Delavnica malikov

Srce padlega človeka je delavnica malikov.  Želja po čaščenju je še vedno tukaj. Od Tistega, ki nas je ustvaril, smo se obrnili k stvarem in k ustvarjenim bitjem, da, celo k sebi.

~ Shane Rosenthal

Lažni preroki

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.16 Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? 17 Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. 18 Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. 19 Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 20 Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.

Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: "Gospod, Gospod," ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: "Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?" 23 In takrat jim bom naznanil: "Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!"  (Mt 7,15-21)

Ko je Jezus opisoval značilnosti lažnih prerokov, pri svojem opisu ni bil čisto precizen, ampak precej splošen, toda kljub temu dovolj jasen, da si lahko zelo dobro predstavljamo, kdo so ti ljudje. Primerjal jih je z grabežljivimi volkovi v ovčjih oblačilih (v. 15).  Mediji nas velikokrat obveščajo o škodi, ki jo povzročajo volkovi, kadar napadejo ovčjo čredo in izvedejo pokol, ki pravzaprav nima nobenega smisla. Te zveri so zmožne pomoriti celotno čredo, ki jim nič noče, pa tudi oni je ne potrebujejo in ne uporabijo za hrano. 

 V primeru cerkve lažni preroki niso tisti ljudje zunaj, ampak tisti znotraj nje. To so ljudje, ki se v Kristusovi cerkvi   pojavljajo že vse od apostolskih časov in v njej celo opravljajo bolj ali manj pomembne naloge.  O takih govori apostol Janez, ko pravi: "Odšli so od nas, a niso bili od nas. Ko bi namreč bili od nas, bi ostali z nami, a niso, da bi se razkrilo, da niso vsi od nas." (1Jn 2,19) Taki ne prinašajo in ne oznanjajo evangelija, ampak nek drugačen evangelij (prim. Gal 1,8.9), ki v resnici ni evangelij.  Drugačen evangelij je pravzaprav skupni imenovalec vseh lažnih prerokov, kajti ne obstaja le ena vrsta le-teh. Pa tudi drugačen evangelij ni le eden, vsem pa je skupno le to, da so drugačni od evangelija Jezusa Kristusa. 

Danes jih na primer najdemo med tistimi, ki oznanjajo liberalno teologijo, ki oznanja vsesplošno strpnost, ljubezen, drugačnost, inkluzivnost, sprejemanje in kar je še takega. Vse navedene stvari so same po sebi dobre in jih cerkev nujno potrebuje. Toda za  tem leporečjem se skriva razvodeneli evangelij,  ki ga je Richard Niebuhr  pred davnimi leti takole karikiral: "Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe." Gre za humanistično teologijo, ki postavlja v središče človeka,  zanika greh in    namesto polnokrvnega evangeljskega  Jezusa Kristusa, ki nas je s svojim križem in vstajenjem odrešil, ljudem servira nekakšno klavrno milo Jero, kot vzor pravega življenja. Takšna karikatura seveda ne more biti nikakršen vzor.  

V zvrst lažnih prerokov spadajo tudi tisti, ki oznanjajo socialni evangelij, oziroma predstavljajo Jezusa Kristusa kot  družbenega revolucionarja. Jezus je sicer bil na svoj način tudi revolucionar, toda izhajal je iz povsem drugačnih postavk kot nam to prikazujejo mojstri teologije osvoboditve, socialnega evangelija in kar je še takega; vedel je, da je treba človeka  spremeniti od znotraj, ne od zunaj:  "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19)  Ob neki drugi priložnosti je rekel:  "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3b)  Rojstvo od zgoraj je Božje delo, zgodi pa se ob poslušanju evangelija.  Socialni  kvazi-evangelij namreč deluje približno  tako, kot bi  vnetje zdravili   z aspirinom, namesto z antibiotiki. 

V novejšem času se je v evangelijskih krogih pojavila  skupina, ki žal ni nepomembna ter prinaša evangelij zdravja in premožnosti (health and wealth), in prihaja seveda  iz ZDA. Ti trdijo, da mora biti kristjan obvezno zdrav in premožen, če ni tako, je to posledica nevere.  Nevera pa je greh. Pridigarji tega "evangelija" na različne načine  izvabljajo od ljudi  denar in s svojim bogastvom "dokazujejo", da naj bi bil njihov nauk resničen. V svojih pridigah skoraj več govorijo o satanu, kot o Bogu, zato ima človek ob poslušanju njihovih izvajanj občutek, kot da je satan suveren, Bog pa nekakšen berač, ki mora s pomočjo takih in drugačnih karizmatičnih ekspertov osvajati satanov "teritorij".  O podobnih je govoril apostol Juda Tadej: "Ti so madeži vaših bratskih obedov, ko se brez strahu gostijo skupaj z vami, a pasejo sami sebe." (Jud 1,12) 

V evangelijskih cerkvah, ki so na prvi pogled popolnoma pravoverne,  obstajajo taki, ki sicer poudarjajo Kristusa kot Odrešenika, zraven pa dodajo še kaj svojega, po navadi je to postava. Takšni pridigarji  prinašajo nauke, ki so po eni strani povsem pravoverni, po drugi  pa podirajo vero kristjanov.  Jezusovi pridigarji so dolžni poleg postave  oznanjati  tudi evangelij. Evangelizacije namreč niso potrebni le "tisti zunaj", kot mnogi mislijo, ampak tudi tisti znotraj. Nekdo je izjavil, da cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. V kolikor ni to, potem  se hitro spremeni v klub skisanih  samopravičniških farizejev. Na temelju postave spoznamo lastno grešnost (pač zakon kot zakon), zato sama postava ne odrešuje (cf. Rim 7,7), enako kot opis zdravljenja v medicinskem  priročniku ne zdravi.  Evangelij pa pravi, da se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil, da bi s svojo žrtveno smrtjo na križu odvzel greh vsakogar, ki vanj veruje,  pa je jamstvo za opravičenje (cf.  Rim 4,25).  Preprosto? Res je. In pripravljeno za vsakogar, ki veruje. 

V krščanskem svetu obstajata dve skrajnosti. Prva je antinomijanizem, ki uči, da ni važno kako živimo, glavno, da verujemo v Jezusa. Druga skrajnost je perfekcionizem, ki pravi, da moraš, ko postaneš kristjan, živeti popolnoma brez greha. Če prva skrajnost potiska ljudi v pekel, jih druga rine v brezup, kajti doslej je samo ena človeška oseba živela popolno in brezgrešno življenje, to je naš Odrešenik Jezus Kristus. Za kristjane žal in obenem na srečo še vedno zelo velja naslednja resnica: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas."  (1Jn 1,8-10) Žal zato, ker še vedno grešimo, na srečo zato, ker imamo mogočnega Odrešenika, v katerem imamo popolno odpuščanje naših grehov.  Njemu hvala in slava na veke!

Velika nevarnost

Na ljudi preži velika nevarnost, če menijo:

1.  da so tako slabi da zaradi svojih grehov ne morejo dobiti Božje milosti,
2. da so tako dobri, da je zaradi svoje krepostnosti ne potrebujejo.

~ Chad Bird

Glas Jezusove krvi

Glas Jezusove krvi te v nebesih zagovarja glasneje, kot zmorejo vsi tvoji grehi vpiti zoper tebe na zemlji.

~ Octavius Winslow

Kristusovi učenci

Kristusovi učenci prebivajo v njegovi besedi. Tisti, ki prebiva v njegovi besedi, pozna resnico in je svoboden.

~ R. C. Sproul

Pomembno vprašanje

Kaj ti konec koncev pomaga, če imaš zdravo telo, tvoja duša pa gre  v pogubo.

~ Charles Spurgeon

Zakaj se je Božji Sin učlovečil?

Božji Sin je postal človek, da bi lahko človeški otroci postali Božji otroci

~ Martyn Lloyd-Jones

Postava : evangelij

Najljubša beseda postave je več:

- več poslušnosti,

- več prizadevanja,

- več delovanja,

- več, več, več.

Najljubša beseda evangelija je izpolnjeno.

~ Chad Bird

Kruh za štiri tisoč ljudi

Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: 2 "Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. 3 Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč." 4 Njegovi učenci so mu odgovorili: "Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?" 5 Vprašal jih je: "Koliko hlebov imate?" Dejali so: "Sedem." 6 Tedaj je naročil, naj množica sede po tleh. Vzel je sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. 7 Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel, naj ponudijo tudi te. 8 Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali sedem košev koščkov, ki so ostali; 9 ljudi pa je bilo okoli štiri tisoč. In odpustil jih je.  (Mr 8,1-9) 

Zgornji odlomek iz Evangelija po Marku nam opisuje Jezusovo drugo pomnožitev kruha. Tukaj je šlo za podoben dogodek, kot je bila prva pomnožitev (cf. Mr 6,30-44. Jn 6,1-14), le hlebov je bilo tokrat več, ljudi pa manj. 

Jezus, kakršen je opisan  v evangelijih, je bil pravi magnet za ljudi. Kjerkoli se je pojavil, se je okoli njega nabrala množica. Podobno je bilo v našem primeru. Iz širšega konteksta (cf. Mr 7,31 ss.) je razvidno, da se je omenjeni dogodek zgodil na območju Deseteromestja (Dekapolisa), kamor se je Jezus premaknil iz Sirofenikije. V obeh omenjenih pokrajinah je bilo večinsko prebivalstvo pogansko. Na območju Tira je ozdravil hčer sirofeničanske žene, pokrajini Deseteromestja pa gluhonemega. 

Ko je naš Gospod ugotovil, da množica nima kaj jesti, je rekel učencem: "Smili se mi množica." (Mr 8,2a) Njegovega usmiljenja pa niso bili deležni le pripadniki izvoljenega judovskega ljudstva.  Jezus, katerega osnovno poslanstvo je bilo poiskati izgubljene ovce Izraelove hiše, je  svoje poslanstvo razširil tudi  na pogane, s čimer je naznanil prihodnje poslanstvo svoje cerkve. To je popolnoma jasno razodel pred svojim vnebohodom, ko je  enajsterim naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence." (Mt 28,19a) Ko je pozneje apostol Peter spoznal, kaj to dejansko pomeni, je izjavil: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo,  temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna." (Apd 10,34.35)  Pavel pa pravi: "Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov." (Rim 3,29)  Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, ni nek ozek lokalni ali nacionalni Bog, Jezus Kristus pa ni nekakšen lokalni ali nacionalni odrešenik. On je Odrešenik Judov in poganov, saj je osebno izjavil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  Božje usmiljenje gre torej preko nacionalnih, jezikovnih in verskih meja. Nacionalni bogovi in sorodni "zaščitniki" ne morejo biti nič drugega kot nemi in prazni maliki.

 Jezus Kristus je Odrešenik in Gospod ljudi "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov." (Raz 7,9) Bogu hvala za to! 

Kaj je bolje

Ah, bolje zate, da umreš v ječi, jarku, temnici, kot da umreš v svojih grehih!

~ Joseph Alleine

Še o veroizpovednih spisih in obrazcih

 Veroizpovedni spisi in obrazci nas spominjajo, da krščanstva nismo iznašli zadnji torek, obenem pa potrjujejo, da smo zedinjeni z vsemi tistimi, ki ljubijo in oznanjujejo vse tisto, kar izpovedujemo v pisni obliki. 

~ Chad Van Dixhoorn

Čemu veroizpovedni obrazci in spisi?

Ti zgodovinski dokumenti ne nadomeščajo Svetega pisma, mpk varujejo zdravo interpretacijo Biblije. Veroizpovedni obrazci in spisi so koristna orodja, ki varujejo cerkev pred ponavljanjem starih herezij. 

Avtor: N.N. 

KLIK za dostop do originala >>>

Zgodovina in doktrina

"Trpel je pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil pokopan," to je zgodovina. "Ljubil me je in predal samega sebe za me," to je doktrina. 

J. Gresham Machen

Napačno predstavljanje

Utrujen sem že od tega, da predstavljajo Jezusa kot šibkega berača. On je mogočen Odrešenik, evangelij pa ni nasvet, ampak ukaz. 

~ James White

Edino križ

 

Edino križ je naša teologija. 

~ Martin Luther 

Pravičnost, jeza, sprava

"Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. 21 Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. 22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! 23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. 25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. 26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča." (Mt 5,20-26) 

Zgornji odlomek je vzet iz znamenitega Jezusovega govora na gori, ki se nahaja v Evangeliju po Mateju, od petega do sedmega poglavja. V 20. vrstici omenjene perikope beremo: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20) Farizeji in pismouki so bili ljudje, ki so si zelo prizadevali za pravičnost. Če za koga, potem je za farizeja, oziroma pismouka  veljal svetopisemski izrek: "Kako ljubim tvojo postavo, ves dan je ona moje premišljevanje." (Ps 119,97) Toda Jezus pravi, da je to premalo. Osredotočenost farizejev in pismoukov na postavo je bila problematična, ker so ob njej pozabili na pomembnejše dejstvo, to je, da postava sama ne opravičuje. (cf. Rim 3,20. Gal 2,16. 3,10) Postava le govori, kaj se sme delati, govoriti ter misliti in kaj ne, enako kot nas dandanes v civilnem življenju ne opravičuje kazenski zakonik, ampak sodnik. Farizeji in pismouki so si skušali pridobiti pravičnost z dlakocepskim izpolnjevanjem postave, Jezus pa tu zahteva še večjo pravičnost. Ta pravičnost je, kot pravi John Stott, globlja pravičnost, ki jo pridobimo, oziroma nam jo v resnici zadobi Bog z novim rojstvom (cf. Jn 3,3 ss.) . Tu ne gre v prvi vrsti za pravičnost pred ljudmi, ampak pred Bogom, kar je posledica Božjega opravičenja brezbožnega posameznika ali posameznice. 

 V nadaljevanju (Mt 5,21-26  govori naš Gospod o jezi, ko pravi: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo." (Mt 5,21) Zapoved "ne ubijaj" bi se pravzaprav morala po naše glasiti: "Ne stori uboja, oziroma umora!" ali nekaj podobnega. Takšen je smisel šeste zapovedi v izvirniku. Farizeji in pismouki so zožili izpolnjevanje same zapovedi na dejanje umora, Jezus pa nam daje njeno širšo interpretacijo: že sama jezna misel, ki jo pomislimo brez upravičenega razloga, je grešna. Konec koncev se vsak umor spočne v glavi storilca in se po navadi začne kot čustvo jeze. Zato pravi apostol Pavel: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Vsaka jeza ni slaba, treba pa je paziti, da ostane čustvo jeze pod kontrolo. Kdor koli se brez razloga jezi na svojega brata (torej pripadnika Božjega ljudstva), zasluži, da pride pred sodbo (cf. v.22). Še slabše bi jo moral odnesti tisti, ki svojega brata žali. Kdor mu reče raká, kar pomeni nespametnež, puhloglavec, tepec, nevednež ali nekaj podobnega, si zasluži, da pride pred veliki zbor, kdor pa mu pravi norec (morda bi bil ustreznejši prevod podlež), si zasluži peklenski ogenj. To, da se nekdo na nekoga jezi ali ga skuša diskvalificirati z neprimernimi izrazi, še ne pomeni, da ga namerava ubiti. Toda v Božjih očeh so te reči na ravni umora. Apostol Janez ne govori zaman: "Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem." (1Jn 3,15)  Vsak umor je spočet v glavi, pri čemer igra jeza odločilno vlogo. Božja merila so v vseh stvareh višja od meril etičnih in pravnih sistemov ter filozofskih šol tega sveta. Če smo pošteni, moramo priznati, da teh kriterijev nismo sposobni dosegati. 

 V nadaljevanju je Jezus podal dva primera praktičnega izpolnjevanja kriterija, o katerem je govoril, pri čemer je prvi je vzet iz templja, drugi pa s sodišča. V 23. in 24. vrstici govori o tem, da mora posameznik, čigar brat (ki ni nujno krvni brat, ampak pripadnik Božjega ljudstva) ima kaj proti njemu, poskrbeti, da pride med njima do sprave, še preden prinese dar na tempeljski oltar. V sodobnem jeziku bi se to morda glasilo takole: "Če si na bogoslužju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, ne čakaj na konec bogoslužja, ampak pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa veselo nadaljuj z bogoslužjem." 25. in 26. vrsta se nanašata na spravo z nasprotnikom, ki žuga s tožbo. Danes bi se lahko glasil takole: "Če si komu kaj dolžan, povrni svoj dolg pred sojenjem, v skrajnem primeru, ko si še na poti na sodišče. Če boš prepozen, te bo sodnik spoznal za krivega in te izročil paznikom, ki te bodo odvedli v zapor. Tam boš sedel, dokler ne povrneš do zadnjega centa." Tukaj ni nobenega pardona, Bog od nas zahteva, da se med sabo spravimo. 

Jezus pričakuje od svojih učencev več, kot so izvrševali farizeji in pismouki. Toda ta "več" ne gre v širino, temveč v globino, v posameznikovo srce. Meja med dobrim in zlim, prav in narobe itn. ne poteka med družbenimi razredi, narodi in najrazličnejšimi pripadnostmi, ampak skozi človekovo srce.  Ko smo pri področju "srca", ne zadostuje zunanje izpolnjevanje zapovedi, ampak so enako pomembni notranji motivi za naša ravnanja. Res pa je tudi, da nihče nikoli ne bo mogel izpolnjevati vsega, kar se od nas zahteva. Tukaj nas Jezus vse vrže pred zid. Govor na gori ni prijazen priročnik za moralno življenje, čeprav je po mnenju mnogih, na primer Tolstoja ali Gandija, ravno to.  Ta govor je v resnici  postava, zakon. Tega pa razen Jezusa Kristusa še noben človek ni bil zmožen zares izpolnjevati, oziroma izpolniti. Zato nam je potrebna milost, preko kateri nas nebeški Oče gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa. Kristus je "konec postave..., v pravičnost vsakemu, ki veruje," (Rim 10,4) in "nam je postal modrost od Boga, pa tudi pravičnost in posvečenje in odrešenje." (1Kor 1,30) Mi nimamo lastne pravičnosti, ampak imamo, če verujemo v Jezusa Kristusa in v njegovo do popolnosti dovršeno delo,  njegovo pravičnost, ki je po veri vanj.  Ker smo v Njem, si prizadevamo, da bi njegove zapovedi tudi izvrševali. Pa ne zato, da bi se rešili, ampak zato, ker smo odrešeni. Odrešeni pa smo, kot sem že napisal,  po veri, le-ta pa je Božji dar (cf. Ef 2,8). Bogu hvala za ta dar!

Plen lažnih prerokov

Če ne poznamo Svetega pisma, če ne poznamo doktrine, če ne poznamo teologije, potem je tako rekoč nemogoče, da bi prepoznali lažne preroke. 

~ Voddie Baucham

Gospodova molitev

Gospodova molitev je hrbtenica vse molitve. Je odraz Jezusovega lastnega molitvenega življenja,  Njegovega občestva z Očetom. Ker nam je dal Jezus v njej sedem prošenj, smemo z zanesljivostjo  zaupati, da na vsako od njih prejmemo odgovor, ki je v skladu s suvereno Božjo voljo in Njemu edinemu na  slavo. 

N. N.   

Kristjanova usmerjenost

O, ko bi se kristjani naučili živeti tako, da  bi bili z enim očesom usmerjeni na križanega Kristusa, z drugim pa na njegov drugi prihod!

~ Richard Baxter

Iskreča izpoved vere? Ne ravno.

 

Modri kralj Salomon je zapisal: "Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem." (Prd 1,9)  Ta misel velja prav posebej za različne herezije, ki se ponavljajo od samega začetka Kristusove cerkve, najsi gre za čas apostolov, čas Ireneja, Avguština, Luthra in seveda za današnji čas. 

Skoraj vse večinske ameriške protestantske denominacije so zelo prebujensko (woke) orientirane. Na družbenih omrežjih se je v zadnjem času razširila tako imenovana iskreča izpoved vere (sparkle creed), ki jo je podala Anna Helgen, "pastoreta" luteranske cerkve Edina Community iz Minnesote. Pri tem iskrenju ne gre za nič drugega, kot za prastaro herezijo gnosticizma. 

O tem je v zgornjem videu govoril Bryan Wolfmueller, pastor (tradicionalne) Luteranske cerkve - Missourijske sinode.

Kakšen je Bog?

Če hočete vedeti,  kakšen je Bog, kako deluje, kako  razmišlja, potem ne glejte drugam kot na Jezusa. V njem telesno biva vsa Božja  polnost.  

~ Chad Bird

O zadostnosti Svetega pisma

Sveto in navdihnjeno Pismo je samo po sebi zadostno za oznanjevanje resnice.

Sv. Atanazij Veliki

Ko Gospod kliče

 

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" 5 Simon mu je odgovoril: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže." 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" 9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.    (Lk 5,1-11)

Kjerkoli se je pojavil Jezus, se je okrog njega dokaj hitro zbrala množica, da bi ga poslušala. Ko se je na začetku svojega oznanjevalskega poslanstva pojavil ob Genezareškem jezeru, ni bilo nič drugače. Ker je zbrana množica  pritiskala nanj, je stopil v enega od dveh čolnov, ki so ju zapustili ribiči in ga uporabil kot nekakšno plavajočo prižnico, da je lažje govoril ljudem. 

Ko jih je nehal učiti, se je obrnil k Simonu (Petru), ki je bil  lastnik čolna, ki je služil kot zasilna prižnica ter mu rekel, naj odrine na globoko in da naj ribiči vržejo  mreže za lov. Zahteva je bila s strokovnega vidika popolnoma nelogična. Simon, ki je bil izkušen ribič, je bil najbrž prepričan, da če so  vso noč lovili brez uspeha, bodo podnevi, ko se ribe pomaknejo globlje, ulovili še manj. Toda Simon je kljub vsemu ubogal in rekel: "Na tvojo besedo bom vrgel mreže." (Lk 5,5b)  Sledil je fantastičen ulov.

Kaj je Simona prepričalo, da se je lotil dela, ki je bilo videti neizvedljivo? Zagotovo je bila to vera, ki je ni proizvedel sam, ampak mu jo je vdihnil Bog, medtem ko je Simon izpiral mreže in z enim ali obema ušesoma poslušal Jezusa. To najbrž še ni bila neka močna vera, trdna kakor skala, ampak morda takšna na način: "Velja poskusiti, škoditi ne more." Ta, morda šibka vera, ki so jo nato ribiči potrdili tako, da so vrgli mreže, je rodila bogat sad. Ob tem je bilo Simonu nemudoma popolnoma jasno, da nima opravka s komerkoli, ampak s človekom prav posebne vrste, a ne le s človekom, kajti ob osebnem srečanju z Jezusom je izpovedal svoj greh:  "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" (Lk 5,8b)  Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Srečanje z Jezusom nikogar ne pusti ravnodušnega: nekatere odpre, druge zakrkne. Jezus je Simona pomiril in mu rekel: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." (Ibid. v. 10) Jezus je imel za Simona in njegove tovariše poseben načrt. To majhno skupino nepomembnih ljudi je začel pripravljati za oznanjevanje Božjega kraljestva. 

Verovati ne pomeni le verjeti, ampak verjeti in v tem smislu delovati. Zato pravi apostol Jakob, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26).  Iz besedila je razvidno, da Simon ni bil čisto prepričan, da bo imelo metanje mrež kakršen koli učinek, toda vseeno je poskusil in njegovo delovanje je rodilo sad.  Jezus je umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25).  Kdor vanj veruje, se mu ta vera šteje v pravičnost (cf. Rim 4,5), kajti "Bog je [...] svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Od apostolskih časov naprej Kristusova cerkev sledi njegovemu naročilu ter meče mreže in zbira ljudi za Božje kraljestvo. Metanje mrež ne pomeni nasilnega "spreobračanja", kateremu smo mu bili skozi zgodovino prevečkrat priča, in ki ni v resnici nobeno spreobračanje. Metanje mrež pomeni oznanjati evangelij, v katerem je "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje". (cf. Rim 1,16) Bog potem deluje v vsakem človeku skladno s svojim načrtom. Peter se je ob živem Kristusu takoj zavedel svoje grešnosti in se po delovanju Božje milosti spreobrnil. 

Ko in kogar Gospod kliče, ne more ostati ravnodušen, ampak se odzove.

Prižnica

Prižnica ni prostor za osebna pričevanja, politične govore, skupinske terapije, motivacijske pogovore, nasvete za samopomoč, posvetne filozofije ali znanstvene teorije. Prižnica je prestol Božje besede.

~ H. B. Charles, ml .

Shizma

Ločitev od odpadniške cerkve ni shizma.

~ J. Gresham Machen

Glasba v cerkvi

Glasba ne sme cerkve nikoli spremeniti  v občinstvo, ki uživa v glasbi, ampak v občestvo,  ki Gospodu prepeva  hvalnice v Njegovi prisotnosti. 

~ Jean Calvin

Pot v pekel

Pekla ne moreš narediti privlačnega, zato dela hudič privlačno pot, ki vodi tja. 

~ Bazilij Véliki

Kristus - najvišji

Kristus mora biti najvišji Gospod, ne Cezar niti družba. 

~ Francis Schaeffer

 

Pravi fokus

"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!  

37 Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." 39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad."

(Lk 6,36-43)

Zgornji odlomek iz Evangelija po Luku je vzet iz Jezusovega "Govora na ravnem kraju", ki je vsebinsko zelo podoben Govoru na gori iz Evangelija po Mateju. Zaradi  podobnosti med govoroma obstajajo glede njegovega nastanka tri teorije. Po prvi naj bi šlo za poročilo o istem govoru, evangelista pa  sta povzela  iz njega različne poudarke. Po drugi teoriji gre za dva podobna govora, ki ju je imel Jezus kot potujoči pridigar na različnih mestih, po tretji pa naj bi šlo za zbirko Jezusovih izrekov, ki sta jih evangelista uredila v celoto. Zadnja teorija je najšibkejša, sam pa se nagibam k drugi. Seveda to še zdaleč ni najpomembnejše, glavna je vsebina, ki je v bistvenih potezah enaka. 

Odlomek, ki je pred nami,  še zdaleč ni "uporabniku prijazen". Niti Govor na gori niti Govor na ravnem kraju  nista uporabniku prijazna. Oba postavljata tako visoke norme, da jih noben človek ni zmožen uresničiti. Tisti, ki pravijo, da bi morali kristjani živeti po teh pravilih, me spominjajo na politike, ki govorijo: "Morali bi..., Treba bi bilo..." potem pa tega ne storijo. Za Govor na gori (isto bi veljalo za Govor na ravnem kraju) je nekdo rekel, da je zid, ob katerega treščimo. V njem ne gre za dobro novico, veselo oznanilo, ampak za stoodstotno postavo, ki nam podrži zrcalo, da bi nas usmerila h Kristusu.

Prva zapoved v našem odlomku se glasi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36) V Govoru na gori  najdemo drugače formulirano misel: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V obeh primerih gre za "misijo Nemogoče". Mi sami po sebi nikoli ne bomo niti tako usmiljeni niti tako popolni kot je nebeški Oče. Nekateri to razlagajo takole: jaz opravim en del, Bog naredi svoj del in popolnost je tu. Ta razlaga je problematična, ker zapoved ne pravi, naj bo Bog popoln in usmiljen, ampak je ta ukaz namenjen nam! V nadaljevanju nam zapoveduje, naj ne sodimo in ne obsojamo, ampak odpuščamo, da nam bo odpuščeno (cf. Lk 6,37). Tudi tu ne gre za prijateljski nasvet, ampak za zapoved. Bodimo pošteni in priznajmo, da tega nismo zmožni izvrševati vedno in v vseh okoliščinah. V naslednji vrstici (3. zapoved) zahteva od nas  velikodušnost (cf. v. 38). Smo res vedno čisto resnično velikodušni? V vv. 41 in 42 nam zapoveduje (4. zapoved), naj ne ogovarjamo. Ali tega res nikoli ne počnemo? Poglejmo primer: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda nekam preveč se širokousti."  Kaj smo s tem povedali: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda v resnici sploh ni krasen." Znana zgodba, kajne? In še toliko  tega bi se dalo našteti! 

Štiri zapovedi v samo sedmih vrsticah? Res je!  Nadaljuje s pojasnilom: "Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad." (v. 43) Snovalci lekcionarija so tu žal prekinili organsko celoto in izpustili pojasnilo k 43. vrsti, ki se glasi: "Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta." (vv. 44.45) Tudi te besede niso namenjene v naše  opravičenje, ampak prej v obsodbo. 

Vse zgoraj našteto je nemogoče dejansko izpolnjevati tako, kot je izrečeno in zapovedano.  Je torej Jezus govoril te stvari kar tako v tri dni? Seveda ne. On je tisti, ki je izpolnil vse te in še vse druge zapovedi postave. On je namesto nas živel življenje aktivne ali  dejavne poslušnosti. To pomeni, da je izpolnil vso postavo. Ko je bil na zemlji, je bil usmiljen kakor nebeški Oče. Edino on je lahko bil popoln kakor Oče! On je odpuščal vsem, celo tistim, ki so ga preganjali in umorili. Bil je velikodušen. Njega, ki ni imel niti iveri v očesu,  so  ogovarjali, obrekovali in blatili  taki z brunom v očesu. 

Če se bomo v krščanskem življenju koncentrirali nase in na svoja dejanja, ne bomo prišli nikamor, naše življenje pa bo postalo vse manj krščansko. Rimska cerkev, ki utemeljuje del nauka o opravičenju na dobrih delih, svetuje svojim vernikom, naj si vsak večer izprašajo vest in preverijo, v čem vse so grešili. Te in podobne "duhovne vaje" so glede svoje  koristnosti podobne temu, kot bi se prijel za vezalke in se poskusil dvigniti v zrak. Logično je, da tako ne gre. Ko smo premislili svoje grehe in zmolili kesanje, se morda bolje počutimo, ampak naše dobro počutje nas ne opravičuje. Jezus, ki je, kot sem že napisal, edini izpolnil vse zahteve postave, je pri zadnji večerji  rekel apostolom: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5) S tem je povedal, kam mora biti usmerjena vsa naša pozornost: ne k nam, našim srcem in našim delom (vključno s spraševanjem vesti), ampak h Kristusu. Kdor se bo trudil karkoli iztisniti  iz sebe, ne bo rodil pravega  sadu. Jezus je tisti, ki je svojim ljudem priskrbel popolno odrešenje Jezus je rekel na križu: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) S tem je povedal, da so v njem in po njem izpolnjene vse zahteve postave. 

V Kristusu imamo vse, kar potrebujemo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)  Zato še enkrat:  usmerimo ves svoj fokus na Kristusa!

Napačen ponos

O, kristjan, nikoli ne bodi ponosen na stvari, ki so tako minljive, škodljive in negotove, kot je bogastvo tega sveta!

~ Isaac Ambrose