Obglavljenje 70 kristjanov v DR Kongo

Pripadniki tako imenovane religije miru, povezani z zloglasnim ISIS-om  so v neki kongovski vasi obglavili sedemdeset kristjanov. Več o tem lahko izveste iz zgornjega videa. Večinski mediji se za take stvari po navadi ne zanimajo, saj gre vendar za kristjane, najbolj preganjano družbeno skupino na svetu. Toda nikar si ne drznite reči česa, kar ni povšeči pripadnikom "religije miru". Takoj vas bodo postavili na pranger. 

Dostop do še enega vira: KLIK >>

Izziv islama

V Združenem kraljestvu močno narašča vpliv islama, ki nam ga muslimanski apologeti in njihovi zavezniki predstavljajo kot religijo miru. Kako je s to zadevo v Veliki Britaniji, je pripovedoval Tim Dieppe ob predstavitvi svoje knjige na to tematiko. 

Kratko in jedrnato pričevanje

Islam sem zapustil, ker sem proučeval Mohamedovo življenje. Evangelij sem sprejel, ker sem proučeval Jezusovo življenje.

~ Nabeel Qureshi

Calvin o islamu in cerkvi

Dokler cerkev ne najde srca in volje, da z upanjem ki ga daje evangelij, poskrbi za duše, izgubljene v vezeh islama, dotlej smo v nevarnosti. 

~ Jean Calvin

Mladoletnik zabodel škofa

Mar Mari Emmanuel je škof asirske (nestorijanske) cerkve in youtuber, živi pa na območju avstralskega Sydneya. V ponedeljek, 15. aprila ga je v cerkvi  med pridigo napadel šestnajstletnik z nožem na vzmet. Ker se mu nož ni pravilno odprl, napad ni uspel po pričakovanju, tako da je škof preživel, fant pa si je odrezal prst. Poleg glavne žrtve je ranil še tri ljudi.  

O samem napadu in vzrokih zanj pa pove več Jon McCray v zgornjem videu. 

Več tudi na tej povezavi >>

Razlika med islamom in krščanstvom

V islamu moraš umreti za Alaha, toda Bog, katerega jaz  častim, je umrl zame.  

~ Franklin Graham

Pravi Bog, pravi človek

Silno sem se razveselil, ko sem izvedel, da nekateri izmed tvojih otrok živijo po resnici, kakor smo dobili zapoved od Očeta. 5 Zdaj pa, gospa, te prosim, vendar ne, kakor bi ti pisal novo zapoved, ampak tisto, ki jo imamo od začetka: Ljubimo se med seboj! 6 Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. Zapoved – to ste slišali že od začetka – pa je to, da naj živimo v ljubezni. V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev. Ti ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v mesu. Tak je zapeljevalec in antikrist. 8 Glejte nase, da ne uničite, kar smo naredili, ampak dobite polno plačilo. 9 Kdor gre naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor pa ostaja v nauku, ima Očeta in Sina. 10 Če kdo pride k vam, pa ne prinaša tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne pozdravljajte. 11 Kdor ga pozdravi, je namreč soudeležen pri njegovih hudobnih delih.   (2Jn 1,4-11)

Drugo Janezovo pismo je bilo po mnenju nekaterih namenjeno neki krščanski ženi in njeni družini, bolj verjetno pa je, da je namenjeno cerkvenemu občestvu, ki se je zbiralo v njeni hiši. Pričujoči odlomek lahko razdelimo na dva dela. 

V prvem delu spodbuja apostol kristjane k medsebojni ljubezni, ki se med drugim izraža z izpolnjevanjem kristusovih zapovedi. V drugem delu svari pred krivoverstvom, ki se je pojavilo že na samem začetku krščanstva in je zanikalo  utelešenje Boga Sina in Jezusovo človeškost. Šlo je za gnostično sekto doketistov, ki so trdili, da je bil Jezus nadnaravno bitje, toda ne Bog, njegovo človeško telo pa naj bi bilo le navidezno. Tudi njegova smrt na križu naj bi bila le navidezna. Slednja trditev je imela bržkone vpliv na islam, ki prav tako zanika Jezusovo smrt  na križu in vstajenje. Doketizem in razne oblike gnoze pa imajo tudi nedvomen vpliv na  del sodobne liberalne teologije. Takšna teologija ima seveda hude posledice, kajti brez utelešenja, smrti in vstajenja Božjega Sina ni zveličanja, oziroma, kot je rekel apostol Pavel:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17)  Jezus je v telesu izkusil vse človeške omejitve. Bil je lačen, utrujen, žalosten in kar je še kakega: "Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen[...] Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim." (Heb 2,17a.18) Ker je bil deležen polne človeške izkušnje, toda brez greha (cf. Heb 4,15)  nam zagotavlja, da smemo ob vsakem času priti predenj s svojimi grehi in težavami. Da je bil Jezus obujen v telesu, nam govori tudi v evangeliju, ko pravi: "Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz." (Lk 24,39) Nejevernemu Tomažu pa je rekel: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27)  Problem kristjanov je, da se preradi osredotočajo samo na Kristusovo božanskost, na njegovo človeškost pa pozabljajo, kar je neke vrste nehoteni monofizitizem. S tem naredijo Kristusa močno oddaljenega  in si iščejo druge srednike med človekom in Bogom.  Avguštin upravičeno pravi: "Zakaj kolikor je človek, toliko je srednik, kolikor je Beseda, ni srednik, ker je enak Bogu, Bog pri Bogu in obenem z njimi en Bog."*  Jezus je torej naš srednik v svoji človeškosti, kar potrjuje tudi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5)  Ker je tako, se smemo ob vsakem času bližati prestolu Božje milosti (cf. Heb 4,16).

Ker so krivoverski učitelji izkrivljali evangelij in ga  razvodenili do neprepoznavnosti, je Janez verne zelo ostro posvaril pred njimi in njihovimi pogubnimi nauki. V odlomku 2Jn 1,10.11 najbrž marsikdo vidi popolno odsotnost ljubezni, kar se komu utegne zdeti nekonsistentno. Toda resnična odsotnost ljubezni bi bila, če Janez ne bi opozoril rojevajoče se cerkve pred pogubno nevarnostjo. 

Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Utelesil se je, prišel na svet, kjer je živel popolno in brezgrajno življenje, umrl je za naše grehe, s svojim vstajenjem pa vernim zagotavlja večno življenje. Njemu slava na veke!

*Avrelij Avguštin, Izpovedi, Mohorjeva družba, Celje 1991. S. 241.

Molimo za Afganistan!

Talibani, ki so po dvajsetih letih znova prevzeli oblast v Afganistanu, so seveda obljubili, da bodo v tej državi spet uvedli šerijatsko pravo. Pri tem še ni popolnoma jasno, katero interpretacijo tega prava bodo tokrat uporabili. Ko so bili prvič na oblasti, su uporabljali zelo strogo interpretacijo, ki je imela za posledico zatiranje žensk in drakonske kazni za nevernike, zlasti tiste, ki so opustili "religijo miru" in postali kristjani. Islam ima za odpad od vere predvideno smrtno kazen. 

Brat Samuel, ki je s strani organizacije Open Doors zadolžen za Azijo, je v zvezi z najnovejšimi dogodki rekel naslednje:

"Za kristjane v Afganistanu prihajajo časi negotovosti. Zanje je obsolutno nevarno. Ne vemo, kaj bodo prinesli naslednji meseci, katero vrsto implementacije šerijatskega prava bomo videli, zato vas prosimo, da še naprej molite za naše brate in sestre. Soočajo se z nepremostljivimi težavami. Moliti moramo brez prestanka."

Eden od vernih domačinov je izrazil strah, da bodo talibani izbrisali tamkajšnjo majhno krščansko populacijo:

"Nekateri verniki so znani v svojih skupnostih in ljudje o njih vedo, da so  so se spreobrnili iz islama v krščanstvo, zato veljajo za odpadnike, kazen za to pa je smrt. Talibani so znani po izvrševanju te vrste kazni."

In zatorej še enkrat, molimo za naše brate in sestre v Afganistanu, pa tudi za ženske, ki jih pod šerijatom ne čakajo rožnati časi. Ne pozabimo tudi moliti za spreobrnjenje sovražnikov in preganjalcev Jezusove cerkve!

Vir: Open Doors  >>>

Napačne racionalizacije

Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. 2 Odgovoril jim je: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? 3 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. 4 Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? 5 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani."  (Lk 13,1-5)

Ljudje zelo radi racionaliziramo različne neprijetne dogodke in sploh nevšečnosti, ki se dogajajo nam ali drugim. Konec prejšnjega meseca je doživelo mesto Petrinja z okolico več potresnih sunkov, posebej hud je bil tisti  29. decembra zgodaj popoldne. 

 

Krajevna skupnost Konjević Polje iz vzhodne Bosne se je zelo hitro odzvala na ta dogodek. Njihov odziv si lahko preberete zgoraj. V njem sta tudi dva citata iz zgodnjih muslimanskih virov, kalifa Omarja in Mohamedove vdove Ajše, kjer pravi, da so potresi posledica  kazni za grehe in opomin, da bi ljudje nehali grešiti. Če bi gledali s tega zornega kota, potem bi bila Petrinja v tistem času najbolj grešno mesto na svetu, v kar močno dvomim. Miselnost, da je neka slaba stvar posledica grehov določenih ljudi, je močno zakoreninjena. Nekaj podobnega srečamo v Jn 9,1.2. Zlo in hude stvari, ki se dogajajo v svetu, so vsekakor posledica greha (1Mz 3,16-19. 6,5-8). Toda naš Gospod je te stvari presojal bistveno drugače kot Omar in Ajša. 

Ko so prišli k Jezusu z novico o tem, na kakšen krut način je Pilat obračunal s skupino Galilejcev, medtem ko so slednji prinašali daritve, ni moraliziral, ampak pozval prisotne k spreobrnjenju. Enako jih je pozval k spreobrnjenju, ko je navedel še eno nesrečo, ki se je zgodila. Govoriti o tem, kdo je večji, kdo pa manjši grešnik, ni ravno varno. Niti ni prav govoriti, da so si nekateri ljudje bolj zaslužili naravno ali kakšno drugo nesrečo kot drugi. Vsi smo namreč dovolj grešni, da si zaslužimo večno pogubljenje. Zato je apostol Pavel napisal: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave[...]" (Rim 3,22b.23a) To je zelo slaba novica.  To je tisto, ko  Jezus govori: "[Č]e se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani." (Lk 13,5) To pokončanje ima za razliko od tistega s strani Pilata, ali onega v Siloi, večne posledice. Zato svari Jezus: "Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!" (Mt 10,28)  Poleg slabih novic pa obstajajo tudi dobre. Pavel pravi: [...], opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23b) Obstaja torej opravičenje, ki je zastonj, po milosti in nam ga je prislužil Jezus. Naš Gospod pa je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Opravičenje torej pridobimo z vero v Jezusa ter z zanašanjem nanj in na njegova dela. 

Jezus nas torej varuje pred površnimi racionalizacijami ali osmišljanji dogodkov, ki smo jim priča. Ti dogodki so opomin, da nismo tako močni in mogočni, kot si preradi predstavljamo. Tisti, ki se jim je zgodila nesreča pa niso nujno najhujši grešniki na svetu, ne glede na to, kar sta rekla Omar in Ajša.

Božični dar - osvoboditev iz zapora

 

Po desetih letih, ki jih je preživel v zaporu, je bil pakistanski državljan Imran Ghafur Masih oproščen krive  obtožbe "bogokletja" in izpuščen iz zapora. V Pakistanu  je islam državna religija, blasfemija proti kateri od glavnih vrednot "religije miru" pa se tam kaznuje z dosmrtnim zaporom, ali celo smrtjo. Imran je kristjan in ga je muslimanski sosed prijavil zaradi domnevnega bogokletnega dejanja. Življenje oproščenega kristjana in njigove družine tudi poslej ne bo lahko, saj bodo morali vsi skušaj živeti nekje na skrivnem... 

O tem boste več izvedeli v zgornjem videu.

Bog Biblije in bog Korana

Mnogi ljudje, celo kristjani, menijo, da gre pri Bogu, kot ga pozna Sveto pismo in Alahu iz muslimanske svete knjige, za eno in isto božanstvo. Tony Costa in David Wood nam v zgornjem videu pripovedujeta in razložita, kako je v resnici s to zadevo... 

9 + odgovorov na napad na Londonskem mostu

Nedavni teroristični napad na Londonskem mostu, ki ga je izvedel islamist Usman Khan, in sta v njem  dve osebi izgubili življenje, je močno odmeval po svetu. Paul Feesey in Glen Scrivener sta v daljšem pogovoru obravnavala omenjeni napad z devetih možnih zornih kotov, na koncu pa ta primer obdelala  s stališča evangelija... 

Video traja malo več kot 48 minut in pol. 

Dobre novice iz sodobne Smirne

Pogled na Izmir. Vir slike: Wikipedia

Izmir je veliko turško mesto ob egejski obali, in šteje skoraj tri milijone prebivalcev.  Od antičnih časov pa do dvajsetega stoletja je bilo to mesto znano po imenu Smirna. Omenja ga tudi evangelist Janez v Razodetju 2,8-11.  V tem mestu deluje majhna protestantska cerkev, ki jo vodi pastor Fikret Böcek. O težavah in  uspehih, s katerimi se sooča Božja cerkev v Izmiru in nasploh v Turčiji, se je z njim pogovarjal dr. R. Scott Clark.  Hvala Bogu, na spodnji povezavi lahko slišite, da stvari tukaj niso tako slabe, kot večkrat mislimo. Molimo torej za brate in sestre ter za širjenje evangelija v Turčiji.

KLIKNI za dostop do pogovora >>

Odpoved sklicane 4. seje Sveta Vlade RS za dialog o verski svobodi

Svet je prvenstveno namenjen široki dialoški obravnavi zadev (mnenj, vprašanj, zahtev in predlogov) s področja verske svobode, ki jih Svetu predložijo njegovi člani, registrirane cerkve in druge verske skupnosti (prek svojih predstavnikov v svetu ali neposredno na sedežu sveta, Ministrstvu za kulturo), vlada ter ministrstva in vladne službe.

Predsednik Sveta vlade Republike Slovenije za dialog o verski svobodi je sklical sejo, ki bi se morala odvijati 9. oktobra 2019. Potem pa se je zalomilo pri predstavniku Islamske  skupnosti v RS mag. Nevzetu Poriću, ki je odklonil sodelovanje v dialogu o vprašanjih s področja verske svobode, ki zadevajo njegovo versko skupnost. Kaj je predstavnika IS zmotilo, ostaja za javnost skrivnost. 

Na spodnji povezavi je dostop do vabila na sejo, delovnega gradiva in obvestila o odpovedi seje. 

Dostop do spletne strani Sveta Vlade RS za dialog o verski svobodi >>

Saudova Arabija se odpira

To, kar vidite na zgornji fotografiji, so ruševine starodavne cerkvene stavbe iz 4. stoletja, ki so jo arheologi odkrili v 80. letih prejšnjega stoletja. Ker gre za zgradbo na ozemlju Saudove Arabije, države, v kateri je strogo salafistična  verzija Mohamedovega nauka edina uradno priznana religija, je ta stavba, podobno kot druge podobne razvaline, nedostopna tako za morebitne domače kot za tuje obiskovalce. 

V tej državi s strogo šerijatsko zakonodajo sicer živi na stotisoče tujih delavcev krščanske veroizpovedi, predvsem iz Filipinov in nekaterih drugih azijskih držav ter Afrike, ki jim je prepovedano vsakršno bogoslužno ali molitveno sestajanje.  Če oblasti dobijo saudskega državljana, ki bi sprejel krščanstvo (ali katero drugo vero), ga brez pardona doleti smrtno kazen.

Toda tudi režim v tej zelo bogati, nazadnjaški državi se je odločil, da se začne počasi odpirati svetu. Pri tem pa morajo biti krščanski turisti pozorni, da ne prinesejo s sabo več kot enega izvoda Svetega pisma za zasebno rabo. Pri tem je strogo prepovedano, da bi kdo  ta izvod javno pokazal. V primeru, da kdo prinese več Svetih pisem, bo strogo kaznovan.

Vir slike in besedila: Barnabas Fund

Skrivanje križa pred islamom

Res, čudna so pota sodobne inkluzivne cerkve. Apostol Pavel je v Pismu Galačanom zapisal: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14)  Ker pa "sodobna" cerkev živi bolj po lastnih občutkih, politikah in filozofijah tega sveta, kot po Božji besedi, se dogaja, da se marsikje sramuje križa in ga skriva, da ne bi ranila verskih čustev muslimanov. O tem so se v zgornjem videu pogovarjali Kevin Coulson, George Congar in Gavin Ashenden.

Na spodnji povezavi je posnetek pogovora, ki ga je opravil Nick Ferrari s komercialnega radio LBC z Gavinom Ashendenom, o katerem je govora tudi v zgornjem videu.

KLIKNI >>>

Nismo častilci velike noči

So tole velikonočni častilci?  To bi bilo politično korektno!

Na velikonočno nedeljo je prišlo na Šri lanki do hudega terorističnega napada na nekaj cerkva in hotelov, v katerem je bilo ubitih najmanj 321 ljudi, več sto pa ranjenih (VIR). Na to dejanje islamistov se je odzvalo veliko politikov, med njimi nekdanji ameriški predsednik Barack Obama in nekdanja državna sekretarka ZDA Hillary Clinton. Zanimivo je, da sta se (podobno kot ostali svet) tokrat odzvala bolj medlo kot na teroristični napad na muslimanske vernike v Christchurchu. 

Tukaj sta oba odziva Baracka Obama: 

Takole pa se je oglasila Hillary Clinton: 

V primeru napada na muslimane je jasno razvidno, na koga se nanašata njuna čivka. V drugem primeru pa sta omenila neke velikonočne častilce. Tisti, ki nismo politično korektni, vemo,  da ni šlo za napad na častilce velikonočnega zajca s slike čisto zgoraj ali česa podobnega, ampak na kristjane. Ampak ta beseda gre levim (zadnje čase pa vedno bolj tudi desnim) političnim korektnežem vedno težje iz ust, oziroma, kadar tipkajo, izpod prstov. Zlasti, kadar pobijajo pripadniki religije miru.

Evangelij pravi, da je Kristus edini Odrešenik

Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi."    (Apd 10, 34-43)

Zgornja perikopa služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka je spreobrnitev rimskega stotnika Kornelija in njegove družine. V tem kratkem nagovoru je apostol Peter povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je pravzaprav jedro evangelija. 

Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov kot naroda pretežno v biološkem smislu.  Toda prišel je do spoznanja, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo,  mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo po Božjem načrtu, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja. V tem je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Vera v našem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).  

Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti. Zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje. 

Seveda je zelo prijetno obsojati svet za njegove grehe, toda  svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le zunanjost se je spreminjala. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pa ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel naslednje: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija skorajda ne. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih. Papež Bergoglio oznanja namesto evangelija "podnebno pravičnost", nebrzdano sprejemanje priseljevanja muslimanov v Evropo, pregled dnevnopolitičnih dogodkov in mnoge druge "vrednote", ki jih je iznašel ta svet. S predstavniki "religije miru" podpisuje nekakšne izjave o skupnem vesoljnem bratstvu in sestrstvu vseh ljudi, kar je sad prostozidarske, ne  krščanske miselnosti. Pred drugim vatikanskim koncilom je Rimska cerkev učila, da postane posameznik Božji otrok pri krstu. Z reformiranega protestantskega gledišča bi se o tem dalo debatirati, toda pozor: danes razglašajo že kar vse ljudi brez izjeme za Božje otroke. To je v nasprotju z naukom tako same Rimske cerkve pred 2. vatikanskim koncilom, kot Svetega pisma. Nič kaj drugače ni pri protestantih, glede na to, da se je tu liberalizem in modernizem vtihotapil že davno poprej, je stvar še slabša. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske.  V le-teh danes oznanjujejo bolj moralo kot evangelij. Z moralo samo ni sicer nič narobe, ampak morala sama ni evangelij, temveč postava. Cerkev pa mora oznanjati tako eno kot drugo in to vzporedno. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar seveda okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?

Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel sv. Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b)

Križarske vojne

Malo je tako kontroverznih dogodkov v cerkveni zgodovini, kot so križarske vojne.  Ameriški teolog in cerkveni zgodovinar Robert W. Godfrey je v oddaji, do katere lahko pridete preko spodnje povezave, razložil, zakaj so se evropski kristjani odločili, da spet zavzamejo Jeruzalem. 

KLIK za povezavo do oddaje >>>

Cerkev in islam

Nobena skrivnost ni, da doživlja islam v zadnjem času pravi preporod. Kdo bi si to pred dvajsetimi ali več leti mislil, kajne?  Cilj islama je že od Mohameda naprej, ustvaritev lastne, islamske civilizacije, kajti muslimani menijo, da lahko islam preživi predvsem v taki civilizaciji.  Glede tega se bistveno razlikuje od Jezusovega nauka, saj Jezus ni prišel gradit civilizacije, ampak cerkev.  Ta lahko preživi tako v večinsko krščanskem okolju, kot v okolju, kjer je preganjana...

Kako naj cerkev odgovori na naraščajoči vpliv muslimanske religije v svetu, je spregovoril protestantski teolog in cerkveni zgodovinar  dr. Robert Godfrey v oddaji na spodnji povezavi. 

KLIKNI za povezavo do oddaje >>>