Kaj komu?

Izrek: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega," (Mt 22,21b) je eden najbolj znanih Jezusovih izrekov, kar pa še ne pomeni, da je izven svojega konteksta tudi prav razumljen.

Določene svetopisemske vrstice so tako napisane, da  jih moremo  brez težav pravilno razumeti, četudi ne poznamo   konteksta, iz katerega so bile potegnjene. Lahko bi torej rekli, da stojijo same zase. Druge pa ne morejo stati same zase, ker se jih da na ta način napačno interpretirati, ali celo  zlorabiti, zato jih je treba postaviti v kontekst, iz katerega smo jih vzeli. Med take sodi tudi zgoraj citirani Jezusov izrek, ki ga najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Celoten dogodek je opisan v Mt 22,15-22.

Ko beremo evangelije, opazimo, da so imeli farizeji Jezusa kar naprej na piki. Glede na njegov odnos, ki ga je kazal do njihovega pojmovanja in izpolnjevanja Postave to pravzaprav sploh ni čudno. Da se ne bi preveč očitno izpostavili, so ob neki priložnosti poslali k njemu svoje učence, ki so bili po vsej verjetnosti pripravniki za vstop v bratovščino farizejev, da bi ga skušali z zelo  delikatnim vprašanjem. Zanimivo je, da so farizejske učence spremljali tudi herodovci (torej pristaši herodovske dinastije), ki so bili sicer zaradi popolnoma različnih političnih pogledov  sprti s farizeji. Herodovci so simpatizirali z Rimljani, farizeji pa so z njimi zgolj taktizirali, v resnici pa jih niso marali. Toda oboji so imeli na muhi Jezusa, zato  je v tem primeru enim in drugim  odgovarjala sklenitev kratke nenačelne koalicije.

Retorika, s katero so nagovorili Jezusa, je bila tako posladkana, da je bila že na prvi pogled neiskrena: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo." (v. 16) Kar štirje komplimenti v enem stavku! Nato so nadaljevali: "Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (v. 17) Za takratne Jude so bili davki precej žgoča zadeva, ker so bili, podobno kot ostali prebivalci provinc rimskega imperija,  podvrženi hudemu davčnemu vijaku. Mnogi Judje so bili tudi prepričani, da je  plačevanje davkov poganskemu vladarju v nasprotju z Božjo vladavino nad njegovim ljudstvom. Pred Jezusom je bilo torej kočljivo vprašanje: če bi odgovoril, da je cesarju dovoljeno plačevati davek, bi ga lahko pred patrioti vseh vrst očrnili kot kolaboranta,  če bi odgovoril, da ne, bi ga Rimljanom zatožili kot protidržavni element. Jezusa seveda niso mogli prevarati: "Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: 'Kaj me preizkušate, hinavci?  Pokažite mi davčni novec!'" (v. 18.19a) Povedal jim je tudi tisto, kar je mislil o njih. Verjamem, da so bili zelo začudeni, ko jim v nadaljevanju rekel, naj mu pokažejo davčni novec. Le kaj ima kovanec s tem, ali naj plačujejo davek cesarju ali ne? Vseeno so se odločili: "Dali so mu denarij." (v. 19b) Naslednje Jezusovo vprašanje ni bilo ravno tako za milijon denarijev: "Čigava sta ta podoba in napis?" (v. 20) Zato njegovi preizkuševalci niso imeli prav nobenih težav s pravilno rešitvijo: "Cesarjeva." (v. 21a) Nadaljevanje je splošno   znano: "Tedaj jim je rekel: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.'" (v. 21b) Rezultat tega pogovora je bil pričakovan: "Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli." (v. 22) 

Jezus je tu povedal vsaj troje:

1. Da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje eksplicitno povedal pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)
2. Ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema, kar je izrazil tudi v Jn 18,36.
3. Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, ko le-ta  ne začne igrati  boga.