Vloga lažnivih učiteljev

 Lažnivi učitelji so Božja sodba nad ljudmi, ki nočejo Boga, ampak v imenu religije načrtujejo, kako bi  prišli do vsega, kar koli si poželi njihovo meseno srce. 

~ Paul Washer

Nič novega

V današnjih dneh je moderno iti v pekel. 

~ Thomas Watson

P. s. Thomas Watson, pisec zgornje misli, je živel v 17. stoletju (okoli 1620- 1686). Le kaj bi napisal, če bi živel danes? Bojim se, da isto. 

Veliki šmaren

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja na spletni strani Slovenske škofovske konference ne najdemo nič posebnega novega, razen datuma, ampak le trditve, ki se tam pojavljajo skozi vsa leta, odkar obstaja njihova spletna stran, ali vsaj, odkar jo spremljam. Zato tudi jaz ne bom na tem mestu napisal ničesar novega. Pripoved o Marijinem vnebovzetju pač ne gre skozi sito sola Scriptura, pa tudi skozi sito cerkvenih očetov prvih stoletij ne. Evzebij, na primer,  v svoji Cerkveni zgodovini, ki sega nekako do Konstantinovega časa, tega ne omenja, pa bi moral, če bi cerkev to tedaj res tako pridno in vneto  verovala, kot pravi Rim.  Pa si še enkrat malo podrobneje poglejmo to stvar.

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kako naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega. 

 Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta po vsej verjetnosti prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila dva spisa,  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je  za  dogmo rimske cerkve  proglasil Pij XII. leta 1950. S stališča dogme  o papeški nezmotnosti iz leta 1870 se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, a v resnici  ni povsem jasno, ali je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Res je, Jezus Kristus je v njej glavna oseba. 

Ljubezen brez resnice

Cerkev. ki v imenu ljubezni noče obsojati krivih naukov, ni ljubeča, ampak strahopetna. Ljubezen brez resnice ni ljubezen, ampak laskanje. Laskanje pa z nasmehom vodi ljudi naravnost v pekel.

~ Voddie Baucham

 

Pavel med filozofi

 Atene so v 1. stoletju po Kr. že izgubile velik del nekdanjega sijaja, a so bile kljub temu še vedno pomembno intelektualno, umetniško in kulturno središče antičnega sveta. Sem so bratje v Kristusu poslali apostola Pavla, ker je prišel v konflikt z Judi iz Makedonije, zlasti s solunskimi. V mestu je čakal na svoja sopotnika ter sodelavca Sila ter Timoteja (cf. Apd 17,14.15).  O kratkotrajnem Pavlovem bivanju v Atenah nam pripoveduje odlomek iz Apostolskih del 17,16-34. 

 Atene so bile v 1. stoletju po Kr. še vedno imenitno mesto,  z mogočnimi kulturnimi spomeniki, kot so templji, kipi, javne zgradbe in podobno. Pavla je ob prihodu v mesto močno prizadelo, ko je videl okrog sebe vso množico malikov (cf. Apd 17,16).  V mestu je obiskal judovsko shodnicoin se na agori ter rimskem forumu pogovarjal z naključnimi mimoidočimi, med katerimi so bili tudi epikurejski in stoiški  filozofi ter jim govoril o Jezusu in o vstajenju mrtvih. Nekateri med njimi so ga ozmerjali za blebetača, drugi obtožili oznanjanja tujih božanstev, tako kot nekoč poprej Sokrata.  Da bi se bolje poučili, so ga odvedli na Areopag, da bi, radovedni kot so bili,  kaj več izvedeli o novih naukih, ki jih je oznanjal.  Danes ne vemo, ali so ga odvedli na dobesedni Aresov grič (Areopag), ali na prostor na agori, kjer je zasedal areopag, kot se je imenovalo sodišče, ali celo morda pred samo sodišče. Kakorkoli že, Pavlu je bilo dano spregovoriti. 

Sv. Pavel je na začetku svojega (za)govora pohvalil pobožnost Atencev (tako je vsaj razumeti), čeprav je imel o poganskih bogovih zelo slabo mnenje, saj nekje pravi: "Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu." (1Kor 10,19.20) V nadaljevanju je omenil nek oltar v mestu, ki je bil posvečen neznanemu božanstvu, vendar se ni zaustavil pri neznanem bogu, ampak jim je spregovoril o živem Bogu, Stvarniku vsega, kar obstaja in je bil povsem neznan Pavlovim poslušalcem. 

 Ta Bog je neskončno vzvišen nad poganskimi božanstvi, z vsemi njihovimi muhami in slabostmi, ki so bili predmet čaščenja Atencev. Edino ta Bog si zasluži čaščenje, "... saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo (1). Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega.' (2)" (Apd 17,27b. 28) Bog ni neka oddaljena resničnost, ampak povsod prisoten. Pavel je na tem mestu citiral dva grška misleca, Epimenidesa s Krete (1) in Aratusa (2). Ker smo Božja stvaritev, ustvarjeni po Božji podobi, Pavel uporablja izraz Božjega rodu; toda kljub temu si ne smemo predstavljati, da je božanstvo podobno nečemu, kar je narejeno iz kovine ali kamna in je delo umetnikovih rok. 

V nadaljevanju pravi, da je Bog zatisnil oči nad časi nevednosti, v kateri so živeli pogani, zdaj pa vse ljudi poziva k spreobrnjenju. Podobno je pred tem govoril poganom v Listri, ki jo je obiskal skupaj z Apolom: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.  In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." (Apd 14, 15b-17) Do tukaj vse lepo in prav. Dokler se je Pavel zadrževal na področju naravne teologije, ki je v bistvu tudi del filozofije, so ga z zanimanjem poslušali. Konec koncev so tudi nekateri grški filozofi razvili nekakšen koncept boga, ki pa je močno drugačen od judovskega in krščanskega. Nato pa je Pavel izrekel nekaj, kar je bilo za veliko večino njegovih poslušalcev popolnoma nesprejemljivo: "Zakaj  določil je dan (namreč Bog, op. Diz.), ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih." (Apd 17,31) Ko je apostol omenil vstajenje mrtvih, so se nekateri med njimi norčevali, drugi pa rekli, da bi ga o tem poslušali kdaj drugič. Le malo je bilo takih, ki so sprejeli evangelij. Toda bili so tudi taki. 

Apostol Pavel je vsaki ciljni skupini oznanil evangelij na drug način. S pogani ni mogel ravnati enako kot z Judi, ki so imeli Sveto pismo (tisti del, ki mu danes rečemo Stara zaveza) in so bili dobro seznanjeni z Božjimi obljubami. Čeprav ga je v Atenah zelo motila prisotnost mnogih malikov, tega ni očitno izrazil, ampak  povedal, da se Boga ne da upodobiti z materialnimi sredstvi, kar za izobražene Grke niti ni bilo sporno. Pri svoji evangelizaciji je omenil oltar neznanemu bogu in  neznanega  razodel kot znanega Boga.  Na koncu  je požel precej pičel uspeh, dosti slabši kot pozneje v Korintu. Tudi danes ni nič kaj drugače, zato je treba poudariti, da evangelizacija ni odvisna od oznanjevalca, ampak od Boga. Oznanjevalec seje seme Božje besede, Bog pa odloča, kaj in koliko bo od tega zraslo. Bog je suveren. 

Askeza

Skozi zgodovino so mnogi skušali s svojo lastno močjo omrtvičiti greh. Takšna prizadevanja so temelj sleherne krive vere. Pravo omrtvičenje je moč doseči v odvisnosti od Svetega Duha in ne od človeških naporov. 

~ John Owen

Oznanjevanje besede vere

Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega. 6 Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: "Kdo se bo povzpel v nebesa?" To pomeni pripeljati dol Kristusa. 7 Ali: "Kdo se bo spustil v brezno?" To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih. 8 Kaj torej pravi?

Blizu tebe je beseda,

v tvojih ustih in v tvojem srcu;

namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. 9 Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. 10 S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. 11 Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. 12 Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. 13 In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

14 Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? 15 In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh!16 Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? 17 Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.   (Rim 10,5-17)

Religije sveta učijo, da se lahko odrešiš ali si pomagaš tako, da narediš nekaj za neko višjo silo, npr. božanstvo, in ta ti bo povrnila, ti pomagala ali te odrešila. To je odvisno od tega, ali gre za plemensko ali  odrešenjsko religijo. Toda krščanstvo je glede tega radikalno drugačno, saj uči, da je Bog tisti, ki odrešuje in to brez človeškega naprezanja, torej iz čiste milosti.

 Judje so v 1. stoletju verovali, da jih odrešuje njihovo vestno izpolnjevanje postave. Citat iz 3Mz 18, 5, ki ga navaja apostol Pavel na začetku našega odlomka (Rim 8,5), to lepo potrjuje. Kdor torej v popolnosti izpolnjuje postavo, bo rešen, kar pomeni stoodstotno izpolnjevanje vseh 613 zapovedi, ki jih vsebujejo Mojzesove knjige (Torá).  Toda, vsi najbrž prav dobro vemo, da ni težko zgrešiti niti pri tistih osnovnih 10 zapovedih s Sinaja, kaj šele pri ostalih 603. Zato nam Pavel v nadaljevanju (Rim 10,6-8) poda kontrast med pravičnostjo, ki je utemeljena na veri in pravičnostjo, ki temelji na postavi, kar ilustrira s pomočjo navedkov, vzetih iz 5Mz  30,12-14 in pravi, da ni nobene potrebe, da bi se povzpeli v nebesa ter od tam pripeljali Kristusa, saj ga je Bog že poslal na zemljo, prav tako tudi ni nobene potrebe, da bi ga šli iskat v podzemlje, kajti Bog ga je že obudil od mrtvih. Bog torej  ne zahteva od nas nobenih nadčloveških naporov, ampak vero v evangelij, ki ga oznanja sv. Pavel, oziroma v Njega, o katerem pripoveduje evangelij, torej v Jezusa Kristusa.. 

Vsebina evangelija je na kratko ta, da je Bog poslal svojega Sina Jezusa Kristusa na svet, kjer je njegov Sin s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem izpolnil vse zahteve postave, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik sveta. Zato je vera v njegovo obuditev od mrtvih tako zelo pomembna (cf. Rim 10, 9.10).  Priznanje, da je Jezus Kyrios, Gospod, je zunanji izraz te vere, ne razlog za pripisovanje kakšnih zaslug samemu sebi. Toda vera, ki rešuje, ni le golo doktrinarno strinjanje na intelektualni ravni, ampak srčno zaupanje v Kristusa z vsem svojim bitjem. 

V nadaljevanju (cf. vv. 11-13)  navaja apostol Pavel preroka Izaija (Iz 28,16) in Joela (Jl 3,5), kjer poudarja, da vodi v odrešenje vera v Kristusa in ne pravičnost iz del.  Bog daje svoje odrešenje vsem, tako Judom kot poganom. Vsak, kdor v veri kliče h Gospodu, bo torej rešen. 

 V odlomku Rim 10,14.15 najdemo serijo retoričnih vprašanj, ki predstavljajo verigo dogodkov, ki so predpogoj za posameznikovo zveličanje in so vezani na v. 13, oziroma na klicanje Gospodovega imena (cf. Jl 3,5). Zaporedje teh dogodkov poteka takole:

1. Ljudje lahko kličejo k Jezusu kot Odrešeniku le, če bodo verovali, da jih lahko reši.
2. Vera v Kristusa lahko obstaja le, če ga poznamo.
3. Kristusa lahko spoznaš le, če prejmeš sporočilo odrešenja.
4. Sporočilo odrešenja lahko prejmeš le, če ti ga poda nekdo, ki ga je za to poslal Bog.  To je bil tudi razlog, zaradi katerega se je apostol Pavel tako zelo trudil, da bi ponesel evangeljsko sporočilo do "koncev sveta".

Slišati (ali prebrati) evangeljsko sporočilo je neobhodni pogoj odrešenja, toda  sam po sebi še vedno nezadosten. Prejemnik mora temu sporočilu zaupati, oziroma verovati (cf. Rim 10,16). 

17. vrstica našega odlomka predstavlja kratek povzetek povedanega. Posameznik lahko pride k veri le preko poslušanja/branja evangeljskega oznanila, ki je Kristusova beseda, oziroma Euaggelion, torej veselo oznanilo o Jezusu Kristusu, križanem in od mrvih vstalemu Odrešeniku. On sam je namreč rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16) 

 Ali veruješ vanj, oziroma, ali mu zaupaš in se zanašaš nanj?

Ti si Peter...

Grb Vatikana. Vir slike: Wikipedia

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov."  15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'"  (Mt 16,13-19)

 

 V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo zgornji odlomek iz Matejevega evangelija in ga razglašajo za kronski dokaz papeškega prvenstva in vsega tistega, kar iz tega izhaja. Renesančni skladatelj Palestrina, poleg njega pa še drugi, so celo uglasbili besedilo Mt 16,18.19. Slišite jo lahko med drugim na tej povezavi. 

  Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno. Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležalo severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je tedaj stalo Baalovo svetišče. V času Selevkidov so v kraju uredili  svetišče boga Pana, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b)

 Odgovori so bili zelo različni, vsi pa so se nanašali na preroke: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre namreč za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Opraviti imamo z Božjo izvolitvijo, izvolitev, ne s  Petrovo svobodno voljo ali umskim naporom.

 Toda sama ta izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga,"  je bila nadvse pomembna, kajti učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst človeške predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji po navadi niso  vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

 Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom, saj na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda  pozabljajo, ali pa nočejo vedeti: 

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov; 
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;  
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev; 
4.  da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto. 

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566) Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."

Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:

1. Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apd govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
2. V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko  v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali  Leona XIV. in Franca Rodeta?"  Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Leona. On pošilja in imenuje po svetu druge, ne drugi njega. 
3. 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in strešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu ne igra nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.

Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika. 

 Da, Peter je bil eden od najpomembnejših apostolov, ni pa imal pristojnosti, kot jih ima danes rimski škof ali papež. Te privilegije so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila... 

 

*Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, drugi del, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943

 

Boga je treba poslušati, ne svet

 Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: 28 "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!" 29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! 30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. 31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni." 33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. 34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35 Nato je spregovoril: 38 "[R]oke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu." Poslušali so njegov nasvet. 40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. 42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.     (Apd 5,27-35a. 38b-42)

Jezus Kristus je bil semeion antilegomenon (znamenje nasprotovanja) v svojem času in je to še danes (cf. Lk 2,24). Enako je z evangelijem, po katerem prihaja odrešenje: kot so ga mnogi  zavračali pred dva tisoč leti, tako ga tudi danes mnogi zavračajo. Judovske verske voditelje je motilo, da so Jezusovi apostoli oznanjali evangelij, še posebej pa jim je šlo na živce, da so ga oznanjali v tempeljskih prostorih, zato so jih poklicali pred svoj véliki zbor ali sanhedrin, ki ga je sestavljalo kakšnih sedemdeset mož, v njem pa so bili tako predstavniki saducejev kot farizejev. 

 Peter in drugi apostoli so v svojih javnih nastopih člane sanhedrina večkrat  okrivili za Jezusovo smrt, kar so lahko slišali mnogi ljudje. To je  zbodlo vélikega duhovnika, zato je očital apostolom, da hočejo priklicati na véliki zbor Jezusovo kri. Toda Peter in ostali apostoli se niso vdali. Povedali so tisto, kar tako svet kot velik del sodobne vidne cerkve nočeta slišati, torej, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. To so argumentirali s konkretnimi dejstvi (Jezusova smrt in vstajenje), ki jim člani sanhedrina niso mogli oporekati, lahko so jih samo po svoje interpretirali. Ker je nasprotnikom zmanjkalo argumentov, so hoteli apostole preprosto pobiti. Zadevo je rešil rabin Gamaliel, ki je bil Pavlov učitelj in po vsej verjetnosti vnuk rabina Hilela, ki je bil vodja ene od dveh judovskih pravnih šol. Le-ta je bila prizanesljivejša od druge, Šamajeve. Kakorkoli, Gamaliel, ki je predstavljal farizejsko manjšino v sanhedrinu, je imel precejšen vpliv. Predlagal je, naj apostole pustijo pri miru, ker bo njihovo delo, če ni od Boga, vsekakor propadlo, če pa je od Boga, se mu ne bo moč upirati, zato so Petra in tovariše samo pretepli in jim prepovedali govoriti o Jezusovem imenu,  toda apostoli so nadaljevali z oznanjevanjem,  cerkev v Jeruzalemu pa je rasla (cf. Apd 6,1).

 Rabin Gamaliel je imel prav, kajti Božjega dela se ne da uničiti. Preganjanja so cerkev po eni strani prizadela, po drugi pa ji prinesla nove ude.  Tertulijanov izrek, v katerem pravi:  "Kri mučencev je seme novih kristjanov," nikakor ni iz trte zvit. Apostoli so bili na začetku deležni samo fizičnega kaznovanja, toda represija nad njimi se je stopnjevala? Zakaj?  Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem, ne glede na to, kako visoko ti ljudje kotirajo na oblastni lestvici. Cerkev pa je rasla. Vsi apostoli, razen Janeza, so na koncu plačali ceno evangelija  z življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Pa ne le oni, ampak tudi tisoči drugih. Mnogi kristjani tudi danes plačujejo ceno evangelija s svojim življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. 

Temu nasproti je danes bogata zahodna cerkev, ki se je v veliki meri popolnoma zlizala s svetom in podpira vse modne muhe tega sveta, ki so pravzaprav odkrit upor proti Bogu, kakršnega je svet od časov Sodome in Gomore verjetno zelo poredkoma videl. Danes živimo v dobi sprevrženega jezika, ki izraža nekaj čisto drugega, kot je pomenil, še malo nazaj. Strpnost ni več potrpljenje z osebami, s katerimi se ne strinjaš, ampak dolžnost aktivnega pritrjevanja tistemu, kar ti servirajo ljudje, ki se imajo za krono strpnosti. Toda gorje, če se ne strinjaš s temi lažnimi preroki strpnosti! Spol tudi ni več le moški in ženski, ampak je tako rekoč stvar domišljije, ki se proglaša za znanost. Zakonska zveza, kot je definirana v 1Mz 1,28 in 1Mz 2,24, je sedaj razširjena na vse mogoče kombinacije, celo na zakonsko zvezo s samim ali samo sabo. Najde se tudi kakšen doktor družboslovne stroke, ki označi družino  za osnovno celico fašizma. Podobno  označujejo ti doktorji, ki sami sebe smatrajo in razglašajo za cvet  vrhunske tolerance, nasprotovanje pomoru nedolžnih otrok v maternici.  Vse to  protibožje uporništvo danes blagoslavljajo mnogi deli odpadle cerkve, ki je krščanska le še po imenu. 

Vsemu temu navkljub pa prava cerkev še vedno živi in vztraja pri izvirnem nauku ter oznanja postavo in evangelij. Zakaj? Ker se je treba Bogu pokoravati bolj kakor ljudem. Evangelij rešuje, odpadniške cerkve, ki oznanjajo posvetno filozofijo, so samo krste, ki svoje "vernike" hranijo za pekel. Ves sistem pokvarjene religije, zlizan s svetom, postaja del tistega, čemur pravi Biblija véliki Babilon, ki bo nekega dne uničen, o čemer piše apostol Janez in poziva izvoljene, naj ga zapustijo: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge  Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)  

 Toda resnična "Cerkev živega Boga, steber in opora resnice"  (1Tim 3,15) še vedno stoji, kot je stala v apostolskih časih in še vedno uči, se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem.  To je cerkev, ki priznava, da ni klub popolnih, ampak skupnost grešnikov, odrešena po milosti. Škotski pastor Horatio Bonar, ki je živel v 19. stoletju, je nekoč zapisal: "K Bogu prihajamo s svojimi grehi, saj nimamo nobene lastne stvari, s katero bi lahko prišli predenj." Jezus Kristus poziva vse ljudi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Na drugem mestu pa povzema vsebino evangelija in pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi sicer trdijo, da je to premalo in bi radi k temu še kaj dodajali. Toda, kot  že rečeno, Boga je treba poslušati in se mu pokoravati bolj kot ljudem!

Sekularizem umira. Kaj sledi?

Se evropska kultura premika iz post-krščanske v post-sekularno? Tema pogovora je kolaps sekularizma, ki se podira pod težo svoje lastne praznine in duhovnega vakuuma, ki ga je ustvaril. Kakšna je tu priložnost za krščanstvo? 

O tem govori švedski evangeličanski pastor Magnus Persson v pogovoru z Bobom Hillerjem in Michaelom Hortonom.

Odrešenik, ki je prišel v mesu

 Silno sem se razveselil, ko sem izvedel, da nekateri izmed tvojih otrok živijo po resnici, kakor smo dobili zapoved od Očeta. 5 Zdaj pa, gospa, te prosim, vendar ne, kakor bi ti pisal novo zapoved, ampak tisto, ki jo imamo od začetka: Ljubimo se med seboj! 6 Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. Zapoved – to ste slišali že od začetka – pa je to, da naj živimo v ljubezni. 

7 V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev. Ti ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v mesu. Tak je zapeljevalec in antikrist. 8 Glejte nase, da ne uničite, kar smo naredili, ampak dobite polno plačilo. 9 Kdor gre naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor pa ostaja v nauku, ima Očeta in Sina. 10 Če kdo pride k vam, pa ne prinaša tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne pozdravljajte. 11 Kdor ga pozdravi, je namreč soudeležen pri njegovih hudobnih delih.

(2Jn 1,4-11)

Zgornji odlomek je vzet iz enega od najkrajših bibličnih spisov, 2. Janezovega pisma. Pismo je bilo prvotno namenjeno neki krajevni cerkvi, v kateri so se pojavile določene sumljive stvari. Izraz gospa v 5. vrstici torej v našem primeru ne predstavlja neke osebe ženskega spola, ampak nam neznano cerkveno občestvo in njegove člane. 

V cerkev so se že od vsega začetka vtihotapljali ljudje, ki so vanjo prinašali različne nauke, ki jih po navadi označujemo s skupnim imenom gnoza. Eden od teh naukov je doketizem, ki trdi, da Jezus ni prišel na ta svet v telesu, ampak da je imel samo navidezno telo. Proti temu nauku je nastopal apostol Janez. 

V prvem delu našega odlomka (vv. 4-6) izraža apostol  veselje, ker  nekateri člani občestva živijo v skladu z resnico, kot jo je razodel nebeški Oče in jih spodbuja k medsebojni ljubezni. Zapoved medsebojne ljubezni ni (bila) nekaj  novega, ampak je (bila) hkrati stara in nova. Stara je zato, ker jo je oznanjal naš Gospod, nova pa zato, ker se nenehno uveljavlja, oziroma uporablja. V naslednji, 7. vrstici pa preide Janez na zapeljevalce, ki so prinašali krivi nauk doketizma, ki taji, da je prišel Kristus v mesu. Še več, te zapeljevalce imenuje antikristi. 

Ko se je naš Gospod po svojem vstajenju prikazal apostolom, se ni prikazal kot kakšen duh z eteričnim telescem, ampak kot polnokrvni človek iz mesa in kosti. Apostolom je rekel: Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. "Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz." (Lk 24 29,39) V nadaljevanju je celo pojedel košček pečene ribe (ibid. vv. 41-43).  Čez teden dni je spodbudil nejevernega Tomaža: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Na zapis Reformirane strani na Facebooku na veliki petek je nekdo pripomnil: "Ste še vi začeli blebetati neumnosti. Začnite brati Janezeve evangelije Jakoba Lorberja." Priznam, da še nisem imel čast brati Lorberjevih osebnih razodetij, kolikor pa sem slišal, gre tudi pri njih za neko vrsto gnoze, podobno kot pozneje pri Gabrieli Wittek, ki je ustanovila psevdokrščansko sekto Univerzalno življenje. So stvari, ki se vlečejo že toliko časa, kot obstaja krščanstvo. Nobena herezija ni nastala šele danes ali včeraj. Zakaj doketisti in drugi gnostiki ne verjamejo, da je imel Kristus normalno fizično telo? Ti ljudje so pod vplivom neoplatonizma in so prepričani, da je materija, z njo vred pa seveda tudi telo,  nekaj slabega, duh pa da je dober. Zato pač Kristus ne bi smel imeti materialnega telesa. Zato piše Janez na začetku svojega 1. pisma: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja." (1Jn 1,1) V prologu k svojemu evangeliju pa pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami." (Jn 1,14) Tu ni nobenega platonizma, ne starega ne novega. Jezusa se je dalo slišati, videti opazovati in otipati. Ni (bil) neka eterična prikazen, ampak pravi Bog in pravi človek iz mesa in krvi. Da, zmožen je bil celo jesti. Materialni svet je namreč sam po sebi dober, kar nam potrjuje tudi Biblija, ko govori o stvarjenju: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1Mz 1,31)

Pod antikristom si danes velikokrat predstavljamo bitje iz 13. poglavja Razodetja, ki nosi število šeststo šestinšestdeset. Sam izraz antikrist pomeni nekoga, ki je proti Kristusu, lahko pa tudi nekoga, ki se postavi na mesto Kristusa. Kakorkoli, kot sem že omenil,  pravi Janez doketistom antikristi (v. 7). Zato opominja verne, naj jih ne poslušajo in ne porušijo tistega, kar so zvesti oznanjevalci evangelija zgradili. (v.8) Tisti namreč, ki ne vztrajajo v zdravem nauku, tudi nimajo Boga. (v. 9)

Vrstici 9 in 10 sta v ostrem nasprotju s tistim, kar smo prebrali v vrsticah 4 do 6. Cerkev je dolžna poslušati tiste, ki izpovedujejo in prinašajo resničen nauk ter živeti v bratski ljubezni.  Izogibati pa se mora oznanjevalcev krivih naukov, kakršni so bili med drugim doketisti. Ti in drugi gnostiki so cerkvi povzročali velike težave. Utelešenje Božjega Sina je bilo nujno potrebno za naše odrešenje, kajti duha ne moreš križati, duh tudi ne more umreti, da bi lahko vstal od mrtvih. Gnostične skupine so sicer govorile (in še govorijo) o nekakšnem kristusu, ki pa ni Kristus, kot je razodet v evangelijih in apostolskih spisih. Zato je lahko druženje s prinašalci takih naukov škodljivo in pogubno, kar je veljalo še posebej za Janezov čas, ko so šele nastajali novozavezni spisi, poleg tega pa je bilo dosti vernih nepismenih, kopij teh spisov pa tudi ni bilo na razpolago dovolj za vse.

Ob koncu naj navedem še nekaj odlomkov, ki poudarjajo dejstvo, da Jezus ni bil neka prikazen, ampak Bog, ki se je učlovečil in nase privzel meso:
"On je bil razodet v mesu." (1Tim 3,16)
"Ker je Kristus trpel v mesu..." (1Pt 4,1)
"Božjega duha spoznavate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga." (1Jn 4,2)

Za zaključek pa še misel, ki je lep povzetek evangelija: Jezus Kristus "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Bog naj da vsem trdno zaupanje v Kristusa in v njegovo dovršeno delo!

Edini Odrešenik

Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." 

   (Apd 10, 34-43)

 Zgornji odlomek služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka na pripoveduje o spreobrnitvi rimskega stotnika Kornelija in njegove družine.  Apostol Peter je v svojem kratkem nagovoru povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je  jedro evangelija. 

 Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov, kot naroda pretežno v biološkem smislu.  Toda razodeto mu je bilo, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo,  mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo skladno z Božjim načrtom, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Mesija - Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo samo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja, v čemer je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Toda vera v tem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).  

 Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti. Zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi naš zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje. 

 Obsojati svet je zelo enostavno in celo prijetno, saj se ob tem počutimo moralno superiorne.  Toda  svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le njegova zunanjost se nenehno spreminja. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pač ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel, ko pravi: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija skorajda ne. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih. ogromno je govora o "podnebni pravičnosti", nebrzdanem sprejemanju priseljevanja muslimanov v Evropo,  dnevnopolitičnim dogodkom in podobno, vse v duhu tega sveta. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske.  V le-teh danes oznanjujejo bolj moralo, oziroma postavo kot evangelij. Z moralo, oziroma postavo, ni sicer nič narobe, ampak to ni evangelij. Cerkev mora vzporedno oznanjati tako eno kot drugo. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar  okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?

 Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel apostol Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b) Ali veruješ vanj in so ti tvoji grehi odpuščeni?

Blagoslovljene velikonočne praznike!

Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. 3 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. 7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni.   (1Kor 15,1-8)

 Apostol  Pavel je v zgornjem odlomku na kratko strnil  evangeljsko sporočilo, ki je bistvo krščanske vere. Na drugem mestu je to izrazil še krajše: "On [Kristus; moja op.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Najpomembnejša postavka tega sporočila je, da je Kristus umrl za naše grehe. Druga, enako pomembna je tista, da je vstal od mrtvih. Njegovo vstajenje je namreč jamstvo za naše opravičenje. V tem je bistvo, oziroma jedro krščanske vere, zato si  nasprotniki to prizadevajo spodkopati. Poglejmo si kako!

Nekje na Indijski podcelini obstaja  grobnica, v kateri je pokopan nek muslimanski svetnik, za katerega nekateri trdijo, da je pravzaprav Jezus Kristus. Pred  leti so v Jeruzalemu odkrili še eno  domnevno grobnico Jezusa Kristusa, za katero pa se je kmalu izkazalo, da ni prava...  Na svetu najdemo grobove ustanoviteljev religij, kot sta na primer Buda in Mohamed. Za razliko od teh grobov je Jezusov grob prazen. Zakaj je tako, so ljudje iznašli več teorij. Po eni naj bi ga ukradli učenci. To bi lahko držalo, če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kure in jih je zanimalo predvsem to, kako rešiti lastno glavo. Po drugi naj bi bil Jezus v resnici še  živ in naj bi prikorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival grob (med približno 1,3 in 1,8 tone), in se ga je dalo premakniti le od zunaj in od strani, je  to nemogoče. Tretja teorija pravi, da naj bi prišlo vmes do zamenjave groba. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili napako, z veseljem pokazali ljudem razpadajoče truplo.   Po četrti teoriji so apostoli haluciniral in na ta način "doživel" Jezusovo vstajenje. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala  na isto vižo. Še ena teorija obstaja: učenci so si vse skupaj gladko izmislili. Dobro, toda kdo bi si izmišljal nekaj, zaradi česar bi ga čakala mučeniška smrt? Po Jezusovem križanju so bili apostoli  razočarani in ter prestrašeni in so se skrili. Pogum jim je zrasel  po Kristusovem vstajenju in po izlitju Svetega Duha. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti. Bi si kdo želel ali hotel umreti za laž?

Jezusovo vstajenje je, kot sem že napisal, jamstvo za naše opravičenje. In česa naj bi bili opravičeni? Gre za zelo staromodno stvar, ob omembi katere mnogi začnejo zavijati z očmi, reče pa se ji greh. Toda ta stvar ni noben hec, ker je  vsakdo od nas  podedoval smrtonosno dozo tega Adamovega strupa, zato pravi Pavel: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Pri grehu ne gre le storjena ali opuščena dejanja, ampak za celokupno človekovo naravnanost  v njegovem naravnem stanju upora proti Bogu. Ta splošna naravnanost poraja grešna dejanja. pri tem ni nihče izjema, zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Da, ali pa jaz, ali pa ti, ali kdor koli... Ni nobene razlike.  Zato je pomembno, da smo deležni opravičenja. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera, vse naše opravičenje prazno, ali, kot je rekel Pavel, še smo v svojih grehih.  (cf. 1Kor 15, 17) Toda Kristus nam je s svojim življenjem, ki ga je preživel v  popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, prinesel dosti več od jedenja, pitja in kar je še takega. Njegova poslušnost, ki je dosegla najvišjo potrditev s sramotno smrtjo na križu, je odvzela vso sramoto in krivdo  našega greha ter nam prinesla popolno opravičenje. Njegov stavek: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30)  pomeni, da je bila z njegovo smrtjo dovršena sprava za grehe sveta. Njegovo vstajenje od mrtvih pa je  kakor pečat na to dejanje sprave med grešnim človekom in svetim Bogom.  Zato pravi Pismo: "Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih." (Kol 1,19.20) 

Sprave, o kateri beremo, pa ni deležen vsak, ampak le tisti, ki se po Kristusu bližajo Bogu (cf. Heb 7,25).  Zato je pomembna vera vanj, a ne kakršna koli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19b)  Trepetajo, ker je njihova "vera" brezpredmetna, saj jim ne prinaša nikakršnega odrešenja, ampak bivajo v stanju večne pogubljenosti, v katero hočejo s svojo aktivnostjo potlačiti tudi ljudi, pri čemer so zelo uspešni.    Biblična vera je več kot prepričanje, da nekdo ali nekaj je. Ta vera pomeni popolno zaupanje in osebni odnos z Bogom. Jezus je s tem v zvezi izrekel znameniti stavek, ki sem ga na tem blogu že ne vem kolikokrat citiral: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Njegov križ in vstajenje nam ne jamčita večjega kosa potice ali šunke na mizi, a nam zato  vera v  Jezusa in v njegovo popolno in dovršeno delo jamči delež v njegovem kraljestvu.

 Aleluja! Blagoslovljene velikonočne praznike!

Krščanstvo in udobje

V vero se nisem podal zato, da bi me naredila srečnega. Vedno sem vedel, da mi lahko to da tudi steklenica portovca. Če hočete religijo, v kateri bi se počutili zares udobno, potem vam nikakor ne priporočam krščanstva.

~ C. S. Lewis

Odrešenik za vsa ljudstva

6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Na krščanskem zahodu se ta praznik  imenuje epifanija ali razglašenje (njegovo celotno ime  je Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga).  Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so se nekoč spominjali  dogodkov prvih tridesetih let  Kristusovega življenja, od rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah se na ta dan še vedno spominjajo vseh teh dogodke, v večini cerkva pa so  jih razdelili na več praznikov. Na krščanskem zahodu se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusu,  na vzhodu pa  Jezusovega krsta, kar se mi zdi bolj posrečena rešitev, kot je naša, toda tudi naša ima svoj posebno globok pomen.

Ljudska domišljija in izročilo sta  modre spremenila v "svete tri kralje", kar je pri nas dajalo prazniku dodaten ljubek in skrivnosten folklorni pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti  o številu modrih, niti o kakšnih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V cerkvah  dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko popolnoma netočno, saj so modri  obiskali Jezusa, ko je bil star kaki dve leti, on pa je skupaj z družino že  stanoval v hiši. V Kölnu naj bi imeli celo relikvije, oziroma posmrtne ostanke "treh kraljev", kar je tudi zelo problematično, ker v resnici ni šlo za kralje.

Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike ter strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in kar je še takega. Zaradi stikov z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili seznanjeni z mesijanskimi prerokbami. Ko pa so zagledali nenavaden nebesni pojav (zvezdo), so šli iskat novorojenega judovskega kralja  (cf. Mt 2,1.2). 

Poročilo o srečanju magov  z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11)  Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja kmalu zatem zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje seveda še ni bilo popolno. Kristus se je pozneje v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19,  Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30).  Tudi tu je šlo zgolj za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. O slednjem pravi sv. Pavel takole: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) Jezus ni prišel odreševat biološkega judovskega ljudstva, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani. 

Pavel pravi o tem naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28)

Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. Iz Judov in poganov je naredil eno sveto ljudstvo, novi Izrael. Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9). Vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, je priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je edina pot v nebesa za ljudi iz vseh narodov. To je resnično sporočilo praznika razglašenja.

Na starega leta dan

"Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen."  (1Tim 1,17)

Z današnjim dnem se zaključuje še eno burno leto. V njem sem na tem spletniku objavil 368 prispevkov, pretežno kratkih prevodov misli kristjanov iz raznih obdobij zgodovine. Med njimi so cerkveni očetje, teologi pastorji in drugi. Dogajalo, da sem po dvakrat prevedel kakšno besedilo, včasih tudi z različnimi besedami. Človek pač pozabi, kaj vse je prevedel skozi vsa leta obstoja tega spletnega dnevnika, ki je 23. septembra letos praznoval svoj dvajseti rojstni dan. Tedaj sem objavil misel Richarda Baxterja, ki se glasi: "Temu življenju ni namenjeno, da bi bilo prostor popolnosti, ampak prostor priprave nanjo." Moja pozaba je dokaz, da tudi ta blog ni prostor popolnosti, kar niti ni slabo.   Posvečal se nisem niti tisoč sedemstoti obletnici prvega nikejskega koncila, na katerem so definirali prvi del nikejsko-carigrajske veroizpovedi. Pa ne zato, ker bi nanjo pozabil, ampak zato, ker se mi to ni zdelo potrebno. Sicer pa imam ta in še dva veroizpovedna obrazca objavljene tukaj. 

Novost, ki sem jo  uvedel letos v septembru, je FB stran, ki se (tudi) imenuje Reformirana stran. Interakcije so zelo raznolike, od zelo pozitivnih, preko nevtralnih, do zelo negativnih. Tu in tam je tudi kaj duhovitega včasih pa vulgarnega. Tudi negativna interakcija je še vedno interakcija. Najslabša je brezbrižnost.  Jezus je pač semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). 

Od novega leta svet vedno pričakuje, da bo boljše od prejšnjega, pričakuje konec vojn, mir, blaginjo, zdravje, več enega in manj nečesa drugega, a se stvari iz leta v leto ponavljajo, seveda ne nujno na istem mestu in na enak način. Priča smo krhkemu premirju v Sveti deželi,  še vedno pa divja vojna med Rusijo in  Ukrajino. Priča smo državljanskim vojnam v Mjanmaru, Sudanu, Maliju in morda še kje. Svet govori o miru, miru pa ni. V naši državi nam je z referendumom uspelo ustaviti zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (oziroma zastrupljanju težko bolnih), še vedno pa skupina, ki ji je splav očitno najvišja vrednota, propagira to vrsto herodovskega početja. 

Položaj kristjanov v velikem delu sveta je še vedno daleč od približno normalnega. Preko 380 milijonov se jih je soočalo z visoko stopnjo preganjanja in diskriminacije (lani 365 milijonov). Zaradi vere je bilo umorjenih 4476 kristjanov (lani 4998), napadeno je bilo 7679  cerkva in drugih javnih objektov v lasti kristjanov (lani 14.766), zaprtih pa 4744 ljudi (lani 4125). To so  uradni podatki mednarodne organizacije Open Doors, stari nekaj dni. Dejanske številke so najbrž višje.   Prvih pet na nečastni listi preganjanja in zatiranja predstavljajo: Severna Koreja, Somalija, Jemen, Libija in Sudan. Letos sta z liste najhujših izpadli Indonezija in Malezija, nanjo pa sta se uvrstila Čad in Kirgizija. Več na spodnjem zemljevidu. Vir zemljevida: Open Doors. 

 

Na zemljevidu lahko vidimo  stopnje preganjanja. Če dobro pogledamo, lahko vidimo, da gre v vseh primerih za zelo resno, ali celo izredno resno stvar. Razlogi za preganjanje so različni, kar je odvisno od političnega sistema, prevladujoče religije, korupcije in podobno.  Severna Koreja je država s komunističnim režimom in paranoidnim vodstvom, paranoidne režime imajo tudi Nikaragva, Turkmenistan in Bangladeš, hudo je v islamskih državah, ali v delih držav, kjer je prisotna ta tako imenovana religija miru (Mozambik, DR Kongo), v Mehiki in Kolumbiji delajo probleme mamilarske tolpe, v Kolumbiji tudi ultralevičarski uporniki, povezani s karteli itn. Svetla točka je to, da so se o preganjanju kristjanov začeli pogovarjati tudi v parlamentu EU, za nigerijske kristjane se je zavzel tudi ameriški predsednik Trump, vprašanje pa je, koliko bo to pomagalo. 

Svet si sicer želi miru in pravičnosti, žal pa tega ni zmožen uresničiti. Rimski komediograf Terencij pravi: "Človek sem, nič človeškega mi ni tuje." Mož je imel zelo prav. Vir vsega zla je naš greh, in ker je greh nekaj zelo človeškega, nam nikakor ni tuj. Je kot strup, ki  po zaužitju odpotuje po celem telesu. Greh ljudem onemogoča življenje v miru in pravičnosti. Proti njemu ni nihče imun. Toda, kot pravi Pavel v  Pismu Rimljanom, se je tam, kjer se je pomnožil greh, milost še veliko bolj pomnožila. (cf. Rim 5,20b)  Spreobrnjenja se namreč dogajajo tudi tam, kjer so krščanstvu izrazito sovražni in  kristjane preganjajo. Bog deluje takrat, ko on hoče in tam, kjer on hoče. Nobena sila se mu ne more upreti, kajti njegova milost je neustavljiva. 

A. W. Pink je zapisal: "Nedvomno je pred nami kriza sveta in ljudje so  vznemirjeni.  Toda ne Bog. Zanj ni presenečenj.  Ne izzove ga nobeno izredno stanje, saj je on tisti, 'ki vse uresničuje po sklepu svoje volje.' (Ef 1,11)"  Ker Bog ni vznemirjen zaradi krize sveta, se tudi kristjanu ni treba vznemirjati. To ne pomeni, da bi moral ostati pasiven, kajti še vedno veljajo besede C. S. Lewisa:  "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega."  Kristjani, ki naj bi bili sol zemlje, kot pravi Jezus, so v velikem delu sveta, predvsem na Zahodu, izgubili slanost in so postali nekoristni (cf. Mt 5,13). Gre za slanost, ki ohranja svet, saj je sol najstarejši konzervans. Družba je podvržena neki vrsti entropije, saj v njej ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kar je danes narobe, lahko jutri večina, ki ima kvorum, uzakoni za prav. Kristjani naj bi s svojim delovanjem preprečevali trende, ki peljejo v destrukcijo. 

Sv. apostol Peter pravi: "Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju! (1Pt 4,17)" Zato zvesti del Kristusove cerkve poziva svet k spreobrnjenju in mu prinaša evangelij, ki pravi, da je Kristus prišel na svet, da bi se svet po njem rešil (cf. Jn 3,17), da je bil  "izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja," (Rim 4,25) in da zagotavlja vsem, ki vanj verujejo in se vanj zanašajo, večno življenje (cf. Jn 3,16). Bogu hvala za ta dar