Dan državnosti: Sloveniji za 35. rojstni dan

Na današnji dan praznuje naša zemeljska domovina Republika Slovenija dan državnosti, tokrat petintrideseti. Politiki in drugi pomembni ljudje izrekajo ob tej in podobnih priložnostih mnoge slovesne besede, lepe misli in želje. Toda Božja beseda pravi: "Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži." (Ps 137,1)  Zato se pridružujem Trubarjevi želji in molitvi z začetka njegovega Katekizma iz lete 1550, kjer pravi:

Za vse Slovence prosim

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu.*

Pridružimo se torej Trubarju in prosimo za vse Slovenke in Slovence ter za vse državljane naše domovine, da jim Bog podeli vse, kar je v svoji molitvi izrazil Primož Trubar, predvsem pa pravega spoznanja Boga! Naj "Božji mir, ki presega vsak um" (Flp 4,7) zavlada v vseh srcih, Božji blagoslov pa naj počiva nad nami in nad našo domovino!  

+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

Ob dnevu Primoža Trubarja

 Za vse Slovence prosim 

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu*

 To so besede, s katerimi je Primož Trubar nagovoril Slovence v svojem prvem katekizmu, ki je izšel leta 1550. Ne glede na njihovo častitljivo starost so še danes enako aktualne kot v času, ko so bile prvič objavljene.

V tem nagovoru, ki je v bistvu prošnja, oziroma molitev, prosi Trubar na prvem mestu za milost. Brez milosti, ki jo ponuja Bog, namreč ni mogoče doseči opravičenja pred neskončno Božjo pravičnostjo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave,  opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23.24)  

 Naslednja stvar, za katero je prosil Trubar, je mir. S tem zagotovo ni mislil miru, ki ga daje ta svet, kajti ta svet, ki po eni strani tako hrepeni po miru, po drugi kar naprej sili v vojne. Mir, o katerem govori Trubar, je tisti, ki prihaja od Boga in je o njem govoril Jezus svojim apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27)

 Tretja stvar, ki jo omenja Trubar, je usmiljenje. Navdihnjeni psalmist Asáf pravi: "Ne spominjaj se proti nam krivd prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo zelo slabotni." (Ps 79,8) Tudi Trubar se je zavedal, da brez Božjega usmiljenja ni pomoči našim človeškim slabostim. Enako kot Pavel, je tudi on zelo dobro vedel, da naše zveličanje "ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče (v pomenu: "ki se trudi". Op. Dizma), ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje." (Rim 9,16) To usmiljenje je hotel Trubar Trubar priklicati na Slovence.

 Četrta stvar, za katero prosi Trubar, je pravo spoznanje Boga. Ljudje so imeli v vseh časih nekakšno spoznanje Boga, ki je bilo povečini izkrivljeno. V Trubarjevem času je bilo to  spoznanje Boga močno deformirano, saj je srednjeveška cerkev oznanjala zveličanje po veri in po delih, mešala evangelij s postavo ter enačila pojma opravičenje in posvečenost, kar počne večinska cerkev v naših krajih še danes. To je precej daleč od pravega spoznanja Boga, o katerem govori Trubar. Lahko bi torej rekli, da pomeni prošnja za pravo spoznanje Boga prošnjo za dejansko notranjo reformacijo vsakega posameznika. Trubar ne prosi za neko brezoblično maso, ampak za vse Slovence, torej za vsakega posameznika. Bog rešuje posameznike, ne skupin ali kolektivov. Ti posamezniki se povezujejo v cerkev, ki potem ni le zbir posameznikov, ampak je več kot le to.  Ampak to je že druga tema. 

 Petič, Trubar prosi Boga Očeta po Jezusu Kristusu. Kristus je tisti, ki je prišel na svet odrešit grešnike, na zemlji je živel brezgrešno življenje, bil usmrčen s sramotno smrtjo na križu, kjer je prevzel vse dolgove, ki jih ima njegovo ljudstvo do nebeškega Očeta in na koncu vstal za naše opravičenje. "Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) On je tisti, ki posreduje za nas, saj nam je on sam preko apostolov naročil, naj prosimo po njem, oziroma v njegovem imenu: "Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno." (Jn 16,24) 

 Ker je Trubarjeva prošnja še vedno enako aktualna, kot je bila ob svojem nastanku, tudi jaz prosim isto za vse, ki boste to brali in za vse ljudi v naših krajih ter po svetu. Naj bo dan Primoža Trubarja vsem v blagoslov!

 

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

Vnebohod

KAKO JE BIL KRISTUS POVIŠAN S SVOJIM VNEBOHODOM?

Kristus je bil s svojim vnebohodom povišan  tako, da se je po svojem vstajenju često prikazoval apostolom, se z njimi pogovarjal in jim govoril o stvareh, povezanih z Božjim kraljestvom, jim dal nalogo, da oznanjajo evangelij vsem narodom, štirideseti dan po vstajenju pa je v naši človeški naravi in kot naša glava zmagujoč nad sovražniki vidno odšel v najvišja nebesa, kjer je prejel darove za ljudi, da bi povzdignil naša hrepenenja tja gor in nam pripravil prostor, kjer je on sam in kjer bo ostal do svojega drugega prihoda ob koncu sveta. 

Apd 1,2.3. Mt 28,19.20. Heb 6,20. Ef 4,8. Apd 1,9-11. Ef 4,10. Ps 68,19. Kol 3,1.2. Jn 14,3. Apd 3,21. 

Vir: Westminstrski Veliki katekizem, 53. vprašanje. 

Veliki teden - povzetek

Veliki teden je največji teden v svetovni zgodovini. Vsako leto je znova oznanjen, podoživljen, podarjen, tako da nikdar ne pozabimo, kako daleč gre Jezus, da bi nas privedel domov k našemu Očetu. 

~ Chad Bird

Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra leta 2000 razglasila 27. januar za dan spomina na žrtve holokavsta. Ob tem dnevu bodo politiki vseh barv izražali sočutje z žrtvami  te satanske morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi, zato bo ob tej priložnosti prelitih tudi nekaj hektolitrov krokodiljih solza. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek. Časnik Jerusalem Post* je pred nekaj dnevi pisal o Španiji kot o prvi državi v Evropski uniji, ki uradno podpira antisemitizem. Mislim, da uradna Slovenija ne caplja kaj prida za Španijo, ampak ravno nasprotno... 

Na Slovenskem smo bili do nedavnega  priča predvsem tej zadnji, levičarski in "proticionistični"  vrsti antisemitizma, ki se vleče še iz časa neuvrščene Titove Jugoslavije, ki vpije gesla, kot je tisto: "Od reke (Jordana, op. Diz.) do morja (seveda Sredozemskega, op. Diz.) Palestina mora biti svobodna." Ob taki svobodni Palestini ostaneta Izraelu in tamkajšnjim Judom le še morje in dihanje na škrge.    Toda zadnjih nekaj let opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, recimo ji skrajno desničarska, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. 

Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je rimskim papežem treba šteti  v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ta računica se mu  ni izšla, poleg tega je bil precej nerazgledan v političnih stvareh. Na stara leta so prišle do njega lažne  govorice (fake news niso ravno sodobna posebnost) o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh, v katerem je zahteval izgon Judov.  Toda resnici na ljubo je treba priznati, da je šlo v vseh teh primerih za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu se je pred malo manj kot 200 leti začelo čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično.  Po njem so Judje še vedno posebno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem se ne zavedajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.

Seveda ni nobena od navedenih skrajnosti niti dobra niti zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

*   KLIK za dostop do vira>>>

** Vir: R. Friedenthal, Luther, Njegovo življenje in njegov čas, Druga knjiga. Pomurska založba, Murska Sobota 1983. S. 799.

Odrešenik za vsa ljudstva

6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Na krščanskem zahodu se ta praznik  imenuje epifanija ali razglašenje (njegovo celotno ime  je Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga).  Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so se nekoč spominjali  dogodkov prvih tridesetih let  Kristusovega življenja, od rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah se na ta dan še vedno spominjajo vseh teh dogodke, v večini cerkva pa so  jih razdelili na več praznikov. Na krščanskem zahodu se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusu,  na vzhodu pa  Jezusovega krsta, kar se mi zdi bolj posrečena rešitev, kot je naša, toda tudi naša ima svoj posebno globok pomen.

Ljudska domišljija in izročilo sta  modre spremenila v "svete tri kralje", kar je pri nas dajalo prazniku dodaten ljubek in skrivnosten folklorni pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti  o številu modrih, niti o kakšnih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V cerkvah  dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko popolnoma netočno, saj so modri  obiskali Jezusa, ko je bil star kaki dve leti, on pa je skupaj z družino že  stanoval v hiši. V Kölnu naj bi imeli celo relikvije, oziroma posmrtne ostanke "treh kraljev", kar je tudi zelo problematično, ker v resnici ni šlo za kralje.

Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike ter strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in kar je še takega. Zaradi stikov z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili seznanjeni z mesijanskimi prerokbami. Ko pa so zagledali nenavaden nebesni pojav (zvezdo), so šli iskat novorojenega judovskega kralja  (cf. Mt 2,1.2). 

Poročilo o srečanju magov  z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11)  Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja kmalu zatem zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje seveda še ni bilo popolno. Kristus se je pozneje v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19,  Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30).  Tudi tu je šlo zgolj za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. O slednjem pravi sv. Pavel takole: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) Jezus ni prišel odreševat biološkega judovskega ljudstva, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani. 

Pavel pravi o tem naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28)

Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. Iz Judov in poganov je naredil eno sveto ljudstvo, novi Izrael. Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9). Vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, je priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je edina pot v nebesa za ljudi iz vseh narodov. To je resnično sporočilo praznika razglašenja.

Naj bo leto 2026 blagoslovljeno v Jezusovem imenu!

 

Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu." (Lk 2,21) 

Naš Gospod je bil, kot veleva  Mojzesova postava,  osmi dan po rojstvu  obrezan in je ob tej priložnosti dobil ime Jezus. Njega je, kot piše apostol Pavel, "Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij  v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta" (Flp 2,9-11) Ker je tako, je  prav, da kristjani vsako svoje dejanje in nehanje začnemo in končamo v Jezusovem imenu. 

Ko je bil apostol Janez izgnan na otok Patmos, se mu je tam razodel naš Gospod in rekel: "Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec." (Raz 22,13) Ker se dan, ko se spominjamo Gospodovega obrezovanja in poimenovanja, lepo pokriva z začetkom  leta, je zelo prav, da začnemo vsako novo leto v tistem imenu, ki ga je naš nebeški Oče postavil čez vsa imena. V tem imenu se namreč vsem narodom oznanja odpuščanje grehov (cf. Lk 24,47), v njem smo  posvečeni in opravičeni (cf. 1Kor 6,11). 

Jezus je  Alfa in Omega vsega. Zatorej želim vsem blagoslovljeno novo leto 2026 ter da bi se za vse skupaj srečno začelo, nadaljevalo in končalo v Njegovem imenu! 

Na starega leta dan

"Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen."  (1Tim 1,17)

Z današnjim dnem se zaključuje še eno burno leto. V njem sem na tem spletniku objavil 368 prispevkov, pretežno kratkih prevodov misli kristjanov iz raznih obdobij zgodovine. Med njimi so cerkveni očetje, teologi pastorji in drugi. Dogajalo, da sem po dvakrat prevedel kakšno besedilo, včasih tudi z različnimi besedami. Človek pač pozabi, kaj vse je prevedel skozi vsa leta obstoja tega spletnega dnevnika, ki je 23. septembra letos praznoval svoj dvajseti rojstni dan. Tedaj sem objavil misel Richarda Baxterja, ki se glasi: "Temu življenju ni namenjeno, da bi bilo prostor popolnosti, ampak prostor priprave nanjo." Moja pozaba je dokaz, da tudi ta blog ni prostor popolnosti, kar niti ni slabo.   Posvečal se nisem niti tisoč sedemstoti obletnici prvega nikejskega koncila, na katerem so definirali prvi del nikejsko-carigrajske veroizpovedi. Pa ne zato, ker bi nanjo pozabil, ampak zato, ker se mi to ni zdelo potrebno. Sicer pa imam ta in še dva veroizpovedna obrazca objavljene tukaj. 

Novost, ki sem jo  uvedel letos v septembru, je FB stran, ki se (tudi) imenuje Reformirana stran. Interakcije so zelo raznolike, od zelo pozitivnih, preko nevtralnih, do zelo negativnih. Tu in tam je tudi kaj duhovitega včasih pa vulgarnega. Tudi negativna interakcija je še vedno interakcija. Najslabša je brezbrižnost.  Jezus je pač semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). 

Od novega leta svet vedno pričakuje, da bo boljše od prejšnjega, pričakuje konec vojn, mir, blaginjo, zdravje, več enega in manj nečesa drugega, a se stvari iz leta v leto ponavljajo, seveda ne nujno na istem mestu in na enak način. Priča smo krhkemu premirju v Sveti deželi,  še vedno pa divja vojna med Rusijo in  Ukrajino. Priča smo državljanskim vojnam v Mjanmaru, Sudanu, Maliju in morda še kje. Svet govori o miru, miru pa ni. V naši državi nam je z referendumom uspelo ustaviti zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (oziroma zastrupljanju težko bolnih), še vedno pa skupina, ki ji je splav očitno najvišja vrednota, propagira to vrsto herodovskega početja. 

Položaj kristjanov v velikem delu sveta je še vedno daleč od približno normalnega. Preko 380 milijonov se jih je soočalo z visoko stopnjo preganjanja in diskriminacije (lani 365 milijonov). Zaradi vere je bilo umorjenih 4476 kristjanov (lani 4998), napadeno je bilo 7679  cerkva in drugih javnih objektov v lasti kristjanov (lani 14.766), zaprtih pa 4744 ljudi (lani 4125). To so  uradni podatki mednarodne organizacije Open Doors, stari nekaj dni. Dejanske številke so najbrž višje.   Prvih pet na nečastni listi preganjanja in zatiranja predstavljajo: Severna Koreja, Somalija, Jemen, Libija in Sudan. Letos sta z liste najhujših izpadli Indonezija in Malezija, nanjo pa sta se uvrstila Čad in Kirgizija. Več na spodnjem zemljevidu. Vir zemljevida: Open Doors. 

 

Na zemljevidu lahko vidimo  stopnje preganjanja. Če dobro pogledamo, lahko vidimo, da gre v vseh primerih za zelo resno, ali celo izredno resno stvar. Razlogi za preganjanje so različni, kar je odvisno od političnega sistema, prevladujoče religije, korupcije in podobno.  Severna Koreja je država s komunističnim režimom in paranoidnim vodstvom, paranoidne režime imajo tudi Nikaragva, Turkmenistan in Bangladeš, hudo je v islamskih državah, ali v delih držav, kjer je prisotna ta tako imenovana religija miru (Mozambik, DR Kongo), v Mehiki in Kolumbiji delajo probleme mamilarske tolpe, v Kolumbiji tudi ultralevičarski uporniki, povezani s karteli itn. Svetla točka je to, da so se o preganjanju kristjanov začeli pogovarjati tudi v parlamentu EU, za nigerijske kristjane se je zavzel tudi ameriški predsednik Trump, vprašanje pa je, koliko bo to pomagalo. 

Svet si sicer želi miru in pravičnosti, žal pa tega ni zmožen uresničiti. Rimski komediograf Terencij pravi: "Človek sem, nič človeškega mi ni tuje." Mož je imel zelo prav. Vir vsega zla je naš greh, in ker je greh nekaj zelo človeškega, nam nikakor ni tuj. Je kot strup, ki  po zaužitju odpotuje po celem telesu. Greh ljudem onemogoča življenje v miru in pravičnosti. Proti njemu ni nihče imun. Toda, kot pravi Pavel v  Pismu Rimljanom, se je tam, kjer se je pomnožil greh, milost še veliko bolj pomnožila. (cf. Rim 5,20b)  Spreobrnjenja se namreč dogajajo tudi tam, kjer so krščanstvu izrazito sovražni in  kristjane preganjajo. Bog deluje takrat, ko on hoče in tam, kjer on hoče. Nobena sila se mu ne more upreti, kajti njegova milost je neustavljiva. 

A. W. Pink je zapisal: "Nedvomno je pred nami kriza sveta in ljudje so  vznemirjeni.  Toda ne Bog. Zanj ni presenečenj.  Ne izzove ga nobeno izredno stanje, saj je on tisti, 'ki vse uresničuje po sklepu svoje volje.' (Ef 1,11)"  Ker Bog ni vznemirjen zaradi krize sveta, se tudi kristjanu ni treba vznemirjati. To ne pomeni, da bi moral ostati pasiven, kajti še vedno veljajo besede C. S. Lewisa:  "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega."  Kristjani, ki naj bi bili sol zemlje, kot pravi Jezus, so v velikem delu sveta, predvsem na Zahodu, izgubili slanost in so postali nekoristni (cf. Mt 5,13). Gre za slanost, ki ohranja svet, saj je sol najstarejši konzervans. Družba je podvržena neki vrsti entropije, saj v njej ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kar je danes narobe, lahko jutri večina, ki ima kvorum, uzakoni za prav. Kristjani naj bi s svojim delovanjem preprečevali trende, ki peljejo v destrukcijo. 

Sv. apostol Peter pravi: "Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju! (1Pt 4,17)" Zato zvesti del Kristusove cerkve poziva svet k spreobrnjenju in mu prinaša evangelij, ki pravi, da je Kristus prišel na svet, da bi se svet po njem rešil (cf. Jn 3,17), da je bil  "izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja," (Rim 4,25) in da zagotavlja vsem, ki vanj verujejo in se vanj zanašajo, večno življenje (cf. Jn 3,16). Bogu hvala za ta dar

Drugi dan božičnih praznikov - štefanovo

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.  

(Apd 7,55-60)

 

Ko je cerkev sestavljala bogoslužni koledar, je to očitno delala zelo premišljeno. Če smo kristjani na praznik Gospodovega rojstva kar malo evforični  ob božični idili, se naslednjega dne znajdemo v kruti realnosti, kot jo je napovedal naš Gospod: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36) Na ta dan se namreč spominjamo prvega krščanskega mučenca, sv. Štefana. 

Ko sem na FB strani, ki tudi nosi ime Reformirana stran, objavil nek Trubarjev citat, mi je nekdo, ki samemu sebi pravi Groznji Grof, nanj podal naslednjo pripombo (citiram tako, kot piše): "In ta Jezus in ta bog sta dovolila RKC njegovo šikaniranje." Podton tega je pač bil, da bi Bog, če res obstaja, moral Trubarja obvarovati pred šikaniranjem. Mnogim je težko dopovedati, da takšno in drugačno šikaniranje ali preganjanje ni dokaz za neobstoj Boga, saj je sam Jezus svojim učencem napovedal preganjanja in to celo hujša, kot jih je bil deležen naš reformator. Konec koncev je šel sam Jezus skozi mučeniško smrt. 

Prvi po Jezusu, ki je zaradi našega Gospoda in evangelija izgubil življenje in ga rešil ter ohranil za večnost v Božjem kraljestvu, je sv. Štefan, eden od prvih sedmih diakonov jeruzalemske cerkve (cf. Apd 6,1-6). Križa si nihče ne želi, celo naš Gospod je v Getsemanskem vrtu trepetal pred njim. Toda križ je  del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  O tem danes veliko beremo in slišimo, a ne toliko v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. O tej zadevi je v začetku tega meseca  potekal tudi tematski dogodek v Evropskem parlamentu.    Večinski mediji pretežno molčijo, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, so tudi drugi preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa služijo Satanu.

Imajo pa Božja pota to lastnost, da so drugačna od naših, zato pravijo, da piše Bog zgodovino z velikimi vijugami. Štefanovemu umoru je prisostvoval neki Savel, ki je storilcem služil kot garderober (cf. Apd 7,58) in je odobraval njihov zločin, nakar se je hlastno lotil zatiranja jeruzalemske cerkve (cff. Apd 8,1.3). Ker pa je imel Bog z njim diametralno drugačne načrte, je postal taisti Savel ali Pavel eden največjih oznanjevalcev evangelija. 

Jezus svojim učencem ni obljubil najboljšega življenja tukaj in zdaj, jim pa zagotavlja delež v Božjem kraljestvu. Na svet je prišel zato, da bi nas spravil z Bogom. "Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja  je prišel iz nebes in se utelesil" (Nikejska veroizpoved) in namesto  nas je na zemlji živel popolno življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu.S svojo smrtjo na križu nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). 

Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki zaupa Jezusu in se zanaša na njega. 

Praznično voščilo

 

Ko smrt postane politikum

Pred nami je 23. november, dan, na katerega se v naši državi  spominjamo generala Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Letošnji 23. november pa bo  malo drugačen, ker se bomo na ta dan odločali o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je evfemistični izraz za evtanazijo težko bolnih in trpečih. Kolikor spremljam zadevo, je večina zdravstvene stroke proti, proti so tudi predstavniki nekaterih verskih skupnosti in velik del javnosti. Kolikšen je ta del, je težko reči, ker  tovrstne ankete pri nas niso najbolj zanesljive.  17. člen Ustave Republike Slovenije pravi (moj poudarek): "Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni." Ustava nič ne govori o tem, da bi bila tudi pravica do smrti nedotakljiva. Smrt pride sama po sebi, ne da bi jo kdo klical. 

Tukaj gre za globoko etično vprašanje. Že starogrški poganski (sic!) zdravnik Hipokrat, avtor slavne zdravniške prisege, je nasprotoval dajanju strupa bolniku, četudi bi le-ta prosil zanj. To načelo je nekako veljalo do 20. stoletja. Prvi, ki so ga prekršili, so bili nemški nacisti z akcijo T-4, pri kateri je šlo za  neprostovoljno usmrtitev do 300.000 neozdravljivo bolnih, invalidov, duševnih bolnikov, psihično prizadetih itn. Temu so rekli Gnadentod (milostna smrt). Celo v komunističnih režimih se niso odločili za kaj takega, so pa začeli na začetku 21. stoletja sprejemati tovrstno zakonodajo v naprednjaških zahodnih državah, začenši z Nizozemsko. Beremo pa lahko, da prihaja tudi v državah, ki jih imamo za vzorne (Nizozemska, Kanada) do zlorab, ki nikakor ne bi bile tuje tudi našemu balkanskemu okolju.  

V zgodovini so tudi poznali nekakšno vrsto evtanazije. Pri Grkih in Rimljanih je bilo v navadi izpostavljanje nezaželenih novorojenčkov. Špartanci so take celo metali v prepad. Izpostavljenega otroka je potem lahko kdo posvojil, ali pa je nesrečno dete umrlo. Pri Inuitih je bila navada, da so stari, ki so se imeli za odvečne, v primeru lakote ob hudih zimah, odšli nekam proč v sneg in tam zmrznili, s čimer so mlajšim omogočili lažje preživetje. Torej niso naši naprednjakarji, ki se imajo za moralno večvredne od nas zahojenih starokopitnežev, pogruntali nič novega. Znani univerzitetni profesor celo razpreda, kako je evtanazija cenejša od zdravljenja. Ja, povejmo, bolnik je strošek. 

Omenil sem že, da je več verskih skupnosti v Sloveniji nasprotuje zakonu.  Predstavniki nekaterih so podpisali izjavo, v kateri spodbujajo svoje ude, naj se udeležijo referenduma "da bomo kot skupnost jasno povedali, da bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja." Pri naprednjakih je to povzročilo hud vik in krik, pri čemer je največ "pokasirala" RKC, ker je pač največja, češ, kaj pa ločitev cerkve od države. Verske skupnosti  pač vedno izražajo svoja mnenja glede etičnih vprašanj, zlasti, ko oblast spremeni neko etično zadevo v politikum,  da jo torej politizira. Versko skupnost tvorijo njeni pripadniki.  Pripadniki verskih skupnosti v Sloveniji so povečini tudi državljani Slovenije. Kako izločiti pripadnika verske skupnosti iz državljana, to je tu vprašanje. Komunisti so to vprašanje rešili enostavno tako, da so vernim ljudem onemogočili dostop do določenih služb in funkcij.  Ker pa se gredo današnji politiki človekove pravice (kot da so jih oni iznašli), je to malo težji problem, oziroma misija nemogoče. Za kristjana pač velja pravilo: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) 

Nekje na Facebooku me je neka oseba vprašala v slogu, "kakšen bog je to, ki dopušča trpljenje". Vprašanje seveda ni enostavno. Na to temo se je že pred tisočletji spraševal trpeči Job in ni dobil nobenega jasnega odgovora. Edini ustrezen odgovor je naš Gospod Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je šel sam skozi neznosno trpljenje, zatorej:  "Uprimo oči v Jezusa, začetnika 

in dopolnitelja vere. On je zaradi 

veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12,2)  In pomagajmo, da smrt ne postane politikum!

Spodbuda iz ječe

Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, 4 in v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse 5 zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. 6 Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. 7 Prav je, da tako mislim o vas vseh, ker vas nosim v srcu, saj ste vsi z menoj deležni milosti, tako v mojih verigah kakor pri obrambi in utrjevanju evangelija. 8 Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. 9 Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, 10 da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, 11 izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo.

(Flp 1,3-11) 

Apostol Pavel je Pismo Filipljanom napisal iz zapora v Rimu. Lahko si predstavljamo, da so bile okoliščine, v katerih se je nahajal  vse prej kot rožnate. Rimske ječe se po svojem (ne)udobju niti zdaleč niso mogle primerjati  s sodobnimi zapori v naši državi ali drugod po državah, kjer so upoštevane človekove pravice.

Kljub temu iz zgornjega odlomka ne veje niti trohica zagrenjenosti ali slabe volje, ampak veselje, ljubezen in skrb za cerkev v Filipih. Glede na stanje, v katerem se je apostol Pavel nahajal, bi človek pričakoval, da bo molil predvsem zase, da bi ga Bog kakorkoli osvobodil iz zapora, toda on je molil za druge in jih "nosil v srcu" (cf.  1,7).  Molil pa je, naj tudi ljubezen med svetimi v Filipih čim bolj napreduje. Bržkone je izvedel, da se je v cerkvi v Filipih pojavil kakšen problem, da se je torej medsebojna bratska ljubezen med vernimi ohladila. Kakorkoli, Pavel v svojem pismu ne preti svetim, ampak jih bratsko spodbuja k boljšemu ravnanju. Apostol Janez je nekje zapisal: "Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj."  (Jn 4,11) Logika medsebojne bratske ljubezni se poraja iz Božji ljubezni. Današnji svet nam ponuja in vsiljuje kot ljubezen ponaredke vseh vrst, celo zastrupljanje bolnih, starih in nemočnih. Pravijo, da je to napredno, mi pa smo menda nazadnjaški, ker da se držimo nekih pravil iz knjige iz bronaste dobe. Pri tem seveda nočejo vedeti, da so se takšne in podobne "napredne" stvari dogajale že v predkrščanskih kulturah, tudi v bronasti dobi. 

Ker je Bog toliko storil za nas, je logična posledica, da tudi mi   izkazujemo  ljubezen do bratov in sester v Kristusu. To vsekakor ni vedno lahko, saj smo vsi skupaj v bistvu še vedno grešniki, toda Bog je večji od naših ovir, problemov in grehov. Tudi Pavel se je zavedal ovir in težav, in ravno zato  je molil za Filipljane ter jih v molitvi izročil Božji skrbi. Zatorej je prav, da ga tudi v tem posnemamo in molimo za brate in sestre v njihovih potrebah, stiskah in težavah.

Samo Kristus - središčni princip reformacije

»[I]z njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.«  (Jn 1,16.17)

Ko je avguštinski redovnik Martin Luther konec oktobra 1517 spravil skupaj tistih 95 tez, se mu ni niti sanjalo, kakšen plaz je sprožil. Tiste teze so bile prav nedolžna stvar v primerjavi s teologijo, ki so je potem iz vsega skupaj razvila. Ta teologija je zgrajena na principih sola gratia, sola fide, sola Scriptura, solus Christus in končno, soli Deo gloria! Če povem po domače: samo milost, samo, vera, samo Sveto pismo, samo Kristus in slava edinemu Bogu. Zadnji princip je bolj doma v švicarski reformaciji, jedro in stičišče vseh pa je Jezus Kristus, in samo On.

Na dogodkih, posvečenih dnevu reformacije slišimo zelo veliko o slovenskih knjigah, slovenskem jeziku in podobnem, toda, roko na srce, pri reformaciji v resnici ni šlo za književnost in jezikoslovje, ampak za problem človekovega odrešenja. Reformatorji so se spraševali, na kakšen način je lahko grešni posameznik, ki si zasluži samo pogubljenje, opravičen pred svetim Bogom. Srednjeveška cerkev je sicer govorila o milosti, veri in Kristusu kot pogoji za odrešenje, a je to mešala z zakramenti in dobrimi deli. Priznavala je tudi pomen Svetega pisma, a je sebe in svojo tradicijo postavljala nad Sveto pismo. Reformatorji pa so rekli, da je Sveto pismo nad cerkvijo in tradicijo, in da je lahko človek pred Bogom opravičen samo po milosti, ki jo lahko sprejme samo po veri. Tega niso rekli sami od sebe, ampak so povedali le tisto, kar pravi Pismo. Milost za milostjo pa priteka, kot pravi Jn 1,16.17, iz Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. On je edini vir odrešenja.

Jezus Kristus ni nikdar in nikjer trdil, da bi vodilo do Boga nešteto poti, kot danes trdijo "progresivni" teologi, ki so se izneverili načelom reformacije in delujejo  po načelu trenutne kulturne relevantnosti. Jezus sam je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6) Apostol Peter je ob neki priložnosti isto potrdil v govoru judovskim velikašem: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«  (Apd 4,12) Niti Marija, niti Krišna, niti Mohamed, niti sveti Peter ali katerokoli drugo ime ni dano ljudem, po katerem bi se lahko rešili. Nekateri pravijo, da je tako gledanje ozko, kar je popolnoma res, saj je Jezus v zvezi s tem povedal:  »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13.14) In ta ozka vrata je sam Jezus Kristus (cf. Jn 10,7.9) Ob drugi priložnosti pa je dvomečemu Nikodemu, rekel: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Martin Luther je v 1. schmalkaldskem členu napisal naslednje:

»Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25).  To je nujno treba  verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]«

 Jezus Kristus je živo središče krščanstva. Vsi začetniki velikih svetovnih verstev so govorili v smislu: »Jaz nisem nič, pomemben je nauk, ki ga oznanjam.« Teoretično bi bilo torej možno, da bi  njihovi nauki obstajali tudi brez njih. Če krščanstvu odvzamemo osebo Jezusa Kristusa, njegovo žrtveno smrt in vstajenje, potem ga zvedemo na peščico moralnih naukov in ubijemo evangelij, veselo novico o našem odrešenju, z njim vred pa ubijemo krščanstvo. Jezus Kristus je živel popolno življenje v poslušnosti Božji postavi. Umrl je za naše grehe, njegovo vstajenje od mrtvih pa nam potrjuje, da je resnični Odrešenik sveta. Vsi, ki verujejo vanj, so deležni njegove pravičnosti. Sveto pismo pravi: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22a)  Ne rešuje nas naša, ampak Kristusova pravičnost.

Veter reformacije je razpihal religijsko meglo, v katero je ljudsko krščanstvo srednjeveške cerkve zavilo Jezusa Kristusa in ga postavil na čistino, na mesto, ki mu pripada.  Pri reformaciji ni šlo za kaprice nekega upornega nemškega meniha, ampak za evangelij, ki nam razkriva našega Zveličarja Jezusa Kristusa v polni luči. Jezus rešuje hudobne, grešne in brezbožne. Kdor vanj veruje, je rešen! Blagoslovljen dan reformacije vsem, ki to berete!

O Marijinem vnebovzetju

Spet je tu rimskokatoliški praznik Marijinega vnebovzetja, ob katerem redno objavljam, oziroma ponavljam,  zgodovinska in teološka dejstva, ki so povezana z njim, zato tudi letos ne bom povedal nič novega. 

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke  obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo zagotovo odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Na spletni strani slovenske škofovske konference se leto za leto za letom pojavlja zapis, ki govori o tem prazniku,  sklicujoč se na različne vire, ki naj bi dokazovali resničnost tega, da naj bi bila Marija v trenutku, ko bi morala umreti, z dušo in telesom vzeta v nebesa (Vir). Poglejmo si ga!

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  

Zdaj pa preverimo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da ni o njeni smrti nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je prišel po vsej verjetnosti ta Gregor  do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila  spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Pij XII. je leta 1950 proglasil Marijino vnebovzetje   za  dogmo Rimskokatoliške cerkve.  S stališča dogme  o papeški nezmotljivosti, sprejete na 1. vatikanskem koncilu leta 1870, se poraja vprašanje, kdo od papežev se je glede tega motil: Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje določene spise, čeprav ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je zanesljivo znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. V tem pogledu zgodovina ni ravno na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh  značilnost rimske in še nekaterih drugih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je ob neki priložnosti zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba."  Res je, Jezus je v njej glavna oseba, On je Zveličar, On rešuje.

Ob dnevu Primoža Trubarja

Današnji praznik, dan  Primoža Trubarja, se ujema z binkoštnim praznikom, ko se spominjamo prihoda Svetega Duha na apostole, ki jih je opolnomočil za oznanjevanje evangelija  vsem narodom.  

Ob tej priložnosti se pridružujem Trubarjevi želji, ki jo je izrazil na začetku Katekizma l. 1550 ter vam vsem skupaj želim milosti, usmiljenja, miru in pravega spoznanja Boga, po našem Gospodu Jezusu Kristusu. 

"In vsak jezik bo slavil Boga."   (Rim 11,14b)

Vnebohod

KAJ KORISTI KRISTUSOV VNEBOHOD?

Prvič, da je v nebesih pred Očetovim obličjem kot naš posrednik (1 Jn 2,1; Rim 8,34). Drugič, da imamo naše telo v nebesih kot gotovo poroštvo, da nas On kot glava, nas njegove ude, tudi vzame k sebi  (Jn 14,2; 20,17;  Ef 2,6). Tretjič, da nam pošlje svojega Duha kot proti-poroštvo (Jn 14,16; Apd 2,33; 2 Kor 1,21; 5,5), skozi katerega moč iščemo, kar je zgoraj,  kjer sedi Kristus na božji desnici, ne pa to, kar je na zemlji (Kol 3,1; Flp 3,14).

(Heidelberški katekizem, prev. Feri Kuzmič)

Veliki četrtek - dan postavitve Gospodove večerje

Kristusova cerkev se na veliki  četrtek  spominja Jezusove postavitve zakramenta Gospodove večerje.  Ta dogodek je potekal v sklopu pashalne večerje, s kakršno so se Judje spominjali izhoda iz egiptovskega suženjstva. Gospodova večerja pa nas spominja izhoda iz še večjega in hujšega suženjstva, ki mu pravimo greh. Ta izhod nam je s svojo smrtjo na križu in vstajenjem priskrbel naš Gospod Jezus Kristus. O sami postavitvi  Gospodove večerje nam govorijo pisci sinoptičnih evangelijev in apostol Pavel. Poglejmo, kaj o tem pravita Pavel in evangelist Matej: 

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh 24 in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." 25 Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." 26 Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. (1Kor 11, 23-26)

Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: "Vzemite, jejte, to je moje telo." 27 Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: "Pijte iz njega vsi. 28 To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov."    (Mt 26,26-28)

Kaj je bistvo tega zakramenta? Anglikanski 28. člen vere  pravi o njem naslednje:

Gospodova večerja ni le znamenje medsebojne ljubezni, ki so jo dolžni imeti kristjani med sabo, ampak zakrament naše odkupitve po Kristusovi smrti. Tistim, ki ga upravičeno, vredno in z vero zaužijejo, je kruh, ki ga lomimo, deležnost Kristusovega telesa, podobno je blagoslovljeni kelih deležnost Kristusove krvi. Nauk o transubstanciaciji (premeni bistva kruha in vina) pri Gospodovi večerji se ne da dokazati iz Svetega pisma, ampak je v nasprotju s čistim naukom Pisma, saj sprevrača naravo zakramenta in je povzročil vzpon mnogih praznoverij. Kristusovo telo se pri Večerji daje, jemlje in zauživa samo na nebeški in duhovni način. Sredstvo, po katerem se prejme in zaužije Kristusovo telo v Večerji, je vera. 

Podobno govori Westminstrska izpoved vere:

Gospodova večerja je zakrament nove zaveze, v katerem s podeljevanjem in prejemanjem kruha in vina, kot je to določil Jezus Kristus, oznanjamo njegovo smrt. Tisti ki se vredno obhajajo, zauživajo njegovo telo in kri kot svojo duhovno hrano in za rast v milosti. Z njim so v potrjeni zvezi in občestvu. Ti izpričujejo in obnavljajo svojo hvaležnost in  zavezanost Bogu ter vzajemno ljubezen in občestvo drug do drugega, kot udov istega skrivnostnega telesa.

Cerkev je od samega začetka verovala v realno in dejansko prisotnost Kristusovega telesa in krvi v tem zakramentu, toda obstajale so razlike v pojmovanju te prisotnosti. Nekateri trdijo, da se kruh in vino pri tem spremenita v dejansko Kristusovo telo in kri, spet drugi, da se pod podobo kruha in vina nahaja resnično Kristusovo telo in kri, tretji pa, da je vse skupaj samo simboličen obred, ki ga obhajamo, ker nam je naš Gospod tako ukazal. Če povzamemo vsebino 28. člena in odlomka iz Westminstrske izpovedi vere, lahko sklenemo takole:

1. S tem zakramentom se spominjamo Jezusove žrtvene smrti na križu in oznanjamo ta spomin. Gre torej za evangelij (veselo oznanilo), izražen na povsem konkreten in materialni  način. 
2. Ta zakrament bo cerkev obhajala vse do Gospodovega drugega prihoda. 
3. Vredni prejemniki tega zakramenta so resnično deležni Gospodovega telesa in krvi, a na nebeški in duhovni način. 
4. Ta zakrament pomaga pri rasti v milosti, ki je potrebna za našo rast v posvečenosti. 
5. Ta zakrament nas tesneje povezuje s Kristusom in z njegovo žrtvijo na križu. 
6. S tem zakramentom  izražamo svojo hvaležnost Bogu za vse blagodati, ki nam jih daje po žrtvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo zavezanost nebeškemu Očetu. 
7. Ta zakrament nas  povezuje med sabo  kot ude skrivnostnega Kristusovega telesa na zemlji, ki je njegova cerkev.

Želim vam blagoslovljen veliki četrtek, dan postavitve Gospodove večerje.

Pepelnica

VSEMOGOČNI večni Bog, ki ne sovražiš ničesar, kar si ustvaril in odpuščaš grehe vsem, ki so skesani; ustvari in oblikuj v nas nova in skesana srca, da bomo, ko po pravici obžalujemo svoje grehe in pripoznavamo svojo bedo, mogli od tebe, nadvse usmiljenega Boga, prejeti popolno odvezo in odpuščanje. Po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Amen. 

(Iz Book of Common Prayer, 1662)

Matija - manj znani apostol

VSEMOGOČNI Bog, ki si namesto izdajalca Juda izvolil svojega zvestega služabnika Matija, da je bil prištet dvanajstim apostolom, obvaruj svojo Cerkev pred krivimi apostoli in daj, da jo bodo vodili zvesti in pravi pastirji.  Po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.  Amen. 

(Iz Book of Common Prayer, 1662)