Kdo ali kaj določa nauk vere

Cerkev ne določa tega, kaj naj uči Sveto pismo. Sveto pismo določa, kaj naj uči cerkev.  

~ Charles Spurgeon

Lepota evangelija

Lepota evangelija je v tem, da nas Bog ne potrebuje, a nas kljub temu rešuje. 

~ Voddie Baucham

Edino upanje

Milost je grešnikovo poslednje in edino upanje. V kolikor ni odrešen po milosti, potem ne bo nikoli odrešen.  

~ A. W. Pink

Prihodnji svet

Prihodnji svet je neznan pristan. Toda tam je Kristus, in to zadostuje.  

~ J. C. Ryle

Naš boj

Krščanski vojščaki se vojskujejo na svojih kolenih.  

- H. B. Charles

Ne mi, ampak Kristus

Ne oziram se niti na svojo svetost niti na svojo nevrednost, toda verujem v Jezusa Kristusa, ki je svet in zaslužen.   

~ Martin Luther

Kruh iz nebes

Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. 33 Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje."

34 Tedaj so mu rekli: "Gospod, vselej nam daj tega kruha!" 35 Jezus jim je dejal: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. 36 Toda rekel sem vam, da ste me 

celo videli, in vendar ne verujete. 37 Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, 38 kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. 40 Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan."    (Jn 6,32-40)

Zgoraj omenjeni dogodek se je zgodil v Kafarnaumu in je sledil Jezusovi prvi pomnožitvi kruha,  ko je nahranil nekaj tisočglavo množico (cf. Jn 6,1-13). Nasičeni ljudje so ga nemudoma prepoznali za preroka (cf. Jn 6,14) in so ga v navalu navdušenja hoteli razglasiti za kralja, toda on se jim je umaknil na goro, kjer se je posvetil molitvi (cff. Jn 6,15. Mr 14,46). 

Naslednji dan se je Jezus pojavil v Kafarnaumu,  na drugi strani Genezareškega jezera. Tam so ga našli njegovi občudovalci, toda prva stvar, ki jim jo je povedal jih je kar malo razočarala: Resnično, resnično, povem vam: "Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili." (Jn 6,26) To je bilo seveda čisto res, le kdo bi si namreč ne želel imeti kralja, ki bi ga vsak dan zastonj nasitil? Toda Jezus jim je povedal, da je on tisti pravi kruh, ki ga je nebeški Oče poslal iz nebes in daje svetu življenje. 

Toda množica očitno ni razumela, kaj jim je hotel povedati in je zahtevala, še en čudež, tak, da bi jim vselej dal kruha, s katerim bi se hranili, oziroma: "Jezus, če nam boš vselej dajal nebeškega kruha, potem bomo verovali vate." S svojimi besedami so dokazali, kako prav je imel, ko jim je maloprej povedal, da so ga prišli iskat zaradi tega, ker so se najedli, ne zaradi njega kot takega. On pa jim je odgovoril: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (v. 35) Naš Gospod tu ni govoril o telesni, ampak o duhovni lakoti in žeji. Te ne more potešiti noben kruh, nobena pijača, nobena stvar na tem svetu, ampak le Jezus Kristus. On je v nadaljevanju rekel o sebi, da je njegovo telo resnična jed in njegova kri resnična pijača (cf. Jn 6,50-58). 

Povedal jim je, da je njihov glavni problem nevera. Doživeli so čudež, a še vedno niso verovali vanj. Pripravljeni so ga bili priznati za preroka, postavili bi ga za kralja, niso pa ga prepoznali kot edinorojenega Božjega Sina, ki je prišel iz nebes. Tukaj trčimo ob teološki pojem, ki mu pravimo izvolitev. Gre za to, da je Bog Oče vnaprej določil in  dal Jezusu določene osebe, da bi se po zaslugah, ki izhaja iz Kristusove smrti odkupile greha in po njegovem vstajenju dosegle opravičenje. Kdor veruje v Jezusa Kristusa, ima večno življenje, zveličavne vere pa nihče ne proizvaja sam, ampak je to Božji dar.: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to." (Ef 2,8) Očetova volja je, da se ne pogubi nihče od teh, ki jih je on predal svojemu Sinu in verujejo v Jezusa Kristusa kot Gospoda in Odrešenika. 

Ali je res "fer", da je Bog nekatere izvolil, kot se je sam odločil? Charles Spurgeon, znameniti pridigar iz 19. stoletja, odgovarja: "Nekateri pravijo: 'Ni pošteno, da Bog določene ljudi izvoli, druge pa pusti.'  Vprašal vas bom eno stvar. Ali je med vami kdo, ki bi hotel biti prerojen, opustiti greh in hoditi v svetosti?  Kdor odgovori: 'Da, hočem,' je med izvoljenimi. Drugi pa pravi: 'Ne, nočem biti svet, nočem opustiti svojih poželenj in pregreh.' Zakaj v tem primeru godrnjaš, da te Bog ni izvolil? Kajti, če bi bil izvoljen, ti glede na tvojo izpoved, to ne bi bilo povšeči." 

Nekateri kristjani so v strahu glede tega, ali so med izvoljenimi ali ne. Pastor George Philip je s tem v zvezi dejal: "Véliko vprašanje se ne glasi: 'Ali sem med izvoljenimi?' Véliko vprašanje se glasi: 'Ali verujem v Gospoda Jezusa Kristusa?'" Da, to je pravo vprašanje, pozitiven odgovor nanj pa odpihne vse sence dvoma. 

Zgornji dogodek se je končal tako, da je bila večina razočarana, zato pravi pisec evangelija: "Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim." (Jn 6,66)  Ostala je manjšina, kajti: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 22,14) Ne vemo, koliko je katerih, iz navedenega lahko sklepamo le to, da je drugih manj kot prvih. V katero od teh dveh skupin sodite? Če verujete v Gospoda Jezusa Kristusa, če vanj zaupate in se nanj zanesete, potem vam ne bo težko odgovoriti.   

Kristusova žrtev zadošča

"Izpolnjeno je."  (Jn 19,30) Ali zares veruješ to? Ali pa si prizadevaš, da bi k temu dodal  nekaj svojega, s čimer bi si prislužil Božjo naklonjenost?  

~ Arthur Pink

Krivda, milost, hvaležnost

Kaj moraš vedeti, da lahko [...] blaženo živiš in umreš?

Tri stvari. Prvič, kako velik je moj greh in moja beda. Drugič, kako se rešim vseh mojih grehov in bede. Tretjič, kako se Bogu za takšno rešitev zahvalim.  

~ ZACHARIAS URSINUS, Heidelberški katekizem

Drama Jezusovega življenja

Celotno dramo njegovega življenja zaznamuje odreševanje padlih ljudi, njihovo opravičenje in sprava  s pravičnim ter svetim Bogom. Noben pravičen človek ni opravičen po svoji  pravičnosti, pravični so opravičeni po evangeliju.  

~ Chukwuereka Iheanachor

Mladoletnik zabodel škofa

Mar Mari Emmanuel je škof asirske (nestorijanske) cerkve in youtuber, živi pa na območju avstralskega Sydneya. V ponedeljek, 15. aprila ga je v cerkvi  med pridigo napadel šestnajstletnik z nožem na vzmet. Ker se mu nož ni pravilno odprl, napad ni uspel po pričakovanju, tako da je škof preživel, fant pa si je odrezal prst. Poleg glavne žrtve je ranil še tri ljudi.  

O samem napadu in vzrokih zanj pa pove več Jon McCray v zgornjem videu. 

Več tudi na tej povezavi >>

Popolnost sredi nepopolnosti

Ni popolnega življenja, popolnega delovnega mesta, popolnega otroštva, popolne zakonske zveze in popolne skupine ljudi, ki bi vselej delali to, kar od njih pričakujemo.

Kar imamo, je popoln Bog, ki nas je zmožen z neomajno močjo voditi skozi to nepopolno življenje.  

~ Elizabeth Elliot

Jezus - znamenje nasprotovanja, kamen spotike in skala pohujšanja

Naši tako imenovani objektivni in nepristranski  mediji so v teh dneh objavili strašno novico, da so se po dolini šentforjanski množično pojavili napisi, kot je ta na zgornji sliki, na katerih lahko preberemo nevarno ime Jezus. Veliko takih napisov je ob avtocestah, na nadvozih in na podobnih mestih. Toda niso se pojavili samo v sami dolini, ampak tudi po okoliških hribih in gorah, ki varujejo dolino šentforjansko. Tam so še posebej škodljivi, ker baje zakrivajo markacije, kar sicer na zgornji sliki ni videti, ampak to, kar ni vidno, vidijo naši mediji. Ker so baje objektivni in nepristranski.  Napisi so menda zelo vznemirili tukajšnjo javnost, kar je nekoč uspešno reševal člen 133. Kazenskega zakonika SFRJ, ne vem pa, kateri člen KZ demokratične Slovenije danes rešuje ta vnebovpijoč problem. Če ga sploh kateri. Morda se kateri nanaša nanj, ker imamo opraviti s sovražnim govorom, kajti napisati: "Jezus," je lahko, v kolikor se tako ukaže, tudi sovražni govor. Zato so bili o teh dogodkih že obveščeni na policiji in drugih sorodnih organih. 

Po tem uvodu je čas, da se stvari lotim bolj resno, čeprav meji vsa ta panika na humoresko. Najprej, avtor tega zapisa nima nič s pisanjem po kamnih in skalah, ki so postali kamni spotike in skale pohujšanja.  Tisti, ki so pisali, se zagotovo zavedajo, kaj in zakaj so to počeli, konec koncev so vsaj del tega očitno tudi dosegli, sprovocirali so pozornost medijev in javnosti v naši domovini. Nenavadna mera pozornosti in panika, ki je ob tem nastala, nam dokazuje še nekaj, o čemer  lahko preberemo v Svetem pismu. 

Ko so starši malega Jezusa štirideseti dan po rojstvu prinesli v jeruzalemski tempelj, je starec Simeon rekel Mariji o tem otroku naslednje: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje." (Lk 2,34) Jezus je bil torej že od vsega začetka postavljen kot znamenje nasprotovanja. Višek tega pomeni na nek način njegova smrt na križu, po njegovem vstajenju pa se  to nasprotovanje nadaljuje vse do tega trenutka in se bo še naprej. Če že svet ne more ubiti Jezusa, ubija njegove učence, jih zapira in podobno. Pri nas se to še ne dogaja v tako drastični obliki, ampak v bolj mili, z občasnim smešenjem in poniževanjem. 

Apostola Pavel in Peter sta v svojih pismih omenila Jezusa kot kamen spotike in skalo pohujšanja, pri čemer sta citirala odlomek Iz 8,14. Sv. Pavel pravi: "Glej, na Sionu postavim kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen." (Rim 9,33)  Ob Jezusu in njegovih besedah so se od nekdaj spotikali in se še spotikajo, toda ne vsi. Kdor vanj veruje, ne bo osramočen, saj je sam Jezus izjavil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  Sv. Peter pa pravi: "Vam torej, ki verujete, čast, 

tistim pa, ki ne verujejo: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen in kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni." (1Pt 2,7.8)  Jezus je vsem, ki verujejo, čast, seveda ne pred tem svetom, ampak pred Bogom, za druge pa je kamen spotike in skala pohujšanja. Kar nekaj te biblične simbolike in  teologije je na tistih kamnih in skalah, na katerih so bili napisi z imenom Jezus, saj so postali  dobesedni kamni spotike in skale pohujšanja. Ob Jezusa se spotikajo tisti, ki niso poslušni Božji besedi in ne verujejo. 

Kot je povedala novinarka na nacionalki, so grafiti "Jezus" morda tudi nevarni. Dvomim, da bi bili tovrstni grafiti kot taki nevarni, nedvomno pa utegne biti nevaren tisti, ki ga ti grafiti predstavljajo. Sam Jezus je rekel o sebi: "Kdor vanj (v Božjega Sina, op. Diz.) veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna." (Jn 3,18.19) Jezus se nekega dne vrne, a ne kot nebogljen dojenček v soju božične romantike v betlehemskem hlevčku, ampak kot vrhovni sodnik ob koncu časov. To je zelo nevarno dejstvo. Pregovor pravi: "Kdor noče imeti Jezusa za Odrešenika, bo imel Jezusa kot Sodnika." Tega nikomur ne privoščim. 

Jezus je torej za nekatere provokacija,  znamenje nasprotovanja, kamen spotike, skala pohujšanje in posledično nevarni Sodnik, za druge pa Gospod in Odrešenik. V katero od teh dveh skupin  šteješ sebe?  

Sledenje Dobremu pastirju

Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: "Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!" 25 Jezus jim je odgovoril: "Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. 26 Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. 27 Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. 28 Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. 30 Jaz in Oče sva eno."     (Jn 10,24-30)

Omenjeno dogajanje se je odvijalo v zimskem času, ob prazniku tempeljskega posvečenja (Jn 10,22).  Ko so Judje, ki so bili v templju, videli Jezusa, ki se je sprehajal po Salomonovem stebrišču (Jn 10,23), so ga obstopili in razvil se je dialog, v katerem jim je Jezus povedal nekaj pomembnih resnic. 

1. Dela, ki jih je Jezus opravljal v imenu svojega nebeškega Očeta,  dokazujejo, da je pravi in resnični Mesija. Ker govorijo dejanja močneje od besed, je nesmiselno, da bi to še dodatno ponavljal. Tudi če jim to desetkrat razloži, mu še vedno ne bodo verovali. 
2. Tisti, ki ne verjamejo, da je on Mesija, niso izmed "njegovih ovc", saj "njegove ovce" poslušajo njegov glas in gredo za Njim. 
3. Jezus si "svojih ovc", torej  oseb, ki mu sledijo,  ni sam izbral, ampak mu jih je dal nebeški Oče. Zato pravi Pavel: "Pred stvarjenjem sveta nas je (Bog Oče, op. Diz.) izvolil v njem (Kristusu, op. Diz.), da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je  vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje."  (Ef 1,4.5) Bog Oče je torej nekatere posameznike iz človeškega rodu vnaprej določil, oziroma izvolil v Kristusu. Zakaj se je odločil tako in ne kako drugače, ne vemo. To je skrivnost. Vemo le, da je bil takšen sklep njegove volje.  
4. Vsi, ki jih je Oče izročil svojemu Sinu, imajo večno življenje. Nihče jih ne more iztrgati iz Jezusove roke, nihče jim ne more vzeti njihovega odrešenja. Kdor je odrešen, ne more izgubiti odrešenja. Božji otrok ne more jutri postati otrok koga drugega.  Nekatere cerkve zmotno učijo, da je mogoče odrešenje izgubiti, nato spet pridobiti, nato spet izgubiti itn. To ni logično, kajti, nemogoče je, da bi bil nekdo danes Božji otrok, jutri hudičev, pojutrišnjem pa spet Božji otrok. Bog nikoli ne rešuje napol. Lahko si, ali pa nisi Božji otrok. Obstajajo Božji otroci, ki občasno odtavajo, a jih vseeno nihče ne more iztrgati iz Očetove roke, zato se taki vrnejo. 
5. Jezus in Oče sta eno. Bog Sin in Bog Oče sta dve osebi enega troedinega Boga. Zato pravi Jezus na drugem mestu, da dela Sin tisto, kar dela Oče (Jn 5,19.20).  Jezus v vsem izpolnjuje Očetovo voljo: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.  Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan."  (Jn 6,37-40) Vsakdo, ki je izvoljen in določen od nebeškega Očeta, pride prej ali slej k Jezusu. Jezus v popolnosti izpolnjuje Očetovo voljo, zato ne zavrže nikogar, ki pride k njemu. Skladno z Očetovo voljo ima večno življenje vsak, kdor veruje v Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki je umrl za naše grehe in bil obujen zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Verovati v Jezusa pomeni, da mu zaupamo in se zanašamo nanj in na njegove obljube. On nam je priskrbel popolno odrešenje. To je ena najlepših in najbolj ohrabrujočih resnic Svetega pisma. 

Jezus nas uči, da nam ni treba tavati v strahu in negotovosti. Ne rešujejo nas naša dela, saj sami nikoli ne moremo  Bogu zadostiti za svoje grehe. Rešuje nas čudežna Gospodova milost, ki je večja od vsakega greha in vsake krivde. Kdor pozna to milost, pripada Jezusu, in ni nobene sile, ki bi ga mogla iztrgati iz Gospodove roke. 

V tem je skrivnost prave vere.   

Kaj potrebuje svet

Svet ne potrebuje ekumenske rabinske figure, ki bi uveljavljala človečnost. Svet potrebuje Jezusa. Svetopisemskega Jezusa. Svet potrebuje sporočilo, ki ga je prišel oznanjevat Jezus.  

~ Josh Buice

Zaupanje v Jezusa

Zaupanje v Jezusa ni skok vere. ampak to, da  padeš v njegove roke  in v njem počivaš za vedno.     

- Burk Parsons

Po veri, ne po delih

Tudi nisem jaz edini in prvi, ki pravi: samo vera opraviči. To so pred menoj povedali Ambrozij, Avguštin in mnogi drugi. In kdor hoče brati in razumeti Pavla, ta pač  mora tako reči in nič drugače; njegove besede so premočne in ne trpe nobenega, pa prav nobenega dela.  

~ Martin Luther

Iz: M. Luther, Tukaj stojim, Teološko politični spisi. Krtina, Ljubljana 2002. s. 57.

Pogumno naprej!

Kristus je večji kot katera koli nevihta, skozi katero ploveš. Kar je nad tvojo glavo, to je pod njegovimi nogami.  

~ Steven Lawson

Neskončna milost

Ne glede na to, kako globok je tvoj padec, milost gre še globlje.   

~  Charles Spurgeon

Poznavanje Boga

Poznavanje Boga je stvar milosti. Gre za odnos, v katerem je pobuda vseskozi na strani Boga,  ker mora biti tako, saj je Bog popolnoma nad nami, mi pa smo s svojimi grehi povsem zapravili vse pravice do njegove naklonjenosti. Mi ne sklepamo prijateljstva z Bogom, On ga sklepa z nami.   

~ J. I. Packer

Nejeverni Tomaž

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. 25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: "Gospoda smo videli." On pa jim je rekel: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,24.25)

Glede na značaj so bili Jezusovi apostoli  bili zelo zanimiva in nadvse raznolika zdruščina. To velja tudi za  Tomaža, ki mu nista bila  tuja niti cinizem in skepticizem. Bil je človek,  ki se je dal prepričati samo na zelo konkreten, oziroma izkustven način. Ko so mu njegovi apostolski tovariši povedali, da so videli Gospoda, ni delil z njimi njihovega navdušenja, saj je vendar splošno znano, da mrliči po smrti ne hodijo naokoli, razen morda v kakšnih zgodbicah poganskih ljudstev, med katera pa  ne štejemo Judov. Toda na koncu se je izkazalo, da je Jezusov grob prazen, kar je najboljši dokaz, da je Gospod resnično vstal.

Ob veliki noči sem prebral misel nekega evangelijskega pastorja, ki pravi: "Sprašuješ me, kako vem, da On (Jezus, op. Diz.) živi? Živi v mojem srcu." Gre za lepo pietistično misel, ki pa ne bi prepričala niti apostola Tomaža, kaj šele katerega koli sodobnega skeptika. Kakšen postmodernistično razmišljujoči bi mu rekel: "Lepo, ta resnica velja zate, toda ne zame," kakšen "klasični" skeptik pa bi ga morda poslal na operacijo srca.  Pietizem je zelo prisrčen, ne bi mu pa škodovala tudi določena doza  trezne teologije. Prazen grob in poročila očividcev, ne Jezus v srcu ali kakšnem drugem organu,  so še vedno najboljši in najzanesljivejši dokaz za Gospodovo vstajenje.

Sledilcem nejevernega Tomaža, ki jih je dosti več, kot (pozneje) vernega Tomaža, ne odgovarja preveč. Od tistega časa do danes so sicer odkrili že nekaj "pristnih" grobov z Jezusovimi posmrtnimi ostanki, ki pa niso zdržali konkurence s praznim grobom. Slavni teolog Karl Barth je sicer izjavil, da ne verjame v prazen grob, ampak v vstalega Gospoda, pri čemer mi ni jasno, kako je lahko Gospodovo telo še vedno v grobu, čeprav je vstal. Mediji nas sicer vsake toliko obvestijo, da so odkrili kakšen nov Jezusov grob, v katerem naj bi bilo njegovo telo, a se potem vsakič izkaže, da so se zmotili. Skeptiki vseh vrst imajo seveda kar nekaj teorij, zakaj je tisti grob v Jeruzalemu prazen. Pa si jih nekaj poglejmo!

1. Apostoli so si vse skupaj izmislili. Mnogi ljudje si res izmišljajo različne stvari, da bi prišli v središče pozornosti, ali  da bi od tega pridobili materialne in druge koristi. Toda kakšno korist so imeli apostoli od svojega oznanjevanja od mrtvih vstalega Kristusa?  Zasmehovanje, batine, preganjanje,  mučeniška smrt in ostalo, česar so  bili deležni,  pač niso kakšna posebna korist. Kot poročajo evangeliji, tudi sami uče na začetku niso doumeli, kaj se je zgodilo, ampak so se čudili (Lk 24,11.12). Poleg tega bi lahko judovski voditelji ob vsakem času dokazali laž, če bi imeli na razpolago Jezusovo truplo, tega pa niso imeli.
2. Apostoli si sicer niso vsega skupaj izmislili, ampak so halucinirali. Je možno, da deset ljudi istočasno na enak način halucinira na isto temo?  Jih je potem, ko se jim pridruži še enajsti (Tomaž) sinhrono haluciniralo vseh enajst?  Po Pavlovem pričevanju ga je pozneje videla skupina, v kateri je bilo nad petsto ljudi (1Kor 15,6). Ali lahko petsto ljudi hkrati halucinira tako, da  vidi eno in isto osebo? Mislim, da to ni mogoče. Tudi v tem primeru bi se dala zmota dokazati s truplom, ki pa ga ni bilo. 
3. Jezus ni res umrl na križu, ampak je preživel in se zbudil v grobu, nato pa jadrno odkorakal ven. Rimljani so zelo dobro obvladali postopek križanja, oni so bili za to specialisti. Evangelist Janez, ki je bil prisoten pri križanju, opisuje, da je na koncu rimski vojak preveril Jezusovo smrt tako, da mu je s sulico predrl stran, nakar sta pritekla "kri in voda" (Jn 19,34).  Pa tudi, če bi res nekako preživel, kako bi lahko po vseh mukah, skozi katere je šel,  napol mrtev človek od znotraj premaknil več kot tono težak kamen, ki se ga je dalo premakniti iz ležišča  le od zunaj in od strani?
4. Jezus ni res umrl na križu (muslimanska verzija). V Koranu piše: "A niso ga ubili, ampak so si le domišljali. Tisti, katerih mnenja o Jezusu so se razhajala, so bili tudi sami v dvomih. Ničesar gotovega niso vedeli, ampak so le ugibali. Prav zares ga niso ubili, temveč ga je Bog povzdignil k sebi." (4,157 b. 158 a. - Prev. E. Majaron 2004). V isti knjigi  najdemo tudi tole: "Sledniki Evangelija naj razsojajo skladno z Božjim razodetjem v njem. Tisti, ki pa ne razsojajo skladno z Božjim razodetjem, so pravi grešniki." (5,47. - Ibid.) Če razsojamo po evangeliju, potem je tisto, kar je zapisano v suri 4,157 - 158, narobe. Torej se držim evangelija, ki je skoraj 500 let starejši od muslimanske svete knjige. Ostalo gl. pod točko 3. 
5. Učenci so Jezusovo truplo ukradli. Ta možnost bi morda obstajala, če ne bi bili apostoli že ob Jezusovi aretaciji, še bolj pa ob usmrtitvi zbegani kot kokoši in je bil njihov glavni namen, kako pred razjarjenimi rojaki rešiti živo glavo. Ob Jezusovem križu najdemo poleg skupine pogumnih žensk le apostola Janeza, vsi ostali pa so se že prej razbežali in skrili (Mr 14,50-52. 66-72).  Toda obstajala  je še ena pomembna ovira za krajo trupla, to je bila straža pri grobu. Rimski vojak je zelo dobro obvladal  dolžnosti stražarja, ki smo se jih mnogi, v spremenjeni obliki, učili pri vojakih. Po mojem si  jih je še  temeljiteje zapomnil kot mi, saj so bile takrat kazni za opustitev dolžnosti drastične. Vojaka, ki je na straži zaspal, je čakala smrtna kazen. Dvomim, da bi si stražarji privoščili opustitev dolžnosti in dovolili učencem, da truplo odnesejo, ne glede na kasnejše "uradne izjave" duhovniške kaste (Mt 27,11-15).  
6. Prišlo je do zamenjave groba. Zaradi naglice, ker je bilo treba truplo pokopati pred nastopajočimi prazniki, so ženske, ki so prišle tretji dan mazilit Jezusa, pozabile, kje je pravi grob in so šle k napačnemu. Ta varianta je videti zelo prepričljiva, ima pa pomembno pomanjkljivost. Ko so se začele širiti govorice o vstajenju, bi lahko Jezusovi nasprotniki poiskali pravi grob, pokazali truplo in tako dokazali, da ni bilo nobenega vstajenja od mrtvih, toda tega niso imeli. 

V resničnost Vstalega Gospoda se je na koncu prepričal tudi nejeverni Tomaž. Poglejmo si še ta dogodek.

Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"  Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"   (Jn 20,26b-29)

Tomažu se je izpolnila želja, da je mogel v živo izkusiti svojega od mrtvih vstalega Učitelja.  Zanimivo je, da ga Jezus ni pograjal zaradi njegove nevere. Še več, Tomaž je smel potipati Gospodove rane, da so res pristne. To ga je  privedlo do vere v Jezusa kot Gospoda in Boga. Šele na tej točki je spoznal, kdo je Jezus v resnici.

Za vse tiste, ki našega Gospoda nismo videli v živo, pa verujemo vanj, veljajo Gospodove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"  (Jn 20, 29b) Vera je namreč iz čiste milosti, enako kot odrešenje. Vera je roka, po kateri lahko prejmemo odrešenje, saj pravi Jezus: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Ta beseda je namenjena  vsem, tudi nejevernim Tomažem. 

Dawkins in "kulturno" krščanstvo

Slavni biolog Richard Dawkins je v velikonočnem intervjuju, ki ga je z njim opravila Rachel Johnson, jasno povedal, da je Velika Britanija krščanska dežela in da je krščanstvo v svojem temelju spodobna religija. Seveda je pri tem mislil tako imenovano kulturno krščanstvo, ki je kultura,  zaznamovana s krščansko vero. Ta  mu je zelo pri srcu. Po drugi strani pa bi rad to kulturo ločil od krščanskih korenin, torej bi pobiral sadeže, korenine pa odrezal. O tem, kako gre to oboje skupaj, je v svoji malo več kot polurni oddaji, ki si jo lahko ogledate v zgornjem videu,  razmišljal Glen Scrivener.   

Vse naše odrešenje je v Kristusu

Vidimo, da je naše celotno odrešenje, z vsemi njegovimi deli,  zajeto v Kristusu. Zato moramo  paziti,  da ne bi  niti najmanjšega njegovega dela izpeljali od kod drugod.  

~ Jean Calvin

Zgodovina odrešenja (zelo na kratko)

Oče je to  načrtoval.

Preroki so to napovedali.

Učenci so v to dvomili.

Vojaki so to tajili.

Prazen grob to dokazuje.

Angeli so to oznanili.

JEZUS JE VSTAL!  +

~ Dustin Benge

Kristus je zadostil za naše grehe

Tako opravičenje kot odpuščanje grehov predpostavljata  Kristusovo zadostitev.  Kajti, če On ne bi namesto nas opravil zadostitve, kako bi nam bila lahko potem všteta njegova zadostitev?                

~ Abraham Calovius

Veselo oznanilo

Kristus je vstal, angeli se radujejo. Kristus je vstal, življenje je osvobojeno. Kristus je vstal in grob  je izpraznjen smrti, kajti  Kristus, ki je  vstal od mrtvih, je postal Voditelj in Oživljevalec teh, ki so zaspali.  Njemu bodi slava in oblast na veke vekov. Amen.  

~ Sv. Janez Zlatousti

V Emavs

Dogodek, ki nam  ga opisuje Evangelij po Luku 24,23-35, nam nazorno prikazuje, v kakšnem klavrnem stanju so bili Jezusovi učenci po Gospodovem križanju. Vsi so se poskrili ali pa razbežali. Med slednje lahko uvrstimo Kleopa in anonimnega učenca, ki sta se namenila v Emavs. Na poti se jima je pridružil neznan spremljevalec, ki je bil v resnici Jezus, a ga nista prepoznala.  Kleopa   je neznancu razlagal o pokopanih upih in pričakovanjih Jezusovih učencev: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21a)

Učenci so bili prepričani, da je Jezus Mesija, a so si tega Mesija predstavljali približno tako, kot so si ga predstavljali tedanji Judje in si ga še danes predstavlja tisti bolj pobožni del judovskega ljudstva. Bil naj bi vladar, ki bo osvobodil judovsko ljudstvo tuje tiranije. S tem je bilo bržkone povezano dogajanje ob cvetni nedelji, ko so ga učenci v Jeruzalemu pričakali kot kralja. Celo pri zadnji večerji so se apostoli prepirali, katero mesto bo kdo od njih zasedel v prihajajočem Božjem kraljestvu. Križanje in Jezusova smrt sta prekrižala račune učencev, zato so se počutili opeharjene in so najprej poskrbeli za lastno varnost. 

Potem pa je napočil prvi dan tedna, ki mu danes pravimo nedelja in so se pojavile čudne govorice, ki so osupnile učence: "Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi." (Lk 24 22.23) Ženskega pričevanja v takratni patriarhalni kulturi ni nihče resno jemal.  Poleg tega tudi v tedanjem času noben normalen človek v Palestini ni verjel v mrliče, ki bi hodili iz grobov. To še zlasti zato, ker bi za sprehod izven groba moral najprej od zunaj odvaliti dvotonski kamen, kar je tistemu v grobnici fizično nemogoče. Čeprav jima je Jezus  po poti potrpežljivo razlagal iz Pisem, da je Mesija moral vse to pretrpeti in biti poveličan, še vedno nista vedela s kom imata opravka (cf. ibid. vv. 25-27). 

Ko so prispeli v Emaus, se je neznanec delal, kot da hoče iti naprej, nakar se je "dal prepričati", da je ostal z učencema. Tedaj se je zgodilo tisto, zanju nepričakovano:

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. 31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. 32 In rekla sta drug drugemu: "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?"    (Lk 24,30-32)

 Učenca sta končno prepoznala skrivnostnega spremljevalca. Jezusovo dejansko navzočnost sta sicer čutila ves čas, ko jima je razlagal Pisma. Da, Jezusova smrt ni bila nekaj  nesmiselnega, kar dokazuje njegovo vstajenje.

Naš Odrešenik Jezus Kristus zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje, oziroma, kot piše sv. Pavel: "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih."  (1Kor 15, 3b.4a)  Usmrčen je bil za naše grehe, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je resnični Mesija, Odrešenik. Bogu hvala za to!    

Velika noč: "...in je bil obujen zaradi našega opravičenja"

Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. 2 Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. 3 Med seboj so govorile: "Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?" 4 Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. 5 Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. 6 On pa jim je rekel: "Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. 7 Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: 'Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.'" 8 Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.   (Mr 16, 1-8)

Ker je bila pasha tik pred vrati, je bilo treba Jezusovo truplo na hitro pokopati, ne da bi pred tem opravili njegovo maziljenje. Zato se je skupina pogumnih žensk, odločila, da to delo opravi po končanih praznikih. Moški del učencev se je tedaj iz strahu pred Judi skril na varno. Pred ženskami pa  je bil velik problem, saj niso vedele, kdo bi jim  odvalil kamen od groba, v katerega so položili Jezusa, saj so takšni kamni tehtali od ene do dve toni. Toda skrb je bila nepotrebna: grobnica je bila namreč že odprta. V njej je bil angel v podobi mladeniča, ki jim je sporočil veselo novico, da je bil naš Gospod obujen od mrtvih. Angeli niso krilata bitja v ženskih telesih, kot jih vidimo na cerkvenih podobah, ampak bitja, ki so vsem, ki so se z njimi srečali, vlili kar nekaj strahu v kosti, zato ni čudno, da so bile ženske prestrašene. 

Zdaj pa si poglejmo, zakaj je Kristusovo vstajenje tako pomembno in zakaj ga kristjani tako poudarjamo. Werner Dahlheim je svojem delu Die Welt zur Zeit Jesu (v srbskem prevodu Svet u Isusovo doba) med drugim napisal naslednje:

Vstajenje je dalo pečat na najzgodnejši simbol vere, ki ga lahko preberemo pri svetem Pavlu v Prvem pismu Korinčanom: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." Ta stavek je spremenil vse, smrt in življenje vsakega človeka. Vseboval je sporočilo, ki je bilo edino pomembno in ki je vsem odpiralo vrata večnosti: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.  Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni."*

Dahlheim, avtor zgornjega citata, ni kristjan, ampak skeptik, kar dokazuje na mnogih mestih v svoji knjigi. Zelo dobro pa se zaveda, da temelji naša vera na enem točno določenem dejstvu, na katerem vsa naša zgradba stoji ali pade. To dejstvo je Kristusovo vstajenje, ki je enkraten dogodek v zgodovini človeštva. V bistvu gre za pečat na vso Jezusovo službo. Zakaj je tako, bom na kratko napisal v nadaljevanju.

Božji Sin se je utelesil kot Jezus iz Nazareta in živel na zemlji popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. S svojo aktivno poslušnostjo Očetu ter s svojim trpljenjem in smrtjo je dovršil  delo odrešenja za grehe človeštva. Njegova zadnja beseda pred smrtjo je bila: "Τετέλεσται," (Jn 20,30), kar lahko prevajamo kot: "Izpolnjeno je (tako SSP)," "Dovršeno je," "Izvršeno je," ipd.  Junaki mnogih romanov in filmov  izrečejo pred smrtjo neko pomembno ali ganljivo misel. Zato ta Jezusova izjava sama zase še ne pomeni nič posebnega, kar nam nazorno pove apostol Pavel, ko pravi: "Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni." (1Kor 15,14.17.19) To, da je nekaj dovršeno ali izpolnjeno, bi lahko rekel kdorkoli, in nato umrl. Taka izjava je torej nekaj podobnega kot dokument brez pečata, kar je v bistvu oksimoren, saj tak dokument nima veljave in v resnici sploh ni dokument. Toda s svojim vstajenjem je Jezus dokazal, da je njegovo poslanstvo na zemlji zares izpolnjeno, oziroma dovršeno. Zaradi tega pravi Pavel na drugem mestu: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Kristusovo vstajenje je torej pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost njegovega odrešenjskega dela. Jezus  je s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev in odrešenje za  grehe ljudi, tako pretekle, kot sedanje in prihodnje.

Kako pa pride Gospodovo odrešenjsko delo k nam in kako se aplicira na nas? Apostol Janez pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13)  Odrešenje je nekaj, česar se ne da prejeti z rokami ali usti. Roka, s katero lahko prejmemo odrešenje, je vera. Odrešenje se pridobi z vero. Vera je popolno zaupanje v Jezusa - Odrešenika in zanašanje na njegovo popolno pravičnost.

Vsem, ki to berete, želim, da Bog v obilju razlije svoj dar vere na vas in naj vam bodo ti velikonočni prazniki v blagoslov ter veselje!   

*Verner Dalhajm, Svet u Isusovo doba, Laguna, Beograd 2016. S. 101-102. Poslovenil: Dizma

Najvišja avtoriteta

Jezus Kristus je to, kar trdi,  najvišja avtoriteta v življenju in smrti; njegova oblast se razteza nad vidnimi in nevidnimi stvarmi, nad znanostjo in religijo, nad poslovnim svetom in politiko. Njegova trditev je resnična.   

 ~ Charles Henry Brent

Veliki petek: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov"

Kadar gledam nase, ne vidim,  kako bi lahko bil odrešen. Ko pa pogledam na Kristusa, ne vidim, kako  bi lahko  bil pogubljen.  

~ Martin Luther

Blagoslovljen veliki četrtek!

Bog nas je enkrat za vselej sprejel v svojo družino, v kateri nas ne obravnava le kot služabnike,  ampak kot sinove.  Da bi kot najboljši Oče  izpolnil  dolžnosti do svojih otrok, se je tudi odločil,  da nas bo hranil preko celega življenja. Ker mu to še ni zadostovalo,  je po svoji volji sklenil, da nam da svoje jamstvo, s katerim nam zagotavlja svojo trajno velikodušnost.  S tem namenom je torej dal cerkvi po rokah svojega edinorojenega Sina drugi zakrament, ki je duhovna pojedina, v kateri se nam Kristus potrjuje kot kruh, ki daje življenja in s katerim se naše duše hranijo za resnično in blaženo nesmrtnost.   

~ Jean Calvin

Vir: Reformed Forum >>>

Hudičeve zvijače

Satan si še naprej prizadeva, da bi naredil greh manj nespodoben, nebesa manj privlačna, pekel manj strašen in evangelij manj nujen. 

~ John MacArthur

Znana stvar

Dlje ko se družba odmika od resnice, bolj sovraži tiste, ki govorijo resnico. 

~ Selwyin Duke

Človekov problem

Srčika človekovega problema je človekovo srce.  Vsakdo potrebuje novo srce. 

~ Steven Lawson

Dan zmagoslavja in trpljenja

Cvetna nedelja je v naših krajih znana predvsem po pisani folklori, ki se izraža z oljčnimi vejicami, živopisnimi butaricami (ki so včasih prave butare, ali celo hlodi), presmeci in podobnim, kar potem v cerkvi blagoslovijo. To je ljudska tradicija, ki hoče spominjati na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, nekaj dni pred  smrtjo na križu. Ta dan se nekako povezujeta Kristusovo zmagoslavje in trpljenje.

Omenjeni Jezusov vhod ni bil njegov prvi triumf. Ko je ob neki priložnosti s petimi hlebi in dvema ribama nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili ljudje zelo navdušeni. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro," (Jn 6,15) in ideja o mesijanski posvetni kraljevini je šla v nič. Še več, ko so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor,  doživeli popolno razočaranje, zaradi česar so vsi, razen dvanajsterih,  odstopili od njega. Svet se hitro navduši, pa tudi razočara: hitro pridobljeno, hitro izgubljeno. 

Ob njegovem slavnostnem prihodu v Jeruzalem ga je pred mestom  pričakala množica učencev, ki so najbrž pričakovali skorajšnji nastop Božjega kraljestva.  Ko je prijezdil na oslu, so mu polagali plašče na pot, s čimer so mu priznali vdanost kot vladarju. Ljudje so mu mahali s palmovimi vejami in mu jih polagali na pot. Zmagoslavje je bilo videti popolno. Seveda so se  tu takoj našli  nepogrešljivi farizeji, ki jih je ves ta spektakel zmotil, še bolj pa jih je najbrž zmotilo omenjanje Tistega, ki prihaja v Gospodovem imenu (cf. Ps 118,26). zato so mu rekli, naj pomiri množico in pograja svoje preveč navdušene učence. Toda on je farizejem odgovoril z oblastjo, ki jo je imel kot So-stvarnik vesoljstva. Psalmist David je zapisal: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok." (Ps 19,2) Zato jim je naš Gospod odvrnil, da bodo kamni vpili, če učenci umolknejo, kajti vse stvarstvo je tisto, ki oznanja njegovo slavo. Ni  znano, kako so to izjavo razumeli farizeji. Zagotovo ne na pravi način, sicer   ne bi bili med tistimi, ki so čez nekaj dni Gospoda slave poslali v smrt. 

In sedaj smo pri drugem delu tega prazničnega dne, ki je zaznamovan z Gospodovim trpljenjem. Zmagoslavnemu prihodu v Jeruzalem je sledila sramotna in mučna smrt na križu. Tudi takrat se je zbrala neka množica ljudi, ki  je vpila: "Križaj ga!"  So bili med tisto drugo množico tudi ljudje, ki so ga poveličevali ob prihodu v Jeruzalem? Morda, vendar o tem  ne vemo nič določnega. Toda smrti na križu je sledil še večji triumf, kot je bil tisti na cvetno nedeljo: vstajenje. To dejanje je bilo dokaz, da Jezusova smrt ni bila nesmiselna, ker je vsem, ki verujejo, prinesla odpuščanje grehov, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je Jezus priskrbel popolno opravičenje za tiste, ki mu pripadajo.  

Vera v Jezusa Kristusa varuje pred obsodbo: "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina."  (Jn 3,17)  On nam je je s svojo  popolno poslušnostjo, vse do smrti na križu,  prislužil tisto, česar sami nismo zmožni zaslužiti. 

Ali mu zaupaš in se zanašaš na njega?