Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. 2 Rekel jim je: "Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. 3 Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. 4 Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! 5 V katero koli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' 6 In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. 7 V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila." (Lk 10,1-7a)
Duhovni zemljevid sveta, ki je pred nami se nenehno spreminja. V področjih, ki veljajo za domovino krščanske vere, je danes le še malo ali celo nič kristjanov. Kje so danes maloazijske cerkve v Smirni, Miletu, Ataliji, Ikoniji in drugod? Stvari se danes zelo hitro spreminjajo. Celine, ki so se še malo nazaj hvalile s svojo krščansko dediščino in kulturo, le-to hitro izgubljajo, z njo vred pa izgubljajo tudi zdravo pamet. Biblična in sploh verska nepismenost se v sekulariziranih državah vse bolj širita. Zato se zveza s tradicijo se na ta način prekinja, kar ima zelo velike posledice, ki se najbolj kažejo na področju etike. Kjer ni absolutnega Zakonodajalca, je lahko vsak sebi zakon. Kdor koli doseže določen kvorum, lahko sprejme ali spremeni kateri koli predpis.
Toda če pogledamo širše, niti ni tako slabo, kot bi se komu zazdelo na prvi pogled. Krščanstvo ni stvar ene kulture, ampak se lahko izraža, razvija in preživi v različnih kulturah. Njegovo težišče se danes seli na "svetovni jug". Razviti sever se spreminja v duhovno puščavo, puščava pa potrebuje vodo. Jezus pravi: "Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." (Jn 7,38) Do vode pa lahko pridemo tako, da jo nekdo prinese. Da, žetev je obilna, delavcev pa malo. Malo je tistih, ki bi napeljevali vodovod z živo vodo do naše duhovne puščave. Malo je tistih, o katerih pravi prerok Izaija: "Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: "Tvoj Bog kraljuje!'" (Iz 52,7) Pa vendar obstajajo tudi taki. Zato je prav, pa tudi naša dolžnost, da kristjani prosimo Gospodarja žetve za več delavcev, ki bi prinašali evangelij in delali pri Božji setvi in žetvi.
Ko Gospod pošilja svoje delavce, jih ne pošilja v prijazen svet, ampak, da jih pošilja kot ovce med volkove. Z "ovcami" je hotel Jezus izraziti dejstvo, da njegovi učenci ne smejo pridobivati duš na silo (to bi bilo bolj podobno Mohamedovim metodam), ampak s širjenjem veselega oznanila o Božjem kraljestvu. Če je cerkev kdaj delala drugače (kar je dejansko počela), je delala v nasprotju z našim Gospodom.
Jezus je v nadaljevanju podal dvainsedemdeseterim nekaj praktičnih nasvetov. Glede na to, da so bili poslani v bližnje kraje, kamor se je dalo priti peš, niso potrebovali denarnice, torbe in rezervnega para sandal. Ko govori o tem, naj nikogar spotoma ne pozdravljajo, je mislil na ritualni način pozdravljanja, ki je bil tedaj v navadi in je vzel veliko časa. Vse naj bi bilo torej minimalistično. Pozdrav: "Mir tej hiši," ne pomeni le odsotnosti nemira in konfliktov, ampak blagoslov v smislu pravega odnosa stanovalcev te hiše z Bogom. Kdor sprejme ta blagoslov, s tem prizna, da ima opravka z Božjim odposlancem in da sprejema Božjo odrešitev. Za tistega, ki tega ne sprejme, blagoslov ne velja, mir (in z njim blagoslov) se torej povrne k oznanjevalcu.
Če prenesem zgoraj zapisano v današnji čas, še vedno velja, da Jezus pošilja svoje oznanjevalce kot ovce med volkove. V Jezusu sovražni kulturi morajo delovati z besedo prepričevanja, ne na silo. Pri tem je treba uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, vendar na način, ki bi bil čim manj drag in razkošen.
Prosímo torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev!
Ni komentarjev:
Objavite komentar