Kruh za štiri tisoč ljudi

Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: 2 "Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. 3 Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč." 4 Njegovi učenci so mu odgovorili: "Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?" 5 Vprašal jih je: "Koliko hlebov imate?" Dejali so: "Sedem." 6 Tedaj je naročil, naj množica sede po tleh. Vzel je sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. 7 Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel, naj ponudijo tudi te. 8 Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali sedem košev koščkov, ki so ostali; 9 ljudi pa je bilo okoli štiri tisoč. In odpustil jih je.  (Mr 8,1-9) 

Zgornji odlomek iz Evangelija po Marku nam opisuje Jezusovo drugo pomnožitev kruha. Tukaj je šlo za podoben dogodek, kot je bila prva pomnožitev (cf. Mr 6,30-44. Jn 6,1-14), le hlebov je bilo tokrat več, ljudi pa manj. 

Jezus, kakršen je opisan  v evangelijih, je bil pravi magnet za ljudi. Kjerkoli se je pojavil, se je okoli njega nabrala množica. Podobno je bilo v našem primeru. Iz širšega konteksta (cf. Mr 7,31 ss.) je razvidno, da se je omenjeni dogodek zgodil na območju Deseteromestja (Dekapolisa), kamor se je Jezus premaknil iz Sirofenikije. V obeh omenjenih pokrajinah je bilo večinsko prebivalstvo pogansko. Na območju Tira je ozdravil hčer sirofeničanske žene, pokrajini Deseteromestja pa gluhonemega. 

Ko je naš Gospod ugotovil, da množica nima kaj jesti, je rekel učencem: "Smili se mi množica." (Mr 8,2a) Njegovega usmiljenja pa niso bili deležni le pripadniki izvoljenega judovskega ljudstva.  Jezus, katerega osnovno poslanstvo je bilo poiskati izgubljene ovce Izraelove hiše, je  svoje poslanstvo razširil tudi  na pogane, s čimer je naznanil prihodnje poslanstvo svoje cerkve. To je popolnoma jasno razodel pred svojim vnebohodom, ko je  enajsterim naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence." (Mt 28,19a) Ko je pozneje apostol Peter spoznal, kaj to dejansko pomeni, je izjavil: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo,  temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna." (Apd 10,34.35)  Pavel pa pravi: "Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov." (Rim 3,29)  Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, ni nek ozek lokalni ali nacionalni Bog, Jezus Kristus pa ni nekakšen lokalni ali nacionalni odrešenik. On je Odrešenik Judov in poganov, saj je osebno izjavil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  Božje usmiljenje gre torej preko nacionalnih, jezikovnih in verskih meja. Nacionalni bogovi in sorodni "zaščitniki" ne morejo biti nič drugega kot nemi in prazni maliki.

 Jezus Kristus je Odrešenik in Gospod ljudi "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov." (Raz 7,9) Bogu hvala za to!