"Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo." (2Tes 2,15)
Splošno znano dejstvo je, da je načelo sola Scriptura eno od temeljnih načel reformacijskega gibanja. Ta latinski izraz nam pove, da je Sveto pismo končni vir Božjega razodetja glede vere in nravnosti. Temu načelu nasprotujejo rimskokatoliška, vzhodno pravoslavna in orientalne cerkve. Pravoslavni teolog Josiah Trenham je v enem od svojih predavanj, objavljenem na Youtubu, uporabil ravno zgornji verz iz 2Tes 2,15 kot dokaz, da obstaja poleg tradicije ali izročila, zapisanega v Svetem pismu, še drugo, ustno izročilo, ki da so ga "sveti očetje" prenašali dalje, vse do današnjega dne, tako naj bi apostol Pavel poučil Tesaloničane, kako se morajo pravilno pokrižati in podobno. Zahodno, rimskokatoliško pojmovanje izročila ali tradicije se od vzhodnega razlikuje po tem, da razlikuje med Svetim pismom in tradicijo, pravoslavno pa govori o enem samem izročilu, ki je delno ustno, delno pisno. V nadaljevanju se bom posvetil razlikam med protestantskim in rimskokatoliškim pojmovanjem izročila ali tradicije.
V popularnem ameriškem evangelikalizmu, ki prihaja tudi v naše kraje, ni tako rekoč skoraj nobenega creda. Vse, kar naj bi imeli, je Biblija. To lahko potem vsakdo interpretira, kakor se mu zljubi. Žal si na tak način nekateri predstavljajo načelo sola Scriptura, ki vodi v drobljenje in v nove denominacije. Toda reformatorji so si ga predstavljali čisto drugače. Skrbno so proučili verovanje cerkve, kakršno so podedovali in iz njega odstranili tisto, kar je bilo v nasprotju s principom sola Scriptura. Oni niso gradili vere na osnovi Pisma s točke nič, kot so to počeli in še delajo nekateri drugi, ampak so odpravljali zlorabe in praznoverne navade, ki so se v srednjem veku počasi, a zanesljivo vtihotapile v krščansko cerkev. Reformatorji so od svoje predhodnice sprejeli tri najpomembnejše obrazce vere: apostolsko, nikejsko-carigrajsko in tkim. Atanazijevo veroizpoved. V posameznih veroizpovednih spisih in katekizmih so izoblikovali podrobnejše formulacije, ki so v bistvu povzetki bibličnega nauka, kar pomeni, da so reformatorji sprejemali tradicijo, a ne vse povprek. Tradicija ima torej svoj pomemben položaj tudi v cerkvah, ki izhajajo neposredno iz magisterialne reformacije 16. stoletja.
Pa si poglejmo, katero je tisto izročilo, ki je sprejemljivo za protestante. Iz uvodnega citata 2Tes 2,15 je razvidno, da so apostoli svojim poslušalcem povedali več, kot je zapisano v Svetem pismu. Toda to več ne pomeni, da so oznanjali nauke, ki jih ni v Svetem pismu, npr. nauk o vicah ali o papeškem primatu. Na tej osnovi so prvih tristo let krščanstva pisali cerkveni očetje, ki so se pri svojem pisanju sklicevali izključno na Sveto pismo. Biblija tudi ni nastala v vakuumu, niti ni padla z neba, ampak je zgodnja cerkev pripoznala določene svetopisemske spise kot kanonične. Zato je tudi naloga cerkve, ne posameznikov, da razlaga Sveto pismo in podaja nauk vere. Tukaj govorimo o tradiciji, ki jo Keith A. Mathison, v svoji knjigi The Shape of Sola Scriptura*, imenuje Tradicija I. Gre za izročilo, ki ničesar ne dodaja svetopisemskemu nauku in je z njim v popolnem skladu. V duhu tega izročila in nauka Svetega pisma so oblikovali zgodovinske veroizpovedi ter razrešili kristološke spore.
Že v četrtem stoletju pa je prišlo do novosti. Bazilij Veliki je izjavil, da morajo kristjani upoštevati tako pisno kot ustno izročilo cerkve. Podobno je govoril njegov brat Gregor iz Nise. Toda pri njiju še ni čisto jasno, ali s tem sta mislila Tradicijo I ali kaj drugega. Podobno je z Janezom Zlatoustom in Avguštinom. V naslednjih stoletjih so se v cerkvi pojavile novosti, za katere lahko z Mathisonom rečemo, da sodijo v Tradicijo II, od čaščenja podob in svetnikov, molitev za pokojne in podobno. Gre torej za izvenbiblična "razodetja". Na Zahodu se je Tradicija II krepila pod vplivom strokovnjakov za kanonsko pravo in teologov, vendar je v zgodnjem in visokem srednjem veku Tradicija I še vedno držala primat, kar pa ne velja več za pozni srednji vek.
Protestantski reformatorji so nastopili z geslom Sola Scriptura. S tem so hoteli reči, da je Sveto pismo edini nezmotljivi vir razodetja in neke vrste vrhovno prizivno sodišče v stvareh vere in nravnosti. Pri tem pa niso povsem zavračali tradicije. Tradicija I, ki je skladna s Svetim pismom, je bila za magisterialne reformatorje povsem sprejemljiva. Nesprejemljive so jim bile prakse, ki niso imele nič s Svetim pismom, ali so bile z njim celo v nasprotju. Zato lahko rečemo: "Sola Scriptura, sed non nuda!" ("Samo Sveto pismo, ampak ne golo!") Na to se je odločno odzval Rim in na tridentinskem koncilu izrecno povzdignil Tradicijo II na stopnjo dogme.
Toda Rim s tem ni izrekel zadnje besede. Tradicija II je v rimski cerkvi kraljevala kakšna tri stoletja. Prvi vatikanski koncil l. 1869/70 pa je uzakonil še eno novost, ki ji lahko, tako kot Mathison, rečemo Tradicija III. Svetemu pismu in izročilu I in II so dodali cerkveni magisterij, utelešen v rimskem škofu, ki so mu (v določenih primerih) priznali celo lastnost nezmotljivosti. Papež je torej vrhovni interpret tradicije in Svetega pisma. Nad njim sta samo modro nebo in Bog.
Na 2. vatikanski koncil je močno vplivala teorija kardinala J. H. Newmana o razvoju doktrine. Nauki, kot je npr. tisti o vicah in marijanske dogme itn., ki jih zgodnja cerkev ni poznala, naj bi se v cerkvi razvili postopoma, tako da naj bi iz prvotnega izročila ob proučevanju in premišljevanju le-tega postopno prišla cerkev do polne resnice glede teh stvari. Newman je torej nadvse priročen pripomoček; če npr. vprašaš kakšnega rimskega katolika, od kod nauk o vicah, bo odgovoril, da Sveti Duh vodi cerkev v vedno večje spoznanje resnice. Seveda je ta teorija brez pravega temelja. Pri tem se sklicujejo na naslednje Jezusove besede: "Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči." (Jn 16,12.13) V resnici pa te besede veljajo neposredno apostolom, ne njihovim učencem, oziroma cerkvi, saj pravi apostol Juda (Tadej): "Bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vera je bila torej izročena enkrat za vselej in se več ne razvija.
Protestanti smo pogosto deležni očitka, da načela Sola Scriptura ne najdemo v Svetem pismu. Res je, nikjer v Bibliji ne piše eksplicitno, da je Sveto pismo edini temelj vere. Res pa je, da v njem tudi nikjer ne najdemo besed, kot so papež, vice in mašna daritev. Na načelo Sola Scriptura namigujejo Jezusove besede, ko pravi: "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) "Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati[...]" (Jn 10,35) Še bolj pa so v tem smislu jasne Pavlove besede: "Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno
za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15-17; poudaril Diz.) Biblija res nikjer direktno ne omenja načela Sola Scriptura, pove pa, da je Sveto pismo navdihnjeno od Boga, toda nikjer ne pravi, da bi to veljalo tudi za kakšno drugo izročilo, cerkvene očete in podobno. Tudi zgodnji cerkveni očetje svojega pisanja niso podkrepili s sklicevanjem enega na drugega, ampak z Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu.
Kakšna je torej v protestantizmu vloga tradicije ali izročila? Vsekakor ni zanemarljiva, toda reformatorji so ravnali podobno kot berojski Judje v Pavlovem času: "Z veliko naklonjenostjo so sprejeli besedo in vsak dan preiskovali Pisma, če je res tako." (Apd 17,11b) Tradicijo so torej presejali skozi sito Svetega pisma, vse preizkusili in kar je šlo skozi, so tudi obdržali (cf.1Tes 5,21). Nam torej ostaja Tradicija I, pri čemer je treba poudariti, da ni nad Svetim pismom, ampak mu je podrejena.
Blagoslovljen dan reformacije! In ne pozabite prebrati česa iz Svetega pisma. Bi začeli z Evangelijem po Marku, ali morda po Janezu? Lahko tudi s kakšno drugo biblično knjigo.
* Keith A. Mathison, The Shape of Sola Scriptura. Canonpress, Moscow, Idaho 2001.
Ni komentarjev:
Objavite komentar