Zmaga na tesni poti

[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. 5 Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin.

6 Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica. 7 Trije namreč pričujejo: 8 Duh in voda in kri. In to troje je zedinjeno. 9 Če sprejmemo že človeško pričevanje, je Božje pričevanje večje, kajti pričevanje Boga je to, da je pričeval za svojega Sina. 10 Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne veruje, ga je naredil za lažnivca, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je Bog pričeval za svojega Sina. 11 Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. 12 Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.  (Jn 5,4-12)

Zmage, o kateri pripoveduje zgornja perikopa, se ne da doseči z  orožjem, kakršno uporablja svet. Niti klasično niti jedrsko orožje je ni sposobno izbojevati. Vse te stvari poseduje svet  in je v tem pogledu veliko močnejši od nas.  Tudi vidna cerkev je v preteklosti za dosego svojih ciljev pogosto uporabljala orožje tega sveta. Pa ne le orožje, tudi orodje. Slednje uporablja še danes, na primer različne metode  »evangeliziranja, razne psihološke tehnike in marketinške prijeme, s katerimi skuša manipulirati.   Toda vse to je od sveta in tistega, ki  ga Jezus imenuje »vladar tega sveta« (cf. Jn 12,31. 14,30. 16,11).   Edino orožje, ki  nam more prinesti zmago nad svetom, je  naša vera v Jezusa Kristusa, križanega za naše grehe in obujenega za naše opravičenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). V njem, ne v kakem spovedniku, imamo popolno odpuščanje vseh grehov (cf. Apd 2,38. Apd 5,31. Apd 13,38. Apd 26,18. Ef 1,7. Kol 1,14). 

Bog sam je pričeval za svojega Sina Jezusa Kristusa. To Božje pričevanje lahko kristjan prejme, oziroma prejema  po veri. Kristus je, kot pravi Janez, prišel z vodo in krvjo (cf. 1Jn 5,6). Voda označuje Janezov krst, ko je nebeški Oče javno potrdil svojega Sina: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17b) Kri pomeni tisto kri, ki jo je Jezus prelil na križu  za odpuščanje grehov. Sveti Duh vtiskuje v srca izvoljenih čudovito Božje pričevanje o Gospodu Jezusu Kristusu. To pričevanje nas nenehno uči in spominja, da imamo v  Božjem Sinu večno življenje. Jezus je naša edina pot, resnica in življenje (cf. Jn 14,6). Zato nas Gospod na drugem mestu opominja: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13.14) S tem v zvezi pravi Janez v zgornjem besedilu, da poseduje večno življenje tisti, ki ima Božjega Sina, kdor pa nima Božjega Sina, ta nima večnega življenja, ampak drvi po široki poti pogubljenja. Pot ni tesna, ker bi bila fizično težavna in naporna ter bi zahtevala mnogo dobrih del, duhovnih vaj in odrekanj, ampak zato, ker je naravnemu človeku brez nadnaravne Božje milosti nemogoče verovati, da je  vera  v križanega in vstalega Jezusa Kristusa edini način, ki nam prinaša dar večnega življenja. Križani Kristus je še danes Judom spotika in poganom norost, vsem poklicanim pa Božja modrost in moč (cf. 1Kor 23.24).  

Naj da Bog vsem, ki se prištevamo k njegovemu ljudstvu, milost stanovitnosti, da bomo do konca vztrajali na tesni poti, ki je pot zmage v našem Gospodu Jezusu Kristusu,  tiste, ki še ne hodijo po tej poti,  pa naj privede nanjo.

Nismo častilci velike noči

So tole velikonočni častilci?  To bi bilo politično korektno!

Na velikonočno nedeljo je prišlo na Šri lanki do hudega terorističnega napada na nekaj cerkva in hotelov, v katerem je bilo ubitih najmanj 321 ljudi, več sto pa ranjenih (VIR). Na to dejanje islamistov se je odzvalo veliko politikov, med njimi nekdanji ameriški predsednik Barack Obama in nekdanja državna sekretarka ZDA Hillary Clinton. Zanimivo je, da sta se (podobno kot ostali svet) tokrat odzvala bolj medlo kot na teroristični napad na muslimanske vernike v Christchurchu. 

Tukaj sta oba odziva Baracka Obama: 

Takole pa se je oglasila Hillary Clinton: 

V primeru napada na muslimane je jasno razvidno, na koga se nanašata njuna čivka. V drugem primeru pa sta omenila neke velikonočne častilce. Tisti, ki nismo politično korektni, vemo,  da ni šlo za napad na častilce velikonočnega zajca s slike čisto zgoraj ali česa podobnega, ampak na kristjane. Ampak ta beseda gre levim (zadnje čase pa vedno bolj tudi desnim) političnim korektnežem vedno težje iz ust, oziroma, kadar tipkajo, izpod prstov. Zlasti, kadar pobijajo pripadniki religije miru.

Velikonočni zombiji in upanje na vstajenje

Velikonočni zombiji niso nikoli igrali nobene vloge v velikonočnih praznovanjih, niti  niso bili kaj dosti omenjani v velikonočnih pridigah. Za to obstaja pomemben razlog: zasenčil jih je dosti večji dogodek. Ljudje, kot je bil Lazar ali sin vdove iz mesta Nain, so po obujenju bržkone spet umrli, ali pa  bili nekako preneseni v nebesa kot Elija... 

O tem je v približno desetminutnem nagovoru govoril Daniel van Vorhis.

KLIK za dostop do oddaje ali besedila >>>

Evangelij pravi, da je Kristus edini Odrešenik

Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi."    (Apd 10, 34-43)

Zgornja perikopa služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka je spreobrnitev rimskega stotnika Kornelija in njegove družine. V tem kratkem nagovoru je apostol Peter povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je pravzaprav jedro evangelija. 

Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov kot naroda pretežno v biološkem smislu.  Toda prišel je do spoznanja, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo,  mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo po Božjem načrtu, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja. V tem je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Vera v našem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).  

Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti. Zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje. 

Seveda je zelo prijetno obsojati svet za njegove grehe, toda  svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le zunanjost se je spreminjala. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pa ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel naslednje: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija skorajda ne. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih. Papež Bergoglio oznanja namesto evangelija "podnebno pravičnost", nebrzdano sprejemanje priseljevanja muslimanov v Evropo, pregled dnevnopolitičnih dogodkov in mnoge druge "vrednote", ki jih je iznašel ta svet. S predstavniki "religije miru" podpisuje nekakšne izjave o skupnem vesoljnem bratstvu in sestrstvu vseh ljudi, kar je sad prostozidarske, ne  krščanske miselnosti. Pred drugim vatikanskim koncilom je Rimska cerkev učila, da postane posameznik Božji otrok pri krstu. Z reformiranega protestantskega gledišča bi se o tem dalo debatirati, toda pozor: danes razglašajo že kar vse ljudi brez izjeme za Božje otroke. To je v nasprotju z naukom tako same Rimske cerkve pred 2. vatikanskim koncilom, kot Svetega pisma. Nič kaj drugače ni pri protestantih, glede na to, da se je tu liberalizem in modernizem vtihotapil že davno poprej, je stvar še slabša. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske.  V le-teh danes oznanjujejo bolj moralo kot evangelij. Z moralo samo ni sicer nič narobe, ampak morala sama ni evangelij, temveč postava. Cerkev pa mora oznanjati tako eno kot drugo in to vzporedno. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar seveda okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?

Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel sv. Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b)

Velika noč - temelj naše vere

Vir slike: Ben Burton na  Pixabay

Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. 2 Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. 3 Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.  (Kol 3,1-4)

Da je Kristus resnični in dejanski Odrešenik sveta, je dokazal s svojim vstajenjem. Večina sveta danes dvomi v Gospodovo vstajenje. Charles Colson, človek, ki je bil  vpleten v afero Watergate (1), in  je nato doživel spreobrnjenje (kar pa ga  ni rešilo pred sedemletno zaporno kaznijo), pravi naslednje:

Vem, da je vstajenje dejstvo in  Watergate mi je to dokazal. Kako? Zato ker je dvanajst mož pričevalo, da so videli vstalega Jezusa, nato pa to resnico ponavljali, ne da bi jo enkrat samkrat zanikali. Vsak od njih je bil tepen, mučen, kamenjan in vržen v ječo. Če to ne bi bilo res, ne bi vztrajali. V afero Watergate je bilo vpletenih dvanajst najvplivnejših ljudi na svetu, pa niso zmogli  niti tri tedne ohraniti laži. In vi mi pravite, da je dvanajst apostolov zmoglo štirideset let ohranjati laž? Nemogoče!" 

Kakorkoli že, kristjan, ki je res to, kar naj bi bil, nima težav z vero v Gospodovo vstajenje. Zaveda se namreč, da je bil Kristus "izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25). Kristjanova opravičenost torej ni le potencialna, ampak dejanska. Toda temu navkljub je kristjan razpet med tistim, kar se je že zgodilo in med tistim, kar se še ni.  Ko je  Kristus vstopil v njegovo življenje, je kristjan skupaj s Kristusom vstal od mrtvih.  Apostol Pavel pravi s tem v zvezi naslednje: "Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil,  čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni –  in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu."  (Ef 2,4-6) Nekoč smo bili torej skupaj z ostalim svetom mrtvi v prestopkih in grehih. Bili smo mrtvi za Boga in Bogu sovražni ter smo hodili po svetu kot živi mrliči.  Bog pa, ki je bogat v usmiljenju, nas je obudil iz smrti, v kateri smo se nekoč nahajali. Tega ni storil zaradi naših posebnih kvalitet ali dobrih del, ampak po svoji neskončni milosti.  To je tisti "že", o katerem sem govoril. Zato nas Božja beseda spodbuja, da iščemo to, kar je zgoraj, saj smo oživljeni za Boga. 

Pomembno dejstvo je tudi, da je tisti, ki je živ Bogu, obenem mrtev grehu. O tem govori Kol 3,3, ko pravi: "Kajti, umrli ste." Kristjan je živ za Kristusa ter s Kristusom in mrtev za greh. To, da je kristjan živ za Boga in mrtev za greh ter svet, je njegov status, ki ga uživa, ker pripada Kristusu.  Toda pozor!  To ne pomeni, da kristjan ni več zmožen grešiti. Seveda je, čeprav greh za kristjana ni več logična izbira. Ravno zato nas Pavel opominja, naj mislimo na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. S tem hoče reči, naj razmišljamo in ravnamo v skladu s svojim sedanjim statusom, torej kot tisti, ki smo oživljeni skupaj s Kristusom, ne pa s prejšnjim, ko smo "bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov." (Ef 2,1)  

In kaj je tisto, kar se še ni zgodilo?  Jezusov drugi prihod še ni napočil, zato še nismo tisto, kar naj bi nekoč bili. To bomo postali, ko se prikaže Kristus v slavi sodit živim in mrtvim in poveličat tiste, ki vanj verujejo. Jezus je za nas opravil veliko delo.  Nase je prevzel vse naše grehe in prestopke  ter za nas pretrpel sramotno smrt na križu. Njegovo obujenje od mrtvih in vstajenje sta dokaz, da je resnični Odrešenik sveta. Odrešenje, ki ga je priskrbel, in smo ga deležni po veri, ni  nekaj, kar bi nam prišlo prav le za sedanjost, ampak za vso večnost.  Zato prinaša velika noč upanje in resničen razlog za veselje vsem, ki smo Kristusovi.

Bogu hvala, vsem, ki to berete pa blagoslovljene velikonočne praznike!



(1) Več o aferi Watergate tukaj in o Charlesu Colsonu tukaj

F. J. Haydn: Sedem poslednjih Zveličarjevih besed

•  Uvod - Maestoso ed adagio

•  Sonata I - Largo /  Pater, dimitte illis, quia nesciunt quid faciunt / Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.

• Sonata II - Grave e cantabile / Hodie mecum eris in Paradiso / Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.

•  Sonata III - Grave / Mulier, ecce filius tuus /  Žena, glej tvoj sin!

•  Sonata IV - Largo / Deus meus, Deus Meus, ut quid dereliquisti me? /Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?

• Sonata V - Adagio / Sitio / Žejen sem.

• Sonata VI - Lento /  Consummatum est / Izpolnjeno je. 

• Sonata VII - Largo /In manus tuas, Domine, commendo spirituale meum / Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.

• Il terremoto / Potres 

 
Izvajalec:  Katalonski komorni orkester

Dirigent: Antoni Ros-Marbà


Posneto leta 1965 v cerkvi Naše Gospe Pédrakbès v Barceloni. 

Veliki petek 2019

V ponedeljek, 15. aprila letos, je svet šokirala vest, da je prišlo v svetovno znani pariški katedrali Notre-Dame do požara, ki je to znamenito cerkev dodobra poškodoval. Že naslednji dan se je na spletnih omrežjih pojavila Reuterjeva fotografija poškodovane cerkve, v kateri se je še vedno iskrilo in kadilo, na sliki pa izstopa križ, ki je ostal  nepoškodovan. 

Na spletnih omrežjih so se ob tem dogodku pojavile različne reakcije, med drugim tudi tale, ki jo je objavil znani psihoanalitik Roman Vodeb:

Navedeni dokaz za neobstoj Boga ni pravzaprav nič novega. Dokazi te vrste se standardno pojavljajo ob različnih nesrečah, trpljenju ljudi in podobnem. V zvezi s tem je John Blanchard zapisal: "Če ima človek prenizko predstavo o Bogu, pa ima prav gotovo previsoko mnenje o samem sebi."* Humanistično pranje možganov v slogu, da je človek merilo vsega (le kateri človek bi to lahko bil, Adolf Hitler ali npr. mati Terezija?) je v našem svetu postavilo človeka na prestol, Boga pa brcnilo v koš za smeti. Ljudje ne razumejo dveh stvari: kaj je Božja svetost in kaj človeška grešnost. Če je ob koncu stvarjenja veljalo: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro," (1Mz 1,31a) se je potem to dramatično spremenilo. Greh prvih ljudi, zapeljanih s strani hudiča, je porušil  red v stvarstvu. Zlo je torej prej dokaz za obstoj hudiča, kot za neobstoj Boga. Kakor hruška ne rodi jabolk ali češenj, tako grešniki ne rojevajo pravičnih, ampak grešnike. Zato pravi avtor Žalostink: "Milost Gospodova je, da nismo pokončani, ker je njegovo usmiljenje neizčrpno." (Žal 3,22) Bog človeku ničesar ne dolguje; če bi upošteval le svojo pravičnost, bi lahko vse skupaj pogubil.

Požar v neki cerkvi je zelo slab dokaz za neobstoj Boga. Bog ni dal nobenega zagotovila, da ne bo prihajalo v cerkvah do požarov. Še več, Bog tudi ni dal nobenega ukaza za gradnjo cerkva, niti ni povedal, kakšen naj bo njihov videz in oprema. Gre za stavbe, ki so nastale iz praktičnega razloga, da bi se  v njih zbirali kristjani k bogoslužjem. Edina stavba, ki je nastala po Božjem naročilu, je bil tempelj v Jeruzalemu, pa tudi za tega ni dal Bog nobenega zagotovila, da bo večno trajal, ampak ravno nasprotno: "Ne zanašajte se na varljive besede, češ: 'GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj je to.' Ker pa ste zdaj počeli vsa tista dejanja, govori GOSPOD, in niste poslušali, čeprav sem vam govoril, še in še govoril, in ne odgovorili, čeprav sem vas klical: 14 bom storil tej hiši, na katero je priklicano moje ime in na katero se vi zanašate, in kraju, ki sem ga dal vam in vašim očetom, kakor sem storil Šilu." (Jer 7,7.13.14) Tempelj, ki je bil zgrajen po Božjem ukazu in v skladu z njegovimi navodili, so nato porušili Babilonci, čisto na koncu  Rimljani, danes pa imajo na njegovem mestu svoje svetišče muslimani.

Kristjani pravzaprav niti nimamo zemeljskega svetišča, kakor ga je imela starozavezna cerkev. Mi danes vstopamo v drugačno svetišče, ki je duhovno in nebeško: "Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo." (Heb 10,19-22) Pokriti del jeruzalemskega templja se je delil na dva dela, sveto in najsvetejše. Oba dela je ločevala zavesa. Za zaveso, torej v najsvetejše, kjer je bila posebej izpostavljena prisotnost Boga, je smel stopiti edino veliki duhovnik, pa še ta le enkrat letno, na veliki spravni dan. Ko je pred manj kot dva tisoč leti naš Gospod umrl na križu, se je zgodil čuden dogodek: "In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal." (Mr 15,38. Cf. Mt 27,51) S tem se nam je odprla neposredna pot v odrešenje.

Kot sem že navedel, se človekov problem imenuje greh, grešni ljudje pa rojevajo grešne potomce. Grešnik ne more zdržati v Božji prisotnosti, zanj je to gromozanska muka. Greh je kot cepivo, s katerim smo cepljeni proti Bogu. Ko sta prva človeka zgrešila, sta se skrila (cf. 1Mz 3,8 ss.). Toda pred Bogom se ne moremo skriti. Lahko sicer bežimo v deloholizem, alkoholizem, drogo, ateizem, celo v religijo in še več religije, a zbežati se ne da. Nekega dne nam bo Bog izstavil račun (cf. Rim 14,12): "Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7b)  Ljudje različno razmišljajo o peklu. Jean-Paul Sartre je izjavil, da so pekel drugi (ljudje), mnogi teologi menijo, da je pekel določeno območje (ne v topografskem smislu) popolne Božje odsotnosti, sam pa menim, da se tudi pogubljeni grešniki nahajajo v prisotnosti Boga. Za Božjega otroka je Božja prisotnost okrepčilo in osvežitev,  za otroka pogubljenja pa nekaj skrajno motečega in bolečega.   Pa še nekaj, pekel ni prostor v vesolju, ampak stanje.

Toda pozor! Obstaja dobra novica, veselo oznanilo za padli človeški rod, ki se glasi:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)Apostol Pavel je s tem v zvezi izjavil: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Bog je pripravil načrt za rešitev grešnikov. Njegov Sin Jezus Kristu se je učlovečil, živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu in pretrpel sramotno smrt na križu. S tem dejanjem je opravil enkratno daritev, žrtev in zadostitev za grehe sveta. Naš žrtvenik je kalvarijski križ, naš veliki duhovnik in obenem žrtev pa sam Božji Sin. On, naš veliki duhovnik nam je, kot je že zgoraj navedeno, odprl zagrinjalo, ki nas je ločevalo od svetega Boga. On je tudi edini srednik med Bogom in ljudmi, srednik nove in boljše zaveze, kot je bila stara (cf. 1Tim 2,5. Heb 8,6. 9,15). Zato  avtor Pisma Hebrejcem spodbuja kristjane, naj se mu približamo z gostovostjo vere in s čistim srcem, saj nas je On opral naših grehov.

V angleščini se današnji praznični dan imenuje Good Friday, dobri petek. Res je dober, saj je tudi naš Bog dober, kajti na ta dan je Jezus, Božje jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36), prevzel nase ves greh svojega ljudstva. Njemu hvala na veke.

Veliki četrtek - postavitev Gospodove večerje

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh 24 in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." 25 Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." 26 Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. (1Kor 11, 23-26)

Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: "Vzemite, jejte, to je moje telo." 27 Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: "Pijte iz njega vsi. 28 To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov."  (Mt 26,26-28)

Naš Gospod Jezus Kristus je pri zadnji večerji vzpostavil obhajanje zakramenta, ki mu pravimo sveto obhajilo ali Gospodova večerja. S  tem zakramentom se ukvarjajo kar štirje anglikanski členi vere, ki opredeljujejo njegov pomen. 

28. O Gospodovi večerji 

Gospodova večerja ni le znamenje medsebojne ljubezni, ki so jo dolžni imeti kristjani med sabo, ampak zakrament naše odkupitve po Kristusovi smrti. Tistim, ki ga upravičeno, vredno in z vero zaužijejo, je kruh, ki ga lomimo, deležnost Kristusovega telesa, podobno je blagoslovljeni kelih deležnost Kristusove krvi. Nauk o transubstanciaciji (premeni bistva kruha in vina) pri Gospodovi večerji se ne da dokazati iz Svetega pisma, ampak je v nasprotju s čistim naukom Pisma, saj sprevrača naravo zakramenta in je povzročil vzpon mnogih praznoverij. Kristusovo telo se pri Večerji daje, jemlje in zauživa samo na nebeški in duhovni način. Sredstvo, po katerem se prejme in zaužije Kristusovo telo v Večerji, je vera.  

29. Hudobni, ki so deležni Gospodove večerje, ne zauživajo Kristusovega telesa 

Hudobni in tisti brez žive vere sicer fizično in vidno »z zobmi grizejo« (kot pravi sveti Avguštin) zakrament Kristusovega telesa in krvi. Taki vseeno niso deležni Kristusa, ampak z jedenjem in pitjem tega tako zelo pomenljivega znamenja ali zakramenta, sami nase kličejo obsodbo. 

30. O zauživanju pod obema podobama 

Keliha našega Gospoda se ne sme odrekati laikom. Po Kristusovi postavitvi in zapovedi se morata vsem kristjanom enako podeljevati obe sestavini Gospodovega zakramenta.

31. O Kristusovi daritvi, dokončani na križu
Kristusova žrtev, ki je bila izvršena enkrat, je popolna odkupnina, sprava in zadostitev za vse grehe sveta, tako izvirni kot osebne. Poleg te ene same zadostitve ne obstaja nobena druga. Posledično so govorice o mašnih daritvah, pri katerih naj bi mašnik daroval Kristusa za žive in mrtve, da bi bili le-ti odrešeni muk in krivde, bogokletne zgodbice in nevarna prevara. 

Triumf in križ

Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. 29 Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev 30 in jima rekel: "Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! 31 Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: 'Gospod ga potrebuje.‹'" 32 Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. 33 Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: "Zakaj odvezujeta oslička?" 34 Rekla sta: "Gospod ga potrebuje." 35 In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. 36 Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

37 Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:

"Blagoslovljen kralj,

ki prihaja v Gospodovem imenu!

V nebesih mir

in slava na višavah!"

39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: "Učitelj, pograjaj svoje učence." 40 In odvrnil jim je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili."     (Lk 19,28-40

Cvetna nedelja je dan, ki je v naših krajih znan predvsem po blagoslovu različnega zelenja, mnogokrat povezanega v lične butarice, včasih pa že kar v nekakšen snop hlodov. To naj bi bilo v spomin na Jezusov kraljevski vhod v Jeruzalem, nekaj dni pred obsodbo na smrt. Ker je šlo predvidoma za palmove veje, se ta nedelja imenuje v latinščini Dominica in palmis.  Bodi dovolj  vesele cvetlične simbolike, kajti pod njo se skrivata trnje in bridkost, ki sta sledila kraljevskemu razpoloženju prve cvetne nedelje. 

Ko je Jezus zadnjikrat v svojem zemeljskem življenju prispel v Jeruzalem, oziroma prijezdil na oslu, ga je tam pričakala množica učencev, najbrž v pričakovanju skorajšnjega nastopa Božjega kraljestva.  Prisotni so mu polagali plašče na pot, s čimer so mu priznali vdanost kot vladarju. Drugi evangelisti omenjajo tudi (palmove) veje, s katerimi so mu ljudje mahali in jih polagali  na pot. Videti je bilo kot triumf. Seveda so se tudi tu takoj našli  nepogrešljivi farizeji, ki jih je  ta spektakel vznejevoljil, še bolj pa jih je najbrž zmotilo omenjanje Tistega, ki prihaja v Gospodovem imenu (cf. Ps 118,26). zato so mu rekli, naj "umiri žogico" in pograja svoje preveč navdušene učence. Toda on je farizejem odgovoril z oblastjo, ki jo je imel kot So-stvarnik vesoljstva. Psalmist David je zapisal: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok." (Ps 19,2) Zato pravi Gospod, da bodo kamni vpili, če učenci umolknejo, kajti vse stvarstvo je tisto, ki oznanja njegovo slavo. Vprašanje je, kako so si te besede razlagali farizeji. Če bi jih pravilno razumeli, zagotovo ne bi bili med tistimi, ki so čez nekaj dni Gospoda slave poslali v smrt.

Temu dogodku so sledili mučni dnevi, ki so doživeli kulminacijo na dan, ko je bil naš Gospod predan v smrt. Triumfalnemu vstopu v Jeruzalem je sledila sramotna smrt na križu. Takrat je neka druga množica  vpila: "Križaj ga!"  So bili med tisto drugo množico tudi ljudje, ki so ga poveličevali ob prihodu v Jeruzalem? Morda, vendar o tem  ne vemo nič določnega. Toda smrti na križu je sledil še večji triumf od tistega na cvetno nedeljo: vstajenje. To dejanje je bilo dokaz, da Jezusova smrt ni bila nesmiselna. Prinesla nam je odpuščanje grehov, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je Jezus priskrbel popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo.

Ali veruješ vanj?

Beseda obsodbe in odrešenja

Ko pride Božja beseda do nas, njegove zapovedi ne delujejo le kot obsodba.  Njegova beseda govori o odrešenju, ki ga je pripravil za naše najgloblje padce - on uredi izhod.   

~Timothy W. Massaro

Ob zadovoljstvu nad sabo

Takoj ko začutimo zadovoljstvo, da smo dosegli določen napredek na poti posvečenosti,  je več kot potrebno, da se spokorimo in izpovemo, da je vsa naša pravičnost kot umazana cunja. 

~Dietrich Bonhoeffer 

 

Avguštin o Sredniku

Srednik med Bogom in ljudmi pa je moral imeti na sebi nekaj, kar je bilo podobno človeku, da bi ne bil, če bi bil v obojem podoben Bogu, predaleč od ljudi, in bi potemtakem ne bil mogel biti srednik[...]

Resnični sodnik pa, ki si ga v svojem skrivnem usmiljenju pokazal in poslal, da bi se iz njegovega zgleda učili prave ponižnosti, srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, se je postavil med umrljive grešnike in neumrljivega Pravičnega, z ljudmi umrljiv, z Bogom pravičen, da bi - ker sta plačilo za pravičnost življenje in mir - po svoji z Bogom zvezani pravičnosti izničil smrt opravičenih brezbožnikov, smrt, ki je hotel, da  mu bodi skupna z njimi. Ta je bil pokazan svetim starega zakona, da bi se zveličali po veri v njegovo prihodnje trpljenje, prav kakor se zveličujemo mi po veri v preteklo. Zakaj kolikor je človek, toliko je srednik, kolikor je Beseda, ni srednik, ker je enak Bogu, Bog pri Bogu in obenem z njimi en Bog. 

(Sv. Avguštin) 

Vir: Avrelij Avguštin, Izpovedi, Mohorjeva družba, Celje 1991. S. 241.

Prednost nove zaveze

"Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, 12 je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje. 13 Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, 14 koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.

15 Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino."

 (Heb 9,11-15)

Martin Luther je v zvezi z zgornjo perikopo izjavil, da je za njeno pojasnitev potrebno razumevanje  celotnega Pisma Hebrejcem. Na eni strani je govor o starem, na drugi pa o novem duhovništvu. Starozavezno duhovništvo je bilo namreč vezano na materialno področje, saj se je nanašalo na uporabo konkretnih predmetov, kot so bili tempelj, oltar, obredno posodje ter na posebne obrede, žrtvene živali in kar je še takega.  Novo duhovništvo je vezano na duhovno stvarnost: nebeški tempelj, nebeški oltar in duhovne žrtve. Nova zaveza ne pozna službe zemeljskega velikega duhovnika (s tem se rimski katoličani najbrž ne bi strinjali, saj je rimski papež po njihovo summus pontifex). 

Jezusovo delo na križu je edinstveno. On ni stopil v zemeljski tempelj, da bi žrtvoval kozle, vole in druge živali, ki jih je predpisovala za žrtvovanje starozavezna postava. On je naš edini veliki duhovnik in hkrati žrtveni dar, Božje jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36).  Mnogi ljudje se danes pohujšujejo in zgražajo nad mislijo, da je Jezus Kristus s svojo krvjo očistil svoje ljudstvo greha. Toda tasti ljudje se ne pohujšujejo nad krvjo nedolžnih, ki se dnevno preliva ob splavih, ki jih izvajajo v porodnišnicah. Naš oltar je kalvarijski križ, na katerem je umrl naš Gospod, zapuščen od sveta in Boga Očeta. Nanj je bila izlita vsa Božja jeza, ki bi morala po pravici zadeti nas.  Žrtev Bogočloveka Jezusa Kristusa je tako edino zdravilo za naše grehe, ki varuje Božje ljudstvo pred večno kaznijo pekla.

Jezus Kristus je s svojo žrtvijo očistil našo vest mrtvih del, da bi mogli služiti živemu Bogu (cf. Heb 9,14).  On je srednik nove zaveze (cf. Heb 9,15) in  edini srednik med ljudmi in Bogom (cf. 1Tim 2,5).  Po njem prejmejo vsi, ki so poklicani, večno dediščino. Poklicani pa so tisti, ki jih je Bog  že vnaprej poznal, oziroma, kakor je pisano: "Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina[...] Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29.30)  Da, tako izgleda na kratko red odrešenja, kot ga je Bog izdelal  v svojem načrtu in ga uresničuje preko enkratne žrtve njegovega Sina. 

Obredi in žrtvovanja stare zaveze so že skoraj dva tisoč let mrtvi. Tempelj, znamenje Božje prisotnosti med njegovim ljudstvom je porušen. Vidnega oltarja, aronskega duhovništva, levitov  in obredov ni več.  Živimo v času milosti, ko pričakujemo drugi prihod Gospoda Jezusa. Hvala Bogu za obljubljeno dediščino, ki jo je On pripravil vsem, katere je sam poklical in za katere je Kristus dejansko umrl!

Prednost križa

Križ ne sme biti le na vrhu seznama naših teoloških prioritet. Biti mora v središču vseh naših teoloških prioritet. 

~Burk Parsons

 

Zakaj je Jezus Kristus tako kontroverzna oseba?

John MacArthur odgovarja na vprašanje, zakaj je Jezus Kristus tako kontroverzna oseba, z Jezusovimi besedami. Jezus je namreč izjavil o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Taka trditev pa je za sodobnega postmodernega človeka, ki verjame v nešteto resnic,  hud  prestopek... 

Kaj je evangeljska postava?

Postava pravi: "Naredi! Izvrši! Izpolni!"  Evangelij pravi: "Narejeno! Izvršeno! Izpolnjeno!" Evangeljska postava je torej oksimoron, nekaj takega kot leseno železo ali zelenjavno meso.

Kaj želi Bog zate

Kristjani se velikokrat sprašujemo, kaj želi Bog za nas. O tem govori Ligon Duncon v pridigi, ki jo lahko slišite v zgornjem videu.  Svetopisemski odlomek, ki ga je razložil, se nahaja v Pismu Efežanom 3,14-19.