Pravi Bog, pravi človek

Silno sem se razveselil, ko sem izvedel, da nekateri izmed tvojih otrok živijo po resnici, kakor smo dobili zapoved od Očeta. 5 Zdaj pa, gospa, te prosim, vendar ne, kakor bi ti pisal novo zapoved, ampak tisto, ki jo imamo od začetka: Ljubimo se med seboj! 6 Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. Zapoved – to ste slišali že od začetka – pa je to, da naj živimo v ljubezni. V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev. Ti ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v mesu. Tak je zapeljevalec in antikrist. 8 Glejte nase, da ne uničite, kar smo naredili, ampak dobite polno plačilo. 9 Kdor gre naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor pa ostaja v nauku, ima Očeta in Sina. 10 Če kdo pride k vam, pa ne prinaša tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne pozdravljajte. 11 Kdor ga pozdravi, je namreč soudeležen pri njegovih hudobnih delih.   (2Jn 1,4-11)

Drugo Janezovo pismo je bilo po mnenju nekaterih namenjeno neki krščanski ženi in njeni družini, bolj verjetno pa je, da je namenjeno cerkvenemu občestvu, ki se je zbiralo v njeni hiši. Pričujoči odlomek lahko razdelimo na dva dela. 

V prvem delu spodbuja apostol kristjane k medsebojni ljubezni, ki se med drugim izraža z izpolnjevanjem kristusovih zapovedi. V drugem delu svari pred krivoverstvom, ki se je pojavilo že na samem začetku krščanstva in je zanikalo  utelešenje Boga Sina in Jezusovo človeškost. Šlo je za gnostično sekto doketistov, ki so trdili, da je bil Jezus nadnaravno bitje, toda ne Bog, njegovo človeško telo pa naj bi bilo le navidezno. Tudi njegova smrt na križu naj bi bila le navidezna. Slednja trditev je imela bržkone vpliv na islam, ki prav tako zanika Jezusovo smrt  na križu in vstajenje. Doketizem in razne oblike gnoze pa imajo tudi nedvomen vpliv na  del sodobne liberalne teologije. Takšna teologija ima seveda hude posledice, kajti brez utelešenja, smrti in vstajenja Božjega Sina ni zveličanja, oziroma, kot je rekel apostol Pavel:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17)  Jezus je v telesu izkusil vse človeške omejitve. Bil je lačen, utrujen, žalosten in kar je še kakega: "Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen[...] Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim." (Heb 2,17a.18) Ker je bil deležen polne človeške izkušnje, toda brez greha (cf. Heb 4,15)  nam zagotavlja, da smemo ob vsakem času priti predenj s svojimi grehi in težavami. Da je bil Jezus obujen v telesu, nam govori tudi v evangeliju, ko pravi: "Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz." (Lk 24,39) Nejevernemu Tomažu pa je rekel: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27)  Problem kristjanov je, da se preradi osredotočajo samo na Kristusovo božanskost, na njegovo človeškost pa pozabljajo, kar je neke vrste nehoteni monofizitizem. S tem naredijo Kristusa močno oddaljenega  in si iščejo druge srednike med človekom in Bogom.  Avguštin upravičeno pravi: "Zakaj kolikor je človek, toliko je srednik, kolikor je Beseda, ni srednik, ker je enak Bogu, Bog pri Bogu in obenem z njimi en Bog."*  Jezus je torej naš srednik v svoji človeškosti, kar potrjuje tudi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5)  Ker je tako, se smemo ob vsakem času bližati prestolu Božje milosti (cf. Heb 4,16).

Ker so krivoverski učitelji izkrivljali evangelij in ga  razvodenili do neprepoznavnosti, je Janez verne zelo ostro posvaril pred njimi in njihovimi pogubnimi nauki. V odlomku 2Jn 1,10.11 najbrž marsikdo vidi popolno odsotnost ljubezni, kar se komu utegne zdeti nekonsistentno. Toda resnična odsotnost ljubezni bi bila, če Janez ne bi opozoril rojevajoče se cerkve pred pogubno nevarnostjo. 

Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Utelesil se je, prišel na svet, kjer je živel popolno in brezgrajno življenje, umrl je za naše grehe, s svojim vstajenjem pa vernim zagotavlja večno življenje. Njemu slava na veke!

*Avrelij Avguštin, Izpovedi, Mohorjeva družba, Celje 1991. S. 241.