Veliki četrtek

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh 24 in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." 25 Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." 26 Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.  (1Kor 11,23-26)

Veliki četrtek je dan, ko se spominjamo  zadnje večerje,  ki jo je Jezus obhajal s svojimi apostoli, preden je šel prostovoljno v smrt na križu. Posebej pa se še spominjamo, da je Jezus ob tej priložnosti vzpostavil zakrament Gospodove večerje. Vzpostavitev tega zakramenta se je odvijala v okviru pashalne večerje, s katero so se Judje spominjali (in se še danes spominjajo) izhoda izraelskega ljudstva iz egiptovskega suženjstva. Kristjani se z njim spominjamo še pomembnejšega dogodka, katerega predpodoba je izraelski eksodus. Z njim se spominjamo tega, da nas je naš Gospod Jezus Kristus s svojo žrtveno smrtjo na križu odrešil greha in večnega pogubljenja. 

Pa si pobliže poglejmo nekaj aspektov   Gospodove večerje, njenega namena in pomena. Westminstrski katekizem to definira takole:

Gospodova večerja je zakrament nove zaveze, v katerem s podeljevanjem in prejemanjem kruha in vina, kot je to določil Jezus Kristus, oznanjamo njegovo smrt. Tisti ki se vredno obhajajo, zauživajo njegovo telo in kri kot svojo duhovno hrano in za rast v milosti. Z njim so v potrjeni zvezi in občestvu. Ti izpričujejo in obnavljajo svojo hvaležnost in  zavezanost Bogu ter vzajemno ljubezen in občestvo drug do drugega, kot udov istega skrivnostnega telesa.

Cerkev je od samega začetka verovala v realno prisotnost Gospodovega telesa in krvi v tem zakramentu, obstajale pa so razlike za kakšno vrsto prisotnosti gre. Nekateri trdijo, da se kruh in vino pri tem spremenita v resnično Kristusovo telo in kri, spet drugi, da se pod podobo kruha in vina nahaja resnično Kristusovo telo in kri, tretji pa, da je vse skupaj samo simboličen obred, nekakšna sedmina, ki jo obhajamo, ker nam je pač tako naročeno. Definicija, vzeta iz westminstrskega katekizma, nam lepo podaja nauk cerkva reformirane tradicije. Pa ga povzemimo!

1. S tem zakramentom se spominjamo Jezusove žrtvene smrti na križu in oznanjamo ta spomin. Gre torej za evangelij (veselo oznanilo), izražen na  konkreten in materialni  način. 
2. Ta zakrament bo cerkev obhajala vse do Gospodovega drugega prihoda. 
3. Vredni prejemniki tega zakramenta so resnično deležni Gospodovega telesa in krvi, saj sta kruh, ki ga lomimo in kelih, ki ga pijemo, na poseben način povezana s Kristusovim resničnim telesom in njegovo resnično krvjo v nebesih. Zauživanje Kristusovega telesa in njegove krvi zato poteka  na nebeški in duhovni način. 
4. Ta zakrament nas utrjuje v milosti, ki je potrebna za našo rast v posvečenosti. 
5. Ta zakrament nas tesneje povezuje s Kristusom. 
6. S tem zakramentom  izražamo svojo hvaležnost Bogu za vse blagodati, ki nam jih daje po žrtvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo zavezanost nebeškemu Očetu. 
7. Ta zakrament nas  povezuje med sabo  kot ude skrivnostnega Kristusovega skrivnostnega  telesa na zemlji, ki je njegova cerkev.

Ob koncu želim vsem, ki to berete,  blagoslovljen veliki četrtek!