Drugi dan božičnih praznikov - štefanovo

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.  

(Apd 7,55-60)

 

Ko je cerkev sestavljala bogoslužni koledar, je to očitno delala zelo premišljeno. Če smo kristjani na praznik Gospodovega rojstva kar malo evforični  ob božični idili, se naslednjega dne znajdemo v kruti realnosti, kot jo je napovedal naš Gospod: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36) Na ta dan se namreč spominjamo prvega krščanskega mučenca, sv. Štefana. 

Ko sem na FB strani, ki tudi nosi ime Reformirana stran, objavil nek Trubarjev citat, mi je nekdo, ki samemu sebi pravi Groznji Grof, nanj podal naslednjo pripombo (citiram tako, kot piše): "In ta Jezus in ta bog sta dovolila RKC njegovo šikaniranje." Podton tega je pač bil, da bi Bog, če res obstaja, moral Trubarja obvarovati pred šikaniranjem. Mnogim je težko dopovedati, da takšno in drugačno šikaniranje ali preganjanje ni dokaz za neobstoj Boga, saj je sam Jezus svojim učencem napovedal preganjanja in to celo hujša, kot jih je bil deležen naš reformator. Konec koncev je šel sam Jezus skozi mučeniško smrt. 

Prvi po Jezusu, ki je zaradi našega Gospoda in evangelija izgubil življenje in ga rešil ter ohranil za večnost v Božjem kraljestvu, je sv. Štefan, eden od prvih sedmih diakonov jeruzalemske cerkve (cf. Apd 6,1-6). Križa si nihče ne želi, celo naš Gospod je v Getsemanskem vrtu trepetal pred njim. Toda križ je  del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  O tem danes veliko beremo in slišimo, a ne toliko v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. O tej zadevi je v začetku tega meseca  potekal tudi tematski dogodek v Evropskem parlamentu.    Večinski mediji pretežno molčijo, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, so tudi drugi preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa služijo Satanu.

Imajo pa Božja pota to lastnost, da so drugačna od naših, zato pravijo, da piše Bog zgodovino z velikimi vijugami. Štefanovemu umoru je prisostvoval neki Savel, ki je storilcem služil kot garderober (cf. Apd 7,58) in je odobraval njihov zločin, nakar se je hlastno lotil zatiranja jeruzalemske cerkve (cff. Apd 8,1.3). Ker pa je imel Bog z njim diametralno drugačne načrte, je postal taisti Savel ali Pavel eden največjih oznanjevalcev evangelija. 

Jezus svojim učencem ni obljubil najboljšega življenja tukaj in zdaj, jim pa zagotavlja delež v Božjem kraljestvu. Na svet je prišel zato, da bi nas spravil z Bogom. "Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja  je prišel iz nebes in se utelesil" (Nikejska veroizpoved) in namesto  nas je na zemlji živel popolno življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu.S svojo smrtjo na križu nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). 

Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki zaupa Jezusu in se zanaša na njega.