Ambrož Milanski in odrešenje po veri

Bog je določil, naj človek išče odrešenje po veri, ne po delih, to pa zato, da se ne bi kdo ponašal s svojimi deli in si nakopal greh, kajti dela ne stojijo brez podpore vere, vera pa je počelo kristjanovega življenja.  

~ Sv. Ambrož

Naivno pričakovanje

Ne smemo pričakovati, da bo hudič pustil pri miru tiste, ki si prizadevajo, da bi uničili njegovo kraljestvo.   

~ Thomas Watson

Brez Boga

Če nimamo Boga, potem se bo vse drugo,  kar koli imamo, na koncu izkazalo kot prazen vodnjak.  

~ Richard Sibbes

KLIK za dostop do vira >>>

Prava moč

Kadar je Bog naša moč, potem je to zares moč. Kadar gre pri naši moči za našo lastno moč,  takrat gre le za šibkost.   

~ Sv. Avguštin

Stalna pripravljenost

"Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.  Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.  Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.  Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.  Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: 'Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!' Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.   Nespametne so rekle preudarnim: 'Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!' Toda preudarne so odvrnile: 'Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!' Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel  ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: 'Gospod, gospod, odpri nam!'  On pa je odgovoril: 'Resnično, povem vam: Ne poznam vas!' Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!"  (Mt 25,1-13) 

Prilika o desetih devicah, od katerih je bilo pet nespametnih, pet pa preudarnih, sodi med bolj poznane Jezusove prilike. 

Za okvir te prilike je Jezus izbral tradicionalno judovsko svatbo, kakršne so bile v navadi v njegovem času. Ženin in njegovi spremljevalci so odšli z njegovega doma na nevestin dom, kjer se je nato odvijal poročni obred. Tega so  pogostoma opravljali ponoči. Zatem so se svatje odpravili na ženinov dom, kjer je potekala poročna gostija. Device v priliki predstavljajo družice, ki naj bi skupaj z ostalimi gosti pričakale ženina v svečanem špalirju. Svetilke, ki so omenjene, so najbrž bakle, ki so bile narejene tako, da so     cunjo namočili v olje in jo ovili na en konec palice. Takšne bakle so lahko svetile več ur. 

Ženin, ki je omenjen v priliki, predstavlja Jezusa Kristusa. Bog se namreč v Stari zavezi na več mestih razodeva kot "mož" svojega izvoljenega ljudstva (cf. Iz 54,5.6. Enako se v našem primeru Jezus razodeva kot ženin (cf. Mt 9,14.15). 

Zdaj pa pojdimo k specifičnostim zgornje zgodbe. Zgodba se začne tako, da so  se preudarne device, ki so šle ženinu nasproti, založile z rezervno količino olja, nespametne pa tega niso storile. Ženin ni prišel ob pričakovanem času, zato so vse skupaj zaspale. Tedaj pa se je zgodilo presenečenje. Ženin je končno prispel, a bakle so že dogorevale. Preudarne device nespametnim niso posodile od svojega olja, da ne bi tudi one ostale brez njega, zato so ga bile slednje primorane iti kupit k prodajalcem. Ta zamuda jih je stala vstopa v svatbeno dvorano. Če bi šlo v zgodbi za običajno svatbo, se kaj takega zagotovo ne bi zgodilo. Četudi ženinu zamuda petih družic morda ne bi bila povšeči, se zagotovo ne bi zgodilo, da bi jim rekel: "Ne poznam vas, ostanite zunaj," ali kaj podobnega. Toda naša prilika govori o nečem drugem. Pripoved  se nanaša na dan, ko pride naš Gospod Jezus Kristus "v slavi sodit žive in mrtve," kot izpovedujemo v nikejsko-carigrajski veroizpovedi. 

1. Vidna cerkev ni idealna družba, ampak srečamo v njej tudi ljudi, ki niso na novo rojeni, oziroma takšne, ki  vero hlinijo, o čemer govori  tudi prilika o ljuljki  (cf. Mt 13,24-35). Nespametne device predstavljajo prav to skupino navideznih kristjanov.
2. Gospod s svojim prihodom "zamuja" in mnogi so prepričani, da  preveč zamuja, zato ne verjamejo vanj. Apostol Peter pravi:  "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: 'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2 Pt 3, 3.4) Tu ne govori samo o "tistih zunaj", ampak predvsem o "tistih znotraj". Gre torej za ljudi, ki pripadajo vidni cerkvi in v njej zasedajo različne položaje, tudi najpomembnejše.  Ampak ti niso zares znotraj, kar pomeni, da niso del resnične Jezusove cerkve,  saj pravi Gospodo o njih: "Ne poznam vas!" (Mt 25,12)  Glede tistih, ki so res znotraj, je namreč rečeno: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a) 
3.  Kristusov drugi prihod bo nenaden in presenetljiv dogodek. Zgodil se bo, ko ga bomo ali bodo najmanj pričakovali.
4. V nekem  komentarju  te prilike sem bral, da so bile nespametne device zavržene zato, ker niso imele dobrih del. Ne, nihče se ne bo odrešil po dobrih delih, temveč  je resnica ravno nasprotna: dobra dela ne delajo ljudi odrešenih, temveč so odrešeni ljudje tisti, ki delajo dobra dela.
5. Gospod nas v tej priliki  spodbuja k budnosti, enako kot apostol Pavel, ki nas spodbuja: "Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni." (1Tes 5,5b.6)

Za nas je pri vsem tem spodbudno to, da še vedno živimo v času milosti: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2) To je čas, v katerem se lahko opremimo z "rezervnim oljem", ki nam bo prišlo prav ob Gospodovem prihodu.  On sam vabi nas z besedo milosti: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Bog resno jemlje svoje obljube. Zakaj jih ne bi tudi mi upoštevali?  

So zakramenti postranska stvar?

Krst in Gospodova večerja nista sekundarni zadevi. Sta del samega evangelija. Na ta način se nam izroča Kristus.   

~ Michael Horton

Ko daje svet in ko daje Bog

Svet nam lahko da srečo in svet nam jo lahko vzame. Toda Bog nam daje radost,  ki nam je svet ne more vzeti.  

~ Steven Lawson

Prednost resnice pred mirom

Nikoli ne pozabite, da je resnica za cerkev pomembnejša od miru!    

~ J. C. Ryle

Naša nemoč

Sleherna pripoved v Svetem pismu govori:  "Popolnoma ste nezmožni, da bi  lahko sami sebi pomagali." 

~ Dustin Benge

Ciril Lukaris: kalvinski patriarh/pravoslavni svetnik

 

 Ciril Lukaris (1572-1638) je bil v letih 1601-1620 pravoslavni patriarh Aleksandrije, leta 1612 pa je bil prvič izvoljen za ekumenskega patriarha s sedežem v Carigradu, a ni uspel, ker je njegov konkurent ponudil sultanu večjo podkupnino. Mu je pa uspelo priti na carigrajski patriarški prestol leta 1620, a ga je moral potem pet krat pod prisilo zapustiti, zadnjič leta 1638. Ko ga je zadnjič zapustil, ga je dal sultan,  pod pretvezo izgnanstva, odpeljati z ladjo na Bospor, kjer so ga zadavili in vrgli truplo  v morje. 

Ciril Lukaris je za nas zanimiv, ker je neznano kdaj sprejel reformirano (kalvinsko) teologijo in v tem duhu tudi napisal veroizpoved, ki jo je sestavljalo osemnajst členov. V njej je zagovarjal predestinacijo, opravičenje samo po veri, dva zakramenta, zavračal je čaščenje ikon, nezmotljivost cerkve itn. Povezan je bil z ambasadorji nekaterih protestantskih držav (Anglija, Nizozemska, Švedska) in se zameril jezuitom, ki so spletkarili po Carigradu ter ambasadorjem katoliških držav, kot sta bili Francija in Habsburška monarhija, kar  je botrovalo njegovemu žalostnemu koncu. 

Pravoslavna cerkev, najprej aleksandrijska, nato pa tudi ekumenski patriarhat, mu je v tem stoletju priznala svetništvo, pri čemer se je zapletla v kontroverzno situacijo, saj ga je po smrti anatemizirala na nekaj svojih koncilih. Teologi te cerkve so  revidirali svoja prejšnja stališča do njega in trdijo, da naj bi bila njegova Veroizpoved ponaredek in da ni bil zares kalvinist, toda za svoje trditve nimajo kakršnih koli resnih dokazov. Več o tem v zgornjem videu.    

Kaj pomeni biti odrešen?

Dokaz, da sem odrešen, ni v tem, da pridigam, ali da delam to ali ono. Vse moje upanje je v naslednjem: da je Jezus Kristus prišel odrešit grešnike. Jaz sem grešnik. Jaz zaupam, da me je prišel odrešit, in sem odrešen.  

~ Charles H. Spurgeon

Dve ozdravljenji in vera

Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki oblastnik. Poklonil se mu je do tal in rekel: "Moja hči je pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo živela." Jezus je vstal in šel za njim, skupaj s svojimi učenci. Tedaj se mu je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove obleke. Pri sebi je namreč rekla: "Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena." Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: "Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila." In žena je bila od tiste ure rešena. Ko je Jezus prišel pred oblastnikovo hišo ter videl piskače in razburjeno množico, je govoril: "Umaknite se, saj deklica ni umrla, ampak spi." Oni pa so se mu posmehovali. Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel jo je za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsem tistem kraju.     (Mt 9, 18-26)

Dogodka iz Matejevega evangelija, ki ju lahko preberemo zgoraj, sta  v ostalih dveh sinoptičnih evangelijih, Markovem in Lukovem, opisana  bolj podrobno (Mr 5,21-43 in Lk 8,40-56). Marko in Luka nam tudi dasta vedeti, da je bil  oblastnik, ki ga omenja Matej, pravzaprav načelnih shodnice, in da mu je bilo ime Jair.

Oba opisana primera imata nekaj skupnega, to je vera. Tako načelnik shodnice kot anonimna ženska sta verovala, da Jezus more ozdraviti. 

Toda še več. Jair je kot načelnik shodnice zagotovo užival precejšnje spoštovanje in  vpliv  v lokalnih judovskih krogih. S poklonom do tal (Marko in Luka omenjata, da je pokleknil - le tako se je pravzaprav lahko dejansko poklonil do tal) je Jezusu izkazal božansko čaščenje, s čimer je izrazil iskreno vero, da bo deklica živela, če bo Jezus nanjo položil roko.

Približno v istem času, ko se je Jezus pogovarjal z načelnikom shodnice, se je dotaknila roba Jezusove obleke ženska, ki je trpela za menstrualnimi težavami. Kot omenjata preostala sinoptika, je za zdravnike potrošila vsa sredstva, s katerimi se je preživljala. S stališča Mojzesove postave je bila ženska  obredno nečista, zaradi česar je bila izključena iz družbenega in javnega verskega življenja (cf. 3Mz 15,25-28). To je bil tudi razlog, da se je skrivoma pritihotapila k Jezusu in se dotaknila roba njegove obleke.  Skladno s postavo je s tem dotikom prešla nečistost tudi na Jezusa, toda Jezus je večji od vsake nečistosti, on je tisti, ki vsakogar, ki pristopi k njemu čisti od sleherne nečistosti. (cf. Mr 1,41).

Ko je Jezus prišel do mrtve oblastnikove hčere, jo je prijel za roko, s čimer se je glede na Mojzesovo postavo znova obredno onečistil (cf. 3Mz 22.4. 4Mz 19,11), toda Jezus je tisti, ki je nečistost premagal, kajti on je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29). On je prišel na svet, da nas očisti vse nečistosti.

Vera, ki sta jo premogla načelnik shodnice in žena, ki je krvavela, je bila nadnaravna. To pomeni, da je nista  kar bi proizvedla sama iz sebe. Iz konteksta je razvidno, da ni šlo le za vero v ozdravljenje, ampak za nekaj, kar zlasti v Jairovem primeru ni imelo naravne osnove. Judje se pred ljudmi  niso klanjali  do tal. Poklon, ki ga je naredil Jair, pripada edino Bogu. Žalovalci, ki so bili navzoči v Jairovi hiši in jim je Jezus rekel, da deklica ni umrla, ampak da spi, so se posmehovali, ker niso verovali vanj.  Jair pa  je veroval, čeprav z naravnega zornega kota ni bilo nobenega razloga za upanje. Veroval je v Jezusovo božanskost in da zmore oživljati. 

Jezusovo ozdravljanje in oživljanje ni le stvar preteklosti. On to dela še danes. Včasih koga ozdravi telesne bolezni. Toda telesna bolezen ni najhujši človekov problem. Naš največji problem je greh in iz njega izhajajoča duhovna smrt, ki ima za posledico večno pogubljenje. Jezus nas je prišel odrešit tega problema. To je sam lepo izrazil, ko je rekel nekemu judovskemu veljaku: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Jezus ni prišel na svet, da bi nas osrečeval z dobrimi nasveti, ampak da bi nas odrešil greha in večnega pogubljenja. Živel je brezgrešno življenje in v vsem izpolnil zahteve postave. Zaradi naših grehov je bil predan v smrt in s svojim vstajenjem potrdil, da je resnični Odrešenik. Kdor vanj veruje, se ne pogubi, ampak vstane iz duhovne smrti v novo življenje, ki  mu zagotavlja življenje v prihodnjem veku, ko bo Bog vse prenovil in naredil novo nebo in novo zemljo (cf .Raz 21, 1 ss.).

Bogu hvala za ta njegov neizrecni dar!

Pravo bogastvo

O, kristjan, nikoli se ne

ponašaj s stvarmi, ki so tako minljive, škodljive in negotove,  kot  je bogastvo tega hudobnega sveta! Svoje srce usmeri k pravemu in trajnemu bogastvo milosti v Kristusu  Jezusu.  

~ Isaac Ambrose

Kristusova ljubezen

Noben človek se ne more tako močno pregrešiti zoper nas, kot smo se mi pregrešili  zoper Boga. Toda Kristus nas je vseeno ljubil in umrl za nas.      

~ Jonathan Edwards

Jutranja molitev Efrema Sirskega

Pokropi moje srce z roso svoje milosti!   

~ Efrem Sirski

Škotska veroizpoved o zakramentih

Zato tudi v popolnosti obsojamo nečimrnost tistih, ki trdijo, da so zakramenti samo gola in prazna znamenja. Mi torej brez dvoma verujemo, da smo po krstu vcepljeni v Kristusa Jezusa, da bi postali deležni njegove pravičnosti, po kateri so nam pokriti in odpuščeni naši grehi.  Pa tudi,  da se KRISTUS JEZUS  pri pravilni uporabi  Večerje tako poveže z nami, da postane resnična jed in hrana naših duš. 

(Iz Škotske veroizpovedi 1560, katere avtor je John Knox)

DOSTOP DO VIRA >>>

Zavod Primoža Trubarja in Trubarjev forum

V oddaji Duhovni utrip, na RTV Slovenija, sta bila dne 4. novembra letos predstavljena Zavod Primoža Trubarja in Trubarjev forum. Gre za dve organizaciji, ki si pri nas prizadevata obujati reformacijsko dediščino. Če je še niste videli, si lahko oddajo ogledate na spodnji povezavi.

KLIK za dostop do oddaje >>>

Biblija - pripoved o Kristusu

Sveto pismo je skozi obdobje tisoč petsto let pisalo  štirideset različnih piscev, a nam vseeno, od Geneze do Razodetja, podaja eno samo kohezivno pripoved: da Jezus Kristus vlada kot  Gospod in Odrešenik.

~ Dustin Benge

Cesar in Bog

Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. 16 K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. 17 Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" 18 Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: "Kaj me preizkušate, hinavci? 19 Pokažite mi davčni novec!" Dali so mu denarij. 20 Nato jim je rekel: "Čigava sta ta podoba in napis?" 21 Dejali so mu: "Cesarjeva." Tedaj jim je rekel: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega."  22 Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli.   (Mt 22,15-22)

Če beremo evangelije, lahko  hitro  ugotovimo, da so farizeji nenehno prežali na Jezusa, da bi mu lahko očitali kakšen resnejši greh ali celo zločin in se ga na takšen način znebili. V našem primeru beremo, da  so poslali svoje učence, ki so bili  pripravniki  za vstop v farizejsko bratovščino, da bi mu nastavili past.  Njihov namen še bolj poudarja dejstvo, da so se bili v sovraštvu do Jezusa celo pripravljeni povezati s svojimi sovražniki herodovci, ki so  v njihovih očeh veljali za rimske kolaborante, saj je Herod vladal po volji Rima in bil z Rimom v najtesnejših stikih.  

Že njihov pretirano prijazen pristop k našemu Gospodu na začetku pripovedi kaže na njihovo neiskrenost.  Jezusu so povedali stvari, ki so bile sicer popolnoma resnične: da je resnicoljuben, da uči pravo pot, da se pri tem ne ozira na osebo, da ne dela razlik med ljudmi.  Toda njihov namen je bil bolj pomemben  kot vsebina njihove hvale. Takoj za ploho hvalnic pa so prešli na temo, ki nima  z uvodnim nagovorom nobene zveze: "Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (v. 17) Za takratne Jude so bili davki precej žgoča zadeva, ker so bili, podobno kot ostali prebivalci provinc rimskega imperija,  podvrženi hudemu davčnemu vijaku. Mnogi Judje so bili tudi prepričani, da je  plačevanje davkov grešnemu poganskemu vladarju v nasprotju z Božjo vladavino nad njegovim ljudstvom. Pred Jezusom je bilo torej kočljivo vprašanje: če bi odgovoril, da je cesarju dovoljeno plačevati davek, bi ga lahko pred patrioti vseh vrst očrnili kot sodelavca rimskega okupatorja,  če bi odgovoril, da ne, bi ga taistemu okupatorju zatožili kot sovražnika države. Toda naš Jezus je hitro ugotovil, v katerem grmu tiči zajec in jim je v vrstici Mt 18,19 odvrnil: "Kaj me preizkušate, hinavci?  Pokažite mi davčni novec!'"  Najprej jim je povedal, da je njihov nastop nepošten, torej hinavski, nato pa jim je ukazal, naj mu pokažejo davčni novec. Le kaj ima kovanec s tem, ali naj plačujejo davek cesarju ali ne? Vseeno so mu pomolili kovanec: "Dali so mu denarij."  Toda Jezus se jim ni dal ujeti, ampak jim je zastavil protivprašanje: "Čigava sta ta podoba in napis?" (v. 20) Vprašanje je bilo kristalno jasno, pravilen odgovor pa tudi: "Cesarjeva." (v. 21a) Nadaljevanje je splošno   znano: "Tedaj jim je rekel: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.'" (v. 21b) 

Odgovor je tako  osupnil spraševalce, da so ga zapustili in odšli. Zdaj pa k nauku pripovedi! Zgornji dogodek je za nas pomemben iz treh razlogov:

1. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje izrecno izrazil pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Jezus ni kralj zemeljskega, ampak nebeškega kraljestva.
2. Jezus Kristus ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema, kar je izrazil tudi v Jn 18,36. On ni bil nikakršen socialni revolucionar, kot bi ga radi prikazovali razni glasniki socialnega evangelija in podobnih teologij osvoboditve. Božje kraljestvo se ne ustvarja z nasilnim frontalnim napadom na obstoječi red, ampak s preobrazbo posameznikove notranjosti. Hudobni ljudje pač ne morejo ustvariti nekega dobrega  družbenega reda. Božje kraljestvo se gradi od znotraj, ne od zunaj.
3. Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, dokler le-ta  ne začne igrati  boga, se vpletati v doktrino krščanske vere in etike ter tako rušiti od Boga določeni verski in moralni red, kar se danes vedno pogosteje dogaja.  Doktrina krščanske vere in etike ni področje, v katero bi se smela vtikati državna oblast, ki si vedno bolj prizadeva, kako bi čim  bolj okrepila nadzor nad  državljani in njihovim razmišljanjem,  po navadi kar v imenu svobode,  človekovih pravic in podobnih lepo zvenečih besed.  

Cesar, danes bi rekli država, ima pravico pobirati davke, od kristjana pa se pričakuje, da jih plačuje, ne da bi se moral spraševati, za kaj bo oblast porabila tisti denar. Če se pa sprašuje, tudi ni nič narobe. Po drugi strani kristjan ne sme popuščati cesarju, oziroma državi, v stvareh, ki pritičejo samo in edino Bogu. 

Vera

Vera ni odvisna od čudežev, ali od katerega koli zunanjega znamenja, ampak je poseben dar Svetega Duha, ki se udejani s pomočjo Božje besede.   

~ Jean Calvin

Cena

Če hočemo biti resnični kristjani, nas bo to nekaj stalo: stalo nas bo naših grehov, naše samopravičnosti, našega udobja in naše posvetnosti. 

~ J. C. Ryle

Resnica ni vedno "fajn"

Naučiti se moramo poslušati tisto, kar nam ni všeč. Ne gre za to, ali je prijetno, ampak za to, ali je resnično.   

~ Charles H. Spurgeon

Zahrbten greh

Greh, ki se skriva pod vsemi našimi grehi,  je zaupanje v kačino laž, da ne moremo zaupati v Kristusovo ljubezen in milost, in da moramo vzeti stvari v svoje lastne roke.   

~ Martin Luther 

Ko Bog deluje...

Tisti, ki so danes plevel, bodo morda  jutri pšenica.  

~ Sv. Avguštin

Alice Cooper o Jezusu

 

 Zanimiva izjava, tole me je prav prijetno presenetilo. 

Odpuščanje

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?" 22 Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

23 Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. 24 Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 25 Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. 26 Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.' 27 Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. 28 Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: 'Vrni, kar si dolžan!' 29 Ta je padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in ti povrnem.' 30 Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. 31 Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 32 Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: 'Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. 33 Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?' 34 In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. 35 Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu."  (Mt 18,21-35) 

Odpuščanje je za nas eno najtežjih in najzahtevnejših opravil, Pred mnogimi leti sem nekje prebral izrek, ki se glasi: "Vračati hudo za dobro je demonsko, vračati dobro za dobro je človeško, vračati dobro za hudo je božansko." Problem odpuščanja je  vznemirjal tudi apostola Petra, zato je pristopil k Jezusu z vprašanjem, kolikokrat moramo odpustiti "svojemu bratu". Ali zadostuje do sedemkrat? Pri tem se najbrž ni zavedal, da je njegovo vprašanje povsem legalistično. Toda Jezus ga za to ni pograjal, ampak mu je odgovoril: "Do sedemdeset krat sedemkrat." Naš Gospod ni s tem hotel dati  bolj velikodušnega legalističnega odgovora, ampak je hotel povedati, da vsakič. Zakaj tako? Zato ker tudi Bog  nam odpusti vsakič, ko ga prosimo za odpuščanje. Bog tudi ne zahteva ničesar več, pa tudi ničesar manj od tega, kar je sam pripravljen storiti. 

To preprosto dejstvo je Jezus ilustriral s priliko o služabniku, ki ni hotel odpustiti. V priliki nastopajo kralj, prvi služabnik, drugi služabnik in ostali služabniki. Kralj  predstavlja v tej priliki Boga. Prvi služabnik je bil kralju dolžan deset tisoč talentov. En talent je znašal šest tisoč denarijev. En denarij je bila vrednost ene dnine, oziroma enega celodnevnega plačila za delo.  Iz tega sledi, da je šlo za velikansko vsoto, ki je naš nesrečni služabnik nikoli ne bi mogel povrniti, saj bi moral za kaj takega živeti preko 160.000 let. Toda gospodarja so ganile mile prošnje služabnika, in se ga je usmilil ter mu odpustil dolg. Nato pa je služabnik naletel na kolega, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Toda služabnik še zdaleč ni bil do svojega dolžnika tako usmiljen, kot je bil gospodar do njega.  Ker mu soslužabnik ni bil zmožen vrniti dolga, ga je upnik spravil v ječo. Drugi služabniki, ki so to videli, so neusmiljenega kolega naznanili kralju, ki ga je nato dal vreči v ječo.

Kralj v tej priliki simbolizira Boga. Bog je usmiljen in milosten in je pripravljen odpustiti. Njegova pripravljenost gre celo tako daleč, da je pripravljen vsakič, ko ga prosimo, odpustiti. Človeški greh do Boga nadvse je težko breme, ki ga simbolizira tistih deset tisoč talentov. Noben človek, noben kristjan, četudi še tako pobožen, nikoli ne zmore poplačati dolga za svoj greh. Toda Bog vedno odpušča, zato smo tudi mi dolžni odpustiti svoji sestri ali svojemu bratu v Kristusu.  C. S. Lewis je nekoč zapisal: "Vsi menijo, da je odpuščanje lepa ideja, a le dokler ni treba komu odpustiti." Odpuščanje je torej lepa, ni pa enostavna stvar. V Gospodovi molitvi molimo: "Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 6,12) Če nisem pripravljen odpustiti bratu ali sestri v Kristusu in če prosim Boga, naj mi odpusti, kakor (ni)sem jaz odpustil, potem avtomatsko izničim prošnjo za odpuščanje. Če v tem hote in vede grešim, potem v mojem domnevnem krščanstvu nekaj manjka. V tem primeru sem enak služabniku, ki ni hotel odpustiti in sem v veliki nevarnosti, da zapadem večni obsodbi, kajti svojega dolga do Boga nikoli ne bom mogel poplačati. Dolg, ki ga ima moj brat ali sestra do mene, je v primerjavi z dolgom, ki ga imam jaz do svetega Boga, čista malenkost, za katero se ni vredno prepirati. 

Zato velja znotraj Božje cerkve princip, o katerem je govoril apostol Pavel, ki pravi: "Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte." (Kol 3,13) Kako lahko rečem, da sem Kristusov, potem pa hote ravnam v nasprotju s Kristusom? Ni logično. Če smo v Gospodu, je odpuščanje logična, četudi zahtevna stvar, saj je bilo tudi nam brezplačno odpuščeno. Bogu hvala za to. 

Kdo bo imel zadnjo besedo

Zlo ne bo imelo zadnje besede. Bog ima vedno zadnjo besedo!  

~ H. B. Charles, ml.

A. W. Pink o oznanjanju evangelija

Večina ljudi v dvajsetem stoletju je tako nevedna, da si predstavlja, da se evangelij nanaša na grešnike. Evangelij je Kristusov evangelij! Nanaša se na osebo in delo Božjega Sina! Dobro poslušajte,  hočem namreč, da bi to zelo jasno razumeli. Evangelij ni ponudba, evangelij je proglas, ne povabilo. Evangelij je proglas o Kristusu in je resničen tudi v primeru, če mu to noč nihče na zemlji ne bi verjel! To, ali mu jaz verjamem, še ne dela evangelija resničnega. Evangelij je resničen, ne glede na to, ali mu verjamem, kajti evangelij ne govori o meni, ampak o Kristusu.

Zdaj pa poslušajte mojo naslednjo izjavo in se vanjo poglobite. Mi nismo odgovorni, da bi grešnike privedli h Kristusu. Noben pridigar ni za to odgovoren. Noben ulični oznanjevalec ni odgovoren, da bi privedel katerega koli grešnika h Kristusu, saj ni med nami nikogar, ki bi to zmogel. Mi nimamo te moči. Odgovorni smo za to, da privedemo  Kristusa h grešniku. Ste razumeli? Naša dolžnost je, da oznanimo grešniku Kristusa!   

(A. W. Pink)

Vice

Če rečemo, da moramo trpeti za naše lastne grehe, smo s tem povedali, da je bilo Kristusovo trpljenje nezadostno. Če pravimo, da moramo z očiščevanjem v vicah zadostiti za naše grehe, smo zanikali zadostnost Jezusove spravne žrtve (cf. 1Jn 2,2).   

~ Sixbert Sangwa

Edini srednik - Kristus

Bog nam v Kristusovem imenu podarja vse. Zato ne potrebujemo drugih srednikov.  

~ Ulrich Zwingli