Lažni preroki

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.16 Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? 17 Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. 18 Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. 19 Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 20 Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.

Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: "Gospod, Gospod," ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: "Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?" 23 In takrat jim bom naznanil: "Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!"  (Mt 7,15-21)

Ko je Jezus opisoval značilnosti lažnih prerokov, pri svojem opisu ni bil čisto precizen, ampak precej splošen, toda kljub temu dovolj jasen, da si lahko zelo dobro predstavljamo, kdo so ti ljudje. Primerjal jih je z grabežljivimi volkovi v ovčjih oblačilih (v. 15).  Mediji nas velikokrat obveščajo o škodi, ki jo povzročajo volkovi, kadar napadejo ovčjo čredo in izvedejo pokol, ki pravzaprav nima nobenega smisla. Te zveri so zmožne pomoriti celotno čredo, ki jim nič noče, pa tudi oni je ne potrebujejo in ne uporabijo za hrano. 

 V primeru cerkve lažni preroki niso tisti ljudje zunaj, ampak tisti znotraj nje. To so ljudje, ki se v Kristusovi cerkvi   pojavljajo že vse od apostolskih časov in v njej celo opravljajo bolj ali manj pomembne naloge.  O takih govori apostol Janez, ko pravi: "Odšli so od nas, a niso bili od nas. Ko bi namreč bili od nas, bi ostali z nami, a niso, da bi se razkrilo, da niso vsi od nas." (1Jn 2,19) Taki ne prinašajo in ne oznanjajo evangelija, ampak nek drugačen evangelij (prim. Gal 1,8.9), ki v resnici ni evangelij.  Drugačen evangelij je pravzaprav skupni imenovalec vseh lažnih prerokov, kajti ne obstaja le ena vrsta le-teh. Pa tudi drugačen evangelij ni le eden, vsem pa je skupno le to, da so drugačni od evangelija Jezusa Kristusa. 

Danes jih na primer najdemo med tistimi, ki oznanjajo liberalno teologijo, ki oznanja vsesplošno strpnost, ljubezen, drugačnost, inkluzivnost, sprejemanje in kar je še takega. Vse navedene stvari so same po sebi dobre in jih cerkev nujno potrebuje. Toda za  tem leporečjem se skriva razvodeneli evangelij,  ki ga je Richard Niebuhr  pred davnimi leti takole karikiral: "Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe." Gre za humanistično teologijo, ki postavlja v središče človeka,  zanika greh in    namesto polnokrvnega evangeljskega  Jezusa Kristusa, ki nas je s svojim križem in vstajenjem odrešil, ljudem servira nekakšno klavrno milo Jero, kot vzor pravega življenja. Takšna karikatura seveda ne more biti nikakršen vzor.  

V zvrst lažnih prerokov spadajo tudi tisti, ki oznanjajo socialni evangelij, oziroma predstavljajo Jezusa Kristusa kot  družbenega revolucionarja. Jezus je sicer bil na svoj način tudi revolucionar, toda izhajal je iz povsem drugačnih postavk kot nam to prikazujejo mojstri teologije osvoboditve, socialnega evangelija in kar je še takega; vedel je, da je treba človeka  spremeniti od znotraj, ne od zunaj:  "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19)  Ob neki drugi priložnosti je rekel:  "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3b)  Rojstvo od zgoraj je Božje delo, zgodi pa se ob poslušanju evangelija.  Socialni  kvazi-evangelij namreč deluje približno  tako, kot bi  vnetje zdravili   z aspirinom, namesto z antibiotiki. 

V novejšem času se je v evangelijskih krogih pojavila  skupina, ki žal ni nepomembna ter prinaša evangelij zdravja in premožnosti (health and wealth), in prihaja seveda  iz ZDA. Ti trdijo, da mora biti kristjan obvezno zdrav in premožen, če ni tako, je to posledica nevere.  Nevera pa je greh. Pridigarji tega "evangelija" na različne načine  izvabljajo od ljudi  denar in s svojim bogastvom "dokazujejo", da naj bi bil njihov nauk resničen. V svojih pridigah skoraj več govorijo o satanu, kot o Bogu, zato ima človek ob poslušanju njihovih izvajanj občutek, kot da je satan suveren, Bog pa nekakšen berač, ki mora s pomočjo takih in drugačnih karizmatičnih ekspertov osvajati satanov "teritorij".  O podobnih je govoril apostol Juda Tadej: "Ti so madeži vaših bratskih obedov, ko se brez strahu gostijo skupaj z vami, a pasejo sami sebe." (Jud 1,12) 

V evangelijskih cerkvah, ki so na prvi pogled popolnoma pravoverne,  obstajajo taki, ki sicer poudarjajo Kristusa kot Odrešenika, zraven pa dodajo še kaj svojega, po navadi je to postava. Takšni pridigarji  prinašajo nauke, ki so po eni strani povsem pravoverni, po drugi  pa podirajo vero kristjanov.  Jezusovi pridigarji so dolžni poleg postave  oznanjati  tudi evangelij. Evangelizacije namreč niso potrebni le "tisti zunaj", kot mnogi mislijo, ampak tudi tisti znotraj. Nekdo je izjavil, da cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. V kolikor ni to, potem  se hitro spremeni v klub skisanih  samopravičniških farizejev. Na temelju postave spoznamo lastno grešnost (pač zakon kot zakon), zato sama postava ne odrešuje (cf. Rim 7,7), enako kot opis zdravljenja v medicinskem  priročniku ne zdravi.  Evangelij pa pravi, da se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil, da bi s svojo žrtveno smrtjo na križu odvzel greh vsakogar, ki vanj veruje,  pa je jamstvo za opravičenje (cf.  Rim 4,25).  Preprosto? Res je. In pripravljeno za vsakogar, ki veruje. 

V krščanskem svetu obstajata dve skrajnosti. Prva je antinomijanizem, ki uči, da ni važno kako živimo, glavno, da verujemo v Jezusa. Druga skrajnost je perfekcionizem, ki pravi, da moraš, ko postaneš kristjan, živeti popolnoma brez greha. Če prva skrajnost potiska ljudi v pekel, jih druga rine v brezup, kajti doslej je samo ena človeška oseba živela popolno in brezgrešno življenje, to je naš Odrešenik Jezus Kristus. Za kristjane žal in obenem na srečo še vedno zelo velja naslednja resnica: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas."  (1Jn 1,8-10) Žal zato, ker še vedno grešimo, na srečo zato, ker imamo mogočnega Odrešenika, v katerem imamo popolno odpuščanje naših grehov.  Njemu hvala in slava na veke!