[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga
svet, je naša vera. 5 Kdo premaga svet, če ne tisti,
ki veruje, da je Jezus Božji Sin.
6 Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z
vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica. 7 Trije namreč pričujejo: 8 Duh in voda in kri. In to troje je
zedinjeno. 9 Če sprejmemo že človeško pričevanje, je Božje pričevanje
večje, kajti pričevanje Boga je to, da je pričeval za svojega Sina.
10 Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne
veruje, ga je naredil za lažnivca, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je
Bog pričeval za svojega Sina. 11 Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal
večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. 12 Kdor ima Sina, ima
življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja. (Jn 5,4-12)
Zmage, o kateri pripoveduje zgornja perikopa, se ne da doseči z orožjem, kakršno uporablja svet. Niti klasično niti jedrsko orožje je ni sposobno izbojevati. Vse te stvari poseduje svet in je v tem pogledu veliko močnejši od nas. Tudi vidna cerkev je v preteklosti za dosego svojih ciljev pogosto uporabljala orožje tega sveta. Pa ne le orožje, tudi orodje. Slednje uporablja še danes, na primer različne metode »evangeliziranja, razne psihološke tehnike in marketinške prijeme, s katerimi skuša manipulirati. Toda vse to je od sveta in tistega, ki ga Jezus imenuje »vladar tega sveta« (cf. Jn 12,31. 14,30. 16,11). Edino orožje, ki nam more prinesti zmago nad svetom, je naša vera v Jezusa Kristusa, križanega za naše grehe in obujenega za naše opravičenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). V njem, ne v kakem spovedniku, imamo popolno odpuščanje vseh grehov (cf. Apd 2,38. Apd 5,31. Apd 13,38. Apd 26,18. Ef 1,7. Kol 1,14).
Bog sam je pričeval za svojega Sina Jezusa Kristusa. To Božje pričevanje lahko kristjan prejme, oziroma prejema po veri. Kristus je, kot pravi Janez, prišel z vodo in krvjo (cf. 1Jn 5,6). Voda označuje Janezov krst, ko je nebeški Oče javno potrdil svojega Sina: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17b) Kri pomeni tisto kri, ki jo je Jezus prelil na križu za odpuščanje grehov. Sveti Duh vtiskuje v srca izvoljenih čudovito Božje pričevanje o Gospodu Jezusu Kristusu. To pričevanje nas nenehno uči in spominja, da imamo v Božjem Sinu večno življenje. Jezus je naša edina pot, resnica in življenje (cf. Jn 14,6). Zato nas Gospod na drugem mestu opominja: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13.14) S tem v zvezi pravi Janez v zgornjem besedilu, da poseduje večno življenje tisti, ki ima Božjega Sina, kdor pa nima Božjega Sina, ta nima večnega življenja, ampak drvi po široki poti pogubljenja. Pot ni tesna, ker bi bila fizično težavna in naporna ter bi zahtevala mnogo dobrih del, duhovnih vaj in odrekanj, ampak zato, ker je naravnemu človeku brez nadnaravne Božje milosti nemogoče verovati, da je vera v križanega in vstalega Jezusa Kristusa edini način, ki nam prinaša dar večnega življenja. Križani Kristus je še danes Judom spotika in poganom norost, vsem poklicanim pa Božja modrost in moč (cf. 1Kor 23.24).
Zmage, o kateri pripoveduje zgornja perikopa, se ne da doseči z orožjem, kakršno uporablja svet. Niti klasično niti jedrsko orožje je ni sposobno izbojevati. Vse te stvari poseduje svet in je v tem pogledu veliko močnejši od nas. Tudi vidna cerkev je v preteklosti za dosego svojih ciljev pogosto uporabljala orožje tega sveta. Pa ne le orožje, tudi orodje. Slednje uporablja še danes, na primer različne metode »evangeliziranja, razne psihološke tehnike in marketinške prijeme, s katerimi skuša manipulirati. Toda vse to je od sveta in tistega, ki ga Jezus imenuje »vladar tega sveta« (cf. Jn 12,31. 14,30. 16,11). Edino orožje, ki nam more prinesti zmago nad svetom, je naša vera v Jezusa Kristusa, križanega za naše grehe in obujenega za naše opravičenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). V njem, ne v kakem spovedniku, imamo popolno odpuščanje vseh grehov (cf. Apd 2,38. Apd 5,31. Apd 13,38. Apd 26,18. Ef 1,7. Kol 1,14).
Bog sam je pričeval za svojega Sina Jezusa Kristusa. To Božje pričevanje lahko kristjan prejme, oziroma prejema po veri. Kristus je, kot pravi Janez, prišel z vodo in krvjo (cf. 1Jn 5,6). Voda označuje Janezov krst, ko je nebeški Oče javno potrdil svojega Sina: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17b) Kri pomeni tisto kri, ki jo je Jezus prelil na križu za odpuščanje grehov. Sveti Duh vtiskuje v srca izvoljenih čudovito Božje pričevanje o Gospodu Jezusu Kristusu. To pričevanje nas nenehno uči in spominja, da imamo v Božjem Sinu večno življenje. Jezus je naša edina pot, resnica in življenje (cf. Jn 14,6). Zato nas Gospod na drugem mestu opominja: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13.14) S tem v zvezi pravi Janez v zgornjem besedilu, da poseduje večno življenje tisti, ki ima Božjega Sina, kdor pa nima Božjega Sina, ta nima večnega življenja, ampak drvi po široki poti pogubljenja. Pot ni tesna, ker bi bila fizično težavna in naporna ter bi zahtevala mnogo dobrih del, duhovnih vaj in odrekanj, ampak zato, ker je naravnemu človeku brez nadnaravne Božje milosti nemogoče verovati, da je vera v križanega in vstalega Jezusa Kristusa edini način, ki nam prinaša dar večnega življenja. Križani Kristus je še danes Judom spotika in poganom norost, vsem poklicanim pa Božja modrost in moč (cf. 1Kor 23.24).
Naj da Bog vsem, ki se prištevamo k njegovemu ljudstvu, milost stanovitnosti, da bomo do konca vztrajali na tesni poti, ki je pot zmage v našem Gospodu Jezusu Kristusu, tiste, ki še ne hodijo po tej poti, pa naj privede nanjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar