Triumf in križ

Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. 29 Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev 30 in jima rekel: "Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! 31 Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: 'Gospod ga potrebuje.‹'" 32 Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. 33 Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: "Zakaj odvezujeta oslička?" 34 Rekla sta: "Gospod ga potrebuje." 35 In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. 36 Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

37 Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:

"Blagoslovljen kralj,

ki prihaja v Gospodovem imenu!

V nebesih mir

in slava na višavah!"

39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: "Učitelj, pograjaj svoje učence." 40 In odvrnil jim je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili."     (Lk 19,28-40

Cvetna nedelja je dan, ki je v naših krajih znan predvsem po blagoslovu različnega zelenja, mnogokrat povezanega v lične butarice, včasih pa že kar v nekakšen snop hlodov. To naj bi bilo v spomin na Jezusov kraljevski vhod v Jeruzalem, nekaj dni pred obsodbo na smrt. Ker je šlo predvidoma za palmove veje, se ta nedelja imenuje v latinščini Dominica in palmis.  Bodi dovolj  vesele cvetlične simbolike, kajti pod njo se skrivata trnje in bridkost, ki sta sledila kraljevskemu razpoloženju prve cvetne nedelje. 

Ko je Jezus zadnjikrat v svojem zemeljskem življenju prispel v Jeruzalem, oziroma prijezdil na oslu, ga je tam pričakala množica učencev, najbrž v pričakovanju skorajšnjega nastopa Božjega kraljestva.  Prisotni so mu polagali plašče na pot, s čimer so mu priznali vdanost kot vladarju. Drugi evangelisti omenjajo tudi (palmove) veje, s katerimi so mu ljudje mahali in jih polagali  na pot. Videti je bilo kot triumf. Seveda so se tudi tu takoj našli  nepogrešljivi farizeji, ki jih je  ta spektakel vznejevoljil, še bolj pa jih je najbrž zmotilo omenjanje Tistega, ki prihaja v Gospodovem imenu (cf. Ps 118,26). zato so mu rekli, naj "umiri žogico" in pograja svoje preveč navdušene učence. Toda on je farizejem odgovoril z oblastjo, ki jo je imel kot So-stvarnik vesoljstva. Psalmist David je zapisal: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok." (Ps 19,2) Zato pravi Gospod, da bodo kamni vpili, če učenci umolknejo, kajti vse stvarstvo je tisto, ki oznanja njegovo slavo. Vprašanje je, kako so si te besede razlagali farizeji. Če bi jih pravilno razumeli, zagotovo ne bi bili med tistimi, ki so čez nekaj dni Gospoda slave poslali v smrt.

Temu dogodku so sledili mučni dnevi, ki so doživeli kulminacijo na dan, ko je bil naš Gospod predan v smrt. Triumfalnemu vstopu v Jeruzalem je sledila sramotna smrt na križu. Takrat je neka druga množica  vpila: "Križaj ga!"  So bili med tisto drugo množico tudi ljudje, ki so ga poveličevali ob prihodu v Jeruzalem? Morda, vendar o tem  ne vemo nič določnega. Toda smrti na križu je sledil še večji triumf od tistega na cvetno nedeljo: vstajenje. To dejanje je bilo dokaz, da Jezusova smrt ni bila nesmiselna. Prinesla nam je odpuščanje grehov, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je Jezus priskrbel popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo.

Ali veruješ vanj?