Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, 4 in v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse 5 zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. 6 Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. 7 Prav je, da tako mislim o vas vseh, ker vas nosim v srcu, saj ste vsi z menoj deležni milosti, tako v mojih verigah kakor pri obrambi in utrjevanju evangelija. 8 Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. 9 Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, 10 da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, 11 izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo.
(Flp 1,3-11)
Apostol Pavel je Pismo Filipljanom napisal iz zapora v Rimu. Lahko si predstavljamo, da so bile okoliščine, v katerih se je nahajal vse prej kot rožnate. Rimske ječe se po svojem (ne)udobju niti zdaleč niso mogle primerjati s sodobnimi zapori v naši državi ali drugod po državah, kjer so upoštevane človekove pravice.
Kljub temu iz zgornjega odlomka ne veje niti trohica zagrenjenosti ali slabe volje, ampak veselje, ljubezen in skrb za cerkev v Filipih. Glede na stanje, v katerem se je apostol Pavel nahajal, bi človek pričakoval, da bo molil predvsem zase, da bi ga Bog kakorkoli osvobodil iz zapora, toda on je molil za druge in jih "nosil v srcu" (cf. 1,7). Molil pa je, naj tudi ljubezen med svetimi v Filipih čim bolj napreduje. Bržkone je izvedel, da se je v cerkvi v Filipih pojavil kakšen problem, da se je torej medsebojna bratska ljubezen med vernimi ohladila. Kakorkoli, Pavel v svojem pismu ne preti svetim, ampak jih bratsko spodbuja k boljšemu ravnanju. Apostol Janez je nekje zapisal: "Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4,11) Logika medsebojne bratske ljubezni se poraja iz Božji ljubezni. Današnji svet nam ponuja in vsiljuje kot ljubezen ponaredke vseh vrst, celo zastrupljanje bolnih, starih in nemočnih. Pravijo, da je to napredno, mi pa smo menda nazadnjaški, ker da se držimo nekih pravil iz knjige iz bronaste dobe. Pri tem seveda nočejo vedeti, da so se takšne in podobne "napredne" stvari dogajale že v predkrščanskih kulturah, tudi v bronasti dobi.
Kljub temu iz zgornjega odlomka ne veje niti trohica zagrenjenosti ali slabe volje, ampak veselje, ljubezen in skrb za cerkev v Filipih. Glede na stanje, v katerem se je apostol Pavel nahajal, bi človek pričakoval, da bo molil predvsem zase, da bi ga Bog kakorkoli osvobodil iz zapora, toda on je molil za druge in jih "nosil v srcu" (cf. 1,7). Molil pa je, naj tudi ljubezen med svetimi v Filipih čim bolj napreduje. Bržkone je izvedel, da se je v cerkvi v Filipih pojavil kakšen problem, da se je torej medsebojna bratska ljubezen med vernimi ohladila. Kakorkoli, Pavel v svojem pismu ne preti svetim, ampak jih bratsko spodbuja k boljšemu ravnanju. Apostol Janez je nekje zapisal: "Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4,11) Logika medsebojne bratske ljubezni se poraja iz Božji ljubezni. Današnji svet nam ponuja in vsiljuje kot ljubezen ponaredke vseh vrst, celo zastrupljanje bolnih, starih in nemočnih. Pravijo, da je to napredno, mi pa smo menda nazadnjaški, ker da se držimo nekih pravil iz knjige iz bronaste dobe. Pri tem seveda nočejo vedeti, da so se takšne in podobne "napredne" stvari dogajale že v predkrščanskih kulturah, tudi v bronasti dobi.
Ker je Bog toliko storil za nas, je logična posledica, da tudi mi izkazujemo ljubezen do bratov in sester v Kristusu. To vsekakor ni vedno lahko, saj smo vsi skupaj v bistvu še vedno grešniki, toda Bog je večji od naših ovir, problemov in grehov. Tudi Pavel se je zavedal ovir in težav, in ravno zato je molil za Filipljane ter jih v molitvi izročil Božji skrbi. Zatorej je prav, da ga tudi v tem posnemamo in molimo za brate in sestre v njihovih potrebah, stiskah in težavah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar