Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra leta 2000 razglasila 27. januar za dan spomina na žrtve holokavsta. Ob tem dnevu bodo politiki vseh barv izražali sočutje z žrtvami  te satanske morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi, zato bo ob tej priložnosti prelitih tudi nekaj hektolitrov krokodiljih solza. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek. Časnik Jerusalem Post* je pred nekaj dnevi pisal o Španiji kot o prvi državi v Evropski uniji, ki uradno podpira antisemitizem. Mislim, da uradna Slovenija ne caplja kaj prida za Španijo, ampak ravno nasprotno... 

Na Slovenskem smo bili do nedavnega  priča predvsem tej zadnji, levičarski in "proticionistični"  vrsti antisemitizma, ki se vleče še iz časa neuvrščene Titove Jugoslavije, ki vpije gesla, kot je tisto: "Od reke (Jordana, op. Diz.) do morja (seveda Sredozemskega, op. Diz.) Palestina mora biti svobodna." Ob taki svobodni Palestini ostaneta Izraelu in tamkajšnjim Judom le še morje in dihanje na škrge.    Toda zadnjih nekaj let opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, recimo ji skrajno desničarska, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. 

Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je rimskim papežem treba šteti  v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ta računica se mu  ni izšla, poleg tega je bil precej nerazgledan v političnih stvareh. Na stara leta so prišle do njega lažne  govorice (fake news niso ravno sodobna posebnost) o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh, v katerem je zahteval izgon Judov.  Toda resnici na ljubo je treba priznati, da je šlo v vseh teh primerih za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu se je pred malo manj kot 200 leti začelo čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično.  Po njem so Judje še vedno posebno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem se ne zavedajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.

Seveda ni nobena od navedenih skrajnosti niti dobra niti zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

*   KLIK za dostop do vira>>>

** Vir: R. Friedenthal, Luther, Njegovo življenje in njegov čas, Druga knjiga. Pomurska založba, Murska Sobota 1983. S. 799.

Ko smrt postane politikum

Pred nami je 23. november, dan, na katerega se v naši državi  spominjamo generala Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Letošnji 23. november pa bo  malo drugačen, ker se bomo na ta dan odločali o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je evfemistični izraz za evtanazijo težko bolnih in trpečih. Kolikor spremljam zadevo, je večina zdravstvene stroke proti, proti so tudi predstavniki nekaterih verskih skupnosti in velik del javnosti. Kolikšen je ta del, je težko reči, ker  tovrstne ankete pri nas niso najbolj zanesljive.  17. člen Ustave Republike Slovenije pravi (moj poudarek): "Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni." Ustava nič ne govori o tem, da bi bila tudi pravica do smrti nedotakljiva. Smrt pride sama po sebi, ne da bi jo kdo klical. 

Tukaj gre za globoko etično vprašanje. Že starogrški poganski (sic!) zdravnik Hipokrat, avtor slavne zdravniške prisege, je nasprotoval dajanju strupa bolniku, četudi bi le-ta prosil zanj. To načelo je nekako veljalo do 20. stoletja. Prvi, ki so ga prekršili, so bili nemški nacisti z akcijo T-4, pri kateri je šlo za  neprostovoljno usmrtitev do 300.000 neozdravljivo bolnih, invalidov, duševnih bolnikov, psihično prizadetih itn. Temu so rekli Gnadentod (milostna smrt). Celo v komunističnih režimih se niso odločili za kaj takega, so pa začeli na začetku 21. stoletja sprejemati tovrstno zakonodajo v naprednjaških zahodnih državah, začenši z Nizozemsko. Beremo pa lahko, da prihaja tudi v državah, ki jih imamo za vzorne (Nizozemska, Kanada) do zlorab, ki nikakor ne bi bile tuje tudi našemu balkanskemu okolju.  

V zgodovini so tudi poznali nekakšno vrsto evtanazije. Pri Grkih in Rimljanih je bilo v navadi izpostavljanje nezaželenih novorojenčkov. Špartanci so take celo metali v prepad. Izpostavljenega otroka je potem lahko kdo posvojil, ali pa je nesrečno dete umrlo. Pri Inuitih je bila navada, da so stari, ki so se imeli za odvečne, v primeru lakote ob hudih zimah, odšli nekam proč v sneg in tam zmrznili, s čimer so mlajšim omogočili lažje preživetje. Torej niso naši naprednjakarji, ki se imajo za moralno večvredne od nas zahojenih starokopitnežev, pogruntali nič novega. Znani univerzitetni profesor celo razpreda, kako je evtanazija cenejša od zdravljenja. Ja, povejmo, bolnik je strošek. 

Omenil sem že, da je več verskih skupnosti v Sloveniji nasprotuje zakonu.  Predstavniki nekaterih so podpisali izjavo, v kateri spodbujajo svoje ude, naj se udeležijo referenduma "da bomo kot skupnost jasno povedali, da bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja." Pri naprednjakih je to povzročilo hud vik in krik, pri čemer je največ "pokasirala" RKC, ker je pač največja, češ, kaj pa ločitev cerkve od države. Verske skupnosti  pač vedno izražajo svoja mnenja glede etičnih vprašanj, zlasti, ko oblast spremeni neko etično zadevo v politikum,  da jo torej politizira. Versko skupnost tvorijo njeni pripadniki.  Pripadniki verskih skupnosti v Sloveniji so povečini tudi državljani Slovenije. Kako izločiti pripadnika verske skupnosti iz državljana, to je tu vprašanje. Komunisti so to vprašanje rešili enostavno tako, da so vernim ljudem onemogočili dostop do določenih služb in funkcij.  Ker pa se gredo današnji politiki človekove pravice (kot da so jih oni iznašli), je to malo težji problem, oziroma misija nemogoče. Za kristjana pač velja pravilo: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) 

Nekje na Facebooku me je neka oseba vprašala v slogu, "kakšen bog je to, ki dopušča trpljenje". Vprašanje seveda ni enostavno. Na to temo se je že pred tisočletji spraševal trpeči Job in ni dobil nobenega jasnega odgovora. Edini ustrezen odgovor je naš Gospod Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je šel sam skozi neznosno trpljenje, zatorej:  "Uprimo oči v Jezusa, začetnika 

in dopolnitelja vere. On je zaradi 

veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12,2)  In pomagajmo, da smrt ne postane politikum!

Izziv islama

V Združenem kraljestvu močno narašča vpliv islama, ki nam ga muslimanski apologeti in njihovi zavezniki predstavljajo kot religijo miru. Kako je s to zadevo v Veliki Britaniji, je pripovedoval Tim Dieppe ob predstavitvi svoje knjige na to tematiko. 

Kristus in politika

 Kristus ni član nobene politične stranke. On je izven in nad vsako stranko. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.

- A. W. TOZER