V ponedeljek, 15. aprila letos, je svet šokirala vest, da je prišlo v svetovno znani pariški katedrali Notre-Dame do požara, ki je to znamenito cerkev dodobra poškodoval. Že naslednji dan se je na spletnih omrežjih pojavila Reuterjeva fotografija poškodovane cerkve, v kateri se je še vedno iskrilo in kadilo, na sliki pa izstopa križ, ki je ostal nepoškodovan.
Na spletnih omrežjih so se ob tem dogodku pojavile različne reakcije, med drugim tudi tale, ki jo je objavil znani psihoanalitik Roman Vodeb:
Navedeni dokaz za neobstoj Boga ni pravzaprav nič novega. Dokazi te vrste se standardno pojavljajo ob različnih nesrečah, trpljenju ljudi in podobnem. V zvezi s tem je John Blanchard zapisal: "Če ima človek prenizko predstavo o Bogu, pa ima prav gotovo previsoko mnenje o samem sebi."* Humanistično pranje možganov v slogu, da je človek merilo vsega (le kateri človek bi to lahko bil, Adolf Hitler ali npr. mati Terezija?) je v našem svetu postavilo človeka na prestol, Boga pa brcnilo v koš za smeti. Ljudje ne razumejo dveh stvari: kaj je Božja svetost in kaj človeška grešnost. Če je ob koncu stvarjenja veljalo: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro," (1Mz 1,31a) se je potem to dramatično spremenilo. Greh prvih ljudi, zapeljanih s strani hudiča, je porušil red v stvarstvu. Zlo je torej prej dokaz za obstoj hudiča, kot za neobstoj Boga. Kakor hruška ne rodi jabolk ali češenj, tako grešniki ne rojevajo pravičnih, ampak grešnike. Zato pravi avtor Žalostink: "Milost Gospodova je, da nismo pokončani,
ker je njegovo usmiljenje neizčrpno." (Žal 3,22) Bog človeku ničesar ne dolguje; če bi upošteval le svojo pravičnost, bi lahko vse skupaj pogubil.
Požar v neki cerkvi je zelo slab dokaz za neobstoj Boga. Bog ni dal nobenega zagotovila, da ne bo prihajalo v cerkvah do požarov. Še več, Bog tudi ni dal nobenega ukaza za gradnjo cerkva, niti ni povedal, kakšen naj bo njihov videz in oprema. Gre za stavbe, ki so nastale iz praktičnega razloga, da bi se v njih zbirali kristjani k bogoslužjem. Edina stavba, ki je nastala po Božjem naročilu, je bil tempelj v Jeruzalemu, pa tudi za tega ni dal Bog nobenega zagotovila, da bo večno trajal, ampak ravno nasprotno: "Ne zanašajte se na varljive besede, češ: 'GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj je to.' Ker pa ste zdaj počeli vsa tista dejanja, govori GOSPOD, in niste poslušali, čeprav sem vam govoril, še in še govoril, in ne odgovorili, čeprav sem vas klical: 14 bom storil tej hiši, na katero je priklicano moje ime in na katero se vi zanašate, in kraju, ki sem ga dal vam in vašim očetom, kakor sem storil Šilu." (Jer 7,7.13.14) Tempelj, ki je bil zgrajen po Božjem ukazu in v skladu z njegovimi navodili, so nato porušili Babilonci, čisto na koncu Rimljani, danes pa imajo na njegovem mestu svoje svetišče muslimani.
Kristjani pravzaprav niti nimamo zemeljskega svetišča, kakor ga je imela starozavezna cerkev. Mi danes vstopamo v drugačno svetišče, ki je duhovno in nebeško: "Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo." (Heb 10,19-22) Pokriti del jeruzalemskega templja se je delil na dva dela, sveto in najsvetejše. Oba dela je ločevala zavesa. Za zaveso, torej v najsvetejše, kjer je bila posebej izpostavljena prisotnost Boga, je smel stopiti edino veliki duhovnik, pa še ta le enkrat letno, na veliki spravni dan. Ko je pred manj kot dva tisoč leti naš Gospod umrl na križu, se je zgodil čuden dogodek: "In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal." (Mr 15,38. Cf. Mt 27,51) S tem se nam je odprla neposredna pot v odrešenje.
Kot sem že navedel, se človekov problem imenuje greh, grešni ljudje pa rojevajo grešne potomce. Grešnik ne more zdržati v Božji prisotnosti, zanj je to gromozanska muka. Greh je kot cepivo, s katerim smo cepljeni proti Bogu. Ko sta prva človeka zgrešila, sta se skrila (cf. 1Mz 3,8 ss.). Toda pred Bogom se ne moremo skriti. Lahko sicer bežimo v deloholizem, alkoholizem, drogo, ateizem, celo v religijo in še več religije, a zbežati se ne da. Nekega dne nam bo Bog izstavil račun (cf. Rim 14,12): "Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7b) Ljudje različno razmišljajo o peklu. Jean-Paul Sartre je izjavil, da so pekel drugi (ljudje), mnogi teologi menijo, da je pekel določeno območje (ne v topografskem smislu) popolne Božje odsotnosti, sam pa menim, da se tudi pogubljeni grešniki nahajajo v prisotnosti Boga. Za Božjega otroka je Božja prisotnost okrepčilo in osvežitev, za otroka pogubljenja pa nekaj skrajno motečega in bolečega. Pa še nekaj, pekel ni prostor v vesolju, ampak stanje.
Toda pozor! Obstaja dobra novica, veselo oznanilo za padli človeški rod, ki se glasi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)Apostol Pavel je s tem v zvezi izjavil: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Bog je pripravil načrt za rešitev grešnikov. Njegov Sin Jezus Kristu se je učlovečil, živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu in pretrpel sramotno smrt na križu. S tem dejanjem je opravil enkratno daritev, žrtev in zadostitev za grehe sveta. Naš žrtvenik je kalvarijski križ, naš veliki duhovnik in obenem žrtev pa sam Božji Sin. On, naš veliki duhovnik nam je, kot je že zgoraj navedeno, odprl zagrinjalo, ki nas je ločevalo od svetega Boga. On je tudi edini srednik med Bogom in ljudmi, srednik nove in boljše zaveze, kot je bila stara (cf. 1Tim 2,5. Heb 8,6. 9,15). Zato avtor Pisma Hebrejcem spodbuja kristjane, naj se mu približamo z gostovostjo vere in s čistim srcem, saj nas je On opral naših grehov.
V angleščini se današnji praznični dan imenuje Good Friday, dobri petek. Res je dober, saj je tudi naš Bog dober, kajti na ta dan je Jezus, Božje jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36), prevzel nase ves greh svojega ljudstva. Njemu hvala na veke.
Požar v neki cerkvi je zelo slab dokaz za neobstoj Boga. Bog ni dal nobenega zagotovila, da ne bo prihajalo v cerkvah do požarov. Še več, Bog tudi ni dal nobenega ukaza za gradnjo cerkva, niti ni povedal, kakšen naj bo njihov videz in oprema. Gre za stavbe, ki so nastale iz praktičnega razloga, da bi se v njih zbirali kristjani k bogoslužjem. Edina stavba, ki je nastala po Božjem naročilu, je bil tempelj v Jeruzalemu, pa tudi za tega ni dal Bog nobenega zagotovila, da bo večno trajal, ampak ravno nasprotno: "Ne zanašajte se na varljive besede, češ: 'GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj, GOSPODOV tempelj je to.' Ker pa ste zdaj počeli vsa tista dejanja, govori GOSPOD, in niste poslušali, čeprav sem vam govoril, še in še govoril, in ne odgovorili, čeprav sem vas klical: 14 bom storil tej hiši, na katero je priklicano moje ime in na katero se vi zanašate, in kraju, ki sem ga dal vam in vašim očetom, kakor sem storil Šilu." (Jer 7,7.13.14) Tempelj, ki je bil zgrajen po Božjem ukazu in v skladu z njegovimi navodili, so nato porušili Babilonci, čisto na koncu Rimljani, danes pa imajo na njegovem mestu svoje svetišče muslimani.
Kristjani pravzaprav niti nimamo zemeljskega svetišča, kakor ga je imela starozavezna cerkev. Mi danes vstopamo v drugačno svetišče, ki je duhovno in nebeško: "Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo." (Heb 10,19-22) Pokriti del jeruzalemskega templja se je delil na dva dela, sveto in najsvetejše. Oba dela je ločevala zavesa. Za zaveso, torej v najsvetejše, kjer je bila posebej izpostavljena prisotnost Boga, je smel stopiti edino veliki duhovnik, pa še ta le enkrat letno, na veliki spravni dan. Ko je pred manj kot dva tisoč leti naš Gospod umrl na križu, se je zgodil čuden dogodek: "In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal." (Mr 15,38. Cf. Mt 27,51) S tem se nam je odprla neposredna pot v odrešenje.
Kot sem že navedel, se človekov problem imenuje greh, grešni ljudje pa rojevajo grešne potomce. Grešnik ne more zdržati v Božji prisotnosti, zanj je to gromozanska muka. Greh je kot cepivo, s katerim smo cepljeni proti Bogu. Ko sta prva človeka zgrešila, sta se skrila (cf. 1Mz 3,8 ss.). Toda pred Bogom se ne moremo skriti. Lahko sicer bežimo v deloholizem, alkoholizem, drogo, ateizem, celo v religijo in še več religije, a zbežati se ne da. Nekega dne nam bo Bog izstavil račun (cf. Rim 14,12): "Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7b) Ljudje različno razmišljajo o peklu. Jean-Paul Sartre je izjavil, da so pekel drugi (ljudje), mnogi teologi menijo, da je pekel določeno območje (ne v topografskem smislu) popolne Božje odsotnosti, sam pa menim, da se tudi pogubljeni grešniki nahajajo v prisotnosti Boga. Za Božjega otroka je Božja prisotnost okrepčilo in osvežitev, za otroka pogubljenja pa nekaj skrajno motečega in bolečega. Pa še nekaj, pekel ni prostor v vesolju, ampak stanje.
Toda pozor! Obstaja dobra novica, veselo oznanilo za padli človeški rod, ki se glasi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)Apostol Pavel je s tem v zvezi izjavil: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Bog je pripravil načrt za rešitev grešnikov. Njegov Sin Jezus Kristu se je učlovečil, živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu in pretrpel sramotno smrt na križu. S tem dejanjem je opravil enkratno daritev, žrtev in zadostitev za grehe sveta. Naš žrtvenik je kalvarijski križ, naš veliki duhovnik in obenem žrtev pa sam Božji Sin. On, naš veliki duhovnik nam je, kot je že zgoraj navedeno, odprl zagrinjalo, ki nas je ločevalo od svetega Boga. On je tudi edini srednik med Bogom in ljudmi, srednik nove in boljše zaveze, kot je bila stara (cf. 1Tim 2,5. Heb 8,6. 9,15). Zato avtor Pisma Hebrejcem spodbuja kristjane, naj se mu približamo z gostovostjo vere in s čistim srcem, saj nas je On opral naših grehov.
V angleščini se današnji praznični dan imenuje Good Friday, dobri petek. Res je dober, saj je tudi naš Bog dober, kajti na ta dan je Jezus, Božje jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36), prevzel nase ves greh svojega ljudstva. Njemu hvala na veke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar