Danes zelo pogosto slišimo, da bi cerkev, oziroma kristjani morali "živeti evangelij". Te zahteve imajo domicilno pravico tako v naši največji cerkvi, torej rimski, žal pa niso tuje niti cerkvam, ki pravijo, da izhajajo iz reformacijske tradicije in se imenujejo evangelijske.
Sedaj pa poglejmo, kaj pomeni izraz evangelij. Najbrž že veste, da pomeni beseda evangelion - evangelij veselo oznanilo. O tem, v čem je to oznanilo tako veselo, bi rajši kaj več povedal malo pozneje, prej pa bi se še posvetil dvema pomenoma tega izraza. Nekateri si pod besedo evangelij predstavljajo posamezne perikope iz enega od štirih evangelijev, kakor se berejo pri bogoslužju v cerkvah z liturgično urejenim obredjem. Ampak o tem tukaj ne bomo govorili. Pod besedo evangelij si lahko tudi predstavljamo eno od štirih poročil o Jezusovem življenju in delu, ki so jih zapisali evangelisti. To bi bil evangelij v širšem smislu, saj ti zapisi ne prinašajo le evangelija v ožjem smislu, o katerem bom govoril pozneje, ampak pripovedujejo tudi o drugih stvareh, denimo o postavi in so v resnici postava (zakon). Poglejmo si en dogodek, kot ga je opisal sv. Luka, najdemo pa ga pri vseh treh sinoptikih:
Neki oblastnik ga je vprašal: "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" Jezus mu je rekel: "Kaj praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga. Zapovedi poznaš: Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater!" On pa je rekel: "Vse to sem izpolnjeval od mladosti." Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: "Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!" Ko pa je oni to slišal, je postal zelo žalosten, kajti bil je silno bogat. (Lk 18, 18-30)
Matej poroča, da je bil omenjeni oblastnik mlad (cf. Mt 19,20). Vprašanje mladega oblastnika se je torej glasilo: "Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" Nemogoče vprašanje, ker pač ni mogoče v tem smislu ničesar storiti. Zato mu je dal Jezus prav tako nemogoč odgovor, rekel mu je, naj spolnjuje zapovedi. Mladenič je bil prepričan, da je izpolnjeval zapovedi od svoje mladosti. Verjetno se je res trudil, da bi jih izpolnjeval, ne verjamem pa, da je bil glede tega stoodstotno uspešen. Kdor se hoče zveličati z izpolnjevanjem zapovedi, jih mora tudi stoodstotno izpolnjevati. Toda to še ni uspelo nobenemu smrtniku. Očitno se fant tega ni zavedal, zato mu je Jezus naložil še eno zapoved, torej, naj proda vse in tisto razda za reveže ter hodi za njim. Mladenič se je užalostil, ker je bil zelo bogat. Pravo bistvo njegovega problema morda ni bilo bogastvo, ampak nerazumevanje tega, kako bi se odrešil. Odrešiti se je hotel tako, da bi nekaj storil. Ravno v tem je stvar postave. Postava namreč veleva: "Stori to!" Nekaj podobnega se je zgodilo v Kafarnaumu po Jezusovi prvi pomnožitvi kruha. Judje so ga iskreno spraševali: "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?" (Jn 6, 28) Zopet imamo opravka z delovnimi ljudje, ki bi radi nekaj delali, da bi si tako prislužili zveličanje. Toda to ni evangelij, ampak postava! Tretji primer: "Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je
rekel: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?'" (Lk 10,25) Tudi pri tem učitelju postave ne moremo zanikati delavnosti, ampak tudi ta je zgrešil poanto: rad bi nekaj storil, izpolnjeval neko zapoved, da bi se odrešil. Jezus mu je v nadaljevanju citiral dve največji zapovedi, a je oni brž ugotovil, da to ni mogoče, zato je hotel samega sebe opravičiti (cf. Lk 10,29). Postava ni rešitev, ampak nas postavi pred problem! Namen postave je namreč, da pridemo po njej do spoznanja svoje grešnosti: "Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne požêli!" (Rim 7,7) Postava pa ima še en cilj: "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere" (Gal 3,24) Na temelju postave spoznamo svojo grešnost, zato ima postava za končni cilj, da nas pošlje h Kristusu. Šele sedaj lahko govorimo o evangeliju v ožjem smislu.
Evangelij v ožjem smislu nas uči, da je pred okroglo 2000 leti hodil nekje po našem planetu mož z imenom Jezus. Po približno triletnem delovanju je bil križan in tretji dan je, kot poročajo evangelisti in druge priče, vstal od mrtvih. Umorjen je bil zaradi naših prestopkov in je vstal, da bi mi prejeli opravičenje. Kdorkoli veruje vanj, prejme popolno opravičenje od vseh svojih grehov in prestopkov. (cf. Jn 3,16). Apostol Pavel je rekel zbranim Judom v pizidijski Antiohiji: "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) To je evangelij. Nekateri pravijo, da živijo po "evangelijskih svetih", pri čemer mislim menihe in druge redovnike, ki se zaobljubijo, da bodo živeli v uboštvu, čistosti in pokorščini. Gre za način, kako narediti iz evangelija postavo. Drugi spet pravijo, da bi bilo treba živeti skladno z govorom na gori. Kar naj poskusijo, kajti dosledno živeti skladno z govorom na gori je bržkone celo težje kot živeti po Mojzesovi postavi, za katero smo ugotovili, da je ni moč stoodstotno izpolnjevati.
Mešanje evangelija s postavo je ena največjih napak, kar jih lahko naredi cerkev. Cerkev je dolžna jasno oznanjevati tako postavo kot evangelij, kajti, kot sem že rekel, nas postava vodi h Kristusu, kjer dobimo opravičenje, Kristus pa nas vrača k postavi, pa ne da bi se po njej zveličali, ampak napredovali v posvečenem življenju. Kot sem že napisal, veleva postava: "Stori!" Evangelij pa pravi nekaj čisto drugega: "Storjeno! Izvršeno! Izpolnjeno!" Evangelija živeti ni mogoče, evangelij je možno samo oznanjati in mu seveda verovati!
