Takole se je laiški teolog Sebastjan Erlah odzval ob dnevu Primoža Trubarja. Kar nekaj časa nisem imel namena komentirati tega nespodobnega čivka, toda glede na to, da se take in podobne ideje spet širijo v ultramontanskem delu slovenske javnosti, sem se odločil, da se končno odzovem na zgornje pisanje.
To, da naj bi bil protestantizem nemška vera, je že stara zgodba. O tem so v zadnjih stoletjih pisali mnogi rimskokatoliški pisci, med njimi Josip Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda. Kolikor pa mi je znano, si nihče od omenjenih gospodov ni drznil pisati, da je bil Trubarjev končni cilj ponemčenje Slovencev. Pač zato, ker so vedeli, da to ni bil njegov cilj. Razen tega 16. stoletje pojma nacionalno vprašanje sploh ni poznalo, ker se je ta stvar pojavila nekako v 18. stoletju. Tedaj se je tudi pri nas začela intenzivneje uveljavljati nemščina, ki jo je začela v urade in šole uvajati Marija Terezija, ta nadvse pobožna katoliška vladarica habsburških posesti. Toda, resnici na ljubo, tudi ona tega ni počela iz kakega velikonemškega nacionalizma, ampak iz čisto praktičnih razlogov, da bi se državljani njene mnogojezične monarhije lažje sporazumevali med sabo in z oblastmi. Nobene logike tudi ni v tem, da bi Trubar s slovenskimi knjigami ponemčeval slovensko ljudstvo. V Cerkovni ordingi je med drugim zapisal: "Obtu mi hočmo, de uže naprej v ti naši kranski deželi, de se ti psalmi, pejsmi inu vse druge službe božje, ti s. zakramenti v tim slovenskim kranskim jeziku se dopernašajo inu dile."* Res, zanimivo je rezoniranje, oziroma pravi oksimoron, da bi hotel Trubar s slovenskimi knjigami in slovenskimi obredi ponemčiti Slovence.
Naslednja zanimiva trditev gospoda laiškega teologa je, da je Trubar uporabljal evangelij v službi nemške gospode in njenega kapitala. Uporabljena terminologija že kar malce diši po marksizmu. No, zadeva je bila precej drugačna. V resnici sta bila nemška gospoda in njen kapital tista, ki sta zelo dobro služila Trubarju in njegovemu delu. Ko je naš pisec izdal prvi dve knjigi, je bankrotiral, zato mu je pri nadaljevanju njegovega dela prišel ta "nemški kapital" zelo prav. Pa še to je treba poudariti, da je bila tedanja gospoda veliko bolj internacionalistična kot kasnejše gospode, vključno s komunističnimi. Nacionalnega vprašanja v 16. stoletju pač ni bilo na sporedu.
In še tretja, najbolj žmohtna cvetka je, da naj bi bilo Trubarjevo (po Erlahovo) kurbirsko življenje dokaz, da inkriminiranemu Trubarju ni šlo nič za evangelij. Življenjski slog, ki ga omenja nadebudni laiški teolog, zajema razne oblike nečistovanja in prešuštvovanja, ampak zgodovinski viri pri Trubarju o tem ne govorijo. G. Erlah s tem bržkone meri na to, da je bil Trubar poročen in to celo tri krat. Dejstvo pa je, da Trubar ni bil poročen s tremi ženskami naenkrat, ampak je dva krat ovdovel, kar v tistem času velike smrtnosti ni bilo nič posebnega. O tovrstni mentaliteti našega laiškega teologa je Trubar napisal naslednje: "En far si imej deset kurb, teku nemu papežniki ništer ne dejo, ampak aku on eno brumno ženo poroči, taku ga obesijo."** Zagotovo ni čisto iz trte zvita trditev, da visijo plenice pri protestantskih pastorjih okoli farovža, pri katoliških duhovnikih pa drugje po vasi.
Nadebudni laiški teolog se bo pač moral nekega naučiti, da privede sovražna zaslepljenost do zelo slabih argumentov. Če namesto teze uporabiš protezo, se ti zgodba hitro sesuje. Malo dopolnilnega pouka zgodovine mu nikakor ne bi škodilo.
* Slovenski protestantski pisci, Druga dopolnjena izdaja. DZS, Ljubljana 1966. S. 173.
** Ibid. S. 264.
Ni komentarjev:
Objavite komentar