Naše breme in iluzija

Živimo pod bremenom in z iluzijo, da smo lastniki samih sebe.

 

~ Kelly Kapic 

Prihodnja slava

Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. 19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. 22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. 23 Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.    (Rim 8,18-23)

Apostol Peter je v 1Pt 5,10 zapisal, da nas je Kristus poklical v svojo večno slavo, zgornji odlomek pa nam pripoveduje prav o tej slavi. 

Na začetku zgornjega odlomka apostol Pavel hrabri Božje ljudstvo, ki je šlo skozi težke preizkušnje. Tudi današnjemu času take preizkušnje niso povsem tuje, zato je tudi te vrste ohrabritev še vedno smiselna in potrebna. Kristjanom namreč nihče in nič ne jamči lagodnega življenja. O tem nam pripovedujejo aktualni dogodki po svetu. Kristjani so najbolj preganjana populacija na svetu. Pri nas to še  ne prihaja do izraza, se pa to dogaja  tam  nekje daleč, na območju Sahela, na Bližnjem vzhodu, na Kitajskem, v severni Koreji in drugod.  Pri nas in sploh se seveda o tem zelo malo govori in piše. Če smo pri nas že (ali pa še) deležni tega, da živimo v relativnem miru, potem gre vsa zahvala za to milost Bogu. Nihče se seveda  ne sme zanašati, da bi  imelo njegovo trpljenje kot tako kak poseben zveličaven učinek. Trpljenje je nevšečnost, ki se nam lahko vedno pripeti, a  kristjan ve, da ne bo večno trajalo. Tudi najtežje preizkušnje, skozi katere gredo naši bratje in sestre po svetu, se ne morejo primerjati s slavo, ki je bo nekega dne deležno Božje ljudstvo. 

V 19. in naslednjih vrsticah 8. poglavja Pisma Rimljanom  imamo opravka s personifikacijo stvarstva, ki jo uporablja apostol, da bi poudaril prihodnjo slavo, ki je bodo deležni Božji otroci. Zavoljo Adamovega greha je bilo stvarstvo podvrženo ničevosti: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh." (1Mz 3,17b-19a)  Na poslednji dan pa bo Bog znova vse obnovil v smislu prvobitnega stvarstva, kot si ga je On zamislil.  Ponovilo se bo tisto, kar je bilo povedano v 1Mz 1,31: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro."

Kot pravi sv. Pavel v Rim 8,23, ne zdihuje le stvarstvo, ampak tudi Božje ljudstvo, ki je sicer že tukaj in zdaj deležno predokusa prihodnjih dobrin. Naše zveličanje ni stvar nejasne prihodnosti, ampak je udejanjeno že tukaj in zdaj. Celotno Božje stvarstvo zdihuje v hrepenenju po izvršitvi Božje obljube, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28). Predokus prihodnjih dobrin  ustvarja v nas Sveti Duh, čigar prvin smo deležni. Božji otroci so v pravnem smisl že deležni posinovljenja  (cf. Rim 8,15), a to posinovljenje bo doseglo popolno  dovršitev in razodetje na dan vstajenja poveličanega telesa.

To pričakujemo in tega se veselimo. Se tudi ti veseliš tega dne? 

Ob tridesetletnici samostojne Slovenije

Naša zemeljska domovina, Republika Slovenija, praznuje danes dan državnosti. Letos je ta dan še posebej slovesen, ker je samostojna Slovenija danes stara trideset let. 

 

Ob takih priložnostih izrečejo politiki in drugi pomembni ljudje velike in slovesne besede. Ker pa nisem ne politik ne pomembna oseba, si bom izposodil besede, ki jih je izrekel mož, ki nas je pred 471 leti nagovoril takole: 

Za vse Slovence prosim

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu*

Tudi jaz želim ob tej priložnosti vsem Slovencem ter vsem državljankam in državljanom naše domovine isto kot Primož Trubar na začetku prve tiskane slovenske knjige, predvsem pa pravega spoznanja Boga!  Naj nas Bog vse skupaj blagoslovi! 

 

 

 ______________________________________

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

Smisel vsega

 Jezus Kristus je tisti, Jezus Kristus edini, ki daje smisel vsemu na tem svetu. 

~ A. W. Tozer

Kristus - začetek in konec

Življenje telesa je duša. Življenje duše je vera. Življenje vere je Kristus. 

~ John Flavel

Substitucija

Bog nas nič več ne obravnava v skladu z našimi grehi, ker so bili vsi preloženi na Kristusa. 

~ Justin Perdue

Svoboda je po milosti

Človekova volja ne zadobi milosti s pomočjo svobode, ampak zadobi svobodo po milosti.

~ Jean Calvin

Življenje krajevne cerkve

 

V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker

Bog se prevzetnim upira,

ponižnim pa daje milost.

6 Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. 7 Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.

8 Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. 9 Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 10 Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 11 Njemu oblast na veke. Amen.        

  (1Pt 5,5b-11)

Friedrich Nietzsche, eden najbolj znanih filozofov vseh časov, je nekoč zapisal: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"*  To, kar opisuje Nietzsche, pravzaprav ni ponižnost, ampak prej njena karikatura. Toda ta karikatura  ni čisto iz trte zvita, ampak gre za nekaj, kar je véliki mislec opazoval v praksi: po svetu od pamtiveka hodi veliko takih karikatur ponižnosti, ki se najbrž niti ne zavedajo, da ponižnost ni nekakšno samozaničevanje in črvovsko zvijanje, ampak zavedanje, da smo, kar smo, nič več in nič manj. Mogoče je na to vplivala tudi pietistična vzgoja, ki je je bil deležen.

Za dobro delovanje  vsake skupnosti, tudi cerkvenega občestva, so zelo pomembni medsebojni odnosi. V skupnosti napuhnjenih ljudi, kjer iz vsakogar buta na dan predvsem njegov ego, je zelo zoprno in težko živeti. Dejstvo je tudi, da se Boga nikoli ne dao očarati z našo inteligentnostjo, delavnostjo, premoženjem, prizadevnostjo, uspešnostjo in drugimi lastnostmi, ki so same po sebi dobre, a niso nič drugega kot Božji dar. Da, tudi z narejeno pohlevnostjo ali ponižnostjo ga ne moremo očarati. Enako ni prav, da skušamo na enak ali podoben način očarati svoje brate in sestre v cerkvi. Še vedno smo namreč samo opravičeni grešniki, s poudarkom na opravičeni. Ampak taki so tudi ostali bratje in sestre. Če parafraziram razvpiti slogan iz bližnje preteklosti,  vsi smo drugačni, a vsi enaki v grešnosti, toda, hvala Bogu, tudi v opravičenosti. 

Naslednja stvar, ki nam jo v zgornjem odlomku polaga na srce apostol Peter, je, naj se podredimo pod mogočno Božjo roko. Krščansko življenje ni le nedeljsko in praznično bogoslužje, ampak nekaj, kar mora biti v nas prisotno vseh sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Podrediti se Božji roki  pomeni svojevrstno zaščito, a ne nujno samo to, ampak tudi težave na tem svetu. Svet je tisti, ki se noče podrediti Božji roki, zato se podreja človeški roki, zato svet sumljivo gleda na tiste, ki se mu nočejo prilagajati. Zagotovo pa smemo pa biti gotovi, da bo Bog ob svojem času poskrbel za nas in nas povišal. 

Za resničnega kristjana bi moral biti hudič papirnati lev, ki je sposoben Božjim otrokom o povzročiati na tem svetu nevšečnosti, v resnici pa nima nobenega dostopa do kristjanove duše, če mu le-ta tega ne dovoli, ampak se mu upre.  9. vrstica v zgornjem besedilu je očitna aluzija na preganjanje, ki so ga bili v Petrovem času ponekod deležni kristjani, toda preganjanje ni omejeno le na davno preteklost, ampak ponekod še vedno traja.   Nihče, nobena deklaracija o takih in drugačnih pravicah  nam ne jamči, da se kaj takega ne more zgoditi tudi pri nas, saj je potreben le ustrezen kvorum in deklaracija, ali njen njen del se odpravi, ali reinterpretira v čisto nasprotnem smislu. 

Kakorkoli, ker smo poklicani v Božjo slavo, se držimo Petrove spodbude in tudi ravnajmo kot taki, seveda v duhu pristne, ne (po)narejene ponižnosti. 

 

 

___________________________________________________ 

*Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.

Kristjanov boj

Kristjani se najbolje vojskujejo na svojih kolenih. Vse, kar se dobrega zgodi, se zgodi preko molitve. 

~ Martin Luther

Zaupaj Bogu

Zaupaj Bogu, četudi so predvidevanja na videz v popolnem nasprotju z obljubami. 

~Thomas Watson

Moč milosti

Sama milost ima dovoljšnjo moč, da lahko pretrga grešnikovo sužnjevanje zlu.

 

~ John Newton

Nespodobno o Trubarju

Takole se je laiški teolog Sebastjan Erlah odzval ob dnevu Primoža Trubarja. Kar nekaj časa nisem imel namena komentirati tega nespodobnega čivka, toda glede na to, da se take in podobne ideje spet širijo v ultramontanskem delu slovenske javnosti, sem se odločil, da se končno odzovem na zgornje pisanje. 

To, da naj bi bil protestantizem nemška vera, je že stara zgodba.  O tem so v zadnjih stoletjih pisali mnogi rimskokatoliški pisci, med njimi Josip Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda. Kolikor pa mi je znano, si nihče od omenjenih gospodov ni drznil pisati, da je bil Trubarjev končni cilj ponemčenje Slovencev. Pač zato, ker so vedeli, da to ni bil njegov cilj. Razen tega 16. stoletje pojma nacionalno vprašanje  sploh ni poznalo, ker se je ta stvar pojavila nekako v 18. stoletju.  Tedaj  se je tudi pri nas začela intenzivneje uveljavljati nemščina, ki jo je začela v urade in šole uvajati Marija Terezija, ta nadvse pobožna katoliška vladarica habsburških posesti. Toda, resnici na ljubo, tudi ona tega ni počela iz kakega velikonemškega nacionalizma, ampak iz čisto praktičnih razlogov, da bi se državljani njene mnogojezične monarhije lažje  sporazumevali med sabo in z oblastmi. Nobene logike tudi ni v tem, da bi Trubar s slovenskimi knjigami ponemčeval slovensko ljudstvo. V Cerkovni ordingi je med drugim zapisal: "Obtu mi hočmo, de uže naprej v ti naši kranski deželi, de se ti psalmi, pejsmi inu vse druge službe božje, ti s. zakramenti v tim slovenskim kranskim jeziku se dopernašajo inu dile."* Res, zanimivo je rezoniranje, oziroma pravi oksimoron, da bi hotel Trubar s slovenskimi knjigami in slovenskimi obredi ponemčiti Slovence. 

Naslednja zanimiva trditev gospoda laiškega teologa je, da je Trubar uporabljal evangelij v službi nemške gospode in njenega kapitala. Uporabljena terminologija že kar malce diši po marksizmu. No, zadeva je bila precej drugačna. V resnici sta bila nemška gospoda in njen kapital tista, ki sta zelo dobro služila Trubarju in njegovemu delu. Ko je naš pisec izdal prvi dve knjigi, je bankrotiral, zato mu je pri nadaljevanju njegovega dela prišel ta "nemški kapital" zelo prav. Pa še to je treba poudariti, da je bila tedanja gospoda veliko bolj internacionalistična kot kasnejše gospode, vključno s komunističnimi. Nacionalnega vprašanja v 16. stoletju pač ni bilo na sporedu. 

 

In še tretja, najbolj žmohtna cvetka je, da naj bi bilo Trubarjevo (po Erlahovo) kurbirsko življenje dokaz, da inkriminiranemu Trubarju ni šlo nič za evangelij. Življenjski slog, ki ga omenja nadebudni laiški teolog, zajema razne oblike nečistovanja in prešuštvovanja, ampak zgodovinski viri pri Trubarju o tem ne govorijo. G. Erlah s tem bržkone meri na to, da je bil Trubar poročen in to celo tri krat. Dejstvo pa je, da Trubar ni bil poročen s tremi ženskami naenkrat, ampak je dva krat ovdovel, kar v tistem času velike smrtnosti ni bilo nič posebnega. O tovrstni mentaliteti našega laiškega teologa je Trubar napisal naslednje: "En far si imej deset kurb, teku nemu papežniki ništer ne dejo, ampak aku on eno brumno ženo poroči, taku ga obesijo."**  Zagotovo ni čisto iz trte zvita trditev, da visijo plenice pri protestantskih pastorjih okoli farovža, pri katoliških duhovnikih pa drugje po vasi. 

Nadebudni laiški teolog se bo pač moral nekega naučiti, da privede sovražna  zaslepljenost  do zelo slabih argumentov.  Če namesto teze uporabiš protezo, se ti zgodba hitro sesuje. Malo dopolnilnega pouka zgodovine mu nikakor ne bi škodilo.

* Slovenski protestantski pisci, Druga dopolnjena izdaja. DZS, Ljubljana 1966. S. 173.

** Ibid. S. 264. 

Česa Avguštin ni našel pri antičnih mislecih

Mnogo lepih reči sem prebral pri Platonu in Ciceronu, toda nikoli česa takega: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in  obteženi, in jaz vam bom dal počitek."

 

~ Sv. Avguštin

Ko Bog reče: "Ne."

Bogu sem globoko hvaležen, da mi ni dal določenih stvari, za katere sem prosil, in da mi je pred nosom zaloputnil določena vrata. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Vztrajati v stiskah

Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera nadvse napreduje in ljubezen slehernega med vami do vseh drugih raste. 4 Tako se lahko ponašamo z vami po Božjih Cerkvah zaradi vaše stanovitnosti in vere v vseh preganjanjih in stiskah, ki jih prenašate. 5 V tem je znamenje pravične Božje sodbe: po njej boste spoznani za vredne Božjega kraljestva, za katero tudi trpite. 6 Pravično je namreč, da Bog povrne s stisko tistim, ki vas stiskajo, 7 vam, ki stisko trpite, pa povrne z olajšanjem, skupaj z nami, ko se bo razodel z neba Gospod Jezus z angeli svoje moči 8 in bo v plamenečem ognju kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni evangeliju našega Gospoda Jezusa. 9 Gospod jih bo obsodil na večno pogubljenje, stran od svojega obličja in veličastva svoje moči, 10 ko bo tisti dan prišel, da se poveliča v svojih svetih in se pokaže v začudenje vseh, ki so sprejeli vero: ker vi ste verovali našemu pričevanju. 11 V ta namen tudi zmeraj prosimo za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in izpolnil vso namero dobrote in delo vere v môči. 12 Takó bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa.  (2Tes 1,3-12)

Do preganjanja cerkve v Slounu je prišlo že prav kmalu po njenem nastanku. Sprožili so ga  lokalni Judje, ki so kristjane obtoževali  protidržavnega delovanja (cf. Apd 17,5-9). Da  stiske kristjanov v tem makedonskem mestu niso prenehale, je razvidno tudi iz 1Tes 1,6. 2,14. 3,3. Toda vse te nadloge niso uspele omajati vere Solunčanov, ampak so jo še poglobile, rasla pa je tudi povezanost in medsebojna ljubezen med udi tamkajšnjega cerkvenega občestva. Zaradi takšne drže tamkajšnjih kristjanov je zato apostol Pavel je izrekel Bogu zahvalo. Takšnim in še mnogo hujšim oblikam preganjanja je Božja cerkev podvržena tudi danes. manjša nagajanja, ki smo jim priča v zahodnem svetu niso nič proti temu, kar trpijo naši bratje in sestre v severni Koreji, Pakistanu, Nigeriji in drugod. V tako imenovanem svobodnem svetu sicer ni očitnega preganjanja, se za zato najdejo v tem svetu bolj sofisticirane oblike šikaniranja. 

 

Preganjanje samo ni nekaj, kar bi lahko komur koli prineslo zaslužnost pri Bogu, toda stanovitnost v stiskah in preganjanjih je znamenje, da je neka cerkev na pravi poti. Ta vrsta stanovitnosti je namreč dokaz resnične vere. Ravno vera pa je tista, ki opravičuje in rešuje brezbožnega in grešnika (cf. Rim 3,25. 4,5. Gal 2,16. Ef 2,8).  Evangelij je treba sprejeti, mu verovati ter mu biti poslušni; vse, ki niso poslušni evangeliju, bo Bog kaznoval z ognjem večnega pogubljenja. Ta doktrina je marsikomu nerazumljiva, zato pravijo: "Kako lahko domnevno ljubeči Bog nekoga obsodi na kazen večnega pekla?"  Kdor tako govori, ne ve, kaj je Božja svetost in človeška grešnost. Nihče, ki je nedolžen, ne bo šel kot tak v pogubljenje, pa tudi zveličan ni nihče, ki je nedolžen. Steven Lawson je izjavil, da odrešenje ni nagrada za pravične, ampak darilo za tiste, ki so krivi.  Na svetu je bil doslej eden sam, ki je bil zares čisto nedolžen kaznovan, to je naš Gospod Jezus Kristus. Apostol Peter med drugim pravi o njem naslednje: "Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu." (1Pt 3,18a)  Jezus je trpel in bil umorjen, da bi nam priskrbel Božjo pravičnost: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3, 22a) Noben kristjan nima lastne, inherentne pravičnosti, pravičnost, ki mu je dana, ni njegova lastna, ampak tuja, Kristusova. Ta se daje po veri. 

Na dan, ko se naš Gospod vrne v slavi sodit žive in mrtve, bo kaznoval neposlušne evangeliju in nagradil svoje ljudstvo.  On je umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25).  Na kateri strani boš  tistega dne?

Dar odrešenja

Odrešenje ni nagrada za pravične, ampak darilo za tiste, ki so krivi.  

~ Steven Lawson

Jezus je volján Odrešenik

Jezus ni nejevoljen Odrešenik. On uživa v izkazovanju usmiljenja.

~ Michael Reeves

Je Marija soodrešenica?

Po določenem spletu okoliščin sem naletel na ameriško spletno stran Jesus-Maria Site, na kateri sem našel  tale zanimiv zapis, ki se po naše glasi: "Pomagaj dušam v vicah, pogosto moli to kratko molitev: 'Mati Božja, soodrešenica sveta, prosi za nas!'" Zraven pa je zapisana še naslednja domnevna Marijina obljuba: "Moj Sin osvobaja iz vic 1000 duš. Vsakič, ko je izrečena ta kratka molitvica, ta vztrajna molitvica, doseže tisoč duš v vicah večno srečo, večno luč."

 

Na tem mestu ne mislim govoriti o vicah, ki je ena od iznajdb, ki jo je postopno, preko stoletij razvila  srednjeveška cerkev, ampak o nazivu, ki se v Rimski cerkvi vedno pogosteje uporablja za Jezusovo Mater, to je izraz coredemptrix ali soodrešenica. Bojim se, da se bo nekega dne zgodilo,  da bo to postalo nekega dne tudi uradno in zapovedano verovanje rimske cerkve, pri čemer bo ta cerkev trdila, da gre za nekaj, kar je cerkev vedno verovala, kar je seveda čista izmišljotina. Podobno govorijo o drugih marijanskih naukih, kot sta dogma o brezmadežnem spočetju, ki uči, da je bila Marija od spočetja naprej obvarovana izvirnega greha ter dogma o Marijinem vnebovzetju, ki uči, da je bila Marija v trenutku, ko bi morala umreti, z dušo in telesom vzeta v nebesa. Tudi o teh rečeh govorijo, češ da je to cerkev vedno verovala, čeprav ni čisto tako, kar se da tudi zgodovinsko dokazati. Slavni Tomaž Akvinski, ta doctor angelicus, ki velja za največjega teologa rimske cerkve, namreč ni verjel v Marijino brezgrešnost od trenutka spočetja. Tudi dogma o njenem vnebovzetju ima svojo bogato zgodovino, o čemer sem med drugim pisal na tem mestu. Nauk o Mariji kot soodrešiteljici ni nič drugega kot naravno in vztrajno nadaljevanje te iste rimske poti, ki vijuga le še navzdol.

Žal smo  v protestantskih krogih pretirano sramežljivi, ko je treba govoriti o Marijini vlogi v odrešenjski zgodovini. Mnoge je najbrž strah, da bi ob tem izpadli preveč "papežniški", kar je čisti nesmisel.  Teolog Michael Horton je izjavil: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." V resnici ni torej nobene potrebe po te vrste sramežljivosti.

 

Seveda pa ni Marija nobena soodrešenica, saj ni nikakršna boginja, niti nebeška kraljica, kot jo imenujejo v rimski cerkvi. Rimska Marija je sad sinkretizma z babilonskimi, egipčanskimi in grškimi kulti. Marija ni ustvarila same sebe, niti se ni izvolila za mater našega Gospoda. Ona je to postala po milosti, po Božjem odrešenjskem načrtu. Marija ni umrla za naše grehe, niti ni bila obujena za naše opravičenje. Nauk o coredemptrix jemlje Jezusu tisto, kar pripada samo njemu. On je edini Odrešenik. Marija nikogar ne rešuje. Apostol Peter je rekel: "V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." (Apd 4,12) Tu jasno pravi, da ni v nikomer drugem odrešenja kot v Jezusu in v njegovem imenu. Sveto pismo nikjer ne pravi, da bi Marija odreševala. 

Skratka, tu gre za nauk, ki vernike fokusira na nekoga drugega, ne na Jezusa. Rimska cerkev je ogromno skladišče, ki ponuja svojim vernikom celo plejado stvari in raztresa njihovo pozornost na vse konce in kraje, Jezus pa pri tem ostaja v senci. To je zelo nevarna in pogubna stvar.

 

Politizacija Trubarja

Določena politična stranka na Slovenskem, ki jo je nek njen vidni član označil kot ponosno naslednico Zveze komunistov, je včeraj na twitterju objavila  zgornje voščilo ob dnevu Primoža Trubarja. Praznična voščila kot taka seveda niso nič slabega, slabo pa je, če nekdo zlorabi nek praznik in njegovo vsebino v politične namene. 

 

Ta stranka se tudi sicer zelo rada vidi kot neke vrste nadaljevalka Trubarjevih idej, o čemer sem že pisal na tem mestu.  Žal ima ta stranka manj skupnega z evangelijem kot tista cerkev, ki jo je Trubar zapustil. V tem kontekstu je tudi zelo problematično govorjenje o uporu ter njegovo poveličevanje. Trubar je bil biblični kristjan in mu zagotovo ni bil neznan naslednji svetopisemski stih: "Zakaj upor je kakor greh vraževanja, samovolja kakor zlo malikovanja." (1Sam 15,23) 

 

Upor seveda ni nujno slab, vendar ne tiste vrste upor, kakršnega mislijo v omenjeni stranki, ki podpira mnoge ideje, ki so v popolnem nasprotju s Svetim pismom in posledično s Trubarjevo vero. Ko so apostoloma Petru in Janezu duhovniki v Jeruzalemu prepovedali govoriti v Jezusovem imenu in jima ob tem še grozili, sta odgovorila: "Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?  Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala."  (Apd 4,19b.20)  To je bil upravičen upor. Tudi Trubarjev upor ni bil namenjen samemu sebi ali rušenju postavne oblasti, ampak je šlo pri njem za evangelij in za njegovo ceno: Boga je treba poslušati bolj kot ljudi (cf. Apd 4,19)! Boga je treba tudi bolj poslušati kot ljudi in politične stranke, ki se zavzemajo za splav, podpirajo LGBTQ agendo, gender teorijo in kar je še takega. To je sodobni trubarjevski upor!

Čigav je torej v prvi vrsti Trubar? Bom  odgovoril kar z besedami Vinka Ošlaka, ki jih je objavil davnega leta 2008 v časniku Dnevnik:

Trubar pripada Jezusu Kristusu in njegovim odrešenim – in kdor hoče pripadati isti skupini in se po smrti srečati ne samo z Jezusom, ampak tudi s tistimi, ki jih je na križu odkupil in so to v veri sprejeli, torej tudi s Primožem Trubarjem, naj prebere njegovo še danes enako aktualno »Pridigo o veri«, ki je dostopna v sodobni slovenščini, naj sprejme vero, kakor je tam podana, in se mu bo to uresničilo, in bo sam videl in doživel, čigav je Trubar in čigav je tudi sam! In Gospod sam mu zagotavlja: "Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke."   (VIR >>>)

Mislim, da je tu vse povedano.

Trubar in slovenščina

 

Nekaj prigodnega ob današnjem dnevu Primoža Trubarja. 

Božje usmiljenje

Božje usmiljenje zmaguje nad vsemi sodbami, ki jih razglašamo nad drugimi. Nič ne more onemogočiti  Božjega usmiljenja. 

~ K. A. Ellis

Evangeljsko sporočilo

Evangelij [...] ne oznanja ničesar drugega  kot to, da so grešniki  opravičeni po Božji očetovski naklonjenosti, in sicer brez lastnih zaslug; vse to pa je dovršeno  v Kristusu. 

~ Jean Calvin

Medsebojna ljubezen

Perikopa, ki se v skladu s tradicionalnim lekcionarjem  bere na prvo nedeljo po Sveti Trojici, je vzeta iz 1. Janezovega lista 4, 7-21. 

V tem odlomku spodbuja apostol Janez   kristjane k pristni medsebojni ljubezni. Kdor je rojen iz Boga, torej tisti, ki je bil nanovo rojen, je  odrešen po veri, eno od zunanjih znamenj odrešenja in  novega rojstva pa je bratska ljubezen.

Janez na začetku našega odlomka   spodbuja Božje ljudstvo z besedami: "Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen." (1Jn 4,7.8) V stari grščini najdemo kar pet vrst izrazov za ljubezen. Izraz philia pomeni bratsko ali prijateljsko ljubezen, oziroma naklonjenost, storgé izraža ljubezen staršev do otrok in obratno, philautia je ljubezen do samega sebe, eros se nanaša na čutno ljubezen, izraz, ki ga uporablja apostol Janez, pa je agape. Agape pomeni brezpogojno ljubezen Boga do človeka in človeka do Boga, ki se potem preliva znotraj krščanskega občestva.  Zakaj naj bi se ljubili med sabo? Janez to utemeljuje z dejstvom, da je ljubezen od Boga in da je Bog sam - ljubezen. Trditev "Bog je ljubezen," ki se nahaja v našem odlomku, je danes zelo popularna, žal tudi večkrat potegnjena iz celotnega konteksta in  zlorabljena. Ne gre namreč za ljubezen v sentimentalnem smislu, kot si ta pojem danes predstavljamo pod vplivom prevladujoče posvetne kulture. 

 

Toda ljubezen (agape) ni nekaj, kar bi mogli mi sami proizvesti iz lastne moči: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4, 11.12) Zelo preprosta stvar: Bog nas ljubi in je svojo ljubezen do nas izrazil in dokazal s tem, da je za nas žrtvoval svojega Sina, zato smo tudi mi dolžni, da se med sabo ljubimo. "Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja  v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem." (v. 16b).  Kot sem že povedal, je danes izrek, da je Bog ljubezen, zelo popularen. Kdor ga  jemlje izven konteksta,  pozablja na Božjo jezo in še katero drugo lastnost, ki seveda ne prija ušesom nespreobrnjenih: "Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog." (5Mz 4,24; cf. Heb 12,29) To dokazuje tudi znana evangeljska perikopa o bogatašu in ubogem Lazarju.

Da smo res v Bogu, spoznavamo po svetem Duhu, ki nam ga je dal.  Božja ljubezen, ki nam je bila dana,  ima še eno pomembno lastnost; to je, da iz nas izganja strah: "V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni." (1Jn 4,18). Religija je stvar strahu, vera pomeni zaupnost do Boga, ki smo je deležni po ljubezni, ljubezen pa izganja strah. Kdor je v Kristusu, se mu ni treba bati kazni. Strah je povezan z nevero, ljubezen pride po veri.

 In še opomin: "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal. Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl." (vv. 8a.20) Izkaz pristnosti  vere znotraj krščanskega občestva je odnos do bratov in sester, oziroma medsebojna  ljubezen.

Luther o (ne)svobodni volji

Brez Božje milosti svobodna volja sploh ni svobodna, ampak je ves čas jetnica in sužnja zla, ker se ni zmožna obrniti k dobremu. 

~ Martin Luther

Resnica ali sreča?

Jaz sem se že zdavnaj odločil, da bom rajši poznal resnico, kot da bi bil srečen v nevednosti. Če ne morem istočasno imeti resnice in sreče, potem hočem resnico. Za srečo bom imel dovolj  časa v nebesih. 

~ A. W. Tozer

Skupna družinska bolezen

Po naravi smo vsi samopravičniki. To je družinska bolezen vseh Adamovih otrok. 

~ J. C. Ryle

Marijina prikazovanja

Lurd, Fatima in Međugorje so samo trije od mnogoštevilnih krajev po svetu, kjer naj bi se ljudem prikazala Jezusova mati Marija. Lauren Moore se zelo intenzivno ukvarja s tem pojavom. Kot evangelijska misijonarka že dvanajst let deluje v jugozahodni Franciji, kjer je sodelovala pri nastajanju različnih evangelijskih cerkva, med katerimi je ena v samem Lurdu. 

V pogovoru na spodnji povezavi je Lauren Moore pojasnila, kaj so Marijina prikazovanja, zakaj so pomembna, kakšen je njihov vpliv na rimski katolicizem (tudi teološki) in kako naj to razumemo z evangelijskega zornega kota.

KLIK za povezavo do pogovora >>>

 

Nasvet iz 1. stoletja za naš čas

Peter pravi, da je vernik v tem svetu priseljenec. To je glavni razlog, zaradi katerega se moramo "zdržati mesenih poželenj". Greh pripada svetu, mi pa ne. Začasni prebivalec ne privzame zlahka navad dežele, ki ni njegova domovina, zato ne smemo sodelovati v grešnih navadah. Petrova velika pastoralna skrb se izraža v tem, da  svoje bralce opominja. On jim ne diktira in ne zahteva, ampak jih opogumlja. 

~ Jonathan Landry Cruse

 

KLIK za dostop do vira >>>