Cestninar Zahej

Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. 2 Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. 3 Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. 4 Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. 5 Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši." 6 In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. 7 Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" 8 Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." 9 Jezus pa mu je rekel: "Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. 10 Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno." (Lk 19,1-10)

Zahej je  v judovski družbi  sodil v najbolj osovraženo kategorijo prebivalstva. Bil je cestninar in to ne čisto navaden, saj pravi evangelist Luka, da je bil višji cestninar. Bil je torej uradnik, ki je pobiral  davke ali kako drugo vrsto  pristojbin. Ljudje njegove vrste so davke in druge pristojbine posredovali rimskim oblastem, za svoje delo pa so si pri davkoplačevalcih zaračunavali  mastne provizije. Zato ni čudno, da je Zahej veljal za bogatega človeka. Osebki njegovega poklica so bili osovraženi iz treh razlogov. Prvi je bil, da so neusmiljeno gulili svoje bližnje, drugi, ker so  predstavljali  osovraženo rimsko okupatorsko  oblast, tretji pa, da so bili ti dacarji Judje, zaradi česar so jih imeli njihovi rojaki za rimske kolaborante in izdajalce.

In potem se je znašel Jezus v Jerihi, kjer je živel cestninar, oziroma višji davčni uradnik Zahej. Ne vemo, kaj je Zaheja nagnalo, da si je tako zelo želel videti Jezusa. Je bila to gola radovednost? Morda, kajti gotovo je že kaj slišal o Jezusu, zdaj pa je imel priložnost, da ga vidi. Toda Bog zna za zveličanje duš izrabiti tudi  radovednost posameznikov. Ker je bil mož majhen, so mu drugi zakrivali pogled na Jezusa, zato je splezal na drevo, da bi bolje videl. Tedaj je naš Gospod stopil proti njemu in ga nagovoril.  Zagotovo so ga besede: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši," močno osupnile (Lk 19,5b). Mož je hitro zlezel z drevesa in Jezusa z veseljem sprejel. Očitno se je zavedel, da ima opraviti s posebnim človekom, saj je naš Gospod celo vedel, kako se imenuje skrivač na drevesu. Ljudje pa so začeli godrnjati, kot je bila navada v podobnih primerih: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" (ibid. v. 7) Moralizem je res huda mora, proti kateri nihče ni cepljen. Toda kaj pravi Zahej? Rekel je: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." (ibid. v. 8) Od kod ta nenavadna odločitev? Očitno je  spoznal, da stoji pred njim tisti, ki ima tudi oblast odpuščati grehe. Odpuščanje, ki ga je bil deležen, je rodilo sadove. Sam Gospod pa je o sebi rekel, da je prišel iskat tisto, kar je izgubljeno. Ob podobni priložnosti je Gospod vsem moralistom tega sveta povedal: "Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mt 9,13b)  

Greh je osnovni človekov problem. Še večji problem je nezavedanje ali nepriznavanje greha. Tisti, ki so Jezusa kritizirali, da se druži s cestninarji in grešniki (Lk 2,16), so videli samo grehe drugih, zlasti takih, bolj izpostavljenih, svojih pa ne.  Kdor hoče priti v večno življenje, mora najprej priti v duhu k Jezusu in spoznati ter iskreno priznati svoje grehe. To je prvi pogoj. Zahej je ta pogoj izpolnil. Jezus, Božji Sin,  je namreč prišel na svet, živel popolno in brezgrešno življenje in bil usmrčen za naše grehe, njegovo vstajenje pa nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik. On sam pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal." (Jn 6,37.38)  Jezus ne zavrže nikogar, ki pride k njemu. 

Da pa ima to njegovo silno odpuščanje res  veliko moč, nam dokazuje Zahejevo spremenjeno življenje.  Ni več mislil le nase in na svojo korist, ampak tudi na druge.

To niti ni narobe

Na Facebooku se je pojavila tudi ta misel, ki pravzaprav ni brez soli. Za vsak primer, če bi zgornja slika po kakšnem spletu okoliščin izginila (ne bi bilo prvič),  bom vsebino, ki je na njej,  še enkrat napisal, vključno s pravopisnimi napakami.

Enkrat mi je en zelo veren gospod rekel tako, v cerkev hodijo večinoma žleht ljudje, dobri in pošteni nimajo potrebe po cerkvi. 

O cerkvi in o vernih ljudeh obstaja veliko takih in podobnih "urbanih legend". Ne bi razpravljal o tem, koliko so resnične in koliko ne. S tem naj se ukvarjajo ljudje iz sveta, ki pravijo, da so dobri ter pošteni in nimajo potrebe po cerkvi. 

V izjavi tega zelo vernega gospoda se nahaja  globoka resnica. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mr 2,17b. Cff. Mt 9,13b, Lk 5,32). To je bil njegov odgovor na zgražanje dobrih in poštenih ljudi, ker se je družil s sumljivim, skratka, z žleht ljudmi. Eni od takih so bili cestninarji. Danes bi jim rekli davčni izterjevalci. Osovraženi so bili vsaj iz dveh razlogov: delali so za rimsko oblast, zaradi česar so veljali za domače izdajalce, poleg tega so pobirali dosti več, kot so znašali sami davki. Potem so bile tu prostitutke (cf. Lk 7,37 ss.). Dobre in poštene je ob neki priložnosti prav grdo ozmerjal, rekoč: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.  Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli." (Mt 21,31.32) Si lahko mislite, da bi imeli goljufivi davčni izterjevalci in vlačuge pri vstopu v Božje kraljestvo prednost pred dobrimi in poštenimi? Dobri in pošteni so ob neki priložnosti takole ocenili tiste, ki so sledili Jezusu: "Je li kdo izmed prvakov sprejel vero vanj, ali izmed farizejev?  Ampak ta drhal, ki ne pozna zakona; prekleti so!" (Jn 7,48.49 CHR) Farizeji so veljali za dobre in poštene, ker so si prizadevali živeti v popolni poslušnosti Mojzesovemu zakonu. Vprašanje je, koliko so bili pri tem uspešni. Drhal, torej žleht ljudje,  ki niso poznali zakona, temu zakonu (ali postavi) niso mogli slediti, so pa zato sledili Jezusu. Od kod ta razlika?

Tako imenovana drhal, davčni izterjevalci, prostitutke in grešniki vseh vrst, skratka, žleht ljudje, so se zavedali svojih pomanjkljivosti in grešnosti. Vedeli so, da so slabi in da potrebujejo Odrešenika. Tako imenovani dobri in pošteni so se imeli za predobre in za prepoštene, da bi se zavedali svojih slabosti in nepoštenosti. Zato so se počutili vzvišene nad tako imenovano drhaljo. 

Je danes kaj drugače?  So ljudje, ki hodijo v cerkev in menijo, da so dobri in pošteni, saj niso nobenega ubili, kaj večjega ukradli in podobno, poleg tega imajo na svoji strani Boga, kajne? Obstajajo tudi taki, ki enako menijo, da so dobri in pošteni, saj niso nobenega ubili, kaj večjega ukradli in podobno, poleg tega imajo na svoji strani znanost ali karkoli, kajne? Pravzaprav bi lahko obe našteti kategoriji spravili pod etiketo farizejev, ker se oboji zanašajo na svojo dobroto in poštenost, one druge pa imajo za žleht. Za oboje je značilna samopravičnost. Ta problem je vsesplošen. J. C. Ryle je nekoč zapisal: "Po naravi smo vsi samopravičniški. To je dedna bolezen vseh Adamovih otrok." 

Zato bi popravil stavek, v katerem pravi, da hodijo v cerkev večinoma žleht ljudje. Pisati bi moralo: "V cerkev hodijo sami žleht ljudje." Ta žleht  velja za vse cerkve in religije, pa tudi za vse ljudi. Božja beseda namreč pravi, da pred Bogom "[n]i pravičnega, niti enega."  (Rim 3,10b) Pred Bogom ni torej nihče sam po sebi pravičen, vsi smo žleht. Obstaja rešitev, o kateri pravi v nadaljevanju: "Božja pravičnost 

se daje 

po veri v 

Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave,  opravičeni pa so zastonj 

po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,22-24) Bog nam torej ponuja pravičnost, ki ni naša lastna, ampak tuja, Kristusova. To pridobimo po veri. Bog nam nudi opravičenje, ki je zastonj, po njegovi milosti. To opravičenje nam je zadobil Jezus Kristus. V zgodnjekrščanskem spisu Pismo Diognetu beremo:

V kom bi lahko dosegli opravičenje mi, ki smo nepostavni in nepobožni, razen v edinem Božjem Sinu? O sladka zamenjava, o neizsledljivo stvarjenje, o nepričakovane dobrote [euergesíai]: zavoljo tega je nepostavnost mnogih skrita v enem Pravičnem in pravičnost Enega opravičuje mnoge nepostavne.*

Ker smo žleht, bodimo kot  prostitutke, cestninarji in druga tako imenovana drhal, ki je sledila Jezusu! On daje popolno opravičenje, njegova pravičnost opravičuje mnoge nepostavne. Bogu hvala za ta dar! 

_________________________

*Logos v obrambo resnice, Izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov, Mohorjeva družba Celje, 1998. S. 576.

Samopravičniški ponos

Če grehi ljudi, ki so okrog nas vzbudijo v nas ponos, potem smo padli skupaj z njimi. Greh vašega brata ali sestre nas opominja na lastno šibkost, in to lahko velja tako za vas kot zame. 

~ Adriel Sanchez

Kaj pa reformacija?

Spet je napočil še en dan reformacije, pri nas zaznamovan z različnimi slabokrvnimi članki in prireditvami v počastitev slovenskega knjižnega jezika in njegovih tvorcev ter z raznimi kulturkämpferskimi gesli tistih, ki hočejo z njimi razjeziti večinsko cerkev na Slovenskem, s čimer bodo spravili v zrak tiste bolj zagnane katoličane, denimo take, ki prisegajo na posebno svetost latinskega jezika.   Pač že dolgo znana folklora. 

Sam se na tem mestu sprašujem nekaj drugega. Kaj bi se zgodilo z reformacijo, če ne bi tistih usodnih 95 Luthrovih tez nekdo prevedel v nemščino in jih dal natisniti ter razpečati naokoli in kaj bi bilo, če ne bi en primerek tez priromal v papeški Rim, kjer je bil deležen obsodbe z najvišjega vrha?  Tega seveda ne vem, predvidevam le, da bi tistih 95 tez obtičalo pri nekem  vročem akademskem disputu, reformacija pa bi splavala po reki Labi, ki teče mimo Wittenberga. Toda zgodilo se je ravno tisto prvo. Luther pravzaprav ni bil edini začetnik reformacije. Južneje, v Zürichu je začel povsem neodvisno s podobnim gibanjem Ulrich (ali Huldrych) Zwingli, ki pa je razmišljal malo drugače, zaradi česar sta se oba prvoborca po marburških pogovorih (oziroma prepirih) leta 1529 za vedno razšla. Potem se je pojavila še ženevska reformacija s Calvinom, ki se je povezala s Zürichom, potem angleška reformacija, znana po Henriku VIII. in njegovimi šestimi ženami, ki pa v Henrikovem času ni bila nič več kot razkol z Rimom. O dejanski angleški reformaciji lahko govorimo šele v času Edvarda VI. in Elizabete I. Tem glavnim reformacijskim smerem so se pridružili še anabaptisti vseh vrst in pozneje še drugi, kar je pri nekaterih skupinah privedlo do nove deformacije. 

Bistvo reformacije, tiste v pravem pomenu besede, je zelo preprosta stvar, ki ji pravimo evangelij. Seveda bo kdo rekel, da ima tudi Rim evangelij, kar ni čisto narobe, saj rimska cerkev zelo dobro pozna štiri evangelije in tudi govori o evangeliju, a velikokrat na zmoten način, tako, da ga meša z zapovedmi, torej s postavo.  Evangelij ni to, da moraš ljubiti Boga in svojega bližnjega, ampak je to zapoved, postava. Temu primerno so iznašli besedno zvezo evangeljska postava, kar je v bistvu nekaj takega kot  leseno železo. Postava je sicer zelo pomembna, ker nam kaže, katere dolžnosti imamo do Boga in do bližnjega. Žal je postava tako stroga, da je noben človek zaradi svoje grešne narave ni zmožen izpolnjevati. Tu potem nastopi evangelij, vsebino katerega je Luther zelo lepo izrazil v 1. schmaldkalskem členu: 

Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25).  To je nujno treba  verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]

Evangelij torej ni lekcija iz moralke, ampak veselo oznanilo o našem Gospodu Jezusu Kristusu.  Apostol Pavel pravi o evangeliju, da je  "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku." (Rim 1,16) Ta vera  se nanaša na Kristusa, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Odrešenje, oziroma opravičenje torej prihaja po veri v Jezusa Kristusa in v njegovo do popolnosti dovršeno  delo, ki ga je izpolnil s svojim brezgrešnim življenjem in žrtveno smrtjo na križu. 

Kje pa smo danes z reformacijo?  Mnogi reformirani in prezbiterijanci govorijo o cerkvi kot o Ecclesia reformata, semper reformanda, torej o reformirani cerkvi, ki se vseskozi reformira. To je mogoče razumeti vsaj na dva načina:

1. Cerkev, ki je reformirana, a se vseskozi reformira skozi prizmo Svetega pisma in veroizpovednih obrazcev, ki so preverjeni s Svetim pismom.
2. Cerkev se nenehno reformira, kot ji to diktira duh časa. 

Za konfesionalnega protestanta je sprejemljiva samo prva varianta, saj gre pri njej za svetopisemski pogled na to zadevo. Apostol Juda (ne Iškariot!) namreč piše: "Ljubi, ko sem se resno pripravljal, da bi vam pisal o našem skupnem odrešenju, se mi je zdelo potrebno, da vam pišem tole in vas opomnim: bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vsebine vere in morale ne moremo poljubno spreminjati, kot bi si kdor koli hotel izmišljati, saj nam je bila v Svetem pismu izročena enkrat za vselej, čeprav se v sodobnem protestantizmu dogaja marsikaj čudnega. 

Liberalni ali modernistični kristjani menijo, da bodo vero ohranili na ta način, da jo bodo čim bolj prilagodili miselnim tokovom sedanjega časa. Tako je zanje postala "poroka" med dvema pripadnicama ali pripadnikoma istega spola povsem sprejemljiva in "boguvšečna", uvedli so ženske pridigarice, na cerkvene objekte izobešajo  mavrične zastave in podobno.  Od kod vse to? Pomagal si bom kar z zapisom  izraelskega zgodovinarja, geja in ateista Yuvala Noaha Hararija, ki piše: 

"Pomislite na primer na uvedbo gejevske poroke ali ženskega klera [clergy, op. Diz.] v  bolj progresivnih vejah krščanstva. Od kod izvira tovrstno sprejetje? Ne iz branju Biblije, sv. Avguština ali Martina Luthra, ampak  iz branja besedil, kot so The History of Sexuality, Michaela Foucaulta, ali A Cyborg Manifesto, Donne Harraway." Ampak kristjani, ne glede na to, kako  progresivni so, ne morejo izpeljavati svoje etike  iz Foucaulta ali Harrawayeve. Zato se vračajo k Bibliji, sv. Avguštinu in Martinu Luthru ter jih  temeljito proučujejo. Nadvse pozorno berejo stran za stranjo, zgodbo za zgodbo, dokler končno ne odkrijejo nečesa, kar iščejo, neko vodilo, priliko ali pravilo, ki dobi, če ga dovolj kreativno  interpretiraš, takšen pomen, kot da Bog blagoslavlja gejevske poroke, in da ženske lahko postanejo duhovnice. Potem se delajo, kot da je prišla ta zamisel iz Biblije, v resnici pa prihaja od Foucaulta."*

Dovolj pošteno povedano! To je to nesrečno liberalno "krščanstvo", ki postaja ob vsej svoji naprednosti in modernizaciji vse bolj prazno, zapuščeno in propadajoče, njegove cerkvene zgradbe pa le še nepotrebni ostanki nekdanje veličine, ki jih potem prodajajo muslimanom, gostincem (ki iz cerkve naredijo bar ali kaj podobnega) ali  zasebnikom, ki si v njih uredijo stanovanja. Tak primer je Church Café Bar v Dublinu, v katerem so do leta 1964 potekala bogoslužja Irske cerkve (Church of Ireland), ki je del Anglikanske skupnosti. Zelo tipičen primer liberalnega teologa je bil pokojni škof episkopalne cerkve ZDA John Shelby Spong. Ko se je upokojil, je hodil predavat širom sveta, njegovih predavanj pa so se udeleževali mnogi agnostiki in ateisti. Ti so ga zelo radi poslušali, saj jim je povedal tisto, kar so hoteli slišati, ali, kot pravi sv. Pavel: "Zakaj pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čehljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah." (2Tim 4,3 EKU) Seveda ne smemo pričakovati, da bi se ob modrovanjih g. Sponga kdor koli spreobrnil. Za razliko od sv. Petra, ki je  potrjeval brate v veri, je g. Spong svoje poslušalce potrjeval in utrjeval v neveri. To so sadovi takšne liberalne "teologije"

Zdaj pa pojdimo  na drugo stran, ki ji pravimo evangelijska. Gre pravzaprav za ogromen dežnik, pod katerim se stiska cela plejada denominacij. Toda tudi tu srečamo marsikaj, kar je skregano z reformacijo  16. stoletja. Sem na primer sodijo  različne svetostne in perfekcionistične skupnosti, nenavadne karizmatične skupine itn., za katere so značilne  lastnosti, ki jih naštevam v nadaljevanju: 

1. Pietizem. Ta se nanaša na način, kako lahko vem, da se Jezusa zares "sprejel" v svoje srce. "Dokaz" za to naj bi bila moja rast v dobrih delih, oziroma v mojem načinu življenja in vestnem izpolnjevanju zapovedi. V pietistični cerkvah se vse pridige sučejo okoli tega, kako živeti, da bi bili res pravi kristjani. Za pietizem je Biblija v prvi vrsti zbirka navodil za pristno in popolno krščansko življenje.  To seveda ni čisto narobe, toda Sveto pismo je v prvi vrsti knjiga obljube in sicer obljube Odrešenika ter odrešenja, ne priročnik za perfekcioniste. Njihova teologija perfekcionizma  je zelo nevarna in  je že premnoge spravila v obup, zato so se poslovili od krščanstva. Pietisti so sicer imeli, oziroma imajo, najboljše namene, a žal kar drži  pregovor, ki pravi, da je vsaka pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Veliko je bilo takih, ki so zrasli v pietističnem okolju, nato pa postali krščanstvu sovražni. Naj omenim samo dva Friedricha,  Engelsa in Nietzscheja.   Popolnost in brezgrešnost sta na tej strani večnosti nemogoča, kajti grešnost je še vedno prisotna v vsakem človeku, zato je tudi kristjan še vedno grešnik, čeprav opravičen. Da, predvsem opravičen. To je bistveno! Toda opravičenje ne izhaja iz tega, kar kristjan (ne) dela, ampak iz tega, kar je za nas naredil Jezus Kristus!  Ni iz trte zvita misel Michaela Hortona, ki je rekel, da so pietisti predali svoje srce Jezusu Kristusu, svoj razum pa Immanuelu Kantu. Zato ima pietizem to lastnost, da rad degenerira v svoje lastno nasprotje. Tipičen primer je oče liberalne teologije, Friedrich Schleiermacher (1768-1834), ki izhaja iz pietistične družine in se je "spreobrnil" v racionalizem, obenem pa mu je bil domač tudi misticizem..
2. Preporodovstvo. Tukaj ni mišljeno dijaško in študentsko južnoslovansko združitveno  gibanje z začetka 20. stoletja, ampak teologija, ki je prišla v glavnem iz ZDA in se ji  po angleško reče revivalism. Le-ta uči, da se moje krščansko življenje začne takrat, ko se JAZ sam odločim za Jezusa in ga "sprejmem" v svoje srce. Vezano je na različna verska prebujenja, ki so jih sprožili različni pridigarji. Pri tem je odigralo zelo negativno vlogo drugo veliko prebujenje v ZDA, kjer je imel najpomembnejšo vlogo Charles Finney, ki je bil prepričan, da lahko s posebnimi pridigarskimi metodami narediš iz nekega človeka kristjana. Iz tega gibanja je nato izšla plejada gibanj, ki so (bila) izrazito pietistična in moralistična.
3. Misticizem.  Pri misticizmu gre za neposredno in takojšnje izkustvo prisotnosti Božjega v moji notranjosti. Gre za nekaj, kar ni omejeno na krščanstvo, saj ga poznajo tudi druge religije, zelo značilno je bilo tudi za srednjeveško in poznejšo rimsko cerkev. Toda pri misticizmu, enako kot pri dobrih delih, ni ničesar gotovega, ničesar trdnega. Enkrat se nam lahko zdi, da nas Bog ljubi, drugič pa nimamo tega občutka. To je videti kot nihalo, ki niha med ponosom na eni in obupom na drugi strani. 
4. Entuziazem je  eksplozivna mešanica zgornjih treh oblik. Ta termin je uporabljal že Luther, z njim pa je označil anabaptiste in podobne skupnosti, ki so se pojavile v tistem času. Seveda je s tem mišljen entuziazem v teološkem smislu, ki pomeni odvisnost naše vere od različnih drugih dejavnikov, ne od Božje besede, kakor je zapisana v Svetem pismu. Prevladujoč dejavnik je predvsem ta, kaj jaz čutim ali ne čutim v sebi, zaradi česar je entuziast, ki je obenem dober pietist in zraven še kos mistika, odvisen od introspekcije (samoopazovanja) in od razpoloženjskih stanj, v katerih se nahaja.  Danes je žal takih gibanj še veliko več kot v Luthrovem času, in še vedno rastejo kot gobe po dežju. Sem sodijo karizmatiki vseh vrst in oblik, razna (lažna) preroška gibanja, nova apostolska reformacija, ki je v bistvu stara herezija, ki nima nič z apostolskim naukom itn. Vse te entuziastične skupine se  širijo tudi k nam, saj smo  kar nekaj  tega uvozili iz ZDA,  dežele neskončnih možnosti, tudi religijskih.

Kristjani, ki se znajdejo pod vplivom zgoraj navedenih doktrin počutijo kot nihalo. Kadar so "pridni", se  počutijo sprejete od Boga in v mislih letajo po nebeških višavah, ko zgrešijo,  nihalo zaniha v nasprotno smer in so potrti ter  v svojem obupu začutijo, kot bi bili na samem peklenskem robu. Tako tik - tak krščansko življenje je nezdravo in lahko vodi  v ponos in samopravičnost, ali v obup in odpad od vere. Toda Sveto pismo nas uči, da naše odrešenje ni odvisno od tega, kako pridni smo in kako se trudimo, ampak izključno od Božje milosti, ki smo jo deležni po Jezusu Kristusu. Apostol Pavel pravi: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,8-10) Naše odrešenje torej ni odvisno od nas, od naših del. Toda Bog nas spodbuja k dobrim delom, saj nas je on pripravil zanje. Nikjer pa ne pravi, koliko dobrih del naj opravimo, niti da bi morali opravljati čezmerna dobra dela, ki bi nam zagotavljala kakšen poseben status. Naša pravičnost in opravičenost pred Bogom ne izhaja iz nas, ampak iz Kristusa. Sv. Pavel pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo," (Rim 3,22) na drugem mestu pa: "Njega (Jezusa Kristusa, op. Diz.), ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (Rim 5,21) Opravičeni smo torej po Kristusu, naša pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost. V zvezi s to (tujo, Kristusovo) pravičnostjo je nemški evangeličanski teolog in borec proti nacizmu Dietrich Bonhoeffer povedal naslednje: 

"Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog. Kristjanova smrt in življenje nista vključena v samem njem, ampak najde tako eno kot drugo v Besedi, ki prihaja k njemu od zunaj, v Božji Besedi, namenjeni njemu. Reformatorji so to opisali takole: naša pravičnost je "tuja pravičnost", pravičnost, ki prihaja od zunaj (extra nos). S tem so povedali, da je kristjan odvisen od Božje Besede, ki mu je sporočena." (**)

Božja beseda vsebuje tako postavo kot evangelij. Postava obtožuje, evangelij osvobaja krivde in opravičuje. O, da bi se vsi tega zavedli in se iz Božje besede naučili sprejemati pravičnost, ki prihaja od zunaj, pravičnost Božjega Sina, Kristusovo pravičnost! To je torej veselo oznanilo, ki ga je reformacija potegnila izpod prahu, ki se je na njem nabiral skozi stoletja. 

Blagoslovljen dan reformacije vsem, ki ste  prebrali ta prispevek!           

_______________________________________________________________

* Yuval Noah Harari, Homo Deus, A Brief History of Tomorrow. Vintage, London 2017. S. 321-322. Prev.: Dizma.

** Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987. S. 21. Prev.: Dizma.

Milost, ozdravljenje in sobota

Pridiga na spodnji povezavi se navezuje na Jezusovo ozdravljenje sključene žene, kot je opisano v Evangeliju po Luku 13,10-17. Pridiga pastorja Jamesa Philipa se nahaja na spletni strani Tron cerkve v Glasgowu. 

KLIK za dostop do pridige >>>

Jezus o farizeju in cestninarju

Jezusova prilika o farizeju in cestninarju je ena najbolj znanih prilik našega Gospoda.  Opisuje nam primer, ki nam pove, zakaj je lahko nekdo opravičen, drugi pa ne. 

V zgornjem videu lahko slišimo (delno okrajšano) pridigo, kot jo je zapisal znameniti anglikanski pridigar iz 18. stoletja George Whitfield.

O lažnih prerokih

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.16 Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? 17 Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. 18 Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. 19 Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 20 Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.

Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: "Gospod, Gospod," ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: "Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?" 23 In takrat jim bom naznanil: "Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!"  (Mt 7,15-21)

Ko je Jezus opisoval značilnosti lažnih prerokov, pri svojem opisu ni bil čisto precizen, ampak precej splošen, toda kljub temu dovolj jasen, da si lahko zelo dobro predstavljamo, kdo so ti ljudje.

 Glavna značilnost lažnih prerokov je, da so kot grabežljivi volkovi v ovčjih oblačilih (v. 15). Lažni preroki niso nekdo zunaj cerkve, ampak ljudje znotraj nje. To so ljudje, ki  v Kristusovi cerkvi opravljajo bolj ali manj pomembne naloge in se  v njej  pojavljajo že vse od apostolskih časov.  O takih govori apostol Janez: "Odšli so od nas, a niso bili od nas. Ko bi namreč bili od nas, bi ostali z nami, a niso, da bi se razkrilo, da niso vsi od nas." (1Jn 2,19) Taki ne prinašajo in ne oznanjajo evangelija, ampak nek drugačen evangelij (prim. Gal 1,8.9), ki v resnici ni evangelij.  Drugačen evangelij je pravzaprav skupni imenovalec vseh lažnih prerokov, kajti ne obstaja le ena vrsta le-teh. Pa tudi drugačen evangelij ni le eden, vsem je skupno le to, da so drugačni od evangelija Jezusa Kristusa. 

Danes jih na primer najdemo med tistimi, ki oznanjajo liberalno teologijo, ki oznanja vsesplošno strpnost, ljubezen, drugačnost, inkluzivnost, sprejemanje in kar je še takega. Vse navedene stvari so same po sebi dobre in jih cerkev nujno potrebuje. Toda za  tem leporečjem se skriva razvodeneli evangelij,  ki ga je Richard Niebuhr  pred davnimi leti takole karikiral: "Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe." Gre za humanistično teologijo, ki postavlja v središče človeka,  zanika greh in    namesto polnokrvnega evangeljskega  Jezusa Kristusa, ki nas je s svojim križem in vstajenjem odrešil, ljudem servira nekakšno klavrno milo Jero, kot vzor pravega življenja. Takšna karikatura seveda ne more biti nikakršen vzor.  

V zvrst lažnih prerokov spadajo tudi tisti, ki prinašajo socialni evangelij, oziroma predstavljajo Jezusa Kristusa kot  družbenega revolucionarja. Jezus je sicer bil na svoj način tudi revolucionar, toda izhajal je iz povsem drugačnih postavk kot nam to prikazujejo mojstri teologije osvoboditve, socialnega evangelija in kar je še takega; vedel je, da je treba človeka najprej spremeniti od znotraj, ne od zunaj:  "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19)  Ob neki drugi priložnosti je rekel:  "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3b)  Rojstvo od zgoraj je Božje delo, zgodi pa se ob poslušanju evangelija.  Socialni  kvazi-evangelij namreč deluje približno  tako, kot bi  zdravili vnetje   z aspirinom, namesto z antibiotiki. 

V novejšem času se je v evangelijskih krogih pojavila  skupina, ki žal ni nepomembna ter prinaša evangelij zdravja in premožnosti (health and wealth), in seveda prihaja iz ZDA. Ti trdijo, da mora biti kristjan obvezno zdrav in premožen, če ni tako, je to posledica nevere.  Nevera pa je greh. Pridigarji tega "evangelija" na različne načine  izvabljajo od ljudi  denar in s svojim bogastvom "dokazujejo", da naj bi bil njihov nauk resničen. V svojih pridigah skoraj več govorijo o satanu, kot o Bogu, zato ima človek ob poslušanju njihovih izvajanj občutek, kot da je satan suveren, Bog pa nekakšen berač, ki mora s pomočjo takih in drugačnih karizmatičnih ekspertov osvajati satanov "teritorij".  O podobnih je govoril apostol Juda Tadej: "Ti so madeži vaših bratskih obedov, ko se brez strahu gostijo skupaj z vami, a pasejo sami sebe." (Jud 1,12) 

V evangelijskih cerkvah, ki so na prvi pogled popolnoma pravoverne,  obstajajo taki, ki sicer poudarjajo Kristusa kot Odrešenika, zraven pa dodajo še kaj svojega, po navadi je to postava. Takšni pridigarji  prinašajo nauke, ki so na prvi pogled povsem pravoverni, po drugi strani pa podirajo vero kristjanov.  Jezusovi pridigarji so poleg postave dolžni tudi neprestano oznanjati evangelij. Evangelizacije namreč niso potrebni le "tisti zunaj", kot mnogi mislijo, ampak tudi tisti znotraj. Kot je nekdo rekel, cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. V kolikor ni to, potem  zelo hitro postane klub skisanih  samopravičniških farizejev. Na temelju postave spoznamo lastno grešnost (pač zakon kot zakon), zato sama postava ne odrešuje (cf. Rim 7,7), enako kot opis bolezni v medicinskem  priročniku ne zdravi.  Evangelij pa pravi, da se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil, da bi s svojo žrtveno smrtjo na križu odvzel greh vsakogar, ki vanj veruje,  po Kristusovem   vstajenju od mrtvih pa smo dobili dostop do opravičenja (cf.  Rim 4,25).  Preprosto? Res je. In pripravljeno za vsakogar, ki veruje. 

V krščanskem svetu obstajata dve skrajnosti. Prva je antinomianizem, ki uči, da ni važno kako živimo, glavno, da verujemo v Jezusa. Druga skrajnost je perfekcionizem, ki pravi, da moraš, ko postaneš kristjan, živeti popolnoma brez greha. Če prva skrajnost potiska ljudi v pekel, jih druga rine v brezup, kajti doslej je samo ena človeška oseba živela popolno in brezgrešno življenje, to je naš Odrešenik Jezus Kristus. Za kristjane žal in obenem na srečo še vedno zelo velja naslednja resnica: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas."  (1Jn 1,8-10) Žal zato, ker še vedno grešimo, na srečo zato, ker imamo mogočnega Odrešenika, v katerem imamo popolno odpuščanje naših grehov.  Njemu hvala in slava na veke.

Moralni pomisleki glede Stare zaveze

Tako imenovani novi ateisti, kot so Richard Dawkins, pokojni Christopher Hitchens, Sam Harris in Daniel Dennett izražajo (oziroma so izražali) moralne pomisleke v zvezi z Bogom v Stari zavezi, kjer je govora o nasilju, "genocidu" in suženjstvu... 

O tem pripoveduje dr.  Peter J. Williams.

Michael Horton o moralističnem in terapevtskem deizmu

Moralistični terapevtski deizem je splošna značilnost v današnjem  protestantizmu in nasploh v krščanstvu v Ameriki in širše. O tem problematičnem pojavu je v svojem predavanju spregovoril reformirani teolog dr. Michael Horton.

Video traja približno tričetrt ure.

V postelji s sovražnikom

Seksualna revolucija, ki se je začela v šestdesetih letih, je radikalno preoblikovala miselnost ljudi v zvezi s spolnostjo, zakonsko zvezo, družino in spolom. V tem dogajanju so se kristjani velikokrat znašli v defenzivnem položaju in niso zmogli podati privlačnejše vizije od tiste, ki jo p(r)odajajo snovalci in oblikovalci sodobne kulture. Mnogi se zato sprašujejo, ali je evangelij res veselo oznanilo. 

Prof. Glyn Harrison je v svojem predavanju  spodbudil biblijske kristjane k zavedanju, kaj se dogaja okoli njih. Na področju spolnosti in odnosov zelo dobro vemo, proti čemu smo. Treba pa je predvsem povedati, za kaj smo.

Za dostop do približno enournega predavanja klikni na spodnjo povezavo:

The Keswick Lectures '16 - Sleeping with the Enemy>>>

Česa kristjani ne razumejo v zvezi z LGBT osebami

Rosaria Butterfield je v zgornjem videu na kratko podala nekaj stvari v zvezi z LGBT skupnostmi, ki jih kristjani ponavadi ne razumejo. Strnemo jih lahko v tri sklope:

1. Ljudje so ljudje.
2. Zunanji grehi niso nujno korenina problema. 
3. Svetovni nazor igra pomembno vlogo. 

Če ni Boga, ali če je...

Zgornje besede opravičila je na svoj profil Facebooka napisal moški iz petega največjega slovenskega mesta, potem ko je umoril žensko, s katero je živel. Ne vemo, kaj ga je pripravilo do tega dejanja, a njegova življenjska zgodba zagotovo ni bila nekaj takega,  kar bi lahko komur koli privoščil. In takih zgodb je žal preveč, le da nekateri ljudje potem v življenju ravnajo na en, drugi  na drug način.

Ta človek je reagiral na način, ki velja za družbeno nesprejemljivega. Prelomil pa je tudi Božjo zapoved, ki se glasi: "Ne ubijaj!" (2Mz 20,13) Zagotovo pa to ni bila ne prva ne zadnja, ki jo je prelomil. Toda, če ni Boga, kot sam pravi, potem tudi ni njegovih  zapovedi, torej je na tem svetu vse dovoljeno. Smolo imaš le, če nisi dovolj visoko na družbeni lestvici, ki bi ti omogočala absolutno svobodo razpolaganja z življenji svojih bližnjih in daljnih.  Nekateri bi temu ugovarjali, češ, ubijanje je narobe, ker je pač narobe. Tako smo se dogovorili, tako je pač večinsko mnenje ljudi, zato je to narobe. Toda, če gre za večinsko mnenje ljudi, se lahko ob primernem kvorumu in primerni politiki tudi to spremeni, saj smo že uspešno spremenili kar nekaj  večinskih mnenj v stvareh, ki se tičejo etike in morale. Zakaj ne bi tudi tega? Konec koncev, Hitler, Stalin in njuno duhovno sorodstvo so dokazali, da lahko ljudi  čisto brez kazni pobijaš kot komarje. Stalin je menda rekel: "Uboj enega človeka je zločin, če jih ubiješ milijon, je to statistika." Treba je torej imeti moč in oblast, potem lahko delaš vse.

Živeti, kakor da Boga ni, pomeni, da smem početi, kar se mi zahoče. Morda je  to razlog, da je ta človek  na koncu svojega opravičila dodal tudi naslednje: "NAJ SE KDO RECE DA JE BOG NA SVETU NI BOGA NE VERJAMTE V NJEGA KER NE OBSTAJA"  Res je, če Bog ne obstaja, potem bo mož odsedel tistih nekaj let v zaporu, nato pa bo vse lepo v redu. Če pa Bog obstaja, potem sledijo sankcije. Teh se je za bati, zato je treba bežati čim dlje proč in sebe ter druge preprič(ev)ati, da Bog ne obstaja. "Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela." (Jn 3,19.20)  Homines sapientes torej v glavnem nimajo z obstojem Boga razumskega, ampak predvsem moralni problem. Ljudje imamo v svojem naravnem stanju radi svoj greh in ga prav radi negujemo. Potem pa se pojavi nek Bog, ki bi nam to rad vzel... To pa ni več "fajn". Zato je najelegantneje reči, da Boga ni, mi pa bomo še naprej lepo ljubkovali svoj greh. Biblija pa pravi: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba." (Heb 9,27)  Ko je omenjeni človek objavil svoje opravičilo na Facebooku, je sledilo nekaj ostrih odgovorov. Mnogi so ga pošiljali kar v pekel. Da, ljudje imamo očitno nekje v sebi zapisano Božjo postavo. Ampak ni naša stvar, da bi kogarkoli pošiljali v pekel. Konec koncev smo vsi grešili in posledično ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23).  Zato je rekel Jezus: "K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike."  (Lk 5,32) Jezus Kristus se je rodil v hlevu, moral bežati pred tiranskim marionetnim kraljem na tuje, preživljal mladost kot delavec, se kot potujoči rabin celo družil z družbenim dnom, na koncu pa kot kriminalec končal na križu. Tam je pred smrtjo   prištel med izvoljene in blažene skesanega zločinca, ko mu je zagotovil: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,43)

Božja milost se nudi vsem ljudem. Ne zato, ker so pravični, ampak zato, ker to niso. Če bi se jim dajala po zaslugah, ne bi bila več milost. Milost je zastonjski Božji dar, ki se daje vsakomur, ki veruje v Jezusa kot resničnega Gospoda in Odrešenika.  Milost, ki opravičuje in nas razglaša za pravične, pa se daje po veri: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,21-24) Milost nas najprej privede h kesanju, nato pa nas preporodi v Božje otroke in nam daje, da hodimo v novem življenju.

Sojeni bomo po svojih delih, zveličani pa po milosti. Še je čas: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b)

Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (7)

Nekateri kristjani se danes obnašajo in govorijo, kot da je Jezus rekel: "Bodite suicidalni altruisti!" ali pa: "Ljubi svojega bližnjega bolj kakor samega sebe." Toda on tega nikoli ni rekel. V resnici je rekel: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (Mr 12,31. Poudaril Diz.)  Ob drugi priložnosti pa je rekel: "Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje." (Mt 10,16) Pri tem je treba bližnjim izkazovati ljubezen, a ne na slepo, kot kakšna tutka. Treba je tudi uporabiti razum.   Navidez pomagati enim bližnjim na škodo drugih bližnjih  pomeni, da si s tem naredil več škode kot koristi. 

Moč odpuščanja

Masahiro Tajima: Jezus in Zahej

Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. 2 Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. 3 Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. 4 Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. 5 Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši." 6 In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. 7 Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" 8 Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." 9 Jezus pa mu je rekel: "Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. 10 Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno." (Lk 19,1-10)

Zahej je bil človek, ki je v judovski družbi  spadal v najbolj osovraženo kategorijo prebivalstva. Bil je cestninar in to ne čisto navaden, saj pravi evangelist Luka, da je bil višji cestninar. Bil je torej uradnik, ki je pobiral  davke ali kako drugo vrsto  pristojbin. Ljudje njegove vrste so davke in druge pristojbine pristojbine pridno odvajali rimskim oblastem, za svoje delo pa so si pri davkoplačevalcih zaračunavali prav mastne provizije. Zato ni čudno, da je veljal Zahej za bogatega človeka. Osebki njegovega poklica so bili torej osovraženi, ker so neusmiljeno  izkoriščali svoje bližnje, a ne le zato. Ljudje so v njih videli tudi predstavnike osovražene rimske oblasti, kar še tudi ni bilo najhuje. Najhuje je bilo to, da so bili ti dacarji Judje, torej so jih imeli njihovi rojaki za kolaborante. 

In potem se je znašel Jezus v Jerihi, kjer je živel cestninar, oziroma višji davčni uradnik Zahej. Ne vemo, kaj je Zaheja nagnalo, da si je tako zelo želel videti Jezusa. Je bila to gola radovednost? Morda. Toda Bog zna za zveličanje duš izrabiti tudi golo radovednost posameznikov. Ker je bil mož majhen, je splezal na drevo, da bi videl, kakšno čudo neki je ta Jezus, ki prihaja po cesti. Ne vem, kako se je Zahej počutil prvi hip po Jezusovem pozivu, saj so ga besede: "Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši," bržkone dodobra osupnile (Lk 19,5b). Vemo pa, da je hitro splezal dol in Jezusa z veseljem sprejel. Zagotovo se je zavedel, da je Jezus nekaj posebnega, kako bi sicer naš Gospod vedel, kako je ime skrivaču na drevesu. Ljudje pa so začeli godrnjati, kot je bila navada v podobnih primerih: "Ustavil se je pri grešnem človeku!" (ibid. v. 7) Moralizem je res huda mora, proti kateri nihče ni cepljen. Toda kaj pravi Zahej? Rekel je: "Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno." (ibid. v. 8) Od kod ta nenavadna odločitev? Očitno je Zahej spoznal, da stoji pred njim tisti, ki ima tudi oblast odpuščati grehe. Odpuščanje, ki ga je bil deležen, je rodilo sadove. Sam Gospod pa je o sebi rekel, da je prišel iskat tisto, kar je izgubljeno. Ob podobni priložnosti je Gospod vsem moralistom tega sveta povedal: "Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mt 9,13b)  

Greh je osnovni človekov problem. Še večji problem je nezavedanje ali nepriznavanje greha. Tisti, ki so Jezusa kritizirali, da se druži s cestninarji in grešniki (Lk 2,16), so videli samo grehe drugih ljudi, zlasti tistih, bolj izpostavljenih, svojih pa ne.  Kdor hoče priti v večno življenje, mora najprej priti v duhu k Jezusu in spoznati ter iskreno priznati svoje grehe. To je prvi pogoj. Zahej je ta pogoj izpolnil. Jezus, Božji Sin,  je namreč prišel na svet, živel popolno in brezgrešno življenje in bil usmrčen za naše grehe, njegovo vstajenje pa nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik. On sam pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal." (Jn 6,37.38)  Jezus ne zavrže nikogar, ki pride k njemu. Da pa ima to njegovo silno odpuščanje res  veliko moč, nam dokazuje Zahejevo spremenjeno življenje.  Ni več mislil le nase in na svojo korist, ampak tudi na druge. 

Kdo je glavni junak prilike o izgubljenem sinu?

Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Vir: Wikipedia. 

Slavna Rembrandtova slika na levi ima naslov Vrnitev izgubljenega sina. Slika nam ilustrira vrhunec v Jezusovi priliki, ki jo poznamo predvsem kot priliko o izgubljenem sinu, in je zapisana v Evangeliju po Luku 15,11-32. 

Zdaj pa pojdimo k prvemu delu prilike! Neki oče je imel dva sinova. Mlajši se je nekega dne odločil in rekel očetu, naj mu da pripadajoči del dediščine. Oče je izpolnil sinovo zahtevo, sin pa je odšel v daljno deželo, kjer je z razsipnim in razvratnim življenjem zapravil vso dediščino, do zadnjega beliča. Na koncu se je preživljal kot svinjski pastir in se želel nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, a mu jih ni nihče dal. Takrat se je v njem nekaj prelomilo: "Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.  Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.  Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.'  In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!  Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.' In začeli so se veseliti." (Lk 15,16-24). 

V Jezusovem času bi bilo nekaj popolnoma nezaslišanega, da bi nekdo od očeta, dokler je bil le-ta še živ, zahteval svoj delež dediščine. Taka zahteva bi pomenila, da si sin želi očetove smrti. Kljub temu je oče v naši priliki izpolnil sinovo zahtevo in mu dal pripadajoči delež. V nadaljevanju je sin odšel v tujo deželo, kjer je vse skupaj zapravil in se znašel na samem dnu, ker se je moral za golo preživetje udinjati kot svinjski pastir. Tam mu je kanilo v glavo, kaj je s svojo nespametno odločitvijo zapravil, saj je živel slabše kot očetovi hlapci. Odločitev, da se skesan vrne domov in zaprosi, da ga oče vzame v službo kot enega svojih najemnikov, najbrž ni bila lahka. Mislim, da je je bila celo negotova, saj ni mogel vedeti, kako se bo nanjo odzval oče. Toda oče je reagiral v nasprotju s pričakovanji. Ko je sina zagledal od daleč, je jadrno stekel k njemu. Tudi to je bilo v Jezusovem času nekaj nezaslišanega, kajti za stare in dostojanstvene gospode se ni spodobilo, da bi tekali kot otroci. Toda oče iz prilike je ravnal popolnoma drugače od pričakovanega. Ne le, da je stekel k sinu, ampak ga je celo poljubil, naročil zanj najboljše oblačilo, prstan in obutev, za zaključek pa še organiziral veselo pojedino. 

Pa si poglejmo  drugi del. Starejši brat je bil, za razliko od mlajšega in  razvajenega brata, resen in deloven človek. Ko se je zvečer utrujen od dela vračal domov, je naletel na veselico, ki jo je pripravil oče ob bratovi vrnitvi. Ko je izvedel, čemu glasba in veselje, ni hotel vstopiti. Na plan so udarila vsa negativna čustva, ki jih je leta in leta nabiral v sebi. Ko ga je oče povabi, naj vstopi, mu je odgovoril: "Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.  Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele." (Ibid. 29.30)  Iz sinovih besed posebej izstopata dve stvari. Prva je ta, da je imel sin občutek, da očetu služi. On svojega sinovstva ni doživljal kot veselje, ampak kot dolžnost, službo. Vse kar je delal, je delal iz dolžnosti. Verjetno si je potihoma celo želel očetove smrti, da bi potem on prevzel celotno gospodarstvo. Druga stvar ki tu štrli, je ta, da je svojega mlajšega brata očitajoče poimenoval: "Tvoj sin." Očetu je vrgel pod nos mlajšega sina, češ: "Kakršen oče, takšen sin."  Pri tem je pozabil, da je tudi on očetov sin. Toda oče spet ni reagiral v skladu s pričakovanji. Na očitke ni odgovoril z očitki, ampak je rekel: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden." (Ibid. vv. 31.32) Sinove očitke je mirno pobil z argumentiranim odgovorom, ne da bi bil pri tem očitajoč. 

Dejstvo je, da očetje tega sveta ne ravnajo na način očeta iz prilike. Oče iz prilike nam predstavlja nebeškega Očeta. Tako mlajši kot starejši sin sta se pregrešila zoper očeta. Mlajši predstavlja človeka, "slabega dečka", ki se izgubi v svetu, potem pa se zave, kako daleč je zabredel, in  da Bog odpušča grehe. Tak se skesan vrne k Očetu, ki mu da popolno odpuščanje. Starejši predstavlja človeka, ki uživa ugled "dobrega dečka", živi na zunaj vzorno krščansko življenje, do pičice skuša izpolniti vse predpise postave, toda vse to doživlja kot dolžnost in breme, zaradi česar je sam v sebi nezadovoljen z nebeškim Očetom in je oropan veselja skupnosti z Bogom. Povrh vsega je nevoščljiv "porednim fantkom", ki jim je tako na hitro odpuščeno. Toda v resnici sta tako prvi kot drugi brat  Bogu odtujena, oziroma, kot piše Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23) Pri tem se je prvi zavedel svoje odtujenosti, drugi pa ne.  

Toda ne glede na redakcijski naslov v Slovenskem standardnem prevodu, ki se glasi Prilika o izgubljenem sinu, izgubljeni sin ni glavni junak prilike. Isto velja za starejšega sina. Glavni junak prilike je  oče, ki predstavlja nebeškega Očeta. Bog je pobudnik našega odrešenja.  Ta prilika je zadnja od treh prilik v 15. poglavju Evangelija po Luku. Prva pripoveduje o izgubljeni ovci (Lk 15,1-7), druga pa o izgubljeni drahmi (Lk 15,8-10).  V prvi priliki simbolizira Boga pastir, ki poišče izgubljeno  ovco, v drugi pa ženska, ki najde izgubljeno drahmo. Izgubljenega sina je spodbudil k vrnitvi spomin na očeta, pri katerem je bilo vsega v izobilju. Pavel pravi: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje."  (Flp 2,13)  Ko Bog nekoga pokliče v skladu s svojim načrtom, se poklicani  tudi odzove. Prilika nam ne pove, kako se je starejši sin odzval na očetovo prigovarjanje. To očitno ni pomembno in ni del nauka prilike. Dejstvo je, da Bog opravičuje brezbožne in grešnike vseh vrst, tiste, ki so mu (navidez) blizu, kot tudi tiste, ki so daleč.  Bog je poslal svojega edinega Sina Jezusa Kristusa v svet, kjer je v nasprotju z obema bratoma iz zgornje prilike, v polnosti izvršil vso Očetovo voljo. Zavoljo naših grehov je umrl mučne in sramotne smrti na križu ter s svojim vstajenjem potrdil, da je resnično Odrešenik sveta. Po veri vanj imamo popolno odpuščanje vseh grehov:   "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.   (Jn 3,16)