Marija iz evangelijev

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja? 

Več v prispevku "Marija: Pepelka ali boginja?" na tej povezavi  >>>

Izvoljeni in poklicani

Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. 14 V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa. 15 Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo. 16 Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, 17 pa naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi. 

(2Tes 2,13-17)

V prvih dveh vrsticah našega odlomka (2Tes 2,13.14)  apostol Pavel zagotavlja vernikom v Solunu, preko njih pa vsem, ki verujemo v Jezusa Kristusa vernikom, da smo deležni popolnega odrešenja. Bog Oče nas je izvolil in poklical, Bog Sin deli svojo slavo s svojim ljudstvom, Bog Sveti Duh pa daje Božjemu ljudstvu svojo posvečujočo milost. Izvolitev je tisto, kar se je zgodilo pred stvarjenjem sveta (cf. Ef 1,4), nato pa nas je Bog poklical z učinkujočim klicem, torej s klicem, na katerega se ne moreš oglušiti. 

Vse to je lepo opisano v 7. členu  I. poglavja Kánonov dordrechtske sinode, kjer pravi:

Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji, izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne pravičnosti v greh,  izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene v Kristusu. Njega je od vekomaj določil za Srednika in Glavo izvoljenih ter za temelj odrešenja.                                                                                                          Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti  zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni;  z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo Besedo in Duhom  pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. S svojo močjo jih ohranja v občestvu s svojim Sinom, da bi jih nazadnje poveličal in tako pokazal svoje usmiljenje, v hvalo bogastva  svoje slavne milosti, kakor je pisano: "[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem." (Ef 1, 4-6) Na drugem mestu pa pravi: "Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,30)

 Omenjeni člen lepo opisuje proces posameznikovega spreobrnjenja, ki vsebuje izvolitev in vnaprejšnjo določitev, učinkujoči klic, ki ima za rezultat spreobrnjenje, opravičenje in posvečenje. Učinkujoči klic je suvereno delo Boga, ki preko evangeljskega oznanila v moči Svetega Duha pripravi posameznico ali posameznika k spreobrnjenju. Ta vrsta klica se razlikuje od splošnega klica ali splošnega povabila k spreobrnitvi, katerega so deležni mnogi, toda, kot je rekel Jezus: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 22,14) Veliko jih je deležnih splošnega klica, malo pa se jih na ta klic odzove. Teh "malo" so deležni učinkujočega klica. Takega klica se ne da zavrniti (cff. Jn 10,3.4. 26-29). 

Nauk o izvirnem grehu nas uči, da smo vsi ljudje po naravi mrtvi, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Bog pa nas je oživil preko svojega učinkujočega klica: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov [...] Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil." (Ef 2,1.4.5) Sveti Duh razsvetljuje um in prenavlja srca tistim, ki jih je Bog izvolil, tako da so voljni sprejeti evangelij kot od Boga razodeto resnico, Kristus pa postane predmet njihove ljubezni. 

V nadaljevanju spodbuja Pavel kristjane, da bi vztrajali v posredovani resnici in prosi Boga, da bi bili opogumljeni ter utrjeni v dobrem delu in besedi.  Preden zaključim, bi se ustavil pri 15. vrstici, kjer pravi: "Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo."  (Moji poudarki) Ta vrstica je za nas zanimiva zato, ker jo rimski katoliki in pravoslavni uporabljajo kot dokaz, da Sveto pismo ne vsebuje vse resnice, saj naj bi poleg svetopisemske resnice obstajala tudi resnica, ki so jo apostoli razodeli ustno, torej naj bi jo vernim izrazili z besedo. Vzemimo na primer nauk, da je koristno, ali celo potrebno častiti svete podobe, moliti k pokojnim svetnikom itn. Seveda se lahko popolnoma strinjamo, da Biblija ne vsebuje vsakega Jezusovega stavka ali vsake besede, ki so jo izrekli apostoli. Ne moremo pa se strinjati, da bi apostoli ukazali nekaj, kar je v nasprotju s Pismom, npr., da je potrebno častiti podobe, ali pa, da je potrebno verovati, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. V slednjem primeru gre za preveč pomembno podrobnost, da bi jo pisci Nove zaveze izpustili. In še več takih naukov obstaja (vice, mašna daritev, papeška nezmotljivost itn.). 

Seveda obstaja tudi tako izročilo, ki je povsem skladno z naukom Svetega pisma in to izročilo sprejemamo in spoštujemo. Sprejemamo torej vsak nauk, ki gre gladko skozi sito Svetega pisma. Naj vsemogočni Bog še mnogim podeli pravo spoznanje sebe in odrešenja, ki je edino v našem Gospodu Jezusu Kristusu, v katerem smo izvoljeni in poklicani!

Marija: Pepelka ali boginja?

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja?

Marija je bila v prvi vrsti velik zgled vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak bolj tako po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In oni so to izvršili, Jezus pa tudi (prim. Jn 2,7-11). Reči smemo, da Marija tudi nas vabi, naj delamo, kar koli nam poreče njen Sin. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni nikoli silila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef  "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51) 

Še ena stvar, ki jo velja poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala ob svojem Sinu vse do njegove sramotne smrtni na križu. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza razbežali in poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še o mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram omeniti trditev rimskih katoličanov, češ, da  je Jezus tedaj dal Marijo vsem kristjanom za mater.  Svetopisemski odlomek se namreč glasi takole: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva je zelo slab in ne pije vode. Če se malo poglobimo v besedilo, ugotovimo, da ne gre v njem za nič drugega, kot za to, da je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker  v tistem trenutku bržkone ni bilo nikogar iz sorodstva, ki bi bil to pripravljen storiti.

Reformatorji, kot so Luther, Zwingli, Calvin, Bullinger in drugi se v svojih spisih in pridigah niso izogibali Mariji, opuščali so le tisto, kar je v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in spisi zgodnjih cerkvenih očetov.

Iz napisanega sledi, da imamo tudi v protestantskih krogih zelo dober razlog, da se bolj in z več poguma posvetimo Jezusovi materi ter njenemu zgledu. Torej Mariji, kot jo poznajo evangeliji, ne Mariji legend, domnevnih prikazovanj ipd. Od nje se lahko zelo veliko naučimo.

Ob dnevu reformacije: Sola Scriptura in tradicija

 "Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo."  (2Tes 2,15)

Splošno znano dejstvo je, da je načelo sola Scriptura eno od temeljnih načel reformacijskega gibanja. Ta latinski izraz nam pove, da je  Sveto pismo končni vir Božjega razodetja glede vere in nravnosti.  Temu načelu nasprotujejo rimskokatoliška, vzhodno pravoslavna in orientalne cerkve. Pravoslavni teolog Josiah Trenham je v enem od svojih predavanj, objavljenem na Youtubu, uporabil ravno zgornji verz iz 2Tes 2,15 kot dokaz, da obstaja poleg tradicije ali  izročila, zapisanega v Svetem pismu, še drugo, ustno izročilo, ki da so ga "sveti očetje" prenašali dalje, vse do današnjega dne, tako naj bi apostol Pavel poučil Tesaloničane, kako se morajo pravilno pokrižati in podobno. Zahodno, rimskokatoliško pojmovanje izročila ali tradicije se od vzhodnega razlikuje po tem, da razlikuje med Svetim pismom in tradicijo, pravoslavno pa govori o enem samem izročilu, ki je delno ustno, delno pisno. V nadaljevanju se bom posvetil razlikam med protestantskim in rimskokatoliškim pojmovanjem izročila ali tradicije.

V popularnem ameriškem evangelikalizmu, ki prihaja tudi v naše kraje,  ni tako rekoč skoraj  nobenega creda. Vse, kar naj bi imeli, je Biblija. To lahko potem vsakdo interpretira, kakor se mu zljubi. Žal si na tak način nekateri predstavljajo načelo sola Scriptura, ki vodi v drobljenje in v nove denominacije.  Toda reformatorji so si ga  predstavljali čisto drugače.  Skrbno so proučili verovanje cerkve, kakršno so podedovali in iz njega odstranili tisto, kar je bilo v nasprotju s principom sola Scriptura. Oni niso gradili vere na osnovi Pisma s točke nič, kot so to počeli in še delajo nekateri drugi, ampak so  odpravljali zlorabe in praznoverne navade, ki so se v srednjem veku počasi, a zanesljivo vtihotapile v krščansko cerkev. Reformatorji so od svoje predhodnice sprejeli tri najpomembnejše obrazce vere: apostolsko, nikejsko-carigrajsko in tkim. Atanazijevo veroizpoved. V posameznih veroizpovednih spisih in katekizmih so izoblikovali podrobnejše  formulacije, ki so v bistvu povzetki bibličnega nauka, kar pomeni, da so reformatorji sprejemali tradicijo, a ne vse povprek. Tradicija ima torej svoj pomemben položaj tudi v cerkvah, ki izhajajo neposredno iz magisterialne reformacije 16. stoletja. 

Pa si poglejmo, katero je tisto izročilo, ki je sprejemljivo za protestante. Iz uvodnega citata 2Tes 2,15 je razvidno, da so apostoli svojim poslušalcem povedali več, kot je zapisano v Svetem pismu. Toda to več ne pomeni, da so oznanjali nauke, ki jih ni v Svetem pismu, npr. nauk o vicah ali o papeškem primatu. Na tej osnovi so prvih tristo let krščanstva pisali cerkveni očetje, ki so se pri svojem pisanju sklicevali izključno na Sveto pismo. Biblija tudi ni nastala v vakuumu, niti ni padla z neba, ampak je zgodnja cerkev pripoznala določene svetopisemske spise kot kanonične. Zato je tudi naloga cerkve,  ne posameznikov, da razlaga Sveto pismo in podaja nauk vere. Tukaj govorimo o  tradiciji, ki jo Keith A. Mathison, v svoji knjigi The Shape of Sola Scriptura*, imenuje Tradicija I. Gre za izročilo, ki ničesar ne dodaja svetopisemskemu nauku in je z njim v popolnem skladu. V duhu tega izročila in nauka Svetega pisma so oblikovali zgodovinske veroizpovedi ter  razrešili kristološke spore. 

Že v četrtem stoletju pa je prišlo do novosti. Bazilij Veliki je izjavil, da morajo kristjani upoštevati tako pisno kot ustno izročilo cerkve. Podobno je govoril njegov brat Gregor iz Nise. Toda pri njiju še ni čisto jasno, ali s tem sta mislila Tradicijo I ali kaj drugega. Podobno je z Janezom Zlatoustom in Avguštinom. V naslednjih stoletjih so se v cerkvi pojavile novosti, za katere lahko z Mathisonom  rečemo, da sodijo v Tradicijo II, od čaščenja podob in svetnikov, molitev za pokojne in podobno. Gre torej za izvenbiblična "razodetja". Na Zahodu se je Tradicija II krepila pod vplivom strokovnjakov za kanonsko pravo in teologov, vendar je v zgodnjem in visokem srednjem veku Tradicija I še vedno držala primat, kar pa ne velja več za pozni srednji vek. 

Protestantski reformatorji so nastopili z geslom Sola Scriptura. S tem so hoteli reči, da je Sveto pismo edini nezmotljivi vir razodetja in neke vrste vrhovno prizivno sodišče v stvareh vere in nravnosti. Pri tem pa niso povsem zavračali tradicije. Tradicija I, ki je skladna s Svetim pismom, je bila za magisterialne reformatorje povsem sprejemljiva. Nesprejemljive so jim bile prakse, ki niso imele nič s Svetim pismom, ali so bile z njim celo v nasprotju. Zato lahko rečemo: "Sola Scriptura, sed non nuda!" ("Samo Sveto pismo, ampak ne golo!")  Na to se je odločno odzval Rim in na tridentinskem koncilu izrecno povzdignil Tradicijo II na stopnjo dogme. 

Toda Rim s tem ni izrekel zadnje besede. Tradicija II je v rimski cerkvi kraljevala kakšna tri stoletja. Prvi vatikanski koncil l. 1869/70 pa je uzakonil še eno novost, ki ji lahko, tako kot  Mathison,   rečemo Tradicija III.  Svetemu pismu in izročilu I in II so dodali  cerkveni magisterij, utelešen v rimskem škofu, ki so mu (v določenih primerih) priznali celo lastnost nezmotljivosti. Papež je torej vrhovni interpret tradicije in Svetega pisma. Nad njim sta samo modro nebo in Bog. 

Na 2. vatikanski koncil je močno vplivala teorija kardinala J. H. Newmana o razvoju doktrine. Nauki, kot je npr. tisti o vicah in marijanske dogme itn., ki jih zgodnja cerkev ni poznala, naj bi se v cerkvi razvili postopoma, tako da naj bi  iz prvotnega izročila ob proučevanju in premišljevanju le-tega postopno prišla cerkev do polne resnice glede teh stvari. Newman je torej nadvse priročen pripomoček; če npr. vprašaš kakšnega rimskega katolika, od kod nauk o vicah, bo odgovoril, da Sveti Duh vodi cerkev v vedno večje spoznanje resnice. Seveda je ta teorija brez pravega temelja. Pri tem se  sklicujejo na naslednje  Jezusove besede: "Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi.  Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči." (Jn 16,12.13) V resnici pa te besede veljajo neposredno apostolom, ne njihovim učencem, oziroma cerkvi, saj pravi apostol Juda (Tadej): "Bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vera je bila torej izročena enkrat za vselej in se več ne razvija. 

Protestanti smo pogosto deležni očitka, da načela Sola Scriptura  ne najdemo v Svetem pismu. Res je, nikjer v Bibliji ne piše eksplicitno, da je Sveto pismo edini temelj vere. Res pa je, da v njem tudi nikjer ne najdemo besed, kot so papež, vice in mašna daritev. Na načelo Sola Scriptura namigujejo Jezusove besede, ko pravi: "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) "Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati[...]" (Jn 10,35) Še bolj pa so v tem smislu jasne Pavlove besede: "Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev.  Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno 

za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti,  da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15-17; poudaril Diz.) Biblija res nikjer direktno ne omenja načela Sola Scriptura, pove pa, da je Sveto pismo navdihnjeno od Boga, toda nikjer ne pravi, da bi to veljalo tudi za kakšno drugo izročilo, cerkvene očete in podobno. Tudi zgodnji cerkveni očetje svojega pisanja niso podkrepili s sklicevanjem enega na drugega, ampak z Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu. 

Kakšna je torej v protestantizmu vloga tradicije ali izročila?  Vsekakor ni zanemarljiva, toda  reformatorji so ravnali podobno kot berojski Judje v Pavlovem času: "Z veliko naklonjenostjo so sprejeli besedo in vsak dan preiskovali Pisma, če je res tako." (Apd 17,11b) Tradicijo so torej presejali skozi sito Svetega pisma, vse preizkusili in kar je šlo skozi, so tudi obdržali (cf.1Tes 5,21). Nam torej ostaja Tradicija I, pri čemer je treba poudariti, da ni nad Svetim pismom, ampak mu je podrejena. 

Blagoslovljen dan reformacije! In ne pozabite prebrati česa iz Svetega pisma. Bi začeli z Evangelijem po Marku, ali morda po Janezu? Lahko tudi s kakšno drugo biblično knjigo. 

* Keith A. Mathison, The Shape of Sola Scriptura. Canonpress, Moscow, Idaho 2001.

Argumenti za protestantizem

 

 Protestantizem je deležen mnogih očitkov in kritik s strani rimskokatoliške, vzhodno pravoslavne in orientalno ortodoksnih cerkva. Na primer glede tega, kako deluje princip sola Scriptura, očitki o 30.000 in več denominacij in glede mnogih drugih stvari. 

O tem in o novi knjigi Gavina Ortlunda, What it means to be Protestant, se je z omenjenim avtorjem knjige pogovarjal Javier Perdomo. 

Pogovor traja skoraj dve uri. 

Uzakonjenje greha

"V sodobnem svetu, v  katerem živimo, smo priča temu, kako vodi upor mnogih ljudi proti Bogu v uzakonjenje  in  uveljavitev greha kot norme  za  človeško družbo." (Daniel, patriarh Bolgarije)

Ni moja navada, da bi na tem spletniku citiral izjave poglavarjev pravoslavne cerkve, a sem tokrat naredil izjemo, ker je nanovo ustoličeni bolgarski patriarh Daniel (Daniil) s tem izrekom zadel žebljico na glavico. Živimo v čudnem svetu, kakršnega si pred tridesetimi ali štiridesetimi leti nismo mogli zamišljati. Tu ne mislim tehnološkega napredka, ampak nazadovanja v smislu vračanja k idejnemu/ideološkemu monizmu in enoumju (pravzaprav brezumju) v imenu tolerance, ki to ni.    

Dostop do vira navedka >>>

Ciril Lukaris: kalvinski patriarh/pravoslavni svetnik

 

 Ciril Lukaris (1572-1638) je bil v letih 1601-1620 pravoslavni patriarh Aleksandrije, leta 1612 pa je bil prvič izvoljen za ekumenskega patriarha s sedežem v Carigradu, a ni uspel, ker je njegov konkurent ponudil sultanu večjo podkupnino. Mu je pa uspelo priti na carigrajski patriarški prestol leta 1620, a ga je moral potem pet krat pod prisilo zapustiti, zadnjič leta 1638. Ko ga je zadnjič zapustil, ga je dal sultan,  pod pretvezo izgnanstva, odpeljati z ladjo na Bospor, kjer so ga zadavili in vrgli truplo  v morje. 

Ciril Lukaris je za nas zanimiv, ker je neznano kdaj sprejel reformirano (kalvinsko) teologijo in v tem duhu tudi napisal veroizpoved, ki jo je sestavljalo osemnajst členov. V njej je zagovarjal predestinacijo, opravičenje samo po veri, dva zakramenta, zavračal je čaščenje ikon, nezmotljivost cerkve itn. Povezan je bil z ambasadorji nekaterih protestantskih držav (Anglija, Nizozemska, Švedska) in se zameril jezuitom, ki so spletkarili po Carigradu ter ambasadorjem katoliških držav, kot sta bili Francija in Habsburška monarhija, kar  je botrovalo njegovemu žalostnemu koncu. 

Pravoslavna cerkev, najprej aleksandrijska, nato pa tudi ekumenski patriarhat, mu je v tem stoletju priznala svetništvo, pri čemer se je zapletla v kontroverzno situacijo, saj ga je po smrti anatemizirala na nekaj svojih koncilih. Teologi te cerkve so  revidirali svoja prejšnja stališča do njega in trdijo, da naj bi bila njegova Veroizpoved ponaredek in da ni bil zares kalvinist, toda za svoje trditve nimajo kakršnih koli resnih dokazov. Več o tem v zgornjem videu.    

Cerkveni očetje in molitev k svetnikom

Če vprašate kakšnega rimskokatoliškega ali vzhodno-pravoslavnega duhovnika o razlogih, zaradi katerih pri v njihovi cerkvi molijo k svetnikom, boste dobili odgovor, da to počnejo zato, ker naj bi to cerkev počela že vse od samega začetka. Toda, če vzamemo v roke dela cerkvenih očetov, vse tja do Avguština, bomo ugotovili, da je resnica o tem močno drugačna...

 

Kako je s to stvarjo, pripoveduje dr. Jordan Cooper v zgornjem videu.

Obramba načela sola Scriptura

Rimskokatoliški (pa tudi pravoslavni) apologeti in posamezniki, ki so se iz protestantov spreobrnili v rimske katoličane (ali pravoslavne), nam radi očitajo, da je načelo sola Scriptura povsem nebiblijsko, saj Sveto pismo nikjer ne uči tega načela, niti ga ne omenja. Sveto pismo torej ne uči, da je edina avtoriteta v stvareh vere. V striktnem pomenu besede imajo ti ljudje celo prav. Toda po drugi strani se samo Sveto pismo predstavlja kot Božja beseda, ki ima edinstveno avtoriteto in naravo. Apostol Pavel piše Timoteju: "Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev.  Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti,  da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo."  (2Tim 3,15-17)  Iz Svetega pisma torej črpamo modrost, ki pelje v rešitev. Pismo je od Boga navdihnjeno. Rimskokatoliška in pravoslavna cerkev zelo močno poudarjata, ki naj bi bilo (ustno) cerkveno izročilo enakovredno Svetemu pismu, toda Pismo nikjer ne govori, o tem, da bi bilo tovrstno  izročilo od Boga navdihnjeno, isto velja za cerkveni magisterij... 

O tem lahko več izveste iz krajšega predavanja, ki ga je v zgornjem videu podal ameriški luteranski teolog dr. Jordan B. Cooper.