Potešitev duše

Duša ne more biti potešena,  dokler nima Boga za svoj delež in nebes za svoje zavetje. 

~ Thomas Watson

Sproul o nebesih

Nebesa so mesto, kjer bo Bog osebno obrisal naše solze.

~ R. C. Sproul

Usmiljenje za tiste, ki dvomijo

 

 So ljudje, ki se imajo za grešne in živijo v dvomu ter strahu za svoje odrešenje. Obstajajo pa tudi taki, ki rade volje živijo v grehu in so prepričani, da ne potrebujejo Božjega usmiljenja.

O tem se v oddaji v zgornjem videu pogovarjata Jon Moffitt in Justin Perdue.

Nedolžni otroci

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.    (Mt 2,16)

Vsako življenje je polno radosti in žalosti, vzponov in padcev.  Cvetni nedelji je sledilo križanje.  Božičnemu veselju, ko se je rodil Odrešenik, je čez kaki dve leti sledil poboj dojenčkov v Betlehemu in okolici. In še bi lahko naštevali. 

Kralj Herod, ki ni bil Jud, ampak Idumejec,  se je ustrašil za prestol. In v strahu, da bi kaj izgubili,  so ljudje sposobni delati zelo hude stvari, tudi zločine. Ker je bil Jožef vmes opozorjen, se je skupaj z družino umaknil v Egipt, tako da je Herodov načrt spodletel. 

Nedolžni otroci, ki so bili umorjeni namesto Jezusa,  so zato predpodoba Jezusove žrtve na križu, ki se je zgodila približno trideset let pozneje. On je s svojo enkratno in popolno daritvijo opolnomočil vse, ki vanj verujejo, da so  postali dediči Božjega kraljestva. 

Pomori otrok žal niso le stvar davne preteklosti pred dva tisoč leti, ampak se dogajajo tudi danes. Herodovskih časov še vedno ni konec, le njihova oblika  se razlikuje. Tu ne mislim le na pomore otrok, ki jih izvajajo tam  daleč, v zaostalem svetu, ki naj bi bil barbarski,  ampak se ta ista stvar dogaja tudi tu, čisto blizu nas, v vase zaverovanem naprednem zahodnem svetu. Tukaj tega seveda ne delajo s kalašnikovkami ali mačetami, kot to počno oni tam daleč, ampak se te stvari izvajajo pod strogim zdravniški nadzorom,  v belem, sterilnem okolju bolnišnic. "Strokovno" se temu sevedane reče umor, ampak "pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom", ali pa "pravica do izbire", saj gre konec koncev pri zarodku le za skupek tkiva, kajne?   Toda, čisto tehnično gledano, smo vsi ljudje skupek tkiva. Toda, če  si kdo drzne izzvati  te samooklicane naprednjakinje in naprednjake, ga lahko mimogrede doleti kakšna neprijetna obtožnica. Heroda je bilo strah za prestol, ljudi danes pa je strah, da bi jim  novorojeni otrok preprečil dosego njihovih material(istič)nih ciljev. V obeh primerih gre torej za čisti praktični materializem. 

Toda pozor! Za vsakega grešnika obstaja rešitev, zato je prav, da v srcih predelamo naslednje besede Božjega sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Mi vsi smo (bili) deležni padle človeške narave, in kot taki, smo (bili) Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in mu zaupajo.  Vse, brez izjeme, saj je sam Božji Sin Jezus Kristus obljubil: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) On je namreč popoln Odrešenik vseh, ki vanj verujejo.

Ali veruješ, da je On tudi tvoj Odrešenik ?

Božični povzetek

Veselite se, saj se je nesmrtni Bog rodil, da bi lahko smrtni človek živel v večnosti. 

~ Jan Hus

Temni oblaki nad božičnim praznovanjem

 Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-60)

Prepričan sem, da so tisti, ki so skozi stoletja oblikovali koledar cerkvenega leta,  to delali z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki niso ostali na ravni golega romantičnega sanjarjenja, ampak hitro preusmerili našo pozornost na kruto realnost.  

 

Ob rojstvu našega Gospoda so se odprla sama nebesa: "In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Lk 2,13.14), a ne le takrat.   Odprla so se tudi čez malo več kot trideset let, jo je razjarjena množica religioznih fanatikov v Jeruzalemu kamenjala mladega diakona Štefana. Videti je, kot bi hotelo štefanovo pokvariti prijetno božično ugodje. Toda, če dobro pomislimo, tudi v božiču ni posebne romantike. Rojstvo v nehigienskih razmerah v hlevu ne more biti,   prepevanju angelskih zborov navkljub, prav nič romantično. Mi smo tisti, ki smo iz vsega skupaj naredili nekaj romantičnega, včasih že kar osladnega.

 Dan po božiču nam upravičeno razbije to romantično sliko. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Štefan je, enako kot njegov Gospod, prosil za svoje ubijalce. Za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, je on uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Svojim učencem je Jezus ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Nihče si ne želi križa. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače.  Mislim, da od Štefanovega časa v zgodovini ni bilo obdobja, v katerem kristjani niso bili vsaj v določenem delu sveta deležni preganjanja. Jezus ni svojim učencem obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", kot to počne Joel Osteen, ampak prav nasprotno: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20) Tudi danes imamo na svetu kristjane, ki so, podobno kot Štefan, deležni hudega preganjanja, o čemer  beremo in slišimo, a ne ravno v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa  služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako tisti, ki je bil neposrednji storilec, kot tisti, ki je stal na straži, oziroma bil v vlogi garderoberja, kot Savel. Toda ravno tega človeka je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus svojim učencem ni zagotovil lagodnega življenja, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki trdno zaupa vanj in se zanaša na njega

Emanuel - Bog z nami

  Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, 5 nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. 6 Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, 7 da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. (Tit 3,4-7)

Iz božiča smo naredili najbolj prisrčen krščanski praznik, pa vendar, kot pravilno ugotavlja dr. Lawson, Kristus ni prišel na svet zato, da bi naredil še en praznik. V čas in prostor je vstopil, da bi umrl za grešnike, a ne le umrl, ampak tudi živel zanje. Nismo torej odrešeni le po njegovi smrti, ampak tudi po njegovem življenju. 

Bog ni poslal svojega Sina na svet, ker bi bili mi tako dobri in zaslužni, ampak zaradi svoje dobrote in človekoljubnosti. Dejanje odrešenja je stvar čistega usmiljenja in milosti. Opravičenje je Božji dar, ki doživi svoje uresničenje s prerojenjem in prenovitvijo, ki sta delo Svetega Duha. To lahko prejmemo le po veri, ki ni nič drugega kot trdno zaupanje v popolnoma dovršeno Jezusovo delo za nas. 

V času, ki mu svet pravi "veseli december",  lahko občudujemo ves prazen blišč taistega sveta, ki se izraža skozi množico luči, ki poskušajo razsvetliti temo, toda celo pri razsvetljevanju fizične teme niso ravno preveč uspešne. Duhovno temo, v kateri je naš svet, pa lahko razsvetli le On, čigar rojstvo obhajamo danes. On je v vsem pravo nasprotje kričeče bleščavosti, s katero se, kot z nekakšnim figovim listom, pokriva svet. 

 

Da, Jezus Kristus je Emanuel - Bog z nami, ki daje  tuzemskemu življenju vsem, ki vanj zaupamo, novo vsebino, pozneje pa srečno večnost v njegovi prisotnosti:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Blagoslovljene božične praznike!

Zakaj 25. decembra?

 

Ali ima krščanski božič poganski izvor? Če ga nima, zakaj potem ravno 25. decembra obhajamo praznik Kristusovega rojstva? Na to vprašanje odgovarja Mr. B. (Tim Barnett) na YouTube kanalu Red Pen Logic.

Naš mir

Kjer je mir, tam je Kristus, kajti Kristus je - mir. 

~ Thomas Brooks

Bog zagotavlja večino

Pred kom naj bom zaskrbljen? Kdor je z Bogom, ima večino.  

~ Martin Luther

Več kot zdravnik

Ostali zdravniki lahko ozdravljajo samo take, ki so bolni, Kristus pa ozdravlja take, ki so mrtvi.

~ Thomas Watson

Kako nas Bog imenuje

Bog nikoli ne kliče svojih otrok z izrazi, kot so: poraženec,  zguba, nekoristen, tepec... Bog kliče svoje otroke: ljubljeni, dediči, učenci, odkupljeni... Pomni! Izrazi, s katerimi te Bog kliče, so edini, ki štejejo. 

~ Dustin Benge

Veselimo se!

Zmeraj se veselite. 17 Neprenehoma molíte. 18 V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. 19 Duha ne ugašajte. 20 Preroštev ne zaničujte. 21 Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. 22 Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.

23 Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. 24 On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil.  (1 Tes 5, 16-24)

 

Veselje je v Pavlovih pismih eno od osnovnih razpoznavnih znamenj kristjana.    Pa vendar, ali smo res lahko vedno veseli? Nekateri ljudje so nepoboljšljivi optimisti, spet drugi večni pesimisti, potem je pa tu še cela plejada tistih, ki so nekje znotraj razpona med onima dvema skupinama. Pa tudi takim, ki sodijo v skupino, ki se bolj nagiba k optimizmu, se lahko zgodijo stvari, ki jim pokvarijo veselje. Toda, kristjani imamo po drugi strani dovoljšen razlog za veselje, to je pomiritev z Bogom, ki jo je za nas in namesto nas opravil naš Gospod Jezus Kristus,  "po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo.  Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje,  potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje, Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,2-5)  Stiske in težave po eni strani niso prijetne, po drugi pa nas utrjujejo in izgrajujejo. Kristjani smo namreč ljudstvo trdnega upanja. Vse, kar se nam zgodi je v naše dobro in Bogu v slavo. 

 

V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,17) nas apostol Pavel spodbuja k stalni molitvi.  Oče Lukij,  puščavnik iz zgodnejšega obdobja krščanstva  si je to predstavljal tako, da je med pletenjem vrvi iz palmovih vlaken stalno ponavljal določeno molitev in s prodajo vrvi zaslužil nekaj novcev; ko se je spravil spat ali jest, je pred vhodom v svojo celico pustil nekaj zaslužka za miloščino, da bi zanj, medtem ko je spal ali jedel, molil tisti srečnež, ki bi pobral denar.* Te metode seveda ne priporočam nikomur, ker je vsaj danes v praksi tako rekoč neizvedljiva. Pavel je  tu mislil nekaj drugega, in sicer, da moramo kristjani izoblikovti v sebi molitveno razmišljanje in živeti v nenehni zavesti Božje prisotnosti.  

Naslednja stvar, ki jo Pavel v našem tekstu poudaril, je hvaležnost (cf. ibid. v. 18). Tudi to je eno od razpoznavnih znamenj kristjana (Ef 5,4.20.  Kol 2,7. 3,15.17.).  Tako pravi na drugem mestu: "Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte." (Kol 4,2) Tu torej srečamo nekaj podobnega, kot v 1Tes 5,17.18: vztrajno, nenehno molitev in zahvaljevanje.  

V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,19-21) opomnil ude solunski cerkve, naj ne gasijo Duha in posledično ne zaničujejo preroštev. Sklepati smemo, da so kristjani v Solunu (Tesaloniki) omalovaževali preroške darove, s čimer so bili prikrajšani za pomemben vir ohrabritve in tako gasili ogenj Svetega Duha. Počeli so torej ravno nasprotno od Korinčanov, ki so do skrajnosti pretiravali s temi darovi (cf. 1Kor 14,24). Pri tem naj cerkev preizkuša preroške darove, ne da bi jih nekritično sprejemala in obdrži le  tisto, kar je dobro. Pri vsem skupaj pa se moramo kristjani vzdržati kakršnega koli zla (cf. ibid. v. 22).

Vse, kar je bilo do sedaj napisano, lahko mirno označimo kot nekaj dobrih nasvetov, zapovedi, spodbud ali opozoril. Zato se odpravimo še k zadnjima vrsticama našega odlomka, torej k 1Tes 5,23.24. Pavel si ni delal nobenih utvar glede popolnosti solunskih kristjanov tedaj, ali pa nas tukaj in danes.  Toda ravno na tem mestu nam zagotavlja, da je  popolna poprava človeške nepopolnosti možna in tudi zanesljiva. Pri tem je  treba računati na časovni element. Dejanska popolnost kristjanov bo izvršena, oziroma dovršena, ob drugem prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa." (Flp 1,6) Duh duša in telo, ki so omenjeni v 1Tes 5,23 predstavljajo celotnega človeka, celotno človeško naravo, ki bo deležna preobrazbe.

 

Tisti, ki vse to dela v nas in bo vse dovršil do popolnosti, je Bog, ne mi. On je zvest in kar On obljubi, to tudi izpolni. To je res dovolj velik razlog za veselje.

* Cf. Izreki svetih starcev. Mohorjeva družba, Celje 2002. S. 138-139. 

Zwinglijev povzetek evangelija

Povzetek in jedro evangelija je, da nam je dal naš Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, spoznati voljo svojega nebeškega Očeta ter nas je s svojo nedolžnostjo odrešil in spravil z Bogom.  Zato je Jezus Kristus edina pot k odrešenju za vse, ki so kadar koli živeli, živijo in bodo živeli. 

  ~ Ulrich Zwingli

Moj prispevek k odrešenju

Edina stvar, ki jo lahko prispevam k svojemu odrešenju in je zares moja, je moj greh, katerega moram biti odrešen. 

~ Sinclair Ferguson

Naš fokus

Naša glavna pozornost ne sme biti usmerjena v to, kam gre ta svet, ampak na to, kdo prihaja na svet.

~ Steven Lawson 

O branju Svetega pisma

Ne smemo izbrati nekaj najljubših svetopisemskih odlomkov, ostale pa izključiti. Samo celovita Biblija lahko naredi celovitega kristjana.

~ A. W. Tozer

Če je Bog za nas

Če je Bog za nas, kakšen pomen ima potem to, kdo je zoper nas, najsi gre za škofe, kardinale, papeže? 

~ William Tyndale

Kje je resnični mir?

Resničnega miru ne najdeš nikjer drugje kot v Kristusu.

~ Jean Calvin

Graditev cerkve

Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. 11 Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. 12 Če pa kdo na tem temelju zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo – 13 delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preizkusil, kakšno je delo tega ali onega. 14 Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. 15 Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj.

16 Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? 17 Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.      (1Kor 3,10-17)

Kristjani v korintski cerkvi so  si nakopali na glavo dosti problemov. Eden od njih je bila medsebojna razdeljenost glede občutka pripadnosti posameznim pridigarjem ter s ponašanje s  posameznimi oznanjevalci Božje besede. Eni so se imeli za Petrove, drugi za Pavlove, tretji za Apolove (cf. 1Kor 1,10-18)... Nič novega torej. Današnja rimska cerkev se podobno sklicuje na Petra, konstantinopelska na Andreja Prvopoklicanega, spet nekateri drugi  na Luthra ali Calvina. Seveda ni nič narobe z omenjenimi možmi, narobe pa je, če kdor koli gradi svoje upanje na pripadnosti določeni osebi, teološki smeri ali starosti denominacije.  Naše upanje je lahko edino Kristus (Kol 1,27). Peter, Pavel, Andrej, Luther, Calvin in drugi so pravzaprav nepomembni, pomemben je objekt njihovega sporočila, to pa je Jezus Kristus. 

Zato pravi sv. Pavel, da je Jezus Kristus edini temelj Cerkve (cf. 1Kor 3,11). Podobno uči sv. Peter, ko piše:

 K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. 5 Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. (1Pt 2,4.5)

Pri "zidavi" pa je treba biti previden. Ko gradimo na temelju, torej Kristusu, je treba paziti, katere "materiale" pri tem uporabljamo. Tu seveda niso mišljeni dobesedni snovni predmeti, oziroma materiali,  ampak tisto, kar je obstojno in  ima trajno vrednost, ali pa tisto, kar ni obstojno. Zlato, srebro in dragoceni kamni so stvari, ki so trajne in imajo trajno vrednost, les, seno in slama pa so reči, ki trohnijo in je nimajo. Dela, ki so  opravljena v veri in poslušnosti Kristusu, so tista, ki imajo trajno vrednost in bodo nagrajena. Tisto, kar je narejeno v naši lastni moči, ali celo v nasprotju s Pismom, bo propadlo, kakor propade les, seno ali slama. Vse to pa se pa bo razodelo na dan sodbe.   Pristna in nepristna dobra dela je velikokrat težko ločiti med sabo, ker so si na zunaj zelo podobna.  Neko dejanje je lahko videti zelo lepo in plemenito, a je samo sad telesnih naporov. Drugo dejanje, na primer nek strog opomin, je lahko na zunaj neprijetno, a je sad resnične skrbi in ljubezni, ki izhaja iz dejanske poslušnosti Kristusu in njegovi besedi. Vsako delo bo prišlo na dan sodbe  na preizkus. Dejanja, storjena v Bogu (cf. Jn 3,21. Ef 2,10) bodo poplačana, tista, ki niso, bodo propadla. Tu seveda ne gre za sodbo posameznikom, kajti tisti, ki resnično verujejo v Kristusa, so že odrešeni. Sojena bodo  dela. Tu ni mišljeno le delo pastirjev cerkve, ampak vseh tistih posameznic in posameznikov, ki prispevajo k njeni izgradnji in rasti.

V delu evangelijskih krogov razlagajo plačilo v v. 14, kot da bodo tisti, ki ga prejmejo, dobili v Kraljestvu boljši status, tisti, ki si plačila ne zaslužijo, pa slabšega (kot da bodo  potem ždeli nekje v kotu). V resnici pa Božja beseda ne govori nič o tem, kakšno bo  in kako bo to plačilo videti. Zagotovo pa se nihče ne bo čutil prikrajšanega, saj nismo odrešeni po izvrševanju del, ampak izklju7čno po milosti.

Poglejmo si še zadnji vrstici v našem odlomku. 1Kor 3,16 se ne nanaša na posameznega kristjana, ampak na cerkev, ki je "steber in opora resnice". (1Tim 3,15b) in "Kristusovo telo" (1Kor 12,27). Tisti, ki uničuje Božji tempelj, torej cerkev, ni ud Kristusovega telesa in ga bo doletelo uničenje, podobno kot se je zgodilo z uničenjem Babiloncev, ki so nekoč porušili jeruzalemski tempelj (cf. Iz 13,19. 21,9).

Cerkve se torej ne da graditi na nobenem človeku, četudi bi šlo za apostola.  Edini temelj cerkve je Jezus Kristus. pri njeni izgradnji pa je treba paziti, da gradimo v duhu poslušnosti Jezusu Kristusu in njegovi sveti besedi. 

 

Bog naj da milost Svetega Duha vsem, ki prispevajo h graditvi njegove cerkve!

"Ne morem verjeti, da sem to znova storil."

 

Poved iz naslova je v življenju marsikaterega kristjana še kako aktualna. Mnogi kristjani namreč mislijo, da so, ker so v Kristusu, avtomatsko zavarovani pred grehom, resnica pa ni ravno takšna. K takšni miselnosti seveda veliko pripomorejo cerkve, ki pridigajo samo moralizem in postavo, z evangelijem pa varčujejo, kar se le da in ga namenjajo skoraj izključno nespreobrnjenim.

O teh stvareh sta se v oddaji v zgornjem videu pogovarjala Jon Moffitt in Justin Perdue. 

Bog je zanesljiv

Bog nikoli ni obljubil  nečesa, kar bi bilo preveč lepo, da bi bilo resnično. 

~ Dwight L. Moody

Tri stopnje krščanskega življenja

V kristjanovem življenju  obstajajo tri stopnje:  prva je ponižnost,  druga je ponižnost, tretja je ponižnost.

~ Octavius Winslow

 

Kesanje in kristjanov razvoj

Kristjan, ki se več ne kesa, se tudi več ne razvija.

~ A. W. Pink

Kdaj bo nastopil svetovni mir?

Svetovnega miru ne bo, dokler se ne pojavi Knez miru. 

 ~ J. C. Ryle

 

Nadvse pomembno vprašanje

Vsakdo se zanima za stanje v državi. Toda, ali ste že slišali kogar koli govoriti glede stanja duše in večne usode? 

~ Martyn Lloyd-Jones

Navdihnjena beseda za vse čase

Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil. 15 Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. 16 Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, 17 da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.

4 Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: 2 Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. 3 Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. 4 Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. 5 Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo.  (2Tim 3,14-4,5)

V pričujočem odlomku iz 2. Pavlovega pisma Timoteju je avtor spodbujal svojega naslovnika, naj oznanja tiste stvari, ki so v svetu nepopularne. Danes nekateri menijo in pravijo, da je Sveto pismo  nekakšna stara knjiga, ki je bila morda dobra za ljudi iz bronaste in železne dobe,  danes pa da ni več aktualna. Toda ravno ti s svojimi trditvami dokazujejo, da je Sveto pismo enako aktualno danes kot nekoč. Zakaj? preprosto zato, ker so ljudje v tistih časih enako odklanjali Božjo besedo, kot jo danes. Seveda so bili tudi taki, ki so jo sprejemali, podobno kot se dogaja danes. 

Na začetku našega odlomka  sv. Pavel  spodbuja Timoteja, naj vztraja pri tem, česar se je naučil. Timotej se je v preteklosti marsičesa naučil tako od Pavla, kot od drugih, zlasti od matere Evníke in babice Loíde (cf. 2Tim 1,5). Po njuni zaslugi mu je bila Božja beseda domača že od otroštva. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu in vera v Jezusa Kristusa dajeta pravo modrost, ki vodi v večno odrešenje. O kateri modrosti je in o kateri ni govora, nam Pavel govori na drugem mestu, ko pravi: "Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo." (1Kor 2,6) Tudi svet ima svojo modrost, ki je nepopolna, enako kot njeni nosilci, ki so minljivi. Iz nepopolnega ni še nikoli prišlo ničesar popolnega. Ljudje sicer mnogokrat govorijo prave stvari, a jih sami ne izvršujejo. Podobni so tistim zdravnikom ali učiteljem, ki pridigajo o nevarnosti kajenja, sami pa kadijo kot dimnik.

Apostol Pavel vrže v brk svetu in liberalnim teologom  trditev, da je vse Sveto pismo navdihnjeno in koristno, zraven pa utemeljuje zakaj. Tukaj nastopi vprašanje, na kateri del Svetega pisma je apostol meril?  V to kategorijo vsekakor spadajo spisi, ki jim pravimo Stara zaveza, poleg njih pa bržkone že tudi nekateri novozavezni spisi, o čemer govori sv. Peter v 2Pt 3,15.16, ko uvršča Pavlova pisma med navdihnjene spise. Redno hranjenje z Božjo besedo vodi v poboljšanje in pripravljenost za opravljanje dobrih del. 

Sveto pismo je pravzaprav od platnic do platnic knjiga o Jezusu Kristusu.  Začne se s stavkom: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo." (1Mz 1,1)  Po kom je Bog vse ustvaril? V Kristusu "je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj." (Kol 1,16) Zadnji stavek pa se glasi: "Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!" (Raz 22,21)  V Stari zavezi se je Kristus razodeval skozi predpodobe, kot so daritve in žrtve, tempelj, pa tudi skozi določene ljudi, ki so ga na nek način predstavljali: Abraham, Jakob, Jožef, Mojzes, David, itn. Seveda nobeden od naštetih ni dosegal njegovih kvalitet, ker so bili vsi našteti samo grešni in umrljivi ljudje, zaradi česar so velikokrat zdrsnili.  Ker je Sveto pismo knjiga o Jezusu Kristusu, nam more dati modrost, ki vodi v rešitev, kajti naša rešitev je edino v Jezusu Kristusu. On in njegovo na križu dokončano delo morata biti predmet oznanjevanja. On bo nekega dne sodil žive im mrtve. "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Zato Pavel spodbuja Timoteja, naj oznanja besedo evangelija ne glede na okoliščine in nadloge, ki ga čakajo.

Čas, ko niso več prenašali zdravega nauka, je prav hitro nastopil. Nekateri so začeli v cerkev vtihotapljati človeške nauke. Nekaj od tega  se sicer ni prijelo, nekaj se pa žal tudi je. Iz krščanstva so naredili religijo dobrih del in pravil. Z dobrimi deli ni sicer  nič narobe, ravno nasprotno, celo zaželena so, saj so dokaz resnične vere, toda po delih se  ne bo nihče odrešil. To je danes nepopularen nauk, da, celo v delu tako imenovanih evangelijskih krogov. Krščanstvo ni v tem, da si dober, fin in prijazen, ampak  v dejanskem odnosu z Bogom po Jezusu Kristusu. Za ono prvo sploh ni treba biti kristjan, brez Kristusa pa ni krščanstva.  Kako pa lahko spoznamo Kristusa? On sam je rekel, da Pisma pričujejo o njem (cf. Jn 5,39). 

Sveto pismo je   nepopularna knjiga, ker drži zrcalo grešnemu človeku in ga kliče k spreobrnjenju. Stare navade, razvade in stare grehe je težko opustiti. Toda tudi za to je rešitev, kajti Jezus pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Mnogi težki primeri so že prišli k Jezusu in pri njem našli popolno odpuščanje in odrešenje, kajti tedaj in v primerih, ko  Bog koga rešuje, potem  svoje delo  opravi temeljito in do konca. Naj Bog vsem nakloni to svojo milost!

Praktična vloga Božje besede

Božji besedi moramo dopuščati, da nas popravlja, in sicer enako, kot ji dopuščamo, da nas opogumlja.

~ A. W  Tozer

Cilj postave

Ko te postava požene do točke obupa, naj te potisne še malo naprej, porine naj te naravnost v naročje Jezusa, ki pravi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek!"

~ Martin Luther

Molitvena služba

Pridigarska služba je malokomu dostopna. Molitvena služba, najvišja služba med vsemi človeškimi opravili, je dostopna vsem.

~ Leonard Ravenhill

Calvin o napuhu

Napuh je stalni spremljevalec nevere. 

~ Jean Calvin