Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled
proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici,
56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji
na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili
ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga
kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je
bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril:
"Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z
močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je
zaspal. (Apd 7,55-60)
Prepričan sem, da so tisti, ki so skozi stoletja oblikovali koledar cerkvenega
leta, to delali z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični
prazniki niso ostali na ravni golega romantičnega sanjarjenja, ampak hitro preusmerili našo pozornost na kruto realnost.
Ob rojstvu našega Gospoda so se odprla sama nebesa: "In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Lk 2,13.14), a ne le takrat. Odprla so se tudi čez malo več kot trideset let, jo je razjarjena množica religioznih fanatikov v Jeruzalemu
kamenjala mladega diakona Štefana. Videti je, kot bi hotelo štefanovo
pokvariti prijetno božično ugodje. Toda, če dobro pomislimo, tudi v božiču ni
posebne romantike. Rojstvo v nehigienskih razmerah v hlevu ne more biti,
prepevanju angelskih zborov navkljub, prav nič romantično. Mi smo tisti, ki smo iz
vsega skupaj naredili nekaj romantičnega, včasih že kar osladnega.
Dan po božiču nam upravičeno razbije to romantično sliko. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Štefan je, enako kot njegov Gospod, prosil za svoje ubijalce. Za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, je on uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Svojim učencem je Jezus ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36) Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Nihče si ne želi križa. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. Mislim, da od Štefanovega časa v zgodovini ni bilo obdobja, v katerem kristjani niso bili vsaj v določenem delu sveta deležni preganjanja. Jezus ni svojim učencem obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", kot to počne Joel Osteen, ampak prav nasprotno: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20) Tudi danes imamo na svetu kristjane, ki so, podobno kot Štefan, deležni hudega preganjanja, o čemer beremo in slišimo, a ne ravno v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani. Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa služijo Satanu.
Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel. Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako tisti, ki je bil neposrednji storilec, kot tisti, ki je stal na straži, oziroma bil v vlogi garderoberja, kot Savel. Toda ravno tega človeka je pozneje Bog na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo.
Jezus svojim učencem ni zagotovil lagodnega življenja, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so odprta za vsakega, ki trdno zaupa vanj in se zanaša na njega
Dan po božiču nam upravičeno razbije to romantično sliko. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Štefan je, enako kot njegov Gospod, prosil za svoje ubijalce. Za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, je on uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Svojim učencem je Jezus ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36) Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Nihče si ne želi križa. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. Mislim, da od Štefanovega časa v zgodovini ni bilo obdobja, v katerem kristjani niso bili vsaj v določenem delu sveta deležni preganjanja. Jezus ni svojim učencem obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", kot to počne Joel Osteen, ampak prav nasprotno: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20) Tudi danes imamo na svetu kristjane, ki so, podobno kot Štefan, deležni hudega preganjanja, o čemer beremo in slišimo, a ne ravno v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani. Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa služijo Satanu.
Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel. Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako tisti, ki je bil neposrednji storilec, kot tisti, ki je stal na straži, oziroma bil v vlogi garderoberja, kot Savel. Toda ravno tega človeka je pozneje Bog na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo.
Jezus svojim učencem ni zagotovil lagodnega življenja, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so odprta za vsakega, ki trdno zaupa vanj in se zanaša na njega
Ni komentarjev:
Objavite komentar