Cvetna nedelja je tisti dan v letu, v katerem se prepletata dva spomina. Po eni strani nas ta dan spominja na Gospodov triumfalni vhod v Jeruzalem, ta nedelja pa se imenuje tudi druga nedelja trpljenja (prva nedelja trpljenja je 5. postna) in je namenjena premišljevanju Kristusovega trpljenja. Na cvetno nedeljo se srečujeta dve že na prvi pogled nasprotujoči si stvari, najprej vzklikanje množice: "Hozana!" nato pa spet vpitje množice: "Križaj ga!" V zahodni cerkvi je to dan spomina na Kristusov slovesni prihod v Jeruzalem, ki ga je spremljalo navdušeno vzklikanje tistih, ki so pričakovali skorajšnjo vzpostavitev mesijanskega kraljestva, obenem pa se na ta dan spominjamo Kristusovega trpljenja, ki ga je spet spremljalo vpitje množic, a v popolnoma drugačnem kontekstu.
Biti najprej čaščen in kmalu nato zavržen ali celo ogrožen od množic, včasih tudi od verske in posvetne gosposke, je bila stalnica Jezusovega življenja in delovanja, oziroma tistega dela, ki nam ga opisujejo evangeliji. Toda višek tega kontrastnega dogajanja je antiteza med cvetno nedeljo in velikim petkom. Na eni strani se spominjamo triumfalnega zmagoslavja na cvetno nedeljo, na drugi pa bridke in sramotne smrt na križu, ki jo je pretrpel naš Gospod.
Vse to dogajanje pa je imelo povsem drugačen smoter in pomen, kot so mislili tako Jezusovi nasprotniki kot njegovi učenci. Ko se je po svojem vstajenju pridružil dvema zbeganima učencema na poti v Emavs, jima je rekel: "'Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?' Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih." (Lk 24, 26.27). Že prej in sicer po svojem slovesnem vhodu v Jeruzalem, je povedal učencem: "Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu." (Jn 12,24) Sad, o katerem je govoril, je večno življenje, ki nam ga je Jezus pridobil, v kolikor verujemo v njegovo odkupiteljsko delo na križu in si ga z vero prisvojimo. V naši domovini je navada, da nosijo ljudje na cvetno nedeljo v cerkev blagoslavljat različno zelenje in butare. Šega kot šega, s katero naj bi podoživljali veselje jeruzalemskega ljudstva ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Duhovniki bodo nad zelenjem izgovarjali molitve, zelenje kropili z blagoslovljeno vodo in pokadili z dišečim kadilom. Toda ves ta teater je brez haska, saj se po oljčnih in drugih vejicah, butarah, šegah, navadah in ceremonijah še nihče ni odrešil. Rešuje le vera, vera pa je "iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi." (Rim 10,17) Vera rešuje, ne butare, ne glede na to, če so prišle zaradi svoje dolžine v Guinnessovo knjigo rekordov ali ne! Oznanjujemo pa jo z besedo evangelija, ne s pantomimo ali s predmeti.
Evangelij pa nas uči, da je bistvo zveličavne vere to, da je Jezus prišel na svet odrešit grešnike; na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje; za naše grehe je pretrpel sramotno smrt na križu in vstal od mrtvih za naše opravičenje. Opravičenje pa prejmemo od Boga gratis (zastonj!), po veri. Naj usmiljeni Bog vsem, ki to berete, podari to vero!
Ni komentarjev:
Objavite komentar