Veselje v Gospodu

"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori." Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel."     (Jn 16,16-22)

Ko je Jezus pri zadnji večerji svojim učencem razlagal, da bo skoraj napočil čas ločitve, in da ga ne bodo več videli, ker odhaja k Očetu, ga niso razumeli. Povedal jim je, da se bo zelo kmalu zgodilo, da bodo žalovali in jokali, svet pa se bo ob tem veselil. 

Kdo je ta svet, o katerem je pripovedoval naš Gospod? Koga je imel tu Jezus v mislih? Njegove smrti so se veselili judovski duhovniki, pobožnjaki in sploh vsi, ki so se v njegovem predsmrtnem času norčevali iz njega. Veselila se je je nahujskana drhal, ki je prosila Pilata, naj jim izpusti Baraba, Jezusa pa križa. Ob njegovih mukah so se naslajali vojaki rimske vojske. veselili so se je mimoidoči, ki so ga zasmehovali, rekoč, naj stopi s križa. Kar veliko ljudi, ki so predstavljali svet, se je veselilo njegove nesreče. Žalovali so le njegovi učenci, saj so imeli radi svojega Učitelja,  nekateri pa tudi zato, ker  so se jim porušile sanje o tem, kako bodo zasedali položaje v mesijanskem kraljestvu. 

Toda Jezus je napovedal še nekaj drugega, zelo pomembnega, to je  vstajenje od mrtvih.  Ta dogodek je postal za apostole največji razlog za veselje. Pa ne le zato, ker so se po vstajenju  vnovič srečevali z njim, kajti ta srečevanja niso trajala v nedogled. Glavni razlog za veselje je, da je Jezus Kristus   umrl zaradi naših prestopkov in vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Njegovo vstajenje je dokaz, da ni šlo za namišljenega, ampak za resničnega Mesija.  tistega, ki je rekel o sebi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,16.18)  Kristusovo vstajenje je kot podpis in pečat na dokumentu, ki vsakemu vernemu kristjanu zagotavlja, da je opravičen. 

Ko govorimo o razlogih za veselje, ki nam izvoljenim daje Jezusovo vstajenje, je prav, da opozorimo, da smo kristjani prevečkrat videti bolj podobni zbranim na sedmini, kot veselim ljudem. Dr. Martyn Lloyd-Jones je rekel o takih:

Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan." (Ps 23,5*)

Jezus Kristus je tisti, ki nam daje pravo veselje, katerega nam ga nihče ne more vzeti. Tega se moramo zavedati ob vsakem času. Ravno zato je Pavel napisal: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." (Flp 4,4)  Apostol narodov se je zelo zavedal pomena veselja v Gospodu, zaradi česar je  v zgornji povedi kar dva krat spodbudil kristjane v Filipih k veselju. Zatorej se veselimo!

*Ekumenska izdaja, 1974.

Zgledi vlečejo

Starš,  ki skuša vzgajati, ne da bi sam dajal dober zgled, je kot nekdo, ki z eno roko gradi,  z drugo pa podira.

~ J. C. Ryle

Trpljenje in krščanstvo

Krščanstvo ne pomeni odprave trpljenja, ampak dodajanje milosti, da bi lahko  trpljenje zmagovito prenašali.

~ Thomas Watson

Colson o vstajenju

Vem, da je vstajenje dejstvo, kar mi je dokazal Watergate. Kako?

Ker je dvanajst mož pričalo, da so videli Jezusa, od mrtvih vstalega in so potem to resnico razglašali štirideset let, ne da bi jo enkrat samkrat zanikali. Vsak od njih je bil pretepen, mučen, kamenjan in vržen v ječo. Če to ne bi bila resnica, ne bi zdržali. 

V Watergate je bilo vpletenih dvanajst najvlivnejših mož na svetu, laži pa niso bili zmožni obvarovati niti tri tedne. 

In vi mi govorite, da je bilo dvanajst apostolov zmožnih obvarovati laž štirideset let?  Absolutno nemogoče. 

~ Charles Colson

Luther o rabi Gospodove molitve

Prepričan sem, da kadar kristjan ob katerem koli času pravilno moli Gospodovo molitev, oziroma po svoji želji uporabi kateri koli del le-te,  je njegova molitev več kot ustrezna. Kristus pravi v Matevžu 6, da za dobro molitev ni pomembna uporaba veliko besed, ampak da se  pogosto in z iskrenim hrepenenjem  obračamo k Bogu, in da to neprenehoma delamo. 

~ Martin Luther

Kristus je prisoten v celotni Bibliji

Kristusa najdemo povsod v Svetem pismu:

Stara zaveza ga je napovedala,

evangeliji ga razodevajo,

Apostolska dela ga oznanjajo,

poslanice o njem razlagajo,

Razodetje pa ga pričakuje. 

~ Alistair Begg

Božji načrt za kristjana

Bog ima čudovit načrt za tvoje življenje: da te križa, pokoplje in obudi skupaj s Kristusom, tako da boš v Njem imel življenje. Si lahko predstavljaš kaj boljšega?

~ Chad Bird

"Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli."  (Rim 6,6.8)

Dobri pastir

"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10,11-16)

Naš  Gospod se je v pričujočem odlomku iz Evangelija po Janezu poistovetil z dobrim pastirjem. Primerjava Boga s pastirjem ni bila pravzaprav nič novega. Srečamo jo tudi  na primer v 23. in 80. psalmu, pri preroku Izaiju 40,11, v Jeremiju 23,1 ss. 31,10 in drugod, najbolj izrazito pa v 34. poglavju Knjige preroka Ezekiela. 

Poglavje Ez 34 se začne z obtoževanjem Izraelovih pastirjev, oziroma verskega in političnega vodstva Izraela: "Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč:  Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: O, pastirji! Tako govori Gospod BOG: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede" (Ez 34,1.2) Voditelji ljudstva so se v Izraelovem času obnašali podobno kot najemnik, o katerem govori Jezus. Namesto da bi skrbeli za ljudstvo, ki jim ga je Bog zaupal, so skrbeli sami zase. Najemnik je oseba, ki opravlja svoje delo za denar, ne  zato, ker bi ga to delo posebej veselilo, oziroma zato, ker bi hotel komu zares pomagati. Delo z ljudmi in za ljudi  je še posebej pomembno, zato ni prav, da ga opravljajo "najemniki", ki vse delajo rutinsko, v težavah in nevarnostih pa se umaknejo.

Obtožbam in grožnjam  na račun pastirjev sledi v Ez 34,11.12 Božja obljuba: "Da, tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne." Bog je torej l svojemu ljudstvu obljubi, da  bo, ker so pastirji zatajili, sam poiskal svoje ljudstvo, ga rešil in poskrbel zanj. Jezus Kristus je tiste vrste dobri pastir, ki je svoje ovce rešil njihovega greha, tako da je dal zanje svoje življenje  (cf. Jn 10,11). V nadaljevanju Bog preko preroka Ezekiela natančneje pove, preko katere osebe bo izvršil svojo obljubo: "Postavil bom čeznje enega pastirja, da jih bo pasel, svojega služabnika Davida. Ta jih bo pasel, ta jim bo pastir. Jaz, GOSPOD, bom njihov Bog in moj služabnik David bo knez sredi med njimi. Jaz, GOSPOD, sem govoril." (Ez 34,23.24) David je bil v Ezekielovem času že davno mrtev, zato je mišljen naslednik iz njegove hiše. V našem primeru imamo opraviti z mesijansko obljubo, Mesija pa je Kristus. 

Jezus Kristus je tisti, na katerem so se izpolnile mesijanske obljube prerokov, on je resnični dobri pastir, ki je dal življenje "za ovce." Njegova na križu izvršena žrtev učinkuje na eno samo kategorijo ljudi, na tiste, ki jih Gospod imenuje "moje ovce". Ta termin iz živinoreje se  zdi  mnogim dane naravnost pohujšljiv, saj nam je postalo  kmetijstvo povečini španska vas. Zakaj je Jezus primerjal svoje ljudi z ovcami, in ne s kakimi primati, sem že  pisal v sestavku Izgubljeno in najdeno, zato tega na tem mestu ne mislim ponavljati.  

V Jn 10,16 je Jezus povedal, da ima "še druge ovce, ki niso iz tega hleva". Veliko je takih, ki to stvar narobe razlagajo, ko pravijo, da obstajajo poleg kristjanov še drugi, ki naj bi jih Gospod odrešil, kar je huda zmota. Jezus je namreč   te besede govoril Judom, ne kristjanom, saj kristjanov tedaj še ni bilo. Nekateri Judje so sprejeli vero vanj, torej so bili odrešeni. Druge ovce pa so ljudje izven judovstva, ki so tudi sprejeli vero, torej tisti, ki jih Judje imenujejo goyim (po naše  pogani) in so tudi odrešeni. Naš dobri pastir je spravil z nebeškim Očetom tako  ljudi iz judovstva, kot  ljudi iz poganstva, oziroma, kot je napisal apostol Pavel: "Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef  2,17.18) Kristus je torej iz nas, ki smo bili daleč in iz tistih, ki so bili blizu, naredil eno samo (zdaj že moremo reči: krščansko) ljudstvo, saj nam je dal svoj mir in obojim omogočil neposredni dostop k nebeškemu Očetu. 

Jezus Kristus je edini popolni, pravi in dobri pastir Božje cerkve.  Nanj se lahko obrnemo, kadar zatajijo človeški pastirji. On je pastir in škof naših duš (cf. 1Pt 2,25 CHR). On sam je odnesel naše grehe na les križa, nakar je bil obujen za naše opravičenje (cf. 1Pt 2,25. Rim 4,25). Svoje življenje je predal za svoje ljudstvo (cf. Heb 7,27. Jn 15,13).  On je naše krepčilo v življenju in smrti. 

Je Luther res sprožil sodobni sekularizem?

 

Iz rimskokatoliških krogov prihajajo redno različne dezinformacije na račun protestantizma in še posebej Martina Luthra. Pri njih pravzaprav ne gre za očitne izmišljotine, ampak bolj za polresnice, ki znajo biti še bolj zavajajoče kot laži. Ena takih cvetk je npr., da je bil Luther nominalist in naj bi bilo vse, kar je pisal in govoril, posledica njegovega filozofskega nominalizma, končna posledica tega "dejstva" pa naj bi bil sodobni sekularizem. 

Za Luthra so značilne  mnoge provokativne izjave, ki se jih da, če jih potegnemo iz konteksta, zelo lepo uporabiti, oziroma zlorabiti. Vzemimo dva primera: "Razum je vlačuga, največji sovražnik vere," ali pa: "Drzno gréši, toda še drzneje veruj in se raduj v Kristusu." Je bil Luther res tako proti razumu, s čimer naj bi vplival celo na sodobno pretiravanje z  emocionalnostjo? In ali je res spodbujal ljudi, naj bolj grešijo? V anglosaškem svetu imajo pregovor: "Text  without a context is a pretext for a prooftext," ali poslovenjeno: "Tekst izven konteksta je izgovor, da nekaj dokažeš." Iz takih in podobnih iztrganih citatov dobimo res grozno mineštro!

O vsem tem in še o drugih očitkih je v dveh zgornjih videih govoril ameriški evangeličansko-luteranski teolog dr. Jordan Cooper.  Komentiral in ovrgel je klasične rimske obtožbe na račun Luthra in reformacije, ki jih je v nekem pogovoru navedel  Alexander Wiseman, član Duhovniškega društva Pija X. (SSPX). 

Ob križu

 

Ob križu spoznavamo težo greha in  veličino Božje ljubezni do nas. 

~ Janez Zlatoust

Naloga evangelija

Naloga evangelija je, da privede ljudi k Bogu.

Ne da napolni cerkve! Niti da polepša statistiko!

Ampak, da ljudi spravi z Bogom, da bi bili rešeni pred prihodnjo jezo. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Zakaj Bog ne rešuje samo dobrih ljudi?

Če bi Bog reševal samo dobre ljudi, potem bi bila nebesa prazna. 

~ Nate Pickowicz 

Avguštin o Stari in Novi zavezi

Nova zaveza je skrita v Stari, Stara zaveza pa je razkrita v Novi. 

~ Avrelij Avguštin

Dvojni, a različen učinek

Védenje,  da se v Božjem svetu nobena stvar ne zgodi brez Božje volje, lahko prestraši brezbožne,  hkrati pa  utrdi svete.

~ J. I. Packer

Vsi nejeverni Tomaži

Nedelja, ki sledi veliki noči, je še vedno močno velikonočno obarvana. Apostol Janez opisuje v svojem evangeliju srečanje apostolov z vstalim Zveličarjem na velikonočno nedeljo zvečer (cf. Jn 19,19-23) in naslednjo nedeljo (cf. Jn 20,24-29).

Apostoli so bili na velikonočno nedeljo zvečer  zbrani v neki hiši v Jeruzalemu in premlevali dogodke tistega dne. Iz strahu pred Judi so skrbno zapahnili vrata. Vedeli so  sicer, da je Gospodovo telo "izginilo" iz groba, Marija Magdalena in še dva učenca pa so jim sporočili, da so ga srečali. Kot poroča evangelist Marko, jim niso verjeli (cf. Mr 16,9-13). Tudi tedaj ni bilo namreč  v navadi, da bi nekdo, ki je ležal v grobnici, ročno odmaknil kamen,  težak med 1300 - 1800 kg in odšel na sprehod.  Zato je bilo presenečenje ob srečanju z vstalim Gospodom zares popolno.

Toda, spet ni šlo brez manjšega zapleta, saj je bil  apostol Tomaž ravno takrat odsoten. Ko so mu ostali povedali, da so srečali Gospoda, jim je odgovoril: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,25b) Treba je priznati, da je bil Tomaž pri tem malce nedosleden. V tisto, kar vidiš pač ni treba verovati, ali pač?

 Čez teden dni je tudi Tomaža čakalo enako presenečenje kot njegove kolege. Gospod se je tokrat pojavil pred vso enajsterico apostolov, rekoč Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Slednjega je to dejstvo tako osupnilo, da je bil komajda zmožen  izdaviti teh nekaj besed: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28) Jezus ga je na to dobrohotno pograjal: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29)

V dneh okoli velike noči se na družbenih omrežjih pojavlja precej zanimivih cvetk v zvezi z veliko nočjo. Ena je bila napisna v smislu tega, kako je mogoče, da ne praznujemo vsako leto Jezusovega vstajenja na isti datum. Malo brskanja po internetu bi mu pomagalo, da bi izvedel, da se določa datum velike noči po lunarnem koledarju, ker se je pač vstajenje zgodilo v času judovske pashe, Judje pa določajo datum pashe po lunarnem koledarju. 

Znani novinar in odličen fotograf, gospod Arne Hodalič,  pa je na svojem Facebook profilu objavil sliko notranjosti ljubljanske pravoslavne cerkve, ob njej pa med drugim zapisal: "Kako naj verjamem ljudem, ki se jim vse do danes ni uspelo dogovoriti kdaj TOČNO je Jezus vstal od mrtvih???" Dobro vprašanje, vredno kakega Tomaža. Ampak odgovor niti ni preveč zapleten. Zgodilo se je na 1. dan v tednu, 16. nisana leta 30. Letošnji 16. nisan bi prišel na petek, kar je razvidno iz tega koledarja. Toda kristjani so se na koncu poenotili, da naj se krščanska pasha (velika noč) praznuje vsakič na nedeljo, zato so se na nikejskem koncilu dogovorili, da se velika noč praznuje vsako prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Za preračunavanje tega datuma so izdelali posebne tabele, ki niso povsem točne, ampak tradicija je močna stvar. Ko je krščanski Zahod prešel na gregorijanski koledar, je opustil  pravilo, da velika noč ne sme biti v istem tednu kot judovska pasha. Tega pravila pa se še vedno držijo na vzhodu.  To je zelo poenostavljeno napisano, več o tem najdete v tem članku (v hrvaščini).  Sedaj se postavlja vprašanje, ali bi gospod, ko bi vse to izvedel verjel? Nisem prepričan, toda več o tem v naslednjem odstavku. 

Peter Boghossian je ob neki priložnosti intervjuval  Richarda Dawkinsa in sta se med drugim pogovarjala, pod katerim pogojem bi  Dawkins začel verjeti v Boga. Ta je izjavil, da bi ga lahko prepričal  drugi Kristusov prihod, ali pa če bi se Bog oglasil in na ves glas zavpil: "Jaz sem Bog!". Toda v nadaljevanju je priznal, da ga niti to ne bi prepričalo, pa tudi to ne, če bi se zvezde na nebu razporedile v obliki napisa: "Jaz sem Bog, verujte vame!"  V vsakem primeru bi raje poiskal "logične", oziroma naturalistične razlage  teh pojavov, kot so halucinacije, vesoljci in podobno. O tem govori naslednji video. Naš največji problem pred Bogom pravzaprav ni logične, ampak moralne narave. 

Kristjani smo tisti Adamovi potomci,  na  katere se tudi  v 21. stoletju nanašajo Jezusove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Mnogi  Judje, ki so videli Jezusove čudeže, temu navkljub niso verovali.  Nekateri Judje so začeli  verovati  pozneje, večina pa nikoli. Tudi Dawkins je povedal, da ne bi veroval, četudi bi videl kakšen čudež. Toda o tem, kdo bo veroval, ne odločamo mi, ampak  Bog po svoji milosti.

Verovati v Jezusa Kristusa namreč  pomeni tudi verovati v Božjo milost. Milost je brezplačen Božji dar, ki ga Bog podarja svojim izvoljenim, podarja pa ga po veri, oziroma, kot je napisal apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Vera, ki rešuje, je iz milosti. Jezus Kristus blagruje vse, ki ga niso videli, a verujejo, saj je ta vera znamenje pripadnosti njemu in znamenje odrešenosti. Zato blagor tistim, ki nis(m)o videli, pa s(m)o začeli verovati! To potrjujejo tudi naslednje Jezusove besede: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

V kolikor pa kdo med mojimi bralci praznuje veliko noč v  skladu z vzhodnim načinom računanja  pashalij, torej danes, mu voščim z besedami: "Kristus je vstal!" 

Edino zavetje

Drugega zavetja, kamor se lahko zatečemo, ni, razen Kneza miru in njegovega evangelija. 

~ George Augustus Selwyn

Kaj ste izbrali?

Če niste na prvem mestu izbrali nebeško kraljestvo, potem je vseeno, kaj ste izbrali. 

~ William Law

Človek - enigma

Človek je enigma, za katero lahko najdemo rešitev samo v Bogu. 

~ Herman Bavinck

Ne bodi, kar si!

"Bodi, kar si," je grozen nasvet.  Jaz nočem biti jaz. Bog me je odrešil mene. Biti ta jaz, me pošilja v pekel,  toda biti v Njem, mi daje nebesa. 

~ Dale Partridge

Trije možje, trije križi, en hrib

Trije možje, trije križi, en hrib

En mož je klel, en mož je molil,

en mož je obljubil.

Eden je umrl obsojen, eden je umrl opravičen,

eden je umrl nedolžen.

Eden je umrl v grehu, eden je umrl grehu,

eden je umrl za greh.

Enega je zadela smrt, eden je bil rešen smrti,

eden je premagal smrt.

Eden je izgubil življenje, eden je dobil življenje,

eden je bil življenje.

Hvala ti, Jezus, za tvojo žrtev,

Bogu naj bo slava, ker imamo

večno življenje!

Avtor besedila: N.N.

Dostop do vira >>> 

Pot v Emavs vodi skozi Božjo besedo

Jezusova smrt je  njegove učence

popolnoma potrla. Sijajna kariera, ki so si jo obetali v njegovem kraljestvu, je z njim vred odšla v grob.  Dejstvo, da so bili tesno povezani z nekom, ki je bil obsojen kot najhujši kriminalec, je bila zelo slaba popotnica za njihovo varnost, zato so se skrili. V vsem tem dogajanju so se, kar se poguma tiče, še najbolje odrezale ženske. Potem pa se je zgodilo nepričakovano. Gre za dogodek, ki ga natančno popisuje le evangelist Luka in sicer  v Lk 24,13-35. 

 Jezus jih je ves čas svoje zemeljske službe pripravljal na svojo smrt in vstajenje, kar je razvidno iz naslednjega odlomka:  "Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen," (Mt 16,21) Toda oni tega niso bili zmožni razumeti, križani Mesija jim je bil nekaj povsem tujega. 

Dva učenca sta se odpravila na pot v Emavs, mestece, ki je bilo nekaj kilometrov oddaljeno od Jeruzalema. Na poti se jima je pridružil skrivnostni spremljevalec in ju spraševal o tistem, kar se je malo nazaj zgodilo v Jeruzalemu. Bil je Jezus, toda onadva ga nista prepoznala.  Eden od učencev, Kleopa,  mu je razlagal o uničenih upih in pričakovanjih: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21a) Upi so eno, realnost pa drugo. Učenci so si predstavljali, kako bo njihov Gospod  ponovno vzpostavil zemeljsko kraljestvo Izrael, ki naj bi potem trajalo na veke. Dvanajsteri so se še pri zadnji večerji prepirali, kdo med njimi je večji ter pomembnejši in bo zasedal boljši položaj v Božjem kraljestvu (cf. Lk 22,24 ss.). Zato ni čudno, da so bili razočarani, ker je Kristusov križ odnesel njihove sanje. Počutili so se opeharjene. Učitelj, ki so ga imeli radi in so mu zaupali, se je izkazal kot še en ponesrečeni prerok, propadli mesija, kakršnih je bilo tedaj kar nekaj. Toda neko dejstvo je povzročalo še večjo zmedo v Kleopovi glavi: "Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi." (Lk 24 22.23)  Presneto, potem so se v vsej tej nesrečni zadevi pojavile neke ženske in pripovedovale prav čudne stvari, na kar pa se itak ni bilo moč zanesti, ker žensko pričevanje v tistem času ni nič veljalo. Razen tega noben razumen človek v tistem času ni verjel, da bi mrliči hodili iz grobov, še prej pa odvalili dvotonski kamnit pokrov, ki se ga je dalo premakniti le od zunaj. Kakorkoli, Jezus jima je nato potrpežljivo razlagal iz Pisem, da je Mesija moral vse to pretrpeti in biti poveličan (cf. Ibid. vv. 25-27).

Ko so prišli v Emaus, se je njun skrivnostni spremljevalec delal, kot da hoče iti naprej, učenca pa sta ga "prepričala", da je ostal z njima. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega:

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. 31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. 32 In rekla sta drug drugemu: "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?"    (Lk 24,30-32)

 Na koncu sta učenca prepoznala skrivnostnega spremljevalca na poti v Emavs. Jezusovo dejansko navzočnost sta sicer čutila ves čas, ko jima je razlagal Pisma. Da, Jezusova smrt ni bila "kar nekaj", kar dokazuje njegovo vstajenje.

Glavna poanta dogodka je, da je Jezus učencema pomagal v njuni neveri tako, da ju je usmeril na tisto, kar bi že morala vedeti o njem iz postave in prerokov, torej iz hebrejske Biblije. Tam je bilo napovedano vse, kar se je moralo zgoditi z našim Gospodom. Čeprav je bila  situacija brezupna, ni bilo tako, kot je bilo videti, treba je bilo le pobrskati po Svetem pismu in iz njega razbrati Božji načrt. 

Naš Odrešenik Jezus Kristus se je rodil v skromnih razmerah, živel preprosto življenje, deloval je kot popotni učitelj, velikokrat je bil nerazumljen, celo osovražen in zbral okrog sebe  nepomembno druščino učencev. Na koncu so ga oblastniki prijeli, dali pretepati, mučiti, poniževati in križati, tako da je umrl v strašnih mukah. Toda to ni vse. Tretji dan je vstal od mrtvih in zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje, oziroma, kot piše sapostol. Pavel: "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih."  (1Kor 15, 3b.4a)  Svojima sopotnikoma se je na temelju Božje besede, zapisane v Svetem pismu, razodel kot  vstali Odrešenik, iz istega vira se razodeva tudi nam, tukaj in zdaj. Naša pot v Emavs torej vodi skozi Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu.

 Bogu hvala za vse to.. 

Blagoslovljene velikonočne praznike!

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. 2 Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« 3 Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. 4 Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. 5 Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. 6 Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, 7 in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. 8 Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. 9 Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. 10 Nato sta se učenca vrnila domov.  (Jn 20,1-10)

Ker je bila pasha tik pred vrati, so morali Jezusovo truplo na hitro pokopati, ne da bi pred tem opravili njegovo maziljenje. Zato se je skupina pogumnih žensk, med njimi Marija Magdalena, ki jo evangelist Janez edino omenja,  odločila, da to delo opravi po končanih praznikih. Moški del učencev se je tedaj iz strahu pred Judi skril na varno. Pred Marijo Magdaleno in njenimi prijateljicami  je bil velik problem, saj niso vedele, kdo bi jim  odvalil kamen od groba, v katerega so položili Jezusa, saj pri teži takega kamna ni šlo za malenkost. Taki kamni so namreč tehtali od ene do dve toni. Toda skrb je bila nepotrebna: grobnica je bila namreč odprta. Marija Magdalena je bila zmedena in prestrašena, zato je stekla k Petru in Janezu, če morda onadva vesta kaj več o tem, kaj se tukaj dogaja. Ko sta se apostola prispela h grobu in se prepričala, da je  prazen, sta začela šele zares verovati. Kristusovo vstajenje je torej temelj vere. 

S tem mojim zadnjim stavkom se marsikdo ne bi strinjal. Pred leti je nek bralec tega spletnika takole spraševel, oziroma modroval: 

"Pa je Jezus Kristus zares vstal od mrtvih?" Le čemu je to važno? Mar ima odgovor na to vprašanje kakršenkoli vpliv na našo vsakdanjo borbo za preživetje? Nima! Ne vznemirjajmo se torej zaradi takšnih vprašanj.

Res, zastavil je dobro vprašanje in hkrati podal  odgovor, kakršnega bi lahko pričakovali od marsikaterega slehernika. Če govorimo o vsakdanjem človekovem preživetju le kot o jedenju, pitju, spolnih aktivnostih, razvedrilu, skrbi za zdravje ter o vsakdanji borbi za pravkar omenjene stvari, potem je  vprašanje Gospodovega vstajenja zagotovo brezpredmetno, in se zaradi njega še zdaleč  ne splača vznemirjati. Vse skupaj bi torej dalo zvesti  na Pavlov stavek: "Če mrtvi ne morejo biti obujeni, jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli." (1Kor 15,32. Cf. Iz 22,13) Če je človek le nekakšen skupek atomov in molekul, ki so po nekem popolnem naključju priletele skupaj, potem tudi smisel nima nobenega smisla. Če pa je človek nekaj več, potem je stvar bistveno drugačna, zato se lepo ujema s tem, kar je napisal apostol Pavel, ko pravi:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Kristusovo vstajenje je potemtakem  ključna točka krščanskega oznanila, ključna postavka evangelija. Zato se kristjani zaradi Kristusovega vstajenja ne vznemirjamo, ampak se ga veselimo. 

Da se v zvezi z vstajenjem splača vznemirjati, dokazuje tudi pisanje Wernerja  Dahlheima, ki je svojem delu Die Welt zur Zeit Jesu (v srbskem prevodu Svet u Isusovo doba) med drugim napisal: 

Vstajenje je dalo pečat na najzgodnejši simbol vere, ki ga lahko preberemo pri svetem Pavlu v Prvem pismu Korinčanom: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." Ta stavek je spremenil vse, smrt in življenje vsakega človeka. Vseboval je sporočilo, ki je bilo edino pomembno in ki je vsem odpiralo vrata večnosti: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni."*

Avtor zgornjega navedka ni kristjan, ampak skeptik, kar je razvidno iz širšega konteksta v njegovi knjigi. Zelo dobro pa se zaveda, da stoji krščanska vera na Kristusovem vstajenju, ki je enkraten dogodek v človeški zgodovini, na katerem vsa zgradba krščanske vere stoji ali pade. Tod vstajenje od mrtvih ni bilo za Jezusove in Pavlove sodobnike nič bolj logična zadeva, kot je za nas čas. Judje so sicer verjeli v vstajenje, a šele ob koncu časov. Da bi kak posameznik kar tako vstal od mrtvih, jim ni prišlo na kraj pameti. Grki in Rimljani so verjeli v nesmrtnost duše, telesno vstajenje je bilo zanje popolnoma nepojmljivo, saj so imeli  telo  za nekaj, kar je manj vredno od duše.   V 15. poglavju 1. pisma Korinčanom beremo, da je bila celo mnogim korintskim kristjanom ideja telesnega vstajenja tuja. To so ljudje, ki so se spreobrnili iz poganstva. Zato jim je Pavel na kratko in jedrnato podal vsebino evangelija, ko pravi, da je Kristus umrl za naše grehe, bil pokopan in bil obujen od mrtvih.  Zelo podobno pripoveduje na drugem mestu, kjer hkrati izpostavlja smoter vstajenja, ko pravi: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Če bi Jezus samo umrl, ne bi bila ta smrt noben dokaz, da je ravno on nekaj posebnega. Šele njegovo telesno vstajenje je tisto, kar nam daje jamstvo za opravičenje. Pod "nam" ne mislim vseh ljudi, ampak tistih, ki to opravičenje sprejemajo.

Slavni nemški filozof Friedrich Nietzsche je trdil, da je krščanstvo religija zgub, pri čemer se niti ni zmoti, kajti pred Bogom smo vsi zgube in ničeta, zato smo pred njim "vsi glih", kot piše poleg vrat na Trubarjevi domačiji na Rašici. Greh namreč ni nobena šala, vsakdo od nas je podedoval smrtonosno dozo tega Adamovega strupa, zato pravi Pavel: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Pri grehu ne gre le storjena ali opuščena dejanja, ampak za celokupno človekovo naravnanost  v njegovem naravnem stanju upora proti Bogu. Ta splošna naravnanost poraja grešna dejanja. pri tem ni nihče izjema, zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Da, ali pa jaz, ali pa ti... Ni nobene razlike.  Zato je pomembno, da smo deležni opravičenja. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera, vse naše opravičenje prazno, ali, kot je rekel Pavel, še smo v svojih grehih.  (cf. 1Kor 15, 17) Toda Kristus nam je s svojim življenjem, ki ga je preživel v  popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, prinesel dosti več od jedenja, pitja in kar je še takega. Njegova poslušnost, ki je dosegla najvišjo potrditev s sramotno smrtjo na križu, je odvzela vso sramoto in krivdo  našega greha ter nam prinesla popolno opravičenje. Njegov stavek: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30)  pomeni, da je bila z njegovo smrtjo dovršena sprava za grehe sveta. Njegovo vstajenje od mrtvih pa je  kakor pečat na to dejanje sprave med grešnim človekom in svetim Bogom.  Zato pravi Pismo: "Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih." (Kol 1,19.20) 

Sprave, o kateri beremo, pa ni deležen vsak, ampak le tisti, ki se po Kristusu bližajo Bogu (cf. Heb 7,25).  Zato je pomembna vera vanj, a ne kakršna koli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19b)  Trepetajo, ker je njihova "vera" brezpredmetna, saj jim ne prinaša  odrešenja, ampak bivajo v stanju večne pogubljenosti, v katero hočejo s svojo aktivnostjo potlačiti tudi ljudi, pri čemer niso preveč neuspešni.    Biblična vera je več kot prepričanje, da nekdo ali nekaj je. Ta vera pomeni popolno zaupanje in osebni odnos z Bogom. Jezus je s tem v zvezi izrekel znameniti stavek, ki sem ga v tem spletniku že ne vem kolikokrat citiral: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Njegov križ in vstajenje nam sicer res ne jamčita večjega kosa potice ali šunke na mizi, nam pa zato  vera v v Jezusa in v njegovo popolno in dovršeno delo jamči delež v njegovem kraljestvu.

Želim vam torej mirne, blagoslovljene in resnično doživete velikonočne praznike.

_________________________________

*Verner Dalhajm, Svet u Isusovo doba, Laguna, Beograd 2016. S. 101-102. Poslovenil: Dizma.

Priznan greh - odpuščen greh

Kristusova kri zmore izbrisati ves naš greh. Toda, preden nas lahko Bog razglasi za nedolžne, moramo priznati, da smo krivi. 

~ J. C. Ryle

Misel za veliki petek

Bog ne pometa naših grehov pod preprogo. Sodi jim preko Kristusove smrti. Ne ocenjuje nas preko Gaussove krivulje, niti ne niža svojih pravičnih meril. Namesto tega nas oblači v popolno Kristusovo pravičnost. 

~ Ken Jones

Veliki četrtek

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh 24 in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." 25 Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." 26 Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.  (1Kor 11,23-26)

Veliki četrtek je dan, ko se spominjamo  zadnje večerje,  ki jo je Jezus obhajal s svojimi apostoli, preden je šel prostovoljno v smrt na križu. Posebej pa se še spominjamo, da je Jezus ob tej priložnosti vzpostavil zakrament Gospodove večerje. Vzpostavitev tega zakramenta se je odvijala v okviru pashalne večerje, s katero so se Judje spominjali (in se še danes spominjajo) izhoda izraelskega ljudstva iz egiptovskega suženjstva. Kristjani se z njim spominjamo še pomembnejšega dogodka, katerega predpodoba je izraelski eksodus. Z njim se spominjamo tega, da nas je naš Gospod Jezus Kristus s svojo žrtveno smrtjo na križu odrešil greha in večnega pogubljenja. 

Pa si pobliže poglejmo nekaj aspektov   Gospodove večerje, njenega namena in pomena. Westminstrski katekizem to definira takole:

Gospodova večerja je zakrament nove zaveze, v katerem s podeljevanjem in prejemanjem kruha in vina, kot je to določil Jezus Kristus, oznanjamo njegovo smrt. Tisti ki se vredno obhajajo, zauživajo njegovo telo in kri kot svojo duhovno hrano in za rast v milosti. Z njim so v potrjeni zvezi in občestvu. Ti izpričujejo in obnavljajo svojo hvaležnost in  zavezanost Bogu ter vzajemno ljubezen in občestvo drug do drugega, kot udov istega skrivnostnega telesa.

Cerkev je od samega začetka verovala v realno prisotnost Gospodovega telesa in krvi v tem zakramentu, obstajale pa so razlike za kakšno vrsto prisotnosti gre. Nekateri trdijo, da se kruh in vino pri tem spremenita v resnično Kristusovo telo in kri, spet drugi, da se pod podobo kruha in vina nahaja resnično Kristusovo telo in kri, tretji pa, da je vse skupaj samo simboličen obred, nekakšna sedmina, ki jo obhajamo, ker nam je pač tako naročeno. Definicija, vzeta iz westminstrskega katekizma, nam lepo podaja nauk cerkva reformirane tradicije. Pa ga povzemimo!

1. S tem zakramentom se spominjamo Jezusove žrtvene smrti na križu in oznanjamo ta spomin. Gre torej za evangelij (veselo oznanilo), izražen na  konkreten in materialni  način. 
2. Ta zakrament bo cerkev obhajala vse do Gospodovega drugega prihoda. 
3. Vredni prejemniki tega zakramenta so resnično deležni Gospodovega telesa in krvi, saj sta kruh, ki ga lomimo in kelih, ki ga pijemo, na poseben način povezana s Kristusovim resničnim telesom in njegovo resnično krvjo v nebesih. Zauživanje Kristusovega telesa in njegove krvi zato poteka  na nebeški in duhovni način. 
4. Ta zakrament nas utrjuje v milosti, ki je potrebna za našo rast v posvečenosti. 
5. Ta zakrament nas tesneje povezuje s Kristusom. 
6. S tem zakramentom  izražamo svojo hvaležnost Bogu za vse blagodati, ki nam jih daje po žrtvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo zavezanost nebeškemu Očetu. 
7. Ta zakrament nas  povezuje med sabo  kot ude skrivnostnega Kristusovega skrivnostnega  telesa na zemlji, ki je njegova cerkev.

Ob koncu želim vsem, ki to berete,  blagoslovljen veliki četrtek!

Bodi pripravljen

 

Tisti, ki s Kristusom prečkajo ocean tega sveta, morajo biti pripravljeni na nevihte. 

~ Matthew Henry

Dobra ideja

Odločil sem se, da hočem biti v svetu, polnem ljudi, ki imajo rajši, da jih kličemo po zaimkih, bolj znan kot tisti, ki ga kličejo po pridevnikih. Vzemimo nekaj primerov: zveličan, odkupljen, odrešen, rešen, oproščen, opravičen, novorojen in posvečen.

N.N. 

   Klik za dostop do vira >>>

Molitev

Molitev je vzpenjanje kvišku  v Božje srce. 

~ Martin Luther

Na cvetno nedeljo

Cvetna  nedelja je tisti dan v letu, v katerem se prepletata dva spomina. Po eni strani nas ta dan spominja na Gospodov triumfalni vhod v Jeruzalem,  ta nedelja pa se imenuje tudi  druga nedelja trpljenja (prva nedelja trpljenja je 5. postna) in  je namenjena  premišljevanju Kristusovega trpljenja.  Na cvetno nedeljo se  srečujeta dve že na prvi pogled nasprotujoči si stvari, najprej vzklikanje množice: "Hozana!" nato pa spet  vpitje množice: "Križaj ga!" V zahodni cerkvi je to dan spomina na Kristusov slovesni prihod v Jeruzalem, ki ga je spremljalo navdušeno vzklikanje tistih, ki so pričakovali skorajšnjo vzpostavitev mesijanskega kraljestva, obenem pa se na ta dan spominjamo  Kristusovega trpljenja, ki ga je spet spremljalo vpitje  množic, a v popolnoma drugačnem kontekstu. 

Biti najprej čaščen in kmalu nato zavržen ali celo ogrožen od množic, včasih tudi od verske in posvetne gosposke, je bila stalnica Jezusovega življenja in delovanja, oziroma tistega dela, ki nam ga opisujejo evangeliji. Toda višek tega kontrastnega dogajanja je antiteza med cvetno nedeljo in velikim petkom. Na eni strani se spominjamo triumfalnega zmagoslavja na cvetno nedeljo, na drugi pa bridke in sramotne smrt na križu, ki jo je pretrpel naš Gospod.

Vse to dogajanje pa je imelo povsem drugačen smoter in pomen, kot so mislili tako Jezusovi nasprotniki kot njegovi učenci. Ko se je po svojem vstajenju pridružil dvema zbeganima učencema na poti v Emavs, jima je rekel:  "'Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?'  Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih." (Lk 24, 26.27). Že prej in sicer po svojem  slovesnem vhodu v Jeruzalem, je povedal učencem: "Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu." (Jn 12,24)  Sad, o katerem je govoril, je večno življenje, ki nam ga je Jezus pridobil, v kolikor verujemo v njegovo odkupiteljsko delo na križu in si ga z vero prisvojimo. V naši domovini je navada, da nosijo ljudje na cvetno nedeljo v cerkev blagoslavljat različno zelenje in butare. Šega kot šega, s katero naj bi podoživljali veselje jeruzalemskega ljudstva ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Duhovniki bodo nad zelenjem izgovarjali molitve, zelenje kropili z blagoslovljeno vodo in pokadili z dišečim kadilom. Toda ves ta teater je brez haska, saj se po oljčnih in drugih vejicah, butarah, šegah, navadah in ceremonijah še nihče ni odrešil. Rešuje le vera, vera pa je "iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi." (Rim 10,17) Vera rešuje, ne  butare, ne glede na to, če so prišle zaradi svoje dolžine v Guinnessovo knjigo rekordov ali ne! Oznanjujemo pa jo z besedo evangelija, ne s pantomimo ali s predmeti.

Evangelij pa nas uči, da je bistvo zveličavne vere to, da je Jezus prišel na svet odrešit grešnike; na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje; za naše grehe je pretrpel   sramotno smrt na križu in vstal od mrtvih za naše opravičenje.  Opravičenje pa prejmemo od Boga gratis (zastonj!), po veri.  Naj usmiljeni Bog vsem, ki to berete, podari to vero!

Destruktivnost greha

Greh vedno ruši, kjer koli vlada.

~ Charles Spurgeon