Pred nami je 23. november, dan, na katerega se v naši državi spominjamo generala Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Letošnji 23. november pa bo malo drugačen, ker se bomo na ta dan odločali o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je evfemistični izraz za evtanazijo težko bolnih in trpečih. Kolikor spremljam zadevo, je večina zdravstvene stroke proti, proti so tudi predstavniki nekaterih verskih skupnosti in velik del javnosti. Kolikšen je ta del, je težko reči, ker tovrstne ankete pri nas niso najbolj zanesljive. 17. člen Ustave Republike Slovenije pravi (moj poudarek): "Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni." Ustava nič ne govori o tem, da bi bila tudi pravica do smrti nedotakljiva. Smrt pride sama po sebi, ne da bi jo kdo klical.
Tukaj gre za globoko etično vprašanje. Že starogrški poganski (sic!) zdravnik Hipokrat, avtor slavne zdravniške prisege, je nasprotoval dajanju strupa bolniku, četudi bi le-ta prosil zanj. To načelo je nekako veljalo do 20. stoletja. Prvi, ki so ga prekršili, so bili nemški nacisti z akcijo T-4, pri kateri je šlo za neprostovoljno usmrtitev do 300.000 neozdravljivo bolnih, invalidov, duševnih bolnikov, psihično prizadetih itn. Temu so rekli Gnadentod (milostna smrt). Celo v komunističnih režimih se niso odločili za kaj takega, so pa začeli na začetku 21. stoletja sprejemati tovrstno zakonodajo v naprednjaških zahodnih državah, začenši z Nizozemsko. Beremo pa lahko, da prihaja tudi v državah, ki jih imamo za vzorne (Nizozemska, Kanada) do zlorab, ki nikakor ne bi bile tuje tudi našemu balkanskemu okolju.
V zgodovini so tudi poznali nekakšno vrsto evtanazije. Pri Grkih in Rimljanih je bilo v navadi izpostavljanje nezaželenih novorojenčkov. Špartanci so take celo metali v prepad. Izpostavljenega otroka je potem lahko kdo posvojil, ali pa je nesrečno dete umrlo. Pri Inuitih je bila navada, da so stari, ki so se imeli za odvečne, v primeru lakote ob hudih zimah, odšli nekam proč v sneg in tam zmrznili, s čimer so mlajšim omogočili lažje preživetje. Torej niso naši naprednjakarji, ki se imajo za moralno večvredne od nas zahojenih starokopitnežev, pogruntali nič novega. Znani univerzitetni profesor celo razpreda, kako je evtanazija cenejša od zdravljenja. Ja, povejmo, bolnik je strošek.
Omenil sem že, da je več verskih skupnosti v Sloveniji nasprotuje zakonu. Predstavniki nekaterih so podpisali izjavo, v kateri spodbujajo svoje ude, naj se udeležijo referenduma "da bomo kot skupnost jasno povedali, da bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja." Pri naprednjakih je to povzročilo hud vik in krik, pri čemer je največ "pokasirala" RKC, ker je pač največja, češ, kaj pa ločitev cerkve od države. Verske skupnosti pač vedno izražajo svoja mnenja glede etičnih vprašanj, zlasti, ko oblast spremeni neko etično zadevo v politikum, da jo torej politizira. Versko skupnost tvorijo njeni pripadniki. Pripadniki verskih skupnosti v Sloveniji so povečini tudi državljani Slovenije. Kako izločiti pripadnika verske skupnosti iz državljana, to je tu vprašanje. Komunisti so to vprašanje rešili enostavno tako, da so vernim ljudem onemogočili dostop do določenih služb in funkcij. Ker pa se gredo današnji politiki človekove pravice (kot da so jih oni iznašli), je to malo težji problem, oziroma misija nemogoče. Za kristjana pač velja pravilo: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b)
Nekje na Facebooku me je neka oseba vprašala v slogu, "kakšen bog je to, ki dopušča trpljenje". Vprašanje seveda ni enostavno. Na to temo se je že pred tisočletji spraševal trpeči Job in ni dobil nobenega jasnega odgovora. Edini ustrezen odgovor je naš Gospod Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je šel sam skozi neznosno trpljenje, zatorej: "Uprimo oči v Jezusa, začetnika
in dopolnitelja vere. On je zaradi
veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12,2) In pomagajmo, da smrt ne postane politikum!
Ni komentarjev:
Objavite komentar