6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Na krščanskem zahodu se ta praznik imenuje epifanija ali razglašenje (njegovo celotno ime je Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga). Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so se nekoč spominjali dogodkov prvih tridesetih let Kristusovega življenja, od rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah se na ta dan še vedno spominjajo vseh teh dogodke, v večini cerkva pa so jih razdelili na več praznikov. Na krščanskem zahodu se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusu, na vzhodu pa Jezusovega krsta, kar se mi zdi bolj posrečena rešitev, kot je naša, toda tudi naša ima svoj posebno globok pomen.
Ljudska domišljija in izročilo sta modre spremenila v "svete tri kralje", kar je pri nas dajalo prazniku dodaten ljubek in skrivnosten folklorni pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti o številu modrih, niti o kakšnih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V cerkvah dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko popolnoma netočno, saj so modri obiskali Jezusa, ko je bil star kaki dve leti, on pa je skupaj z družino že stanoval v hiši. V Kölnu naj bi imeli celo relikvije, oziroma posmrtne ostanke "treh kraljev", kar je tudi zelo problematično, ker v resnici ni šlo za kralje.
Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike ter strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in kar je še takega. Zaradi stikov z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili seznanjeni z mesijanskimi prerokbami. Ko pa so zagledali nenavaden nebesni pojav (zvezdo), so šli iskat novorojenega judovskega kralja (cf. Mt 2,1.2).
Poročilo o srečanju magov z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11) Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja kmalu zatem zbežati v Egipt.
Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje seveda še ni bilo popolno. Kristus se je pozneje v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19, Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30). Tudi tu je šlo zgolj za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. O slednjem pravi sv. Pavel takole: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) Jezus ni prišel odreševat biološkega judovskega ljudstva, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani.
Pavel pravi o tem naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28)
Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. Iz Judov in poganov je naredil eno sveto ljudstvo, novi Izrael. Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9). Vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, je priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je edina pot v nebesa za ljudi iz vseh narodov. To je resnično sporočilo praznika razglašenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar