Krst

Novozavezni krst posreduje vse, kar je Kristus dovršil za nas. 

~ R. C. Sproul

Pomagaj moji neveri!

Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" (Mr 9, 24)

Zgornja vrstica je vzeta iz širšega konteksta, ki nam pripoveduje o Jezusovem ozdravljenju  božjastnega dečka, sam dogodek pa je opisan v Evangeliju po Marku 9,14-29. 

Kot lahko razberemo iz celote, v opisanem primeru ni šlo le za resno psihično težavo, ampak je imela bolezen tudi duhovno ozadje. Zla in uničujoča duhovna sila je bila tako trdovratna, da je tudi Jezusovi učenci niso mogli izgnati iz dečka. Ko je dečkov  oče Jezusu pripovedoval o poteku bolezni, je na koncu zaprosil Gospoda: "Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!" (Mr 14,22b) Jezus je bil tako rekoč njegovo zadnje upanje. Toda ta mu je na te besede odgovoril: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." (ibid. v. 23b)  On ni rekel: "Kdor ne veruje, ne more ozdraveti,"  ampak, da je vse mogoče tistemu, ki veruje. Pred časom smo lahko na tem spletniku prebrali o primeru, ko je Jezus ozdravil nekega človeka, v kopeli Betezda, ki ni  kazal znakov vere, saj Jezusa sploh ni poznal. Gospod je suveren, on lahko ozdravi vsakogar, vse pa je mogoče tistemu, ki veruje. Dečkov oče je nato iskreno izpovedal svojo šibkost, ko je rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" (ibid. 24b) V nadaljevanju je Jezus izgnal duha in deček je ozdravel.

Vera, ki jo imamo, ni nekaj konstantnega.  Je kot sinusoida: gor, dol, gor, dol...  Ko gremo skozi najrazličnejše velike preizkušnje, se nam zazdi, kot da nam je je zmanjkalo. Mnogokrat si zaželimo: "O, da bi imel več vere!"  V preizkušnjah preradi pozabljamo, da je v takih trenutkih manj pomembna kvantiteta naše vere, kot to, da imamo mogočnega Odrešenika. Mož, o katerem govori zgoraj omenjeni odlomek, je prosil Jezusa: "Verujem, pomagaj moji neveri!"  Jezus je njegovi neveri pomagal tako, da je izpolnil moževo predhodno prošnjo za pomoč. Kadar hodimo v duhu po globeli smrtne sence (cf. Ps 23,4), je prav, da zavpijemo: "Verujem, pomagaj moji neveri!" Morda imamo šibko vero, vsekakor pa imamo Odrešenika, ki je neprimerno močnejši in silnejši od naše nevere. Apostol Janez je napisal naslednjo spodbudno misel: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Martin Luther  nam daje naslednji moder nasvet, ki pride v temnih trenutkih zelo prav:

Ko ti torej hudič vrže v obraz tvoje grehe  in razglasi, da si zaslužiš smrt in pekel, mu povej tole: "Priznam, da si zaslužim smrt in pekel, pa kaj? Toda poznam Njega, ki je trpel in  namesto mene opravil zadostitev. Njegovo ime je Jezus Kristus, Božji Sin, in kjer je On, tam bom tudi jaz!"

Preprosto zavedanje tega, da je Kristus, ki je v nas (cf. Kol 1,27), močnejši od vseh peklenskih sil, in da bomo tam, kjer je On, nam da moč, da zdržimo v stiskah in skušnjavah.  Lahko tudi  uporabimo tako ali podobno prošnjo: "Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!"*  Ne glede na takšne ali drugačne dimenzije naše vere je najpomembnejše to, da imamo mogočnega Odrešenika. 

*po Chráskovem prevodu, ki pravi: "Verujem, Gospod, pomagaj neveri moji!"

Greh in podarjena pravičnost

Greh je realnost, prav tako podarjena pravičnost. 

~John Arthur Nunes

Zanesljivost Božje besede

Celoten nauk evangelija je zanesljiv kazalec, da se bo tisto, kar je Bog obljubil, tudi zanesljivo uresničilo, ker je  evangelij sedaj izvršeno dejstvo.

~Ulrich Zwingli

Ko upanje ne deluje

Boga moramo prositi, da pomnoži naše upanje, ko je majhno, ga prebudi, ko je speče, utrdi, ko je omajano, okrepi, ko je šibko in dvigne, ko je na tleh. 

~Jean Calvin

Krščansko influencerstvo?

Ena največjih groženj zvestobi evangeliju je, ko kristjani, hoteč impresionirati svet in inteligenco, podležejo mitu o pomenu vplivnosti, ker se bojijo, da bi jih imeli za Kristusove norce. 

~Burk Parsons

Jezusova vloga

Jezus ni prišel zato, da bi mi oblikovali njegova stališča, ampak, da bi on oblikoval naša. Ni prišel, da bi ga svet spremenil, ampak, da bi on spremenil svet.

~ dr.  Jasmin Milić

dr. Jasmin Milić je škof  Protestantske reformirane krščanske cerkve v Republiki Hrvaški. 

Res, kdo je ta?

Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. 37 In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja 38 in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. 39 Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." 40 In Jezus mu je odgovoril: "Simon, nekaj ti moram povedati." On pa mu je rekel: "Učitelj, povej." 41 "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. 42 Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" 43 Simon je odgovoril: "Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil." On pa mu je rekel: "Prav si presodil." 44 In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: "Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. 45 Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. 46 Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. 47 Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi." 48 Njej pa je rekel: "Odpuščeni so tvoji grehi!" 49 Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: "Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?" 50 On pa je rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!"  (Lk 7,36-50)

Simonov problem iz svetopisemskega odlomka na zgornji povezavi, ni le nek partikularni osebni problem, ampak splošni človeški problem, kije znan že od edenskega vrta. Reče se mu greh. Tudi grešnica, ki se je prikradla k Jezusu (v preteklosti so jo zmotno radi zamenjevali z Marijo Magdaleno),  je imela isti problem. Razlika med obema osebama je ta, da se je ona zavedala svojega problema, farizej Simon pa ne.

Naš Simon je bil vzoren človek, ugleden član skupnosti, Jezus mu je bil očitno simpatičen, saj ga v nasprotnem primeru  najbrž ne bi povabil obedovat v svojo hišo. Vestno je izpolnjeval vse zahteve postave, kot so to zahtevala bolj ali manj stara pravila rabinov, ki so se imeli za izvrstne razlagalce postave. Ko je  zagledal v svoji hiši razvpito grešnico, mu je bilo, kar je razvidno iz teksta, zelo neprijetno. To, da je Jezus, ko mu je začela s solzami močiti noge, mu jih brisati z lasmi in maziliti z oljem, ni nagnal, se mu je zdelo nekaj nezaslišanega: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." (Mt 7,39) Toda, ker je hotel biti vljuden, je raje molčal. Toda Jezus je prebral njegove misli in začel se je dvogovor. Tudi Jezus je bil uvideven in je  farizeju zastavil naslednje vprašanje: "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset.   Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" (Ibid. vv. 41.42) Simon je pravilno odgovoril, da tisti, ki mu je bilo več odpuščeno. Tedaj je Jezus to priliko apliciral na aktualni primer, pri čemer je prisotnim pojasnil, da mu je razvpita grešnica izkazala večjo ljubezen kot Simon. Na koncu je podal nauk: "Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi,"  (Ibid. v. 47)  njej pa je podal zagotovilo: "Odpuščeni so ti tvoji grehi." (Ib. v. 48)  Te besede so prisotne zmotile, češ, kdo je ta, ki si drzne lastiti pravico do odpuščanja grehov? Jezus je nato rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!" (Ibid. v. 50)

Ob neki drugi priložnosti je Jezus rekel farizejem: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo."  (Mt 21,31) Le zakaj? Pravičnežem, kot je bil Simon in drugi farizeji, se je, kot se za pravičneže spodobi, zdelo, da je njihovo življenje dovolj dobro in popolno, da si s tem zaslužijo vstopnico v Božje kraljestvo. Morda je kdo rekel: "No, ja, nisem ravno čisto popoln, sicer pa, le kdo je popoln? Se pa trudim,  prizadevam si za izpolnjevanje predpisov, ves čas delam za Božjo stvar, opravkljam predpisane molitve in druge pobožnosti, plačujem desetino, dajem miloščino," in podobno. Njihov  problem je bil, da svojega dejanskega problema v resnici niso poznali. Zato pa so na drugi strani k njemu rinili cestninarji in grešniki vseh vrst (cf. Lk 15,1). Ti so se zavedali svojega problema in prihajali pred Gospoda z vero. Kako je že rekel Jezus neimenovani grešnici?  "Tvoja vera te je rešila!" (Lk 7,50)  Resnična in iskrena vera ni nikoli pasivna.  Ker je ženska verovala, je poiskala Jezusa na Simonovem domu, kjer se je potem odvijal ves dogodek. Dejanska vera vedno rodi sadove. Ženina ljubezen, o kateri govori Jezus,  je bila posledica, sad njene vere.  Zavedala se je, da je Jezus te, ki odpušča grehe, in  bila je hvaležna.

Tudi danes prihajajo k Jezusu ljudje vseh vrst: narkomani, tatovi, morilci, prostitutke itn., pa tudi ljudje, ki veljajo za spodobne in ugledne, kakršen je bil Simon.  On je ta, kateremu prinašajo svoje grehe in slabosti, on pa je tisti, ki pravi o sebi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Ne le, da ne zavrže nikogar, ki prihaja k njemu, ampak mu da novo življenje, ki je večno življenje. On je namreč umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Sam Jezus nam zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Njemu hvala in slava vekoma!

Dva ključa

Postava in evangelij sta dva ključa. Postava je ključ, ki vse ljudi zaklepa pod obsodbo, evangelij pa je ključ, ki vrata odpira in jih pušča na prostost. 

~William Tyndale

"Razspreobrnjenje"

Na zahodu so  izumili izraz dekonverzija ali razspreobrnjenje, kar pomeni isto kot odpad od (krščanske) vere. Med takimi, ki so v zadnjem času "dekonvertirali", je nekaj znanih oseb iz sveta "krščanske" glasbe, pa tudi iz vrst piscev, med njimi pa najdemo tudi enega misijonarja.  

O tem pojavu in  njegovih vzrokih pripoveduje Martyn Iles v pričujočem videu.

Kultura

Kultura ni nevtralna. Kulturo ustvarjajo ljudje, taista kultura pa se obrača in nas preoblikuje. Zato moramo razumeti, da socialni mediji, tehnologija in pop kultura oblikujejo ter zaznamujejo naše otroke. 

~Brett Kunkle

Teologija brez duhovnega oblikovanja

Teologija brez duhovnega oblikovanja je kot kuharska knjiga, po kateri nikoli ne kuhamo. 

~Kevin Vanhoozer

Kaj je katoliška (vesoljna) krščanska cerkev?

"Verujemo in izpovedujemo (v) eno katoliško ali vesoljno Cerkev, ki je sveto občestvo vseh pravih vernikov, kateri pričakujejo svoje odrešenje v Jezusu Kristusu, saj so oprani z njegovo Krvjo in posvečeni ter zapečateni po Svetem Duhu. Ta cerkev traja od začetka do konca sveta, kar je razvidno iz tega, da Kristus ne bi mogel biti večni kralj, če ne bi imel podanikov. To sveto Cerkev ohranja in podpira Bog, zoper besnenje vsega sveta, in to navkljub temu, da je včasih (za določen čas) videti zelo majhna in v človeških očeh brezpomembna. Tako je bilo v nevarnih Ahabovih časih, ko si je Gospod ohranil vsega sedem tisoč mož, ki niso pokleknili pred Baalom. Ta cerkev tudi ni zaprta, zvezana ali omejena na določen prostor, ali na določene osebe, temveč je razširjena in razkropljena po vsem svetu, hkrati pa je v moči vere s srcem in voljo povezana in zedinjena v enem in istem Duhu."

(Belgijska veroizpoved, 27. člen) 

Karl Barth in idealizem

Karl Barth že precej časa ni na Slovenskem kakšna posebna neznanka. Če se ne motim, ga je pri nas prvi populariziral dr. Marko Kerševan v svoji knjigi vstop v krščanstvo drugače, ki je izšla l. 1992 pri Cankarjevi založbi. 

Seveda pa velja tudi za Bartha, ki je bil vodilna oseba neoortodoksije, isto kot za vse pomembne teologe:  nobeden med njimi ni (bil) nezmotljiv. 

O tem pomembnem teologu sta se Camden Bucey in Lane Tipton v zgornjem videu pogovarjala z Jimom Cassidyem. 

Kaj je zares pomembno

Med svojim poučevanjem jim je govoril: "Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, 39 prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, 40 ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni."

41 Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. 42 Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. 43 Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: "Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. 44 Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje."

13,1 Ko je odhajal iz templja, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: "Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!" 2 Jezus mu je dejal: "Te velike stavbe gledaš? Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen."               (Mr 12,38-13,2)

V pričujočem odlomku iz Evangelija po Marku najdemo tri primere, kjer je govora o tem, kaj je pristno in zares pomembno ter bistveno. 

V prvem delu, zapisanem v Mr 12,38-40, je Jezus svaril učence pred pismouki, torej pred ljudmi, ki so veljali za izvedence v stvareh vere, morale  in prava, ki je temeljilo na Mojzesovi postavi.  Naš Gospod tukaj vsekakor ni mislil vseh pismoukov, kajti med njimi so obstajale mnoge izjeme. Tako pravi na drugem mestu:  "Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro." (Mt 13,52) Med pismouki so se torej našli tudi takšni, ki so postali Jezusovi učenci.  Pismouki so bili izvedenci v Svetem pismu, ki so potem svoje znanje prenašali naprej. Ker je zaračunavanje razlaganja Svetega pisma  veljalo za neprimerno, so se mnogi izvedenci znašli tako, da so hodili na gostije, kjer so sedeli na častnih mestih. Podobne prednosti so si privoščili v shodnicah.  Pogoste žrtve njihove pogoltnosti  so bile vdove in druge ranljive skupine. Svojo pomembnost so poudarjali tudi z oblačili in zelo radi sprejemali čast od ljudi. Svojo pobožnost so dokazovali  z dolgimi molitvami, s čimer so hoteli narediti dodaten vtis na okolico. Jezus je  tako nepristno pobožnost obsojal. Prava pobožnost se namreč zavzema  za skrb za bližnje, zlasti ranljive, oziroma, kot pravi sv. Jakob: "Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski." (Jak 1,27a) Zaradi površnosti in neobčutljivosti za trpljenje bližnjih, je Jezus tem pismoukom napovedal strožjo sodbo. 

Naslednji primer (Mr 12,41-44) nam govori o kvantiteti in kvaliteti tistega, kar posameznik daruje za Božje kraljestvo.  Na ženskem dvorišču jeruzalemskega templja, ki je bilo dostopno vsem, so imeli postavljene pušice za pobiranje prispevkov. Seveda so premožneži metali vanje veliko denarja, pri čemer so bržkone poskrbeli tudi za publiciteto. Potem pa je prišla mimo uboga vdova in vrgla v pušico dva novčiča ali leptona. Lepton je bil kovanec z najnižjo vrednostjo, dva leptona pa sta znašala en kvadrant, kar je bila štiriinšestdesetina denarija, en denarij pa je veljal za dnevno plačilo delavca.  Toda Jezus ni pohvalil tistih, ki so metali veliko, ampak ravno to vdovo, ki je pravzaprav vrgla več kot vsi drugi. Če premoreš milijon evrov, se ni težko posloviti od nekaj tisočakov, če pa imaš v žepu le deset evrov in to daruješ naprej, je to velika žrtev. S tem je ta uboga vdova pokazala večjo in pristnejšo predanost od tistih premožnih.

Zunanji videz velikokrat zavaja. Ko je eden od učencev Jezusu omenil, kako čudovit in veličasten je jeruzalemski tempelj,  je Jezus hitro postavil stvari na pravo mesto in napovedal uničenje te čudovite zgradbe, kar se je zgodilo kakih štirideset let pozneje, točneje  leta 70, ko so Rimljani pod vodstvom kasnejšega cesarja Tita zavzeli Jeruzalem. Zanašanje na takšne in drugačne stavbe, ne glede na to, za kako svete jih imamo, je prazna utvara. Glavni namen templja so bile daritve in žrtve za grehe. Glede tega pa pravi Pismo na drugem mestu: "Nemogoče je namreč, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov." (Heb 10,4)  Tempelj je bil  s svojimi obredi in žrtvami le predpodoba ene same popolne žrtve, ki jo je opravil Jezus na Kalvariji, ko se je daroval za grehe sveta (cf. Heb 9).  Nobena zgradba na tem svetu ni trajna. Če ne prej, bodo vse končale na dan, ko se  naš Gospod  vrne v slavi sodit živim in mrtvim. Tudi cerkvene stavbe, kakršne danes poznamo, niso bistvene za krščanstvo.  So koristne, niso pa bistvene in ne bodo večno trajale. Pristno krščanstvo se ne zanima v prvi vrsti za zgradbe, ampak za zveličanje duš.

Pristnost vere bi se morala odražati na zunaj, torej bi morala zunanjost odražati dejstvo, da ima nekdo resnično vero.  Toda to ni vedno tako. Zunanjost se da ponarediti. O tem govori naš prvi odlomek. Drugi odlomek nam govori o tem, da lahko tisti, ki manj da, v resnici več da, ker s svojo darežljivostjo bolj prikrajša sebe, kot nekdo, ki ima veliko in da v količinskem smislu več. Velikokrat se nam zgodi, da pretirano občudujemo neko stvar, osebo ali pojav, ki ima omejen rok trajanja, pri tem pa pozabljamo na bistvene stvari. Jezus pravi, da je le eno zares potrebno (cf. Lk 10,41). To je zveličanje duše.

Kako je z Marijinim vnebovzetjem?

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Ponavadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Tudi letos so ob prazniku Marijega vnebovzetja na spletni strani slovenske škofovske konference  objavili besedilo, ki govori o domnevni zgodovini tega praznika. Takole pravi:

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  (VIR)

Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju ponovil za navedenima slavnima predhodnikoma, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se je pojavila in krožila naokoli spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je proglasil za  dogmo rimske cerkve  Pij XII. Leta 1950. Glede na dogmo o papeški nezmotnosti se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII. Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, toda v resnici  ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci  brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno verovala v Marijino vnebovzetje, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva. Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba."

Kaj je/ni ljubezen

 

Ljubezen ni maksimum čustva. Ljubezen je maksimum predanosti. 

~ Sinclair Ferguson

Trubar o odpuščanju grehov

V zadostni meri smo izpričali, kako so vsi ljudje, mladi ter stari, grešniki in kako so zaradi greha Božji sovražniki. Zdaj pa bomo s Svetim pismom tudi po vrsti izpričali, da je večna,  stanovitna Božja volja, da Bog ne bo odpustil grehov in jih odrešil zaradi nobene druge reči, kakor samo zaradi vere in po veri v Jezusa Kristusa.

~Primož Trubar
 

 Iz: P. Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Slovenj Gradec, Združenje Trubarjev forum 2009. S. 89.

V negotovosti življenja

 

Ko postane življenje negotovo in se zdi svet obrnjen na glavo, tedaj se spomni Jezusovih besed: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji."

~Tim Challies

C. S. Lewis o Bibliji

 

Sveto pismo je knjiga mojega življenja. S to knjigo živim, po tej knjigi živim in po tej knjigi hočem umreti. 

~ C. S. Lewis

Zahejev primer

Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. 2 Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. 3 Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. 4 Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. 5 Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši." 6 In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. 7 Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" 8 Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." 9 Jezus pa mu je rekel: "Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. 10 Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno." (Lk 19,1-10)

Zahej je bil človek, ki je v judovski družbi  spadal v najbolj osovraženo kategorijo prebivalstva. Bil je cestninar in to ne čisto navaden, saj pravi evangelist Luka, da je bil višji cestninar. Bil je torej uradnik, ki je pobiral  davke ali kako drugo vrsto  pristojbin. Ljudje njegove vrste so davke in druge pristojbine potem pridno odvajali rimskim oblastem, za svoje delo pa so si pri davkoplačevalcih zaračunavali prav mastne provizije. Zato ni čudno, da je veljal Zahej za bogatega človeka. Osebki njegovega poklica so bili torej osovraženi, ker so neusmiljeno  izkoriščali svoje bližnje, a ne le zato. Ljudje so v njih videli tudi predstavnike osovražene rimske oblasti, kar še tudi ni bilo najhuje. Najhuje je bilo to, da so bili ti dacarji Judje, torej so jih imeli njihovi rojaki za sodelavce rimskega okupatorja, torej za kolaborante. 

In potem se je znašel Jezus v Jerihi, kjer je živel cestninar, oziroma višji davčni uradnik Zahej. Ne vemo, kaj je Zaheja nagnalo, da si je tako zelo želel videti Jezusa. Je bila to gola radovednost? Morda. Toda Bog zna za zveličanje duš izrabiti tudi golo radovednost posameznikov. Ker je bil mož majhen, je splezal na drevo, da bi videl, kakšno čudo neki je ta Jezus, ki prihaja po cesti. Ne vem, kako se je Zahej počutil prvi hip po Jezusovem pozivu, saj so ga besede: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši," bržkone dodobra osupnile (Lk 19,5b). Vemo pa, da je hitro zlezel z drevesa in Jezusa z veseljem sprejel. Zagotovo se je zavedel, da je Jezus nekaj posebnega, kako bi sicer naš Gospod vedel, kako se imenuje skrivač na drevesu. Ljudje pa so začeli godrnjati, kot je bila navada v podobnih primerih: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" (ibid. v. 7) Moralizem je res huda mora, proti kateri nihče ni cepljen. Toda kaj pravi Zahej? Rekel je: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." (ibid. v. 8) Od kod ta nenavadna odločitev? Očitno je Zahej spoznal, da stoji pred njim tisti, ki ima tudi oblast odpuščati grehe. Odpuščanje, ki ga je bil deležen, je rodilo sadove. Sam Gospod pa je o sebi rekel, da je prišel iskat tisto, kar je izgubljeno. Ob podobni priložnosti je Gospod vsem moralistom tega sveta povedal: "Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mt 9,13b)  

Greh je osnovni človekov problem. Še večji problem je nezavedanje ali nepriznavanje greha. Tisti, ki so Jezusa kritizirali, da se druži s cestninarji in grešniki (Lk 2,16), so videli samo grehe drugih ljudi, zlasti tistih, bolj izpostavljenih, svojih pa ne.  Kdor hoče priti v večno življenje, mora najprej priti v duhu k Jezusu in spoznati ter iskreno priznati svoje grehe. To je prvi pogoj. Zahej je ta pogoj izpolnil. Jezus, Božji Sin,  je namreč prišel na svet, živel popolno in brezgrešno življenje in bil usmrčen za naše grehe, njegovo vstajenje pa nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik. On sam pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal." (Jn 6,37.38)  Jezus ne zavrže nikogar, ki pride k njemu. Da pa ima to njegovo silno odpuščanje res  veliko moč, nam dokazuje Zahejevo spremenjeno življenje.  Ni več mislil le nase in na svojo korist, ampak tudi na druge.

Kaj danes potrebujemo

Danes bolj kot kdajkoli potrebujemo Kristusovo besedo, da bi v obilju prebivala v nas.

~ W. Robert Godfrey

Molitev in Biblija

Sveto pismo mora oblikovati, nadzirati in omejevati našo molitev.

~Joel Beeke

Pesek ali skala?

"Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: 'Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?' 23 In takrat jim bom naznanil: 'Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!'

24 Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. 25 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. 26 Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. 27 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik."

28 Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, 29 kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki.   (Mt 7, 21-29

Pričujoči odlomek predstavljajo zadnje vrstice znanega Jezusovega Govora na gori (vv. 21-27) ter evangelistove besede, ki zaključujejo celoten dogodek (vv.28-29).

V prvem delu (vv. 21 - 23) je naš Gospod poučil navzoče, kdo lahko pride v nebeško kraljestvo. Podvojitev imena: "Gospod, Gospod," sicer kaže na osebni odnos z nekom, v našem primeru z Jezusom. Toda dejstvo, da ima nekdo občutek osebnega odnosa z Jezusom, je premalo. Občutek še ni  jamstvo za dejansko stanje. Tudi sklicevanje na različna čudežna dejanja, ki jih nekateri ljudje  izvajajo v Jezusovem imenu, ne šteje. V določenih evangelijskih krogih, predvsem tistih bolj karizmatične provenience, nekateri radi govorijo: "Gospod mi je položil na srce to in to," ali: "Gospod mi je rekel, naj naredim to in to." Ampak te reči so vprašljive, ker ne vemo, kateri gospod je tej osebi tisto položil na srce, ali rekel, da  naredi tisto. Zato je lahko prazno govorjenje: "Gospod, Gospod,"  zelo nevarna stvar, ki uspava tistega, ki to govori. Apostol Pavel pravi:  "Če si kdo domišlja, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor bi bilo treba spoznati. Če pa kdo ljubi Boga, ga je on spoznal." (1Kor 8,2.3) Domišljanje še ni spoznanje. Ni dovolj domišljanje, ampak izpolnjevanje Božje volje: "Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj." (1Jn 2,17)

O pomenu izpolnjevanja Božje volje govori Mt 7,24-27. Jezus nam tu govori o dveh hišah. Obe sta lahko na zunaj enako sezidani in dajeta vtis trdnosti. Problem pri tem pa je, na kakšni podlagi sta zgrajeni. V Jezusovi domovini Palestini so vodne ujme redke, so pa zato zelo hude.  Če je podlaga, na kateri je zgrajena hiša,  skala, potem se ni  bati, da bi neurje in povodenj zgradbo uničila. Če je podlaga pesek, je stvar drugačna. Deroča voda odnese podlago in hiša se sesuje. Gospod pravi, da  je tisti, ki ne le posluša, ampak tudi spolnjuje Božjo besedo, podoben človeku, ki gradi hišo na skali. Kdor besedo samo  posluša, a jo ignorira, je kot tisti,  ki gradi hišo na pesku. Takega čaka katastrofa. Pa smo spet pri začetku: v nebeško kraljestvo pride vsak, kdor uresničuje voljo nebeškega Očeta (Mt 7,21). Tak je kot  tisti, ki gradi na skali.

V zaključnih dveh vrsticah pravi evangelist, da so množice strmele nad njegovim naukom, ker je učil, kot nekdo, ki ima oblast, in ne, kakor so to počeli pismouki. Pismouki so se namreč pri svojih naukih in razlagah sklicevali na svoje predhodnike, slavne rabine. Jezusu se ni bilo treba sklicevati na nauke ljudi, kajti bil je Božji Sin, druga oseba Svete Trojice, ki je prišel na zemljo uresničit Očetovo voljo (Jn 6,38). Zato je učil kakor nekdo, ki ima oblast.

Kdor gradi svoje življenje na  Kristusu, gradi na skali. On sam pravi: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,4)

Bogu hvala za to!

Naravni človek

Greh človeka v njegovem naravnem stanju je tale: imeti hoče korist od Boga, a brez Boga.

~R. C. Sproul