolju. Svet ima svoja pravila, ki so v nasprotju z Božjimi pravili. Toda, pozor! Svet ni največja grožnja cerkvi. Isto velja za preganjanje. Največja grožnja cerkvi je njen kompromis s svetom. Ko cerkev  odpove glede nauka vere, zlasti nauka o opravičenju, za katerega pravi Luther, da z njim cerkev stoji ali pade, se začne pot navzdol. Cerkev, ki oznanja čisti evangelij, je zdrava cerkev. Evangelij pa nas uči, da je  Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Njemu pripada vsa slava!

 

Ne dodajaj in ne mešaj!

Lepo ste tekli. Le kdo vam je presekal pot, da niste poslušni resnici? 8 To prepričanje gotovo ne prihaja od tistega, ki vas kliče. 9 Peščica kvasa skvasi vse testo. 10 Jaz se zanašam v Gospodu na vas, da ne boste drugačnih misli. Kdor pa vas bega, bo nosil obsodbo, naj bo kdor koli. 11 Če jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? Torej je bilo pohujšanje križa odpravljeno. 12 O, ko bi se tisti, ki vas vznemirjajo, dali tudi skopiti! 13 Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. 14 Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.   (Gal 5,7-14) 

Cerkev v Galatiji, pokrajini na območju današnje Ankare, je Pavlu povzročala velike težave. Tu ni šlo za težave, ki bi bile čisto osebne narave, kot je bilo v primeru cerkve v Filipih: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti, nekateri pa tudi z dobrim namenom. Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1,15-18) V primerov Filipov so nekateri oznanjali evangelij zato, da bi škodovali Pavlu, a so kljub temu oznanjali evangelij, zaradi česar se Pavel ni vznemirjal, ampak je bil celo vesel. Po njegovem ni bil toliko pomemben motiv oznanjevanja, kot oznanjevanje samo. 

Situacija v Galatiji pa je bila povsem drugačna. Kot pravi v Gal 5,7,  pa tudi na drugih mestih, so Galačani na začetku sprejemali zdrav nauk, nakar so se v njihovo cerkev vtihotapili ljudje, ki so evangeliju nekaj dodali.  Kristusu so dodali še nekaj, s čimer so razvodenili Kristusovo popolno daritev. Kristus torej po njihovem ne zadostuje za odrešenje, ampak je potrebno storiti še nekaj več, izpolnjevati je treba Mojzesovo postavo. Teh sicer ni bilo veliko, ampak že majhna in dovolj glasna skupina (peščica kvasa) je zmožna povzročiti velik problem (cf. Gal 5,9).  Toda, če bi Pavel oznanjal, da je za odrešenje potrebna obreza, potem bi bilo pohujšanje križa odpravljeno, saj bi se v cerkev vrinila človeški napor in  ponos. Vse naše odrešenje je bilo namreč v popolnosti izvršeno na križu, Jezus je vse to opravil namesto nas, mi tu nimamo  biti na kaj ponosni. Nobeno naše dejanje nas ne opravičuje pred Bogom, niti nima nobene spravne vrednosti.  Odrešenje nam je v celoti prislužil Jezus Kristus, mi ga lahko samo sprejmemo po veri.  Kristusovo na križu dokončano delo ne potrebuje nobenega dodatka. 

Kot pravi apostol Pavel, smo kristjani poklicani k svobodi. To je svoboda od greha, ne svoboda za greh (cf. Gal 5,13).  Pavel torej  postave ne daje v nič, toda Kristus je tisti, ki jo je v polnosti izpolnil (cf. Jn 19,30). Od krščanskega občestva se pričakuje, da živi v medsebojni ljubezni. Izpolnjevanje etičnih zapovedi postave so še vedno v veljavi, ne sicer kot sredstvo za opravičenje pred Bogom, temveč kot pomembna sestavina krščanskega življenja. 

Evangeljska formula se glasi: odrešenje = Kristus + 0. Z vsakršnim dodajanjem česarkoli ali kogarkoli  Kristusu, kot so obreza, naša dela, zasluge Marije, svetnikov in podobno, krademo Kristusu, kar pripada edino njemu in zmanjšujemo pomen našega edinega Odrešenika in Srednika, kateremu v resnici in upravičeno pripada vsa slava.

 

Ljubezen brez resnice

Cerkev. ki v imenu ljubezni noče obsojati krivih naukov, ni ljubeča, ampak strahopetna. Ljubezen brez resnice ni ljubezen, ampak laskanje. Laskanje pa z nasmehom vodi ljudi naravnost v pekel.

~ Voddie Baucham

 

To je prevečkrat res

Bili so časi, ko so ljudje hodili v cerkev poslušat resnico in so objokovali svoje grehe. Danes gredo ljudje v cerkev poslušat motivacijski govor in se ne menijo za svoje grehe.  

~ Ron Smith

Kdo je nevarnejši

Zapeljevalci so za cerkev nevarnejši kot preganjalci. 

- Matthew Henry

Vedno sveža zapoved

Ljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. 8 Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. 9 Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. 10 Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. 11 Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči.

12 Pišem vam, otroci,

    ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi.

13 Pišem vam, očetje, 

    ker ste spoznali njega, ki je od začetka.

Pišem vam, mladi, 

    ker ste premagali hudiča.

14 Vam, otroci, sem pisal, 

    ker ste spoznali Očeta.

Vam, očetje, sem pisal, 

    ker ste spoznali tistega, ki je od začetka.

Vam, mladi, sem pisal, 

    ker ste močni 

    in je Božja beseda v vas 

        in ste premagali hudiča.

15 Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, 16 kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. 17 Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj. 

(1Jn 2,7-17)

Zgornji odlomek lahko razdelimo na tri dele: prvi del je od 1Jn 2,7-11, drugi del predstavljajo vrstice od 12. do 14., tretji pa vrstice od 15. - 17. 

Zapoved ljubezni je nekakšen evergreen, je hkrati stara in nova. Stara je zato, ker jo najdemo že v Svetem pismu Stare zaveze, kjer ni bila preveč izpostavljena. Del nje se nahaja v 5Mz 6,5: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!" drugi pa v 3Mz 19,18: "[L]jubi svojega bližnjega kakor samega sebe."  Stara je tudi zato, ker sega že na sam začetek krščanske dobe, saj jo je posebej izpostavil  naš Gospod Jezus Kristus, ko je začel učiti. Nova pa je zato, ker se nenehno obnavlja v dejanjih ljubezni, ki imajo svoj izvir v Kristusu, iz katerega prehaja v njegove učence. Zato lahko rečemo, da je vedno sveža. Ljubezen pripada kraljestvu luči, ki premaguje kraljestvo teme, ki je svet sovraštva. V tem odlomku  Janez posebej izpostavlja ljubezen do bratov (in sester) v krščanskem občestvu. To je zapoved, o kateri je naš Gospod govoril na večer pred svojim trpljenjem, oziroma pri zadnji večerji  (cff. Jn 13,34.35. 15,17. 17,26). Apostol Janez je, tako kot Jezus, opozoril na ostro ločnico med krščanskim občestvom in sovraštvom, ki vlada "tam zunaj" (cf. Jn 15,18 ss). 

 V drugem delu Janez govori trem skupinam ljudi, pri čemer gre najverjetneje za eno samo skupino, ki nastopa v treh različnih vlogah. Krščansko občestvo najprej nagovarja kot otroke, saj so bili, ko so bili njihovi grehi odpuščeni, sprejeti, oziroma posvojeni v družino Boga Očeta. Grehi so jim bili odpuščeni v Jezusovem imenu, katerega moč ima osrednje mesto v oznanjevanju zgodnje krščanske cerkve (cff. Jn 17,11.12. Apd 2,38. 3,6. 4,12. Flp 2,9.10), pa tudi cerkve vse do danes. V nadaljevanju jih nagovarja kot očete, kajti njihovo poznavanje Boga v Jezusu Kristusu jim daje zmožnost, da prenašajo to spoznanje na naslednje rodove. Pravi jim tudi "mladi", saj je šlo pri njihovi odločilni zavrnitvi Hudobnega za zmago,  podobno Jezusovi zmagi nad skušnjavcem v puščavi, na začetku javnega delovanja našega Gospoda (cf. Mt 4,1-11).

V tretjem delu našega odlomka spodbuja Janez verne, naj ne ljubijo sveta, kajti svet je minljiv. Pa ne le to. V svojem evangeliju in pismih  označuje  z izrazom svet celoten sistem uporništva in napuha, ki si prizadeva izriniti Boga in njegovo vladavino. To je sistem, ki ni od Očeta in ga je Bog  že davno določil za obsodbo ter uničenje. Tisti, ki niso del tega svetovnega sistema, oziroma niso od sveta, sprejemajo  od Jezusa Očetovo besedo, njihov pozitivni odgovor na Božji klic pa dokazuje, da so izvoljeni za odrešenje in večno življenje. 

Izpolnjevanje zapovedi ljubezni je nekaj, kar mora biti posebej izpostavljeno v slehernem  krščanskem občestvu,  pa ne le zato, ker je tako zapovedano, ampak predvsem zato, ker je Jezus rekel: "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen." (Jn 13,35) To je krščanski ideal, temu se bližajmo! Ne zato, da bi se odrešili, ampak ker nas je Jezus odrešil: bil je usmrčen za naše grehe in je vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor se zanaša nanj, ima večno življenje. 

Vstali Zveličar gradi svojo cerkev

Mnogi glasovi zunaj in znotraj cerkve govorijo o njeni neizogibni smrti. A vendar bi ob pisanju te knjige najraje zaklical: "Naj živi cerkev!"  Kaj je tisto, kar zagotavlja cerkvi, da bo še naprej živela? To je sam Gospod cerkve, od mrtvih vstali Jezus Kristus, ki živi in kraljuje v večnosti. 

~ Magnus Persson

Iz: Magnus Persson, Reclaiming The Reformation, Christ for you in community. New Reformation Publications, Irvine, CA 2021. S. XII. 

Današnji antikristi

Antikristi so vedno nasprotovali Kristusu. Sedaj delajo enako. Toda nikoli niso tako drzno nastopali v Kristusovem imenu kot danes. 

~ R. B. Kuiper

 

Prava svoboda

Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.  

2 Glejte, jaz, Pavel, vam pravim: če se daste obrezati, vam Kristus ne bo prav nič koristil. 3 In ponovno izjavljam vsakomur, ki se dá obrezati, da je dolžan v celoti izpolnjevati postavo. 4 Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti. 5 Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, 6 saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, 9ki deluje po ljubezni.    (Gal 5,1-6) 

Cerkev v Galatiji je bila, podobno kot tista v Korintu,  za Pavla dokaj trd oreh, pravzaprav celo trši. V korintski cerkvi je bil prisoten nered, zlorabe in precejšnja spolna nemorala, verniki v galatijski cerkvi pa so se zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar je Pavlu povzročala velike skrbi, saj je šlo v tem primeru za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal,  zaradi česar se je v  Pismu Galačanom spoprijel  s problemom vere in del postave.

 

Odrešenje v Kristusu pomeni svobodo, saj sam Gospod pravi: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,32.36)  Kristusovo dejanje osvoboditve seveda ne pomeni v osnovi socialnih, političnih ali gospodarskih izboljšav, o čemer slišimo pri raznih teologih osvoboditve. Še manj gre tu za svobodo, o kateri govorijo razni filozofi,oblikovalci javnega mnenja, politiki in drugi vplivneži: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (2Pt 2,19) V resnici gre za osvoboditev od postave kot sredstva za odrešenje, pa tudi za osvoboditev od greha in praznoverja. 

 

Kristjan je odrešen postave kot sistema za dosego odrešenja.  Vsi, ki so opravičeni po veri, niso več pod Božjo postavo, ampak pod milostjo. Iz odlomka v Gal 5,2.3 je razvidno, da se je od vernih moških v Galatiji zahtevalo, da se dajo obrezati. Toda to je narobe. Naše odrešenje ni odvisno od izpolnjevanja postave, ampak od Kristusovega zveličavnega dela. Kristjan je sprejet in posvojen v Kristusu. Ta sprejetost ni odvisna od kristjanovih dejanj, kajti tudi kristjan, kljub trudu, žal še vedno greši, ampak od Božjega odpuščanja. Človeška bitja v stanju svoje podedovane padle narave mislijo, da lahko vstopijo v pristen odnos z Bogom preko poslušnosti, obredov ali askeze. Spominjajo na Jude, o katerih piše Pavel: "Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti." (Rim 10,3)  Toda tu gre za popolnoma nemogočo stvar. Nobeno človeško naprezanje ni zmožno doseči opravičenja pred Bogom. Zato je naloga postave, da pokaže, izpostavi in obsodi greh, ki pronica v naše življenje, da bi se zavedeli njegove resničnosti in posledic. Popolnoma očitna je nesmiselnost pričakovanja, da bi se lahko odrešili preko postave. To je tako, kot bi se prestopnik zanašal na to, da ga bo kazenski zakonik rešil pred zaporom. Tovrstno nesmiselno pričakovanje je jarem suženjstva, katerega nas je osvobodil Kristus (cf. Gal 5,1).

Kristjan je osvobojen vladavine greha: "Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha.  Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj.  Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,34-36)  Ker je na novo rojen v Kristusu, je preko edinosti s Kristusom postal živ za Boga. Kristus je za nas umrl in bil obujen od mrtvih. Želja kristjana je, da bi Bogu služil v pravičnosti, zato pravi Pavel:  "Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti." (Rim 6,18) Kristjanove prioritete so se spremenile, greh zanj ni več logična stvar, zato beži pred njim.

Kristjan je tudi osvobojen praznoverja, vključno s trditvijo, da sta materija in fizično zadovoljstvo nujno nekaj slabega. Zato sme uživati v dobrih darovih, ki prihajajo od Boga, pri čemer seveda ne sme prestopiti moralne postave, ali škodovati duhovnemu blagru svojih bližnjih. Danes je posebej nevarna ideologija etatizma, ki pravi, da bi morala država poskrbeti čisto za vse potrebe posameznika.  Opažamo namreč, da se država, ponekod v večji, drugod v manjši meri, vmešava v vse sisteme, kot so družina, cerkev itn. Taka monstruozna leviatanska država je nevarna, ker ti lahko po eni strani vse da, po drugi pa vse vzame. Ob tem se po navadi spomnimo na komunizem, fašizem in nacizem, ampak podobni etatistični procesi se danes dogajajo tudi v državah, ki veljajo za spodobne demokracije.  Kristjan je tudi osvobojen brezmejnega malikovalskega zaupanja v državo.

Ali torej svoboda pomeni, da lahko kristjan počne, kar koli se mu zahoče?  Seveda ne, kar pa  ne pomeni, da je kristjan sedaj brezgrešen, kot govorijo krivi preroki raznih svetostnih gibanj, ampak, da je osredotočen na Kristusa, ki je naše jamstvo za odpuščanje grehov. Pristop k njegovemu prestolu milosti nam je na voljo 24 ur na dan in vseh 365 ali 366 dni v letu. Bogu hvala za ta čudoviti dar!

Rušenje mentalnih trdnjav

Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim 2 in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu. 

3 Res živimo v mesu, 

a se ne bojujemo v skladu z mesom. 

4 Orožje našega bojevanja ni meseno, 

ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke 5 in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. 6 Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila.  (2Kor 10,1-6)

!0. poglavje Drugega pisma Korinčanom pomeni prelomnico v omenjenem pismu. V prvih devetih poglavjih izraža apostol Pavel radost in hvaležnost nad poboljšanjem korintskih kristjanov, do katerega je prišlo po prejemu Prvega pisma.  V 10. poglavju pa se tema dramatično zamenja, kajti v zadnjih štirih poglavjih  apostol brani svojo službo pred lažnimi apostoli, ki so se vmes pojavili v Korintu in njihovimi lažnivimi obtožbami. Toliko o kontekstu, iz katerega je vzet odlomek.

Na začetku našega odlomka (2Kor 10,1.2) se sv. Pavel sklicuje na Kristusovo krotkost in prizanesljivost: Naš Gospod je počasen v jezi in potrpežljiv, da bi se mogli odrešiti vsi Božji izvoljeni, ali kot pravi apostol Peter: "Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,9) V tem je Pavel posnemal Kristusa pri svojem ravnanju s Korinčani. Zato je tamkajšnje vernike pozval, naj uredijo stvari, da mu ne bo treba ostro nastopati proti tistim, ki živijo po mesu. 

Kaj pomeni izraz življenje po mesu? Življenje po mesu (gr. sarx) je fraza, ki jo pogosto omenja apostol Pavel in se je lepo udomačila v krščanski teologiji. Pri tem ne gre nujno za fizično človeško telo (enako  v našem primeru), ampak za življenje, ki ga obvladuje grešna človeška narava, ne Sveti Duh. Gre torej za grešna nagnjenja in želje, ki so v nasprotju z Božjo voljo.

Kristjani sicer živimo v mesu, torej v telesu, ki ni samo po sebi nič slabega (nismo torej manihejci), ni nam pa dovoljeno ravnati po mesu. Kristjanov boj je duhoven, ne mesen, telesen. Pri duhovnem boju ne pridejo v poštev meči, kopja ali katapulti, ker se ne morejo dotakniti duhovne stvarnosti. Orožje, s katerim je razpolagal Pavel, je molitev, Božja beseda, vera in moč Svetega Duha. Ambroziaster pravi: "Čeprav živimo v telesu, moramo delovati na duhovni način. Vsakdo, ki dela, kar je všeč Bogu, deluje duhovno. Pavel bojuje boj za Kristusa s poslušnostjo v veri in samodisciplini." (1) To orožje je zelo močno, saj podira trdnjave. Pavel tu ni mislil fizičnih trdnjav, ampak središča demonskega nasprotovanja evangeliju. Zemeljski nosilci tega nasprotovanja so bili Satanovi služabniki, toda Pavla ni bilo strah, ker je bila z njim moč Svetega Duha, ali kot pravi sv. Janez: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Hudičevi služabniki so pri napadih na sv. Pavla uporabljali vso mogočo lažno modrost in sofisticirane argumente. Zoper take je Pavel govoril že v Prvem pismu Korinčanom, kjer je branil duhovno modrost križa pred modrostjo tega sveta. Apostol se je bil pripravljen soočiti z neposlušnostjo v korintski cerkvi in problem popraviti, vendar nič na silo. Teodoret Cirski to komentira takole: "Pavel je potrpežljiv, ker jih hoče poskušati prepričati, kolikor je mogoče, da popravijo svoja pota. Kaznoval bo le tiste, ki se bodo še naprej upirali njegovim opozorilom." (2)  Kot sem že rekel, Pavel je posnemal Kristusovo potrpljenje.

Za konec še praktična uporabna vrednost našega odlomka. Dejstvo je, da "bog tega sveta" (2Kor 4,4) obvladuje ves svetovni sistem, zaradi česar je le-ta  Bogu sovražen. Pita nas z lažno filozofijo, lažno religijo, lažno modrostjo, lažno svobodo, lažno umetnostjo, lažno znanostjo, ki zanika biološki spol,  izmaličeno moralko, izkrivljenim pravom, toksično empatijo in drugimi peklenskimi iznajdbami. Cerkev kot celota se je znašla v nekakšnem globalnem Korintu, iz katerega je žal vsrkala veliko greznice. In v ta svet smo vrženi kristjani. Ko je hudič skušal Jezusa, ga je le-ta zavrnil s tremi biblijskimi citati cf. (Mt 4,1-11). Božja beseda je močno orožje zoper sile zla. Pismo govori o njej naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Potem je tu molitev, o kateri pravi Luther: "Molitev je močan zid in trdnjava cerkve. Je čudovito krščansko orožje."  Naslednje orožje je vera, oziroma zaupanje vanj, ki je svet premagal, našega Gospoda Jezusa Kristusa  (cf. Jn 16,33). In potem je tu še moč Svetega Duha: "Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,14.15)  Kaj bi še hoteli drugega? 

(1) Church History Study Bible, Crossway, Wheaton Illinois 2023, s. 1764.

(2) Ibid. 

Telo - tempelj Svetega Duha

"Vse mi je dovoljeno," vendar ni vse koristno! "Vse mi je dovoljeno," toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! 13 Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. 14 Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. 15 Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa? Nikakor! 16 Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso. 17 Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. 18 Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. 19 Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, 20 saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.   (1Kor 6,12-20)

 

Obravnavana tema je danes v svetu zelo nepopularna, a ne le danes, enako je bilo v rimskem času,  ko se je rojevala cerkev. Kot sem v tem blogu že večkrat napisal, je bila krajevna cerkev v Korintu  pravo gojišče nepravilnosti. V njej je bilo prisotno strankarstvo, medsebojno tožarjenje pred posvetnimi sodišči, bile so zlorabe pri bogoslužju itn.,  ne nazadnje pa je bila v cerkvi  prisotna tudi spolna nemorala, o čemer govori zgornji odlomek. 

 

Nam protestantom, ki trdimo, da se lahko človek odreši le po veri v Kristusa in da pri tem dela nimajo nobene odrešilne vrednosti, mnogi očitajo, da  trdimo, da je potemtakem vse dovoljeno, kar je daleč od resnice. Da jim je vse dovoljeno, so najbrž verjeli tudi mnogi verniki v korintski cerkvi, zato jim Pavel odgovarja, da četudi bi bilo to res, pa po drugi strani ni vse koristno; obenem  tudi ni res, da bi se moral kristjan podvreči vsemu, kar počnejo ljudje, ki so  zunaj cerkve. Dejstvo je sicer, da je v določenem smislu vse dovoljeno, saj vendar uživamo svobodo v Kristusu. Zato je nekaj stoletij pozneje sv. Avguštin zapisal: "Ljubi in delaj, kar hočeš." Če  sprevržemo smisel napisanega,  tako da stvar pogledamo v duhu današnjega časa, ki ogromno govori o ljubezni, v resnici pa malo ljubi, dobimo nekaj, kar je zelo daleč od krščanskega pojmovanja svobode v Kristusu. 

 

Iz 1Kor 6, 16 sl. je razvidno, da so imeli korintski kristjani zelo sproščen odnos do intimnega druženja s prostitutkami, da so se torej obnašali enako kot okoliška poganska družba. Odnos do spolnosti  v tamkajšnji družbi je bil zelo podoben tistemu, čemur smo priča v današnjem času. Vse se spreminja, le človeška narava se ne. Toda Pavel pravi, da se od kristjana pričakuje drugačnost, pa ne takšna, kot jo pridiga svet, ampak tista, ki jo od nas zahteva in pričakuje Bog. Kristjan je oseba, ki je tesno povezana s Kristusom, zato pravi Pavel, da je kristjan del Kristusovega telesa. S tem, ko kristjan izvrši prešuštvo, potegne v greh tudi Kristusa. Prešuštvo je greh zoper Boga, zoper zakonskega partnerja in zoper lastno telo. Je prevara, ki jo Božja beseda primerja z malikovanjem. Spolni odnos ima namreč tudi svojo duhovno komponento.  Spolnost ima znotraj zakonske zveze pozitiven duhovni pomen. Kot sem že omenil, sta  spolna nemorala in malikovalstvo v najtesnejši zvezi, kar se je odražalo tudi v zgodovini starega Izraela (cff. 2Mz 32,6. 4Mz 25,1.2).  Sv. Pavel je ti dve stvari na drugem mestu povezal takole: "Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč." (1Kor 10,7.8)  

 

Kristjan ni sam svoj. V njem biva Sveti Duh, zato pravi apostol Pavel, da je vsak posamezni kristjan tempelj Svetega Duha.  Zato je kristjan dolžan odgovorno ravnati s svojim telesom. Povrhu tega smo bili odkupljeni za visoko ceno, s krvjo Jezusa Kristusa. Pavel nas zato opominja, naj poveličujemo Boga v svojem telesu. Telo kot tako ni nič slabega. Gnostiki in drugi dualisti trdijo, da je vse, kar je materialnega slabo, kar je duhovnega pa dobro. Zato so nekateri med njimi živeli strogo asketsko življenje, s čimer so hoteli kazati zaničevanje do telesa, drugi pa so rekli, da telo tako ali tako ni pomembno, pomembna da je duša, zato so živeli v razvratu. Eno in drugo je seveda popolnoma narobe.  Naše telo je Božji dar in zato  je edino pravilno, da v njem poveličujemo Boga s čistim življenjem. 

Doslej sem govoril samo o tem, kar smo dolžni delati, nič pa o tem, kaj naj stori tisti, ki mu pri tem spodleti. Sveto pismo ima dobro novico  za take, ki zgrešijo. Vsi namreč grešimo na različnih področjih, kajti vsakdo med nami ima svoje šibke točke. Božja beseda zato govori: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) V Stari zavezi pa beremo: "Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,7) Jezus je bil umorjen za naše grehe in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  Zatorej poveličujmo Gospoda v svojem telesu, saj si to on vsekakor zasluži!

Cerkev kot zakonska zveza

Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, 26 da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, 27 tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. 28 Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. 29 Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: 30 smo namreč deli njegovega telesa. 31 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. 32 Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. 33 Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. 

1 Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. 2 Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: 3 da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. 4 In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.    (Ef 5,25-6,4)

Ob branju naslova bi lahko kdo vprašal, kakšno zvezo naj bi  imela cerkev z zakonskim stanom, toda ob branju zgornjega odlomka iz Pisma Efežanom postane stvar popolnoma jasna. V njem  je namreč apostol Pavel primerjal odnos cerkve s Kristusom z  odnosom znotraj zakonske zveze, torej med možem in ženo. Naš Gospod je  vzljubil cerkev in dal sam sebe zanjo. Jezus je umrl za cerkev! On se je zanjo žrtvoval. Žrtvoval se je za vse, ki smo del tega njegovega skrivnostnega telesa. Cerkev niso le pridigarji in predstojniki, kot velikokrat slišimo sli beremo v posvetnih medijih, ampak vsi verni in krščeni kristjani. Jezus je cerkev očistil vsega greha in jo pripravlja na večnost. 

Kristus, ki je  Ženin cerkve, ljubi svojo cerkev, enako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene. V zakonski zvezi nikakor ne sme iti  za moževo gospodovanje nad ženo, ampak za medsebojno ljubeče razmerje. Kot smo  vsi kristjani kot cerkev Kristusovo telo, tako sta tudi mož in žena eno telo. Ne mož in mož ali žena in žena,  kar je iznajdba tega padlega sveta,  ampak mož in žena. Na začetku Svetega pisma beremo: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27)  Moški in ženske nismo enaki, kar danes velikokrat slišimo, ampak komplementarni. Zato sestavljata mož in žena eno meso (cff. 1Mz 2,44. Mt 19,5.6. Mr 10,8. 1Kor 6,16). Način, na katerega smo intimno povezani s svojim telesom, je podoben povezanosti dveh, ki sta v zakonski zvezi. Enako je z zavezo Kristusa s cerkvijo (cf. Ef 5,28-32).  

Otrokom je naložena odgovornost, da po svojih zmožnostih in glede na svojo zrelost izvršujejo svoj del Kristusovega načrta, ki ga ima v zvezi s človeškim rodom. Cerkev namreč sestavljajo različne generacije, med katerimi mora obstajati edinost.  Po drugi strani so starši odgovorni za to, da z otroki ravnajo tako, da v njih ne vzbujajo jeze in zagrenjenosti. 

To, o čemer govori apostol Pavel, je Božji ideal, toda vemo, da v praksi ni vedno čisto tako, kajti tudi ljudje  nismo idealni. Ravno zato je  apostol napisal te besede spodbude in opomina.  Bog je  ob vsakem času pripravljen na odpuščanje.  Pravzaprav nam je v Kristusu že vse odpustil. Le priznati je treba svoje slabosti, da bomo to odpuščanje tudi v polnosti zaživeli.

Kako se gradi cerkev

Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. 11 Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. 12 Če pa kdo na tem temelju zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo – 13 delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preizkusil, kakšno je delo tega ali onega. 14 Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. 15 Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj.

16 Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? 17 Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.      (1Kor 3,10-17)

Kristjani v korintski cerkvi so  si nakopali na glavo dosti problemov. Eden od njih je bila medsebojna razdeljenost glede občutka pripadnosti posameznim pridigarjem ter s ponašanje s  posameznimi oznanjevalci Božje besede. Eni so se imeli za Petrove, drugi za Pavlove, tretji za Apolove (cf. 1Kor 1,10-18)... Nič novega torej. Današnja rimska cerkev se podobno sklicuje na Petra, konstantinopelska na Andreja Prvopoklicanega, spet nekateri drugi  na Luthra ali Calvina. Seveda ni z omenjenimi možmi nič narobe, narobe pa je, če kdor koli gradi svoje upanje na pripadnosti določeni osebi, teološki smeri ali starosti njegove cerkvene skupnosti.  Naše upanje je lahko edino Kristus (Kol 1,27). Peter, Pavel, Andrej, Luther, Calvin in drugi so pravzaprav nepomembni, pomemben je objekt njihovega sporočila, to pa je Jezus Kristus. 

Zato pravi sv. Pavel, da je Jezus Kristus edini temelj Cerkve (cf. 1Kor 3,11). Podobno uči sv. Peter, ko piše:

 K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. 5 Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. (1Pt 2,4.5)

Pri "zidavi" pa je treba biti previden. Ko gradimo na temelju, torej Kristusu, je treba paziti, katere "materiale" pri tem uporabljamo. Tu seveda niso mišljeni dobesedni snovni predmeti, oziroma materiali,  ampak tisto, kar je obstojno in  ima trajno vrednost in na drugi strani tisto, kar ni obstojno. Zlato, srebro in dragoceni kamni so stvari, ki so trajne in imajo trajno vrednost, les, seno in slama pa so reči, ki trohnijo in je nimajo. Dela, ki so  opravljena v veri in poslušnosti Kristusu, so tista, ki imajo trajno vrednost in bodo nagrajena. Tisto, kar je narejeno v naši lastni moči, ali celo v nasprotju s Pismom, bo propadlo, kakor propade les, seno ali slama. Vse to pa se pa bo razodelo na dan sodbe.   Pristna in nepristna dobra dela je velikokrat težko ločiti med sabo, ker so si na zunaj zelo podobna.  Neko dejanje je lahko videti zelo lepo in plemenito, a je samo sad telesnih naporov. Drugo dejanje, na primer nek strog opomin, je lahko na zunaj neprijetno, a je sad resnične skrbi in ljubezni, ki izhaja iz dejanske poslušnosti Kristusu in njegovi besedi. Vsako delo bo prišlo na dan sodbe  na preizkus. Dejanja, storjena v Bogu (cf. Jn 3,21. Ef 2,10) bodo poplačana, tista, ki niso, bodo propadla. Tu seveda ne gre za sodbo posameznikom, kajti tisti, ki resnično verujejo v Kristusa, so že odrešeni. Sojena bodo  dela. Tu ni mišljeno le delo pastirjev cerkve, ampak vseh tistih posameznic in posameznikov, ki prispevajo k njeni izgradnji in rasti.

V delu evangelijskih krogov razlagajo plačilo v v. 14, kot da bodo tisti, ki ga prejmejo, dobili v Kraljestvu boljši status, tisti, ki si plačila ne zaslužijo, pa slabšega (kot da bodo  potem ždeli v nekem kotu). V resnici pa Božja beseda ne govori nič o tem, kakšno bo to plačilo in kako bo  videti. Zagotovo pa se nihče ne bo čutil prikrajšanega, saj nismo odrešeni po izvrševanju del, ampak izključno po milosti.

Poglejmo si še zadnji vrstici v našem odlomku. 1Kor 3,16 se ne nanaša na posameznega kristjana, ampak na cerkev, ki je "steber in opora resnice". (1Tim 3,15b) in "Kristusovo telo" (1Kor 12,27). Tisti, ki uničuje Božji tempelj, torej cerkev, ni ud Kristusovega telesa in ga bo doletelo uničenje, podobno kot se je zgodilo z uničenjem Babiloncev, ki so nekoč porušili jeruzalemski tempelj (cf. Iz 13,19. 21,9).

Cerkve se torej ne da graditi na nobenem človeku, četudi bi šlo za apostola.  Edini temelj cerkve je Jezus Kristus. pri njeni izgradnji pa je treba paziti, da gradimo v duhu poslušnosti Jezusu Kristusu in njegovi sveti besedi. 

 

Bog naj da milost Svetega Duha vsem, ki prispevajo h graditvi njegove cerkve!

Naj bo veselo!

Zmeraj se veselite. 17 Neprenehoma molíte. 18 V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. 19 Duha ne ugašajte. 20 Preroštev ne zaničujte. 21 Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. 22 Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.

23 Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. 24 On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil.  (1 Tes 5, 16-24)

 

Veselje je v Pavlovih pismih eno od osnovnih razpoznavnih znamenj kristjana.  To seveda ne velja le za čas, ki ga je svet okoli nas poimenoval za veseli december.  Pa vendar, ali smo res lahko vedno veseli? Nekateri ljudje so nepoboljšljivi optimisti, spet drugi večni pesimisti, potem je pa tu še cela plejada tistih, ki so nekje znotraj razpona med tema dvema skupinama. Pa tudi takim, ki sodijo v skupino, ki se bolj nagiba k optimizmu, se lahko zgodijo stvari, ki jim pokvarijo veselje. 

Toda, kristjani imamo povsem dovoljšen razlog za veselje, to je pomiritev z Bogom, ki jo je za nas in namesto nas opravil naš Gospod Jezus Kristus,  "po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo.  Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje,  potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje, Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,2-5)  Stiske in težave po eni strani sicer niso prijetne, po drugi pa nas utrjujejo in izgrajujejo. Kristjani smo namreč ljudstvo trdnega upanja. Vse, kar se nam zgodi, je v naše dobro in Bogu v slavo. 

 

V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,17) nas apostol Pavel spodbuja k stalni molitvi.  Oče Lukij,  puščavnik iz zgodnejšega obdobja krščanstva  si je to predstavljal tako, da je med pletenjem vrvi iz palmovih vlaken stalno ponavljal določeno molitev in s prodajo vrvi zaslužil nekaj novcev; ko se je spravil spat ali jest, je pred vhodom v svojo celico pustil nekaj zaslužka za miloščino, da bi zanj, medtem ko je spal ali jedel, molil tisti srečnež, ki bi pobral denar.* Te metode seveda ne priporočam nikomur, a ne le zato, ker je  danes v praksi tako rekoč neizvedljiva. Pavel je namreč s tem mislil nekaj drugega, in sicer, da moramo kristjani  v sebi izoblikovati molitveno razmišljanje in živeti v nenehni zavesti Božje prisotnosti.  

Naslednja stvar, ki jo Pavel v našem tekstu poudaril, je hvaležnost (cf. ibid. v. 18). Tudi to je eno od razpoznavnih znamenj kristjana (Ef 5,4.20.  Kol 2,7. 3,15.17.).  Tako pravi na drugem mestu: "Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte." (Kol 4,2) Tu torej srečamo nekaj podobnega, kot v 1Tes 5,17.18: vztrajno, nenehno molitev in zahvaljevanje.  

V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,19-21) opomnil ude solunski cerkve, naj ne gasijo Duha in posledično ne zaničujejo preroštev. Sklepati smemo, da so kristjani v Solunu (Tesaloniki) omalovaževali preroške darove, s čimer so bili prikrajšani za pomemben vir ohrabritve in na ta način gasili ogenj Svetega Duha. Počeli so torej ravno nasprotno od Korinčanov, ki so do skrajnosti pretiravali s temi darovi (cf. 1Kor 14,24). Pri tem naj cerkev preizkuša preroške darove, ne da bi jih nekritično sprejemala in obdrži le tisto, kar je dobro. Pri vsem skupaj pa se moramo kristjani vzdržati kakršnega koli zla (cf. ibid. v. 22).

Vse, kar je bilo do sedaj napisano, lahko mirno označimo kot nekaj dobrih nasvetov, zapovedi, spodbud in opozoril. Zato se odpravimo še k zadnjima vrsticama našega odlomka, torej k 1Tes 5,23.24. Pavel si ni delal nobenih utvar glede popolnosti tedanjih solunskih kristjanov, seveda pa velja isto tudi za nas, ki živimo tukaj in danes.  Toda ravno na tem mestu nam zagotavlja, da je  popolna poprava človeške nepopolnosti možna in tudi zanesljiva. Pri tem je  treba računati na časovni element. Dejanska popolnost kristjanov bo izvršena, oziroma dovršena, ob drugem prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa." (Flp 1,6) Duh, duša in telo, kot so omenjeni v 1Tes 5,23,  predstavljajo celotnega človeka, celotno človeško naravo, ki bo deležna preobrazbe. Človek ni le duhovno, ampak je tudi telesno bitje, pri čemer telo ni nekaj slabega, kot trdijo gnostiki,  zato se bo to delo dovršilo v celotnem človeku. 

 

Toda mi nismo tisti, ki bi dovrševali, izpopolnjevali ali kakor koli dopolnjevali Božje delo. Bog je tisti, ki bo vse dovršil do popolnost. On je zvest in kar On obljubi, to tudi izpolni. To je dovolj velik razlog za veselje.

* Cf. Izreki svetih starcev. Mohorjeva družba, Celje 2002. S. 138-139. 

John Newton o svojih pridigah

Glavna poanta mojih pridig je, da zlomim trdo srce in ozdravim zlomljeno. 

~ John Newton

Odložiti starega človeka

Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. 18 Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. 19 Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. 20 Vi pa se niste tako učili Kristusa, 21 če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. 22 Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, 23 da se prenovite v duhu svojega uma 24 in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. 

25 Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. 26 Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo 27 in ne dajajte prostora hudiču. 28 Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. 29 Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. 30 Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. 31 Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. 32 Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.   (Ef 4,17 - 32)

Današnji kristjani živimo v prepričanju, da je bila prvobitna cerkev zelo drugačna, bolj čista in mnogo popolnejša kot danes. Toda sprijazniti se je treba, da krščansko občestvo nikoli ni bilo idealna družba in tudi nikoli ne bo, ker je ne sestavljajo angeli, ampak grešni ljudje. Večkrat sem omenil, s kakšnimi problemi se je soočal apostol Pavel v prvih cerkvenih občestvih, ki so nastala v rimskem svetu. Če ne bi bilo teh čisto praktičnih problemov, bržkone tudi mnogih Pavlovih pisem ne bi bilo, saj ne bi bila potrebna. 

Prvi kristjani so bili ali judovskega ali poganskega porekla. Efeški kristjani so živeli v popolnoma poganskem okolju, v kraju, ki je bil znan po čaščenju boginje Artemide. Efeška Artemida se je močno razlikovala od dosti bolj znane Apolonove dvojčice,  bila je namreč materinsko  božanstvo,  obdarjeno z mnogimi dojkami. V takem okolju ni bilo  preprosto živeti kot kristjan.  Ker so nekdanji poganski verniki novo stvarjenje v Kristusu, jih Pavel svari, naj tudi ravnajo, da bo njihovo življenje skladno s Kristusom. Svet okoli nas pač živi po svojih merilih, kakor pač živi, Božje ljudstvo pa ne sme živeti po merilih sveta, ampak po svojem edinem merilu, ki je Kristus. Pavel tukaj ne nastopa kot moralni teolog, ampak nam preprosto pove tole: "Če si Kristusov, je logično, da ravnaš, kakor tisti, ki je Kristusov." Zato tu ni prostora za razbrzdanost in spolno nemoralo. Seveda pa to še ni vse.

V  nadaljevanju (cf. vv. 25 do 32)  pa daje Pavel vernikom še nekaj praktičnih nasvetov za obračun  z nekaterimi drugimi grehi, ki so bili prisotni v efeški cerkvi, prav gotovo pa  niso neznani niti  v današnji.

1. Laž: ker smo vsi kristjani del enega, to je Kristusovega telesa, smo dolžni govoriti resnico.
2. Jeza: Pavel sicer razume, da se ljudje občasno jezimo. Pa tudi vsaka jeza ni greh, zaradi česar pravi: "Jezite se, a nikar ne grešite!" (v. 26) Jeza do bližnjega je vsekakor greh, zato pravi: "Naj sonce ne zaide nad vašo jezo." (ibid.) Če se že jezimo, je prav, da to svojo dejavnost končamo pred večerom. V nasprotnem primeru damo prostor hudiču (cf. v. 27), kar naše duhovno stanje samo  poslabša.
3. Kraja: omenjanje tega greha kaže na to, da je bilo v efeški skupnosti tudi kakšen posameznik, ali več njemu podobnih, ki so pred spreobrnjenjem kradli. Pavel sicer ne pove, za katere oblike kraje je šlo. Take opominja, naj delajo s svojimi rokami, da bodo lahko dajali tudi tistim, ki nimajo dovolj materialnih sredstev (cf. v. 28). Spokorjenje ima namreč dva vidika, negativnega in pozitivnega. Negativni vidik spreobrnjenja je, da nekdo preneha z grehom, pozitivni pa ta, da začne delati dobro.
4. Umazano besedovanje: grde besede, kletvice, opolzki vici in podobno nikakor niso  sredstvo, ki bi izgrajevalo občestvo. Dobre besede so tiste, ki so občestvu v izgradnjo in blagoslov. 
5. Ujedljivost: tudi ta vrsta govorjenja ni v izgradnjo, ampak povzroča pri žrtvah žalost in zagrenjenost, v cerkvi pa razdor. 

Vsak greh žalosti Svetega Duha cf. (v.30), zato Pavel spodbuja pripadnike Božjega ljudstva, naj zavestno prenehajo z grehom, da torej odložijo starega človeka in ravnajo kot odrešeni. Zagotovo se je apostol zavedal, da je stoodstotna brezgrešnost nemogoča stvar. Res je tudi, da se ne zveličamo po izpolnjevanju zgoraj navedenih zapovedi in pravil. Rešuje nas namreč  na križu dovršeno Kristusovo delo.  Toda, če se spomnimo, koliko nam je Bog milostno odpustil v Kristusu in za kakšno ceno, se mora v nas nekaj premakniti. Pa ne zato, da bi se odrešili, ampak zato, ker smo odrešeni! Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar.

V edinosti

Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.     (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v  prispevku preteklo nedeljo  povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda Jezusa Kristusa, ki je središče in žarišče evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  

Na začetku našega odlomka  apostol  opominja kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj obrobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan sicer ni odrešen zaradi svoje dobrote ali zaradi svojih del, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko občestvo. V njem morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso nič kaj visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi ni angelov, zato se v njej najdejo tudi ljudje, ki se nam  zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)   Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost, to je vera, "da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta". (Flp 2,11b) Poleg te vere obstaja en krst, s katerim smo krščeni in s tem posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. Kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Ob koncu pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Na žalost pa so nekatere med njimi  zelo daleč odtavale od resničnega krščanstva, kot ga uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, in ki postavljajo izročilo cerkve na isti nivo kot Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu,  ki se imajo za edino pravo cerkev in poleg troedinega Boga molijo tudi Marijo in svetnike, se  kristjan, ki utemeljuje svojo vero samo na Svetem pismu kot edinem viru Božjega razodetja, ne more iti prave edinosti. S takimi se sicer lahko  prijateljsko pogovarjamo, sodelujemo pri različnih dejavnostih, ki so nam vsem skupne,  kaj več pa žal ne. Isto velja za protestantske cerkve, ki so se tako poistovetile s posvetno kulturo, da zavrgle mnoge svetopisemske nauke in veljajo za liberalne. Vse, kar nosi  krščansko etiketo, pač ni pravo krščanstvo.