Pavel med filozofi

 Atene so v 1. stoletju po Kr. že izgubile velik del nekdanjega sijaja, a so bile kljub temu še vedno pomembno intelektualno, umetniško in kulturno središče antičnega sveta. Sem so bratje v Kristusu poslali apostola Pavla, ker je prišel v konflikt z Judi iz Makedonije, zlasti s solunskimi. V mestu je čakal na svoja sopotnika ter sodelavca Sila ter Timoteja (cf. Apd 17,14.15).  O kratkotrajnem Pavlovem bivanju v Atenah nam pripoveduje odlomek iz Apostolskih del 17,16-34. 

 Atene so bile v 1. stoletju po Kr. še vedno imenitno mesto,  z mogočnimi kulturnimi spomeniki, kot so templji, kipi, javne zgradbe in podobno. Pavla je ob prihodu v mesto močno prizadelo, ko je videl okrog sebe vso množico malikov (cf. Apd 17,16).  V mestu je obiskal judovsko shodnicoin se na agori ter rimskem forumu pogovarjal z naključnimi mimoidočimi, med katerimi so bili tudi epikurejski in stoiški  filozofi ter jim govoril o Jezusu in o vstajenju mrtvih. Nekateri med njimi so ga ozmerjali za blebetača, drugi obtožili oznanjanja tujih božanstev, tako kot nekoč poprej Sokrata.  Da bi se bolje poučili, so ga odvedli na Areopag, da bi, radovedni kot so bili,  kaj več izvedeli o novih naukih, ki jih je oznanjal.  Danes ne vemo, ali so ga odvedli na dobesedni Aresov grič (Areopag), ali na prostor na agori, kjer je zasedal areopag, kot se je imenovalo sodišče, ali celo morda pred samo sodišče. Kakorkoli že, Pavlu je bilo dano spregovoriti. 

Sv. Pavel je na začetku svojega (za)govora pohvalil pobožnost Atencev (tako je vsaj razumeti), čeprav je imel o poganskih bogovih zelo slabo mnenje, saj nekje pravi: "Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu." (1Kor 10,19.20) V nadaljevanju je omenil nek oltar v mestu, ki je bil posvečen neznanemu božanstvu, vendar se ni zaustavil pri neznanem bogu, ampak jim je spregovoril o živem Bogu, Stvarniku vsega, kar obstaja in je bil povsem neznan Pavlovim poslušalcem. 

 Ta Bog je neskončno vzvišen nad poganskimi božanstvi, z vsemi njihovimi muhami in slabostmi, ki so bili predmet čaščenja Atencev. Edino ta Bog si zasluži čaščenje, "... saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo (1). Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega.' (2)" (Apd 17,27b. 28) Bog ni neka oddaljena resničnost, ampak povsod prisoten. Pavel je na tem mestu citiral dva grška misleca, Epimenidesa s Krete (1) in Aratusa (2). Ker smo Božja stvaritev, ustvarjeni po Božji podobi, Pavel uporablja izraz Božjega rodu; toda kljub temu si ne smemo predstavljati, da je božanstvo podobno nečemu, kar je narejeno iz kovine ali kamna in je delo umetnikovih rok. 

V nadaljevanju pravi, da je Bog zatisnil oči nad časi nevednosti, v kateri so živeli pogani, zdaj pa vse ljudi poziva k spreobrnjenju. Podobno je pred tem govoril poganom v Listri, ki jo je obiskal skupaj z Apolom: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.  In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." (Apd 14, 15b-17) Do tukaj vse lepo in prav. Dokler se je Pavel zadrževal na področju naravne teologije, ki je v bistvu tudi del filozofije, so ga z zanimanjem poslušali. Konec koncev so tudi nekateri grški filozofi razvili nekakšen koncept boga, ki pa je močno drugačen od judovskega in krščanskega. Nato pa je Pavel izrekel nekaj, kar je bilo za veliko večino njegovih poslušalcev popolnoma nesprejemljivo: "Zakaj  določil je dan (namreč Bog, op. Diz.), ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih." (Apd 17,31) Ko je apostol omenil vstajenje mrtvih, so se nekateri med njimi norčevali, drugi pa rekli, da bi ga o tem poslušali kdaj drugič. Le malo je bilo takih, ki so sprejeli evangelij. Toda bili so tudi taki. 

Apostol Pavel je vsaki ciljni skupini oznanil evangelij na drug način. S pogani ni mogel ravnati enako kot z Judi, ki so imeli Sveto pismo (tisti del, ki mu danes rečemo Stara zaveza) in so bili dobro seznanjeni z Božjimi obljubami. Čeprav ga je v Atenah zelo motila prisotnost mnogih malikov, tega ni očitno izrazil, ampak  povedal, da se Boga ne da upodobiti z materialnimi sredstvi, kar za izobražene Grke niti ni bilo sporno. Pri svoji evangelizaciji je omenil oltar neznanemu bogu in  neznanega  razodel kot znanega Boga.  Na koncu  je požel precej pičel uspeh, dosti slabši kot pozneje v Korintu. Tudi danes ni nič kaj drugače, zato je treba poudariti, da evangelizacija ni odvisna od oznanjevalca, ampak od Boga. Oznanjevalec seje seme Božje besede, Bog pa odloča, kaj in koliko bo od tega zraslo. Bog je suveren. 

Izvor filozofije "verjemi vase"

 "Verjemi vase", se kot dominantna poljudna filozofija ni začela z Oprah, Disneyem ali Kierkegaardom.  Začela se je s kačo v vrtu. 

~ Chris Larson

Čemu smo ustvarjeni? Antropološka eshatologija

 

Michael Horton v pričujočem predavanju prepoznava in razčlenjuje, da so transhumanistične sanje o nalaganju naših misli v oblak s pomočjo tehnološkega napredka v bistvu odsev starodavnih idej o tem, kaj pomeni biti človek. Zlasti si delijo skupni Platonov cilj – pobeg iz omejitev telesa. Horton to postavlja v nasprotje s pojmovanjem človeka v svetopisemskem krščanstvu kot Božje podobe ter ponuja povsem drugačen pogled na človeško dostojanstvo, problem zla in obljubo poveličanja. 

Predavanje je bilo predstavljeno na dogodku Theo Global South Asia 2025 in traja malo več kot tričetrt ure.

Pascalova stava

Kaj je Pascalova stava? Kaj je narobe s kritikami Pascalove stave? Kaj nas lahko nauči Blaise Pascal, najsi smo verni ali neverni? Več o tem v zgornjem videu, ki ga je pripravil Glen Scrivener.

Namen človeškega obstoja

Namen človeškega obstoja je občestvo s troedinim Bogom.

~ Michael Horton

Teologija Jordana Petersona in mitološki pomen

Jordana Petersona nabrž ni potrebno posebej predstavljati, saj je zelo znan, dva krat je predaval tudi v Ljubljani, leta 2018 in 2022. Njegova predavanja danes privlačijo milijone mladih moških. Zato ni čudno, da so njegove nauke v zvezi z Biblijo in mitologijo vzeli pod drobnogled štirje protestantski teologi različnih smeri: reformirane (Michael Horton), anglikanske - episkopalne (Justin Holcomb), luteranske (Bob Hiller) in baptistične (Walter Strickland).

Njihov pogovor lahko poslušate na tej povezavi. >>> 

Cilj

Cilj človeške eksistence je občestvo s troedinim Bogom.

~ Michael Horton

Kritična teorija - vojna svetovnih nazorov

 

 Čas, v katerem živimo, je čas, v katerem se spopadata dva svetovna nazora. Na eni strani je večna Božja resnica, na drugi pa nevarna ideologija, ki spodbuja prebujenjski (woke) aktivizem in kulturo preklica (cancel culture).  Ti pojavi danes na veliko pljuskajo tudi v naše slovensko okolje.

Ciarán Kelly in dr. Sharon James sta v zgornjem videu predstavila korenine kritične teorije, njen vpliv na družbo in cerkev ter kakšen bi moral biti krščanski odziv na ta pojav.

Kaj je narobe s sodobno zasnovo pravic?

 

 Zgoraj lahko poslušate predavanje o konceptu človekovih pravic, ki je nastal v dobi prosvetljenstva. Predavanje je imel dr. Jordan B. Cooper, potekalo pa je na univerzi Cornell. Predavatelj je izpostavil napačen način, na katerega se je ta koncept razvil na sodobnem zahodu.         

Oblast, ki daje pravice

Življenje, svoboda in prizadevanje za srečo so neodtujljive pravice. Človeški sistemi jih 

ne morejo odtujiti, ker jih niso dali oni. Obstaja oblast, ki daje te pravice, in ta oblast je transcedentna.    

~ Greg Koukl

Zlomljeni od visoke antropologije

 

 Visoka antropologija, ki ima visoko mnenje o človeku in temu primerno (pre)velika pričakovanja od ljudi, ni le stvar tega sveta (ki ima sploh visoko mnenje o človeku), ampak, žal, tudi (pre)mnogih cerkva.

 O tem problemu sta se v zgornjem podkastu pogovarjala Joshua Simpkins in David Zahl. 

Znanstvenik pravi, da je posmrtno življenje nemogoče, toda...

Dr. Sean Carroll, kozmolog in profesor fizike na Kalifornijskem tehnološkem inštitutu, meni, da je po temeljitem preučevanju fizikalnih zakonov končal razpravo o posmrtnem življenju. Sam namreč trdi, da so »fizikalni zakoni, na katerih temelji vsakdanje življenje, popolnoma razumljivi« in da se vse dogaja v okviru možnosti. Pravi, da bi za obstoj posmrtnega življenja zavest morala biti nekaj, kar je popolnoma ločeno od našega fizičnega telesa, kar pa ni. Namesto tega je zavest na zelo osnovni ravni niz atomov in elektronov, ki nam v bistvu dajejo naš um. Zakonitosti vesolja tem delcem ne omogočajo, da bi delovali tudi po našem fizičnem koncu, meni dr. Carrol.

Povedal je: »Trditve, da neka oblika zavesti ostane tudi po tem, ko naše telo umre in razpade na atome, ki ga sestavljajo, naletijo na eno veliko, nepremagljivo oviro: fizikalni zakoni, na katerih temelji vsakdanje življenje, so popolnoma razumljivi in v okviru teh zakonov ni načina, da bi informacije, shranjene v naših možganih, ostale tudi po naši smrti.«

KLIK za dostop do preostalega dela članka >>>

Trditve dr. Carrolla, ki se nanašajo popolnoma na materialni svet, vsekakor držijo in se lahko z njimi popolnoma strinjam(o). S to trditvijo bi se zagotovo strinjal tudi grški filozof in učenjak  Demokrit, ki je menil, da je človekova duša sestavljena iz atomov in se po smrti posameznika razgradi. S tem, kar pravi dr. Carroll imajo lahko težave pripadniki panteističnih verstev, ki enačijo duhovni in materialni svet ter menijo, da je narava božanska in božanstvo narava. Če smo torej samo atomi in elektroni in če je  duša sestavljena iz teh in drugih elementarnih delcev, potem posmrtno življenje res ni mogoče. Tudi živali imajo določene oblike zavesti, pač glede na vrsto, pa zato kristjani ne trdimo, da so deležne večnega življenja.

Kristjani nimamo problema z načinom, na katerega dr. Sean Carroll razume posmrtno življenje, saj ne verjamemo v takšno vrsto posmrtnega življenja, kot si ga predstavlja in opisuje on. Apostol Pavel dobro loči med duševnim in duhovnim (cf. 1Kor 2,13-15. 15,44-46). Duhovno ni sestavljeno iz atomov, enako kot tudi Bog ni sestavljen iz atomov. Bog je neustvarjen in ni niti del stvarstva, niti stvarstvo samo, niti podaljšek stvarstva, pa tudi stvarstvo ni podaljšek Boga. Človekova duša, ali bolje rečeno duh (pnevma), je sicer ustvarjena, ustvari, oziroma "vdihne" jo Bog, a ni sestavljena iz snovi, torej iz elektronov, atomov in drugih elementarnih delcev, zato ne pripada svetu narave, ampak nadnarave. Duša (duh) je tisto, kar preživi tudi po posameznikovi fizični smrti. 

Zato  bi trditev dr. Carrolla, da je posmrtno življenje nemogoče, veljala le v primeru, če bi dušo, oziroma duha sestavljali atomi in drugi delci, kristjani pa s tem nimamo problema, saj ne verjamemo, da bi bilo duhovno sestavljeno iz materialnih delcev. 

Kako more biti ena sama resnica

 

 

Mnogi danes trdijo, da obstaja veliko resnic, in da ima vsakdo svojo resnico. Kako je torej s tem? Ali obstaja objektivna resnica in imajo (današnji) ljudje premalo smisla za logiko? 

O tem nam govori Vinko Ošlak  v zgornjem videu. 

Oko orla

(1) Najsi je um še tako skromen  pri spoznavanju 

Boga, pa mu to, kar doume, velja kot poslednji cilj

bolj kakor popolna spoznava nižjih  umevnih stvari.

(2) Kolikor se človek posveti zasledovanju modrosti,

je takoj deležen prave sreče. 

~ Tomaž Akvinski 

 

Vir: Tomaž Akvinski, Razum in vera, Izbral Josef Pieper, Celjska Mohorjeva družba. Celje-Ljubljana 2012. S. 179

Človekov problem

Največja tragedija človekovega razumevanja sebe je, da verjame, da je svoboden in ima popoln občutek, da je svoboden dejavnik, ne zaveda pa se, da je suženj greha in da služi satanovi volji.

~ Michael Horton

Michel Foucault

 

Francoski mislec Michel Foucault (1926–1984) je bil vpliven že za časa življenja, po njegovi smrti pa se je njegov vpliv nše povečal. V zadnjih letih se to izrazito kaže zlasti na področju politizacije seksualne etike in identitete. 

O Foucaultu, razvoju njegove misli in posledicah sta se pogovarjala dr. Camdan Bucey, ki vodi oddaje Christ the Center na Reformed Forumu in dr. Christopher Watkin, predavatelj na univerzi Monash v Melbournu.

Anzelm: vera, razum in polnost veselja

Anzelm Canterburyjski velja za začetnika sholastike. Rodil se je v plemiški družini leta 1033 ali 1034, v Aosti, ali njeni okolici. Pri triindvajsetih je vstopil v samostan, postal opat v francoskem Becu in nazadnje nadškof v angleškem Canterburyu. Umrl je leta 1109.  Znan je predvsem po ontološkem dokazu za obstoj Boga. 

 

Da gre za zelo zanimivega filozofa in teologa, dokazuje pogovor o njem in njegovem delu. Mnogi evangelijski kristjani imajo veliko luknjo v poznavanju razvoja krščanske misli, ki sega nekako od Konstantina, ali celo od Biblije do reformacije.  Da se nam vmesnega obdobja ni treba bati, dokazuje pogovor  o Anzelmu, ki sta ga imela protestantska teologa Matthew Barrett in Gavin Ortlund, ki oba pripadata baptistični denominaciji. Pogovor lahko poslušate na spodnji povezavi.

KLIK za dostop do pogovora >>>

Če so ljudje tako sijajni, zakaj je potem svet v takšni zmedi?

Prof. dr. Alister McGrath se je rodil v Belfastu na Severnem Irskem. Je človek širokega spektra zanimanj, tako da premore kar tri doktorate, enega iz molekularmne biofizike, drugega iz bogoslovja in še enega iz humanistike (D.Litt.).  Bil je ateist, in se je potem spreobrnil v krščanstvo, debatiral je tudi z razvpitim Richardom Dawkinsom, sicer pa redno predava v Oxfordu, občasno tudi v Cambridgeu... 

 

Skeptiki zalo radi sprašujejo: "Če je Bog tako dober, zakaj je v svetu toliko hudega?"  pri čemer najbrž predpostavljajo v duhu razsvetljenstva 18. stoletja, da smo ljudje sicer v bistvu dobri, potrebujemo le nekaj dobrih zakonov, nakar bo vse lepo in v redu. Ker takih zakonov še nismo ne odkrili ne izumili, stvari še vedno niso v redu. McGrath pa je zastavil vprašanje v obrnjenem smislu, ki se po naše glasi nekako takole: "Če so ljudje tako sijajni, zakaj je potem svet v takšni zmedi?"  Želim vam prijetno poslušanje.

Znanost in vera nista sovražnika

 

Upokojeni matematik, oxfordski don John Lennox ni ravno neznanec na naših tleh. Pred malo več kot sedmimi leti je namreč gostoval v Ljubljani, kjer je sodeloval na eni okrogli mizi in imel eno predavanje. Tudi sicer so njegove debate zelo znane, saj je debatiral z nekaterimi znanimi "novimi ateisti",  med katere sodita Richard Dawkins in  pokojni Christopher Hitchens... 

 

V slovenščino je prevedena njegova knjiga Grobarka Boga, s podnaslovom: Je znanost pokopala Boga? 

 

Včeraj se je z njim pogovarjal Glen Scrivener in nastal je tale video.  Pogovarjala sta se o tem, kako dr. Lennox usklajuje svoje krščansko prepričanje z znanostjo. 

Tomaž Akvinski: prijatelj ali sovražnik?

Tomaž Akvinski je eden največjih teologov v zgodovini cerkve, toda v evangelijskih in sploh protestantskih krogih je vseeno dokaj prezrt.  Ob njem se nam poraja kar nekaj vprašanj, ki potrebujejo ustrezne odgovore: 

• Je Tomaž naš prijatelj ali sovražnik? 
• Je bil Tomaž v prvi vrsti filozof ali teolog?
• Je bil res racionalist, kot trdijo nekateri?
• Kaj lahko pridobimo s sprejetjem reformiranega tomizma?

O tem sta se pogovarjala Matthew Barrett in Michael Allen v oddaji, ki jo lahko poslušate na spodnji povezavi.  

 

KLIK za dostop do oddaje na spletni strani Credo Podcast >>>