Zmeraj se veselite. 17 Neprenehoma molíte. 18 V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. 19 Duha ne ugašajte. 20 Preroštev ne zaničujte. 21 Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. 22 Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.
23 Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. 24 On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil. (1 Tes 5, 16-24)
Veselje je v Pavlovih pismih eno od osnovnih razpoznavnih znamenj kristjana. To seveda ne velja le za čas, ki ga je svet okoli nas poimenoval za veseli december. Pa vendar, ali smo res lahko vedno veseli? Nekateri ljudje so nepoboljšljivi optimisti, spet drugi večni pesimisti, potem je pa tu še cela plejada tistih, ki so nekje znotraj razpona med tema dvema skupinama. Pa tudi takim, ki sodijo v skupino, ki se bolj nagiba k optimizmu, se lahko zgodijo stvari, ki jim pokvarijo veselje.
Toda, kristjani imamo povsem dovoljšen razlog za veselje, to je pomiritev z Bogom, ki jo je za nas in namesto nas opravil naš Gospod Jezus Kristus, "po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje, Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,2-5) Stiske in težave po eni strani sicer niso prijetne, po drugi pa nas utrjujejo in izgrajujejo. Kristjani smo namreč ljudstvo trdnega upanja. Vse, kar se nam zgodi, je v naše dobro in Bogu v slavo.
V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,17) nas apostol Pavel spodbuja k stalni molitvi. Oče Lukij, puščavnik iz zgodnejšega obdobja krščanstva si je to predstavljal tako, da je med pletenjem vrvi iz palmovih vlaken stalno ponavljal določeno molitev in s prodajo vrvi zaslužil nekaj novcev; ko se je spravil spat ali jest, je pred vhodom v svojo celico pustil nekaj zaslužka za miloščino, da bi zanj, medtem ko je spal ali jedel, molil tisti srečnež, ki bi pobral denar.* Te metode seveda ne priporočam nikomur, a ne le zato, ker je danes v praksi tako rekoč neizvedljiva. Pavel je namreč s tem mislil nekaj drugega, in sicer, da moramo kristjani v sebi izoblikovati molitveno razmišljanje in živeti v nenehni zavesti Božje prisotnosti.
Naslednja stvar, ki jo Pavel v našem tekstu poudaril, je hvaležnost (cf. ibid. v. 18). Tudi to je eno od razpoznavnih znamenj kristjana (Ef 5,4.20. Kol 2,7. 3,15.17.). Tako pravi na drugem mestu: "Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte." (Kol 4,2) Tu torej srečamo nekaj podobnega, kot v 1Tes 5,17.18: vztrajno, nenehno molitev in zahvaljevanje.
V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,19-21) opomnil ude solunski cerkve, naj ne gasijo Duha in posledično ne zaničujejo preroštev. Sklepati smemo, da so kristjani v Solunu (Tesaloniki) omalovaževali preroške darove, s čimer so bili prikrajšani za pomemben vir ohrabritve in na ta način gasili ogenj Svetega Duha. Počeli so torej ravno nasprotno od Korinčanov, ki so do skrajnosti pretiravali s temi darovi (cf. 1Kor 14,24). Pri tem naj cerkev preizkuša preroške darove, ne da bi jih nekritično sprejemala in obdrži le tisto, kar je dobro. Pri vsem skupaj pa se moramo kristjani vzdržati kakršnega koli zla (cf. ibid. v. 22).
Vse, kar je bilo do sedaj napisano, lahko mirno označimo kot nekaj dobrih nasvetov, zapovedi, spodbud in opozoril. Zato se odpravimo še k zadnjima vrsticama našega odlomka, torej k 1Tes 5,23.24. Pavel si ni delal nobenih utvar glede popolnosti tedanjih solunskih kristjanov, seveda pa velja isto tudi za nas, ki živimo tukaj in danes. Toda ravno na tem mestu nam zagotavlja, da je popolna poprava človeške nepopolnosti možna in tudi zanesljiva. Pri tem je treba računati na časovni element. Dejanska popolnost kristjanov bo izvršena, oziroma dovršena, ob drugem prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa." (Flp 1,6) Duh, duša in telo, kot so omenjeni v 1Tes 5,23, predstavljajo celotnega človeka, celotno človeško naravo, ki bo deležna preobrazbe. Človek ni le duhovno, ampak je tudi telesno bitje, pri čemer telo ni nekaj slabega, kot trdijo gnostiki, zato se bo to delo dovršilo v celotnem človeku.
Toda mi nismo tisti, ki bi dovrševali, izpopolnjevali ali kakor koli dopolnjevali Božje delo. Bog je tisti, ki bo vse dovršil do popolnost. On je zvest in kar On obljubi, to tudi izpolni. To je dovolj velik razlog za veselje.
* Cf. Izreki svetih starcev. Mohorjeva družba, Celje 2002. S. 138-139.
Ni komentarjev:
Objavite komentar