"GOSPOD rešuje"

 

Opis Gospodovega  rojstva, kot je zapisan v Evangeliju po Mateju (Mt 1,18-25), je krajši in manj znan  kot Lukov, vsebuje pa nekatere  podrobnosti, ki jih pri Luku ne najdemo, vendar  na tem mestu ne bo govora  o omenjenih podrobnostih.

Osrednje sporočilo Matejeve pripovedi je stavek: "Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21) 

Zakaj ravno ime Jezus, saj je bilo to ime v tistem času tako pogosto, da je   v isti ulici zagotovo živel vsaj nekdo z istim imenom?  V Svetem pismu je ime zelo pomembna stvar, saj z imenom zaznamujemo določene lastnosti osebe. Pogostnost ali redkost imena tu ne igra nobene vloge. Tudi Jožefov je bilo  v tistem času veliko (prvi s tem imenom se pojavi v 1. Mojzesovi knjigi), pa Marij tudi (prva, ki se omenja,  je bila  Mojzesova sestra). Ime Jezus pomeni: "GOSPOD (JHVH), pomagaj!", "GOSPOD rešuje", "GOSPOD, reši!" ali "GOSPOD je rešitev" (Vir: SSP - študijska izdaja). Že v imenu je bilo torej naznačeno, zakaj je prišel Jezus na svet, zato  torej lahko rečemo, da je v imenu Jezus zajeto bistvo evangelija: Jezus je  prišel na svet, da svoje ljudstvo odreši grehov. 

Kdo je njegovo ljudstvo? V etničnem smislu je bil Jezus nedvomno Jud, torej pripadnik izvoljenega  Božjega ljudstva, toda znano je, da ga to ljudstvo kot celota nikoli ni sprejelo: "V svojo lastnino je prišla (Beseda, Logos, torej Kristus; op. Dizma), toda njeni je niso sprejeli. (Jn 1,11) Kdor Jezusa ne sprejema, ne sodi v njegovo ljudstvo, ne glede na spol, raso, jezik, narodnost, svetovni nazor, veroizpoved ali karkoli drugega. "Tistim pa, ki so jo (Besedo, Logos, torej Kristusa; op. Dizma) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) 

V Nedelu z dne 19. decembra smo lahko na strani 4 v intervjuju z ljubljanskim nadškofom Antonom Stresom prebrali naslednje: "Zame osebno je božič praznik Božje solidarnosti z nami. Da je Bog postal človek, pomeni, da mu ni vseeno za nas. Je tudi praznik človekovega dostojanstva. Bog je postal človek in to ni majhna stvar. To pomeni, da smo vsi ljudje Božji sinovi in hčerke" (podkrepil Dizma). Z večino povedanega se lahko strinjam, nikakor pa ne s tistim, kar sem podkrepil. Sveto pismo nikjer ne govori o splošnem Božjem otroštvu vseh ljudi. Celo za rimsko cerkev pred 2. vatikanskim koncilom bi bila to nezaslišana herezija. To ni evangeljsko sporočilo, ampak njegova popolna razvodenitev. Zadnjič sem nekje na internetu prebral pritožbo neke ateistke, da se ji ne zdi  prav, da bi Bog zanjo umrl. Z logičnega stališča tistega, kar je povedal dr. Stres,  bi bila  ta oseba prisilno Božja hči. Ni na nas, da bi za Boga posvajali  oziroma nanovo rojevali ljudi tega sveta, ampak, da svetu prinašamo evangeljsko sporočilo. Kaj se je torej zgodilo z nadškofovim geslom: "Vse zaradi evangelija?" Razblinilo se je v splošno bratstvo in sestrstvo vseh ljudi, kar poznajo tudi prostozidarji in  še kdo. Božja beseda je popolnoma jasna in nedvoumna glede tega, komu pripada Božje otroštvo in kdo so resnično bratje in sestre v Kristusu, namreč tisti, ki jih je Bog prerodil  "s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu." (Tit 3,5b) "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22) 

Še na eno zanimivo idejo, oziroma na šopek idej iz rimskih logov sem naletel. V reviji Reporter z 20. decembra letos je bil objavljen zanimiv  intervju z duhovnikom Pavlom Juhantom. Naj navedem nekaj cvetk s strani 51: "Ko sem bil v Ameriki, kjer je kar enajst tisoč sekt, sem samo v eni hiši videl šest različnih vernikov. Spoznanje o Bogu pa je tako preprosto. Truditi se moraš (podkrepil Dizma) le za ljubezen, dobroto, odpuščanje in mir. Zadošča deset zapovedi, šest resnic in osem blagrov. V njih je vsa resničnost življenja." Fantastično! 11.000 sekt? Jih je morda šel prečastiti štet? In v eni hiši je bilo kar šest različnih vernikov. Prav rad bi videl šest istih vernikov pod eno streho. Poznam pojem troedinosti, za šestedinost pa še nisem slišal. Spoznanje o Bogu je res lahko preprosto,  a ne vedno. Meniti, da obstaja nek bog, ki menda dobro plačuje, hudo pa kaznuje, še ni spoznanje o Bogu!  Niti najmanj se tudi ne  strinjam  s tem, da se moraš truditi za to in ono. "Truditi se moraš!" ni evangelij, ampak zapoved, postava. Tudi deset zapovedi ni evangelij, ampak čista postava. Enako osem blagrov, naj se to sliši še tako čudno. Nihče tega ni sposoben izpolnjevati. Bi pa izpostavil šesto od "šestih resnic", ki jih najdemo v katoliških katekizmih: "Da je milost Božja za zveličanje potrebna." Za duhovnike, ki tako radi govorijo o tem, da je bistvo krščanstva postati boljši človek, da smo vsi ljudje bratje in sestre in da je treba le delati to ali ono, potem  pa bomo vsi pririnili vsaj do vic, (torej do še enega rimskega izuma!) bi bilo zelo zdravo, koristno in zveličavno, da dobro premislijo to šesto resnico! Brez Božje milosti se nihče ne zveliča, oziroma, kot je rekla že preprosta žena iz Stare zaveze: "[Z]akaj po svoji moči človek ne pride kvišku." (1Sam 2,9b CHR) Postava ni dana zato, da bi se mi lahko po njej zveličali, ampak zato, da bi po njej spoznali vso težo greha, oziroma, kot je povedal Pavel (pa ne Juhant, ampak apostol): "Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh." (Rim 3,20) Spoznanje greha pa ni ravno dobra novica, evangelij, čeprav je tudi to za zveličanje nujno potrebno. Zakaj bi se  sploh človek odreševal, če ne ve, čemu? 

Vse Jezusovo življenje je bilo podrejeno določenemu cilju. Ta cilj je bil, da z žrtveno smrtjo na križu odreši "svoje ljudstvo", oziroma, kot je to na kratko povzel Pavel: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) On je "GOSPOD, ki rešuje". Predreformacijska cerkev in njeni svečeniki nam ponujajo starozavezne in svoje zapovedi, ceremonije in  prepovedi, skratka postavo, zadnje čase pa tudi obilo humanizma (in renesanse). Po postavi se še nihče nikoli ni odrešil, ker je še nihče nikoli ni mogel v celoti izpolnjevati. Razen Kristusa.  Z njim je nastopil nov čas: "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Edino v njem, "kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21b) 

Pripadaš njegovemu ljudstvu?

Blagoslovljen božič!

"Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega.  Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika,  nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.  Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo." 

(Tit 3,3-7)

Poznati Jezusa

Lekcionarji dajejo v adventnem času velik poudarek na vlogi Janeza Krstnika, ki je bil Gospodov predhodnik. Napovedovala sta  ga je preroka Izaija (cf. Iz 40,3) in Malahija (cf. Mal 3,1a. 23. ).  

Glas o Janezu Krstniku se je širil naokrog, zato so ga prišli predstavniki duhovnikov in levitov vprašat, če ni morda on Mesija. Poglejmo si torej dialog, ki se je razvil: 

"Priznal je: 'Jaz nisem Mesija.' 'Kaj torej? Si mar Elija?' so ga vprašali. 'Ne, tudi to nisem,' jim je rekel. 'Ali si prerok?' 'Ne,' je odgovoril. Rekli so torej: 'Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?' Dejal je:

'Jaz sem glas vpijočega v puščavi:

zravnajte Gospodovo pot,

kakor je rekel prerok Izaija.'" (Jn 1, 21-23)

Ko je priznal, da ni Mesija, so ga vprašali, če je morda Elija. To pa zato, ker so bili Judje prepričani, da se bo pred Mesijevim prihodom  dobesedno vrnil prerok Elija. Zato je Janez zanikal, da bi bil dobesedni Elija, torej tisti, ki je bil vzet v nebo (cf. 2Kr 2,1-11). Janez je sicer opravljal Elijevo poslanstvo, vendar v drugačnih okoliščinah. Dogodek, opisan v odlomku iz Jn 1 se je zgodil že na začetku, ali natančneje, prvi teden Jezusove učiteljske službe. Ravno zato je Janez v nadaljevanju odgovoril: "Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate." (Jn 1,26) S temi besedami je meril na Jezusa, Mesija. 

V takratnih okoliščinah je bilo seveda nemogoče, da bi ljudje poznali Jezusa, saj je šele začel z javnim delovanjem. Zanimivo pa je, da tudi v naslednjih treh letih Jezusovega javnega delovanja, nihče ni zares poznal Jezusa, celo najožji krog njegovih učencev ne. Šele po njegovem vstajenju so dejansko doumeli, za kaj je šlo pri vsem skupaj: "Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma." (Lk 24,45)

Poznati Jezusa pomeni neskončno več, kot vedeti nekaj podatkov o njem. Gospod je ob neki priložnosti rekel zbranemu ljudstvu: "Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke." (Jn 10, 26-28) Mi lahko veliko vemo o Jezusu, toda vse to védenje nima nobenega smisla ali haska, če mu ne verjamemo, ga ne poslušamo in ne hodimo za njim. Mnogi ljudje, npr. tisti italijanski agronom, ki piše neke knjige o Jezusu,  imajo Jezusa za pravljično bitje, drugi,  kot je bil npr.  Ernest Renan, ga imajo za heroja,  muslimani ga smatrajo za preroka,  spet naslednji, ki se sicer  kitijo s krščanskim imenom pa ga imajo za nekakšen vrh v svojem  panteonu, ki ga poleg njega sestavljajo še Marija ter drugi svetniki in še kakšen pooblaščeni vidni "namestnik" na  zemlji. Vsi, ki tako govorijo, ne poslušajo njegovega glasu. To pa zato, ker niso izmed njegovih ovc. Tako védenje seveda nima nobene zveličavne vrednosti.

Kdor  res pripada  Kristusu, hodi za njim in ga nobena sila ne more iztrgati iz njegovih rok. Tak tudi dejansko pozna Jezusa. Si med njimi?

Božično-novoletni koncerti MePZ Cantate

Predavanje Trubar in turško vprašanje

VABILO na društveni študijski večer

Vabimo vas na študijski večer z naslovom:

   Trubar in »turško vprašanje«.

Dogodek bo v sredo, 22. decembra 2010 ob 19. uri v Trubarjevi hiši kulture, Ljubljana, vhod iz Stritarjeve ulice 7.

Predaval bo dr. Jonatan Vinkler. Na okrogli mizi bodo sodelovali tudi drugi člani pripravljalnega odbora študijskih večerov, moderiral pa bo dr. Božidar Debenjak.

 Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

Si ali nisi?

 Ko se je Janez Krstnik zaradi politično nekorektnih izjav, oziroma zaradi verbalnega delikta na račun Heroda Antipa znašel v ječi, ga je obšel dvom. Razmišljal je približno takole: "Če je Jezus res Mesija, zakaj me ne reši iz ječe? Zakaj dopušča, da me bodo obglavili? Tu nekaj ne more biti v redu." Zato je poslal dva učenca k Jezusu z vprašanjem: "Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?" (Mt 11,2-10) 

Gre za vprašanje, ki se v različnih oblikah pojavlja tudi danes. Kdo je sploh ta Jezus? Zakaj ni Bog poslal Odrešenika že prej, zakaj je tako dolgo odlašal? Zakaj se Jezus še ni vrnil? Zakaj Bog dopušča, da njegovi ljudje še danes trpijo v različnih delih sveta in so  ponekod preganjani podobno kot Janez Krstnik?

Jezus je Janezovim odposlancem odgovoril: "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:  slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni (cf. Iz 26,19.29,18. 35,5.6. 42,7.18. 53,4.), ubogim se oznanja evangelij (cf. Iz 61,1)  in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,4b-6) Jezus je s prostim  navajanjem iz knjige preroka Izaija in z dejstvom, da so se  na njem te prerokbe uresničevale,  sporočil Janezu, da je pravi in naj ne čaka drugega.

Janezu je bila, kot zadnjemu preroku Stare zaveze, mesijanska prihodnost le megleno poznana. Sam Jezus je o njem rekel: "Ta je tisti, o katerem je pisano: 

Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, 

ki bo pripravil tvojo pot pred teboj." (Mt 11,10)

Janez Krstnik se je zavedal, da je Mesijev predhodnik, a si je Mesija drugače predstavljal, zato je podvomil.  Ravno zato  ga je Gospod blago opomnil z besedami: "Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,6)

Zgornji blagi opomin velja vsem, ki jim  Jezus Kristus kot Mesija iz kateregakoli razloga ni všeč. Za ene je pretrd, za druge premehak, za nekatere prezgoden, za druge prepozen,  za nekoga preveč enostaven, za drugega preveč zapleten, spet za koga tretjega  popolnoma nestvaren...  Toda, Bog ima svoj način delovanja, svoj tajming in svoje odločitve. On je glede vsega  suveren.
Po preroku Izaiju nam govori: 

"To vaše sprevračanje!

Mar je lončar cenjen kakor glina,

da bi mogel izdelek reči o izdelovalcu:

'Ni me izdelal,'

ali lonec reči lončarju:

'Ničesar ne razume.'"  (Iz 29,16)

Dejstvo je, da umrljivi človek ne more odločati o tem, kakšen naj bo Bog in kako naj ravna, razen če si ga ne ustvari po svoji podobi, le da potem nima opravka z Bogom, ampak z malikom.  To je približno tako, kot bi izdelek iz zgornjega navedka hotel odločati o tem, kakšen naj bo izdelovalec.

Živimo v času milosti, ki je bolj dostopna kot v Janezovem času, saj je evangelij, ki je bil takrat še vedno bolj v sencah in predpodobah, sedaj v polnosti razodet. Bistvo evangelija pa je: "On [Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja". (Rim 4,25)  Apostol Peter je rekel: "[P]o njem [po Kristusu, op. Diz.] se vam oznanja odpuščanje grehov.  In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Pa ne le v Mojzesovi, ampak v katerikoli postavi!  Kristus je naše opravičenje. 

Veruješ vanj? Si opravičen-a?

Beseda označuje več vrst kožnih bolezni.so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; 6 in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad meno

Znamenja časa

Evangeljski odlomek na 2. adventno nedeljo je v tradicionalnem lekcionarju vzet iz Lukovega evangelija 21,25-33.

Odlomek govori o drugem Kristusovem prihodu in o znamenjih, ki ga bodo napovedovala. V zgodovini je bilo že veliko primerov izračunavanja in ugibanja časa Kristusovega drugega prihoda, ki so se doslej, kar je očitno, vsa izjalovila. Vsi napovedovalci tega dogodka so pozabili na naslednje Jezusove besede: "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.  Pazíte in bedite,ker ne veste, kdaj pride ta čas!" (Mr 13,32.33) Dejstvo je, da za ta dan ne vemo.

Po drugi strani vseeno nismo čisto brez informacij v zvezi z drugim Kristusovim prihodom.

Jezusov drugi prihod bo javen, in ne skriven, kakor pravijo dispenzacionalisti. Pred Kristusovim prihodom bodo določena znamenja na nebesnih telesih, na zemlji pa bo velika stiska in strah. Stiske, o kateri je govora, bo deležna tudi cerkev: nobeno skrivno vnebovzetje cerkve se ne bo izvršilo, kot obljubljajo dispenzacionalisti in razne "Left Behind" štorije. 

Dandanes delajo ljudje  paniko ob pričakovanju tega, kar naj bi prišlo na svet. Deležni smo atomskih groženj in groženj z globalnim segrevanjem (le od kod potem  sedanji sneg, če se zemlja segreva?), grozi nam svetovni terorizem, gospodarstvo ne deluje, kot bi moralo... So to znamenja časa? Jezus pravi: "Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo." (Lk 21,29-31) V naslednji vrsti pa nas opozori, da bo rod, ki bo doživel začetek teh stvari, doživel tudi njegov drugi prihod.

Znamenja časa gor ali dol, Kristus pričakuje od svojega ljudstva, da bo ob vsakem času pripravljeno na njegov drugi prihod. Apostol Peter nas spodbuja: "Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita. Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost."(2Pt 3,10-13) 

"Amen, pridi Gospod Jezus!" (Raz 22,20b)

Zanimivo okolje za "Alelujo" iz Händlovega Mesija

Dogodek se je zgodil v Philadelphiji pred malo več kot dvema tednoma.

Charles Wesley: Slavna je ljubezen Božja

Love Divine, All Loves Excelling. Poje zbor katedrale v Wellsu

Slavna je ljubezen Božja
iz nebes do nas prišla.
Draga blagovest nam tvoja 
 vse bogastvo, milost da.
Kristus, ti si venec slave,
čista si ljubezen sam,
nas izpelji iz skušnjave,
v srca se naseli nam.

Vdihni v naše duše znova
dih ljubezni, milosti.
Polno mero blagoslova
in pokoja daj nam ti.
Kadar duša v zmotah blodi,
k stranpotem srce teži,
ti na poti vere vodi
srca nam do konca dni.

Pridi znova nas napolnit,
Odrešitelj milostni!
Pridi v tempelj nam poklonit
dar življenja in moči.
K tebi molimo vsi voljno,
tvoji luči služimo.
Čudežno ljubezen tvojo
z radostjo opevamo.

Vse popolno si ustvaril,
ljubiš nas kot svojo last.
Nam rešitev si podaril,
tebi dajemo vso čast.
Nas iz slave k slavi novi
vodiš s svojo milostjo,
tvoji čakamo sinovi,
nas obdaj s pravičnostjo.


Besedilo je vzeto iz pesmarice Pojte Gospodu novo pesem, duhovne himne in pesmi za čaščenje. Nashville-Ljubljana 2000. Pesem št. 637. 

Zopet je tu advent

Na cerkveno leto gledam kot na nekaj zelo praktičnega, kajti upoštevanje posameznih obdobij, kot so adventni, božični, velikonočni čas itn.  je zelo dober didaktičen pripomoček za reden pouk in poglabljanje v veri.

Zelo dolgo mi ni šlo v glavo, zakaj imajo tradicionalni protestantski lekcionarji za 1. adventno nedeljo za evangeljsko berilo  predvideno ravno branje   iz Mt 21,1-13. Besedilo navidez nima zveze z drugim Kristusovim prihodom, ampak govori o Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem in njegovem očiščevanju jeruzalemskega templja, kar se je zgodilo v dneh pred njegovo smrtjo na križu in njegovim vstajenjem. Gre torej za tematiko cvetne nedelje. 

Seveda mi je bilo jasno, da snovalci lekcionarja tega niso naredili kar tako na slepo. Torej so morali videti v tem odlomku nekaj več kot le opis Jezusovega zmagoslavnega vstopa v Jeruzalem in dogodkov, ki so sledili. Gre torej za predpodobo drugega, slavnega Kristusovega prihoda. 

Tedaj ne bo jezdil na oslu, ampak: "Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega." (Mt 24,27) Ob prvem prihodu je Jezus vstopil v Jeruzalem, po drugem prihodu se bo nebeški Jeruzalem spustil na novo  zemljo: "Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več.  Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.  In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.'" (Raz 21,1-4) O tem mestu je pisano: "Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja." (Raz 21,27) Pred Bogom ni nobena stvar dovolj čista. (cf. Job 15,14.15). Te čistosti nam ne more zagotoviti nobena pobožna vaja, nobeno dobro delo. Vsa naša čistost je edino v Gospodu Jezusu Kristusu (Raz 7,14. 12,11). 

Vzporednica Jezusovemu očiščevanju templja (cf. Mt 21,12-13) bo poslednja sodba. Nekoč sem nekje prebral besede: "Kdor nima Jezusa za Odrešenika, ga bo imel za sodnika." Končujem z Jezusovimi besedami, kajti za vsakega, ki  to bere, je še čas:  "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej." (Mt 7,13).Vrata pa je On osebno, saj pravi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil". (Jn 10,9)

Deset devic

"Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.  Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.  Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.  Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.  Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: 'Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!' Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.   Nespametne so rekle preudarnim: 'Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!' Toda preudarne so odvrnile: 'Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!' Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel  ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: 'Gospod, gospod, odpri nam!'  On pa je odgovoril: 'Resnično, povem vam: Ne poznam vas!' Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!"  (Mt 25,1-13)

Prilika o desetih devicah, od katerih je bilo pet nespametnih, pet pa preudarnih, sodi med bolj poznane Jezusove prilike. 

Za okvir te prilike je Jezus izbral tradicionalno judovsko svatbo, kakršne so bile v navadi v njegovem času. Ženin in njegovi spremljevalci so odšli z njegovega doma v nevestin dom, kjer je potekal poročni obred. Ta se je pogosto odvijal ponoči. Zatem so se svatje odpravili na ženinov dom, kjer je potekala poročna gostija. Device v priliki predstavljajo družice, ki naj bi poleg ostalih pričakale ženina v svečanem špalirju. Svetilke, ki so omenjene, so najbrž bakle, ki so bile narejene tako, da so  v olju  namočili cunjo in jo ovili na en konec palice. Take bakle so lahko svetile več ur. Ženin iz prilike je Jezus Kristus. Bog se v Stari zavezi na več mestih razodeva kot "mož" svojega izvoljenega ljudstva (cf. Iz 54,5.6. Enako se Jezus razodeva kot ženin (cf. Mt 9,14.15).

Zdaj pa pojdimo k specifičnostim zgornje zgodbe. Zgodba se začne tako, da so  se preudarne device, ki so šle ženinu nasproti, založile z rezervno količino olja, nespametne pa tega niso storile. Ženin ni prišel ob pričakovanem času, zato so vse skupaj zaspale. Tedaj pa, glej, presenečenje! Ženin je končno prispel, a bakle so že dogorevale. Preudarne device nespametnim niso posodile od svojega olja, da ne bi tudi one ostale brez njega, zato so ga bile slednje primorane iti kupit k prodajalcem. Ta zamuda jih je stala vstopa v svatbeno dvorano. Če bi šlo v zgodbi za običajno svatbo, se kaj takega zagotovo ne bi zgodilo. Četudi ženinu zamuda petih družic morda ne bi bila povšeči, se zagotovo ne bi zgodilo, da bi jim rekel: "Ne poznam vas, ostanite zunaj," ali kaj podobnega. Toda naša prilika govori o nečem drugem.

1. Prilika se nanaša na dan, ko pride Gospod "v slavi sodit žive in mrtve," kot izpovedujemo v nikejsko-carigrajski veroizpovedi. 
2. Vidna cerkev ni idealna družba, ampak srečamo v njej tudi osebke, ki niso nanovo rojeni, oziroma ljudi, ki hlinijo vero, o čemer govori  tudi prilika o ljuljki  (cf. Mt 13,24-35). Nespametne device predstavljajo prav to skupino navideznih kristjanov.
3. Gospod s svojim prihodom "zamuja" in mnogi so prepričani, da  preveč zamuja, zato ne verjamejo vanj. Apostol Peter pravi:  "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: 'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2 Pt 3, 3.4) Tu ne govori ravno o "tistih zunaj", ampak predvsem o "tistih znotraj". Ampak ti niso zares znotraj, saj pravi Gospodo o njih: "Ne poznam vas!" (Mt 25,12)  O "tistih znotraj" je namreč rečeno: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a) 
4.  Kristusov drugi prihod bo nenaden in presenetljiv dogodek. Zgodil se bo, ko ga bomo ali bodo najmanj pričakovali.
5. V nekem (najbrž rimsko-katoliškem) komentarju  te prilike sem bral, da so bile nespametne device zavržene, ker niso imele dobrih del. Ne, nihče se ne bo odrešil po dobrih delih, temveč  je resnica ravno nasprotna: odrešeni delajo dobra dela.
6. Gospod nas v tej priliki  spodbuja k budnosti, enako kot apostol Pavel, ki nas spodbuja: "Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni." (1Tes 5,5b.6)
    

Spomin na žrtve prometnih nesreč

Svečke za žrtve prometnih nesreč

Grozljiva statistika, prometna varnost v Sloveniji še naprej slaba. Ob dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč v soboto zvečer prižiganje sveč po vsej državi.

........

"Smrt ali poškodba v prometni nesreči je nenaden, silovit in travmatičen dogodek, ki ima dolgotrajen ali celo trajen vpliv na življenje vse družine. Vsako leto se številu poškodovanih in trpečih zaradi izgube ljubljene osebe po vsem svetu prišteje več milijonov novih trpečih zaradi posledic prometnih nesreč,"poudarjajo pri Zavodu: "Svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč je tako odgovor na potrebo žrtev prometnih nesreč po javnem priznanju njihovega trpljenja in izgube."

.......

Dostop do celotnega članka v Žurnalu>>>>>>>>

Dostop do spletne strani Zavoda Varna pot >>>>

Dva primera vere

Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki oblastnik. Poklonil se mu je do tal in rekel: "Moja hči je pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo živela." Jezus je vstal in šel za njim, skupaj s svojimi učenci. Tedaj se mu je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove obleke.  Pri sebi je namreč rekla: "Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena." Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: "Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila." In žena je bila od tiste ure rešena. Ko je Jezus prišel pred oblastnikovo hišo ter videl piskače in razburjeno množico, je govoril: "Umaknite se, saj deklica ni umrla, ampak spi." Oni pa so se mu posmehovali. Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel jo je za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsem tistem kraju.    (Mt 9, 18-26)

Dvojni dogodek iz Matejevega evangelija je bolj na dolgo opisan v preostalih dveh sinoptičnih evangelijih (Mr 5,21-43 in Lk 8,40-56). Pri Marku in Luku tudi izvemo, da je bil omenjeni oblastnik, načelnih shodnice, in da mu je bilo ime Jair.

Oba primera imata en skupni imenovalec, to je vera dveh oseb. Jair je kot načelnik shodnice zagotovo užival precejšen vpliv v lokalnih judovskih krogih. S poklonom do tal (Marko in Luka pravita, da je pokleknil - le tako se je pravzaprav lahko dejansko poklonil do tal) je Jezusu izkazal božansko čaščenje, in hkrati  izrazil  iskreno vero, da bo deklica, živela, če bo Jezus  nanjo položil roko.

Približno v istem času se je dotaknila roba Jezusove obleke ženska, ki je trpela za menstrualnimi težavami. Kot omenjata preostala sinoptika, je za zdravnike potrošila vsa sredstva, s katerimi se je preživljala. S stališča Postave je bila obredno nečista, zaradi česar je bila izključena iz družbenega in javnega verskega življenja (cf. 3Mz 15,25-28). Zato  se je skrivoma dotaknila Jezusa, oziroma roba njegove obleke. Skladno s postavo je s tem dotikom prešla nečistost tudi na Jezusa, toda Jezus je večji od vsake nečistosti, on je tisti, ki čisti od nečistosti.  (cf. Mr 1,41).

Ko je Jezus prišel do mrtve oblastnikove hčere, jo je prijel za roko, s čimer se je po Mojzesovi postavi znova  obredno onečistil (cf. 3Mz 22.4. 4Mz 19,11), toda Jezus je tisti, ki je nečistost premagal, kajti on je  Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29).  

Vera, ki sta jo premogla načelnik shodnice in žena, ki je krvavela, ni bila nekaj, kar bi proizvedla sama iz sebe. Iz konteksta je razvidno, da ni šlo le  za  vero v ozdravljenje, ampak za nekaj, kar zlasti v Jairovem primeru ni imelo naravne osnove, kar je razvidno iz reakcije prisotnih žalovalcev, katerim je Jezus rekel, da deklica ni umrla, ampak da spi. On je veroval, ko z naravnega zornega kota ni bilo nobenega razloga za vero!

Ne morem se strinjati s komentarjem nove rimskokatoliške  "jeruzalemske" izdaje Nove zaveze, kjer pravi nekako tako, kot da je vera sama, ki naj bi jo proizvedla žena, na nek način ženi prinesla ozdravljenje. Stvar je prikazana tako, kot da  bi bila vera   pravzaprav posameznikovo dejanje, njegovo delo, ki zasluži plačilo. Ne, ne rešuje vera kot taka, ampak Božja milost preko vere, ki jo da Bog, pa najsi gre za zveličanje, telesno ozdravljenje, ali oboje hkrati (cf. Ef 2,8).

Hvala Bogu za njegov dar vere. Bog naj ga  vsem nakloni in v nas obilno pomnoži.

Ali je Jezus iz pravljice, ki si jo je izmislila cerkev?

 

Spletna stran ZvEŠ >>>>>>> 

Kaj komu?

Izrek: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega," (Mt 22,21b) je eden najbolj znanih Jezusovih izrekov, kar pa še ne pomeni, da je izven svojega konteksta tudi prav razumljen.

Določene svetopisemske vrstice so tako napisane, da  jih moremo  brez težav pravilno razumeti, četudi ne poznamo   konteksta, iz katerega so bile potegnjene. Lahko bi torej rekli, da stojijo same zase. Druge pa ne morejo stati same zase, ker se jih da na ta način napačno interpretirati, ali celo  zlorabiti, zato jih je treba postaviti v kontekst, iz katerega smo jih vzeli. Med take sodi tudi zgoraj citirani Jezusov izrek, ki ga najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Celoten dogodek je opisan v Mt 22,15-22.

Ko beremo evangelije, opazimo, da so imeli farizeji Jezusa kar naprej na piki. Glede na njegov odnos, ki ga je kazal do njihovega pojmovanja in izpolnjevanja Postave to pravzaprav sploh ni čudno. Da se ne bi preveč očitno izpostavili, so ob neki priložnosti poslali k njemu svoje učence, ki so bili po vsej verjetnosti pripravniki za vstop v bratovščino farizejev, da bi ga skušali z zelo  delikatnim vprašanjem. Zanimivo je, da so farizejske učence spremljali tudi herodovci (torej pristaši herodovske dinastije), ki so bili sicer zaradi popolnoma različnih političnih pogledov  sprti s farizeji. Herodovci so simpatizirali z Rimljani, farizeji pa so z njimi zgolj taktizirali, v resnici pa jih niso marali. Toda oboji so imeli na muhi Jezusa, zato  je v tem primeru enim in drugim  odgovarjala sklenitev kratke nenačelne koalicije.

Retorika, s katero so nagovorili Jezusa, je bila tako posladkana, da je bila že na prvi pogled neiskrena: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo." (v. 16) Kar štirje komplimenti v enem stavku! Nato so nadaljevali: "Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (v. 17) Za takratne Jude so bili davki precej žgoča zadeva, ker so bili, podobno kot ostali prebivalci provinc rimskega imperija,  podvrženi hudemu davčnemu vijaku. Mnogi Judje so bili tudi prepričani, da je  plačevanje davkov poganskemu vladarju v nasprotju z Božjo vladavino nad njegovim ljudstvom. Pred Jezusom je bilo torej kočljivo vprašanje: če bi odgovoril, da je cesarju dovoljeno plačevati davek, bi ga lahko pred patrioti vseh vrst očrnili kot kolaboranta,  če bi odgovoril, da ne, bi ga Rimljanom zatožili kot protidržavni element. Jezusa seveda niso mogli prevarati: "Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: 'Kaj me preizkušate, hinavci?  Pokažite mi davčni novec!'" (v. 18.19a) Povedal jim je tudi tisto, kar je mislil o njih. Verjamem, da so bili zelo začudeni, ko jim v nadaljevanju rekel, naj mu pokažejo davčni novec. Le kaj ima kovanec s tem, ali naj plačujejo davek cesarju ali ne? Vseeno so se odločili: "Dali so mu denarij." (v. 19b) Naslednje Jezusovo vprašanje ni bilo ravno tako za milijon denarijev: "Čigava sta ta podoba in napis?" (v. 20) Zato njegovi preizkuševalci niso imeli prav nobenih težav s pravilno rešitvijo: "Cesarjeva." (v. 21a) Nadaljevanje je splošno   znano: "Tedaj jim je rekel: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.'" (v. 21b) Rezultat tega pogovora je bil pričakovan: "Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli." (v. 22) 

Jezus je tu povedal vsaj troje:

1. Da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje eksplicitno povedal pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)
2. Ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema, kar je izrazil tudi v Jn 18,36.
3. Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, ko le-ta  ne začne igrati  boga.

Kaša iz Trubarja

Iz ultramontanskih krogov  zadnje čase spet prihajajo razni "klasični" rimski prosti spisi, ki omalovažujejo Trubarja in druge slovenske reformatorje. To ni nič novega, saj je podobno počel dr. Josip Gruden v  Zgodovini slovenskega naroda, ki jo je izdajal v letih  pred in med prvo svetovno vojno. In seveda mnogi drugi  iz rimskih logov.

Na dan reformacije je prišel s podobno bombico  na plan g. Robert Kaše, ki je na svojem blogu napisal prispevek z naslovom: "Tovariš Trubar, kakšna pa je bila pravzaprav vaša vloga v vsem tem?",  pričujoči spis, ki  ga  zdaj berete,  pa je odgovor na kašo, ki jo je skuhal g. Robert Kaše.

Najprej začne z odnosom Slovencev do Primoža Trubarja in reformacije, ki da je zelo zanimiv. To zanimivost podkrepi z dvema nasprotujočima si izjavama političarke in sociologa religije. Kot da je kaj nenavadnega, če politiki govorijo, kakor pač govorijo. Nekaj let nazaj so nas po politični liniji na dan reformacije na državni proslavi pitali s Hrenom, pa kaj? Smo preživeli. Tako bo tudi g. Kaše moral nekako preživeti z izjavami ministrice. In kje je zdaj ta zanimiv odnos Slovencev do Trubarja? To najbrž ve le avtor, ki je skuhal kašo iz Trubarja. Ali pa po njegovem mnenju živita na svetu le še dva Slovenca, oziroma še bolje, ena Slovenka in en Slovenec: Majda Širca in Marjan Smrke. Iz srca mu priznam pravico do tega mnenja. Glede sprostitve, ki naj bi je (ne) prinesla reformacija je pa res težko kaj tehtnega povedati, saj je štajerski Ferdinand (kasnejši  cesar sv. rimskega cesarstva  Ferdinand II.) sproščal ozračje z izganjanjem predikantov in "krivoverskih" učiteljev, kurjenjem "krivoverskih" bukev in z izgonom vseh njegovi vladarski katoliški in apostolski volji neposlušnih in neprilagodljivih. Ozračje je bilo torej sproščeno na prav zanimiv  in zelo rimski način...

Avtor dalje  v duhu nekakšnega nacionalizma in protiplemiškega resentimenta 19. stoletja,ugotavlja da so se "nove vere" oprijeli predvsem plemiški in nemško govoreči krogi, kar ni daleč od resnice.  So pa ti "grdi plemiški Nemci" pridno financirali književno delo  slovenskih protestantov.  Kmetje se iz "razrednih razlogov" v glavnem niso navduševali nad reformacijo,  oprijemali so se je  predvsem na posestvih, ki so pripadala bamberški, freisinški, brixenški in še kateri škofiji (če se že gre nacionalizem, naj   gre do konca) in še kakšni opatiji.

Strinjam se z g. Kašetom, da je Trubarjev Katekizem zahtevno teološko delo, ki ga takratni preprosti kmet ni mogel razumeti, pa celo danes, ko imamo posodobljen slovenski prevod , ga ne bi ravno uvrstil med dela, ki jih poleti prebiramo na plaži. Tukaj me g. Kaše spominja na tiste kranjske ozkosrčneže, ki so v Prešernovem času pesnika kritizirali, ker je pisal visoko poezijo, češ, da pohujšuje naše dobrosrčno ljudstvo, in da je treba za ljudstvo pisati preproste pesmice in povestice, izobraženci pa si lahko itak  privoščijo dela visoke kulture v nemščini. Ampak Prešeren je kljub negodovanju teh vplivnih, tudi cerkvenih krogov, pisal visoko poezijo. Le za koga? Tako je tudi Trubar pisal tudi za izobražence, čeprav so le-ti znali nemško in latinsko. Tako je oral ledino na področju oblikovanja slovenskega teološkega izrazoslovja. Očitno pa g. Kaše ne ve, ali pa noče vedeti, da  obsega približno dve tretjini Trubarjevega Abecednika (Abecedarium und der klein Catechismus In der Windischen Sprach) iz leta 1550 mali katekizem! Prav ta je bil namenjen  "mladim inu preprostim Slovencem." In še več podobnih katekizmov so napisali naši reformatorji! Poskrbljeno je bilo torej tudi za "gmajn folk". Avtor tudi vzdihuje, da so bili "Trubarjevi prešanci" zelo dragi. Seveda so bili. Tedaj so bili vsi prešanci izredno dragi, ne le Trubarjevi. Dalmatinov prešanec Sveto pismo je stal toliko kot par volov.

Avtor nato modro ugotavlja, da si Trubar ni izmislil slovenščine. Ob tej ugotovitvi sem se res od srca nasmejal. Tudi  Dante si ni izmislil italijanščine, pa ga Italijani vseeno cenijo. Z g. Kašetom in njegovimi slavističnimi znanci se tudi strinjam, da Trubar ni imel nobenih slavističnih ambicij. Res je. Dr. Gruden mu npr. očita, da nas je (Trubar) z uvedbo slovenščine kot posebnega knjižnega jezika ločil od drugih "Jugoslovanov". Torej ni imel niti jugoslavističnih, kaj šele kake slavistične ambicije. Pa slovenističnih tudi ne. Zanimali   so ga lubi Slovenci,  ne slovenistika ali slavistika. Zato je njegovo delo kolateralna korist za slovenski narod, zaradi česar se ga danes mnogi s spoštovanjem in hvaležnostjo  spominjajo, čeprav niso verni!

Ni res, da protestantizem ni prinesel nič, ampak je dal v pol stoletja kakih 50 knjig, med njimi kapitalno delo, to je prevod Svetega pisma. Protestantsko gibanje je tudi hotelo uvesti šolo v vsako faro. Štajerskemu Ferdinandu se lahko g. Kaše skupaj z vesoljno RKC zahvali, da je tako temeljito počistil z reformacijo, da na koncu res ni ostalo nič. Če se že  nekateri gredo nacionalizem in protifevdalni resentiment, naj bodo dosledni in priznajo, da je nemško govoreči vladar  zatrl reformacijo na Slovenskem. Isti možakar je bil potem zaslužen tudi za začetek tridesetletne vojne. 

Naslednja cvetka je trditev, da bi lahko  reformacija usodno razdelila slovenski narod na dva dela, ki bi se potem med sabo spopadla. V zgodovini se nikoli ne vprašamo, kaj bi bilo, če bi bilo, ampak, kaj je bilo. Vemo pa, da je pri usodnem razdeljevanju slovenskega naroda od 19. stoletja dalje participirala ravno protireformacijska rimska cerkev (če se že gremo nacionalizem bodimo  dosledni in  priznajmo, da je ta kljub svoji vesoljnosti v bistvu italijanska), vemo pa tudi, da je bila  njena vloga pri nacionalni razklanosti med drugo svetovno vojno zelo velika.

Glede politizacije Trubarja se popolnoma strinjam z avtorjem (tudi to sem že nekajkrat obsodil na tem blogu), zanjo pa so krivi tudi ljudje na desnici, ki so se Trubarju v veliki meri odrekli in ga prepustili nasprotni strani.  Strinjam se tudi, ko pravi, da ni bil Trubar revolucionar. Res ni bil revolucionar v jakobinskem ali boljševiškem smislu. Bil je revolucionar v Kristusovem smislu, ki je deloval z oznanjevanjem evangelija, ne z orožjem ter gorjačo. Ne vem, kaj si g. Kaše predstavlja pod pojmom svobodni duh, ko pravi, da protestanti nismo kaki svobodni duhovi. Svoboden sem v toliko, da mi papež  ali kaka vrhovna nuna Rode ne gleda pod kovter, sicer pa je res, da uživam tisto svobodo, h kateri nas je poklical Kristus: "Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti." (Gal 5,1) Apostol Peter pravi s tem v zvezi: "Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki." (1Pt 2,16)

In kaj potem, če je bil Trubar na začetku katoliški duhovnik? Protestantskih idej se zagotovo ni nalezel le pri katoliškem škofu, o katerem bi lahko rekli, da je bil katoliški v najbolj žlahtnem , ne pa v rimskem pomenu te besede. To pa zato, ker je bil osebno de facto reformiran!

Glede praznovanja dneva reformacije morda res marsikdo ne ve, kaj naj bi praznoval. Enako je pri drugih praznikih, zato predlagam, da vsakdo na te dneve praznuje tisto, kar želi. Ampak tega ljudi res ni treba učiti, kajne?

G. Kašetu ne branim, da slavi Slomška, ki ga tudi sam zelo cenim, saj bi bile brez prizadevanja  tega moža meje na Štajerskem gotovo drugačne, pa ne v našo korist (ne upam si  seveda reči, kako bi bile videti te drugačne meje).  Bojim pa se, da je celo ta mož za g. Kašeta "preširok", saj je bil eden redkih rimskih hierarhov, ki je v tistem času, ko so protestantsko stran pri nas na veliko demonizirali,  znal povedati tudi kaj lepega o Trubarju in protestantskih piscih. O Prešernu pa je za razliko od kranjskih ozkosrčnežev rekel, da je genij.

Ampak tudi Slomšek je začel pisati slovensko v "bohoričici", te pa si ni izmislil niti on niti Bohorič, ampak Trubar!  Torej bi ji morali reči trubarica. Lahko je sejati, kjer je drugi oral in žeti, kjer je drugi sejal. Pa tako brezpomemben je bil ta tovariš Trubar iz kaše, ki jo je skuhal g. Kaše, tako da ga je moral imenovani gospod vprašati: "Tovariš Trubar, kakšna pa je bila pravzaprav vaša vloga v vsem tem?"

"Gorečnost za tvojo hišo..."

V Jn 2, 13-22 imamo opisano Jezusovo prvo čiščenje Jeruzalemskega templja, ki se je zgodilo kmalu po začetku njegovega javnega delovanja. Pravzaprav ni šlo za čiščenje stavbe svetišča, ampak templju pripadajočega prostora, kamor je sodilo dvorišče poganov. Tam je potekala trgovina z rekviziti, potrebnimi za tempeljsko dejavnost, menjalci pa so menjali posvetni denar (s cesarjevo podobo) za tempeljske novce, potrebne za nakup žrtvenih živali. Živahna kramarska dejavnost, hrup in vpitje so motili zbranost  tistih bogaboječih poganov, ki so  prihajali na ta kraj, da bi počastili Boga (cf. Jn 12,20). Z Božjega stališča  tempelj ni bil namenjen samo Judom, ampak, kot je pisano:  "[M]oja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva." (Iz 56,7b) Jezus ni odobraval takega brezbrižnega ravnanja, zato je razgnal prodajalce in menjalce, pri čemer so se njegovi učenci spomnili, da je pisano: "Gorečnost za tvojo hišo me použiva." (Jn 2,17. Ps 69,10) 

Jezusova žrtvena smrt na križu je odpravila potrebo po vidnem templju, kakršen je bil jeruzalemski (cf. Mt 27,51). V novi zavezi dobi izraz tempelj širši pomen. Apostol Pavel pravi, da smo mi Božji tempelj, oziroma, da je naše telo  tempelj Svetega Duha (cf. 1Kor 3,16. 1Kor 6,19). Na drugem mestu pa pravi: "Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem se zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu. Vanj se z drugimi tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu." (Ef 2, 20-22)  Tudi Kristusova Cerkev je torej na nek način tempelj, v katerega se vzidavamo.

Toda vsaka stvar na tem svetu je pokvarljiva, tako tudi vidna cerkev. Skozi stoletja so vanjo pronicale tuje, poganske doktrine in prakse, ki nimajo s  Kristusovim naukom nobene zveze, ali mu celo nasprotujejo. Nastop reformatorjev: Wickliffa, Husa, Savonarole, Luthra,  Calvina, Cranmerja, Trubarja in mnogo drugih, bi lahko označili z besedami: "Gorečnost za tvojo hišo me použiva." Tem ljudem ni šlo niti denar niti za lastno slavo, ampak edino za Božjo slavo. Z vsem srcem so si prizadevali, da ljudem ponovno odkrijejo  evangelij milosti, kot je razodet v Božji besedi in ga je srednjeveška cerkev  skoraj popolnoma zameglila. Cerkev so hoteli očistiti  praznoverja, zlorab, pridobitništva ter nebibličnih naukov in praks. In kakšno nagrado so dobili na tem svetu? Hus, Savonarola  in Cranmer so goreli, Wickliffe je imel srečo, da si je našel vplivnega zaščitnika, podobno tudi Luther, Calvin in Trubar sta morala oditi na tuje... In še več  enakih , oziroma podobnih usod bi lahko našteli. Vse zavoljo evangelija. Pot evangelija - pot križa. Sledili so svojemu Gospodu, o katerem je pisano: "Gorečnost za tvojo hišo me použiva."

Prireditev ob dnevu reformacije na Rašici

Občina Velike Lašče,

Javni zavod Trubarjevi kraji in

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

vas vabijo

na

SLAVNOSTNO PRIREDITEV OB DNEVU REFORMACIJE

Z ODPRTJEM FOTOGRAFSKE RAZSTAVE

Andreja Perka

z naslovom

»TRUBAR – IZGNANEC«

-      doživetje in interpretacija Trubarjeve poti.

Slavnostni govornik bo minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič.

Prireditev bo na praznični dan,

v nedeljo, 31. oktobra, ob 19. uri,  

                                                                                                             

v galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji na Rašici.

V kulturnem programu sodeluje Velikolaška vokalna skupina.

Pogostitev:

Društvo za ohranjanje dediščine Gradež.

Vsi prav lepo vabljeni!

Vir: Javni zavod Trubarjevi kraji

Znamenja, čudeži, vera

Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.  (Jn 4,46-54)

Če delaš znamenja in čudeže, boš gotovo postal slaven. To se je zgodilo tudi Jezusu. Jezus je  delal znamenja in čudeže, da bi ljudje verovali vanj in v njegovo poslanstvo, ki ga je imel od Očeta,  ali pa preprosto iz sočutja do ljudi ki jih je srečeval in so bili v različnih stiskah. 

Kraljevi uradnik, ki je omenjen v zgornjem odlomku,  je bil po vsej verjetnosti poganski stotnik v službi Heroda Antipa. Mož, ki je imel bolnega sina,  je najbrž že posedoval določeno vero v Jezusa, da je naredil, ko je izvedel za Jezusovo prisotnost v Kani,  celih  32 kilometrov, kolikor približno znaša pot  od Kafarnauma do Kane. 

Toda, pozor, Jezusova reakcija na povabilo ni bila tisto, kar bi človek v takem primeru pričakoval. Uradniku je povedal lepo po pravici: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  (v.48)  Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli kaj nadnaravnega.  Pa bi res verovali? Ne verjamem, da bi verovali, ampak bi videli. Morda bi celo verjeli, ne moremo pa z zanesljivosti reči, da bi potem tudi dejansko verovali. Vera namreč ni to, kar nekdo vidi ali sliši, ampak je Božji dar (cf. Ef 2,8).  Da je uradnik verjel v Jezusove zmožnosti ozdravljanja, dokazuje tudi dejstvo, da ga je po začetnem hladnem tušu še enkrat poprosil, da bi šel z njim. Toda Jezus ga je le prijazno odslovil, češ, da je z njegovim sinom vse v redu, z njim pa ni šel. Kot pravi Pismo, je mož veroval besedi in odšel domov. Ko je videl sina ozdravljenega, je šele začel zares verovati. Ni več samo verjel, ampak je veroval, pa ne le on, ampak se je njegove vere "nalezla" vsa njegova družina. Zanimiva in čudovita so pota suverene Božje milosti. 

Naj Bog vsem podeli svoj milostni dar zveličavne vere. "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b)