Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. 2 Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« 3 Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. 4 Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. 5 Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. 6 Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, 7 in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. 8 Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. 9 Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. 10 Nato sta se učenca vrnila domov. (Jn 20,1-10)
Ker je bila pasha tik pred vrati, so morali Jezusovo truplo na hitro pokopati, ne da bi pred tem opravili njegovo maziljenje. Zato se je skupina pogumnih žensk, med njimi Marija Magdalena, ki jo evangelist Janez edino omenja, odločila, da to delo opravi po končanih praznikih. Moški del učencev se je tedaj iz strahu pred Judi skril na varno. Pred Marijo Magdaleno in njenimi prijateljicami je bil velik problem, saj niso vedele, kdo bi jim odvalil kamen od groba, v katerega so položili Jezusa, saj pri teži takega kamna ni šlo za malenkost. Taki kamni so namreč tehtali od ene do dve toni. Toda skrb je bila nepotrebna: grobnica je bila namreč odprta. Marija Magdalena je bila zmedena in prestrašena, zato je stekla k Petru in Janezu, če morda onadva vesta kaj več o tem, kaj se tukaj dogaja. Ko sta se apostola prispela h grobu in se prepričala, da je prazen, sta začela šele zares verovati. Kristusovo vstajenje je torej temelj vere.
S tem mojim zadnjim stavkom se marsikdo ne bi strinjal. Pred leti je nek bralec tega spletnika takole spraševel, oziroma modroval:
"Pa je Jezus Kristus zares vstal od mrtvih?" Le čemu je to važno? Mar ima odgovor na to vprašanje kakršenkoli vpliv na našo vsakdanjo borbo za preživetje? Nima! Ne vznemirjajmo se torej zaradi takšnih vprašanj.
Res, zastavil je dobro vprašanje in hkrati podal odgovor, kakršnega bi lahko pričakovali od marsikaterega slehernika. Če govorimo o vsakdanjem človekovem preživetju le kot o jedenju, pitju, spolnih aktivnostih, razvedrilu, skrbi za zdravje ter o vsakdanji borbi za pravkar omenjene stvari, potem je vprašanje Gospodovega vstajenja zagotovo brezpredmetno, in se zaradi njega še zdaleč ne splača vznemirjati. Vse skupaj bi torej dalo zvesti na Pavlov stavek: "Če mrtvi ne morejo biti obujeni, jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli." (1Kor 15,32. Cf. Iz 22,13) Če je človek le nekakšen skupek atomov in molekul, ki so po nekem popolnem naključju priletele skupaj, potem tudi smisel nima nobenega smisla. Če pa je človek nekaj več, potem je stvar bistveno drugačna, zato se lepo ujema s tem, kar je napisal apostol Pavel, ko pravi: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Kristusovo vstajenje je potemtakem ključna točka krščanskega oznanila, ključna postavka evangelija. Zato se kristjani zaradi Kristusovega vstajenja ne vznemirjamo, ampak se ga veselimo.
Da se v zvezi z vstajenjem splača vznemirjati, dokazuje tudi pisanje Wernerja Dahlheima, ki je svojem delu Die Welt zur Zeit Jesu (v srbskem prevodu Svet u Isusovo doba) med drugim napisal:
Vstajenje je dalo pečat na najzgodnejši simbol vere, ki ga lahko preberemo pri svetem Pavlu v Prvem pismu Korinčanom: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." Ta stavek je spremenil vse, smrt in življenje vsakega človeka. Vseboval je sporočilo, ki je bilo edino pomembno in ki je vsem odpiralo vrata večnosti: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni."*
Avtor zgornjega navedka ni kristjan, ampak skeptik, kar je razvidno iz širšega konteksta v njegovi knjigi. Zelo dobro pa se zaveda, da stoji krščanska vera na Kristusovem vstajenju, ki je enkraten dogodek v človeški zgodovini, na katerem vsa zgradba krščanske vere stoji ali pade. Tod vstajenje od mrtvih ni bilo za Jezusove in Pavlove sodobnike nič bolj logična zadeva, kot je za nas čas. Judje so sicer verjeli v vstajenje, a šele ob koncu časov. Da bi kak posameznik kar tako vstal od mrtvih, jim ni prišlo na kraj pameti. Grki in Rimljani so verjeli v nesmrtnost duše, telesno vstajenje je bilo zanje popolnoma nepojmljivo, saj so imeli telo za nekaj, kar je manj vredno od duše. V 15. poglavju 1. pisma Korinčanom beremo, da je bila celo mnogim korintskim kristjanom ideja telesnega vstajenja tuja. To so ljudje, ki so se spreobrnili iz poganstva. Zato jim je Pavel na kratko in jedrnato podal vsebino evangelija, ko pravi, da je Kristus umrl za naše grehe, bil pokopan in bil obujen od mrtvih. Zelo podobno pripoveduje na drugem mestu, kjer hkrati izpostavlja smoter vstajenja, ko pravi: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Če bi Jezus samo umrl, ne bi bila ta smrt noben dokaz, da je ravno on nekaj posebnega. Šele njegovo telesno vstajenje je tisto, kar nam daje jamstvo za opravičenje. Pod "nam" ne mislim vseh ljudi, ampak tistih, ki to opravičenje sprejemajo.
Slavni nemški filozof Friedrich Nietzsche je trdil, da je krščanstvo religija zgub, pri čemer se niti ni zmoti, kajti pred Bogom smo vsi zgube in ničeta, zato smo pred njim "vsi glih", kot piše poleg vrat na Trubarjevi domačiji na Rašici. Greh namreč ni nobena šala, vsakdo od nas je podedoval smrtonosno dozo tega Adamovega strupa, zato pravi Pavel: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Pri grehu ne gre le storjena ali opuščena dejanja, ampak za celokupno človekovo naravnanost v njegovem naravnem stanju upora proti Bogu. Ta splošna naravnanost poraja grešna dejanja. pri tem ni nihče izjema, zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Da, ali pa jaz, ali pa ti... Ni nobene razlike. Zato je pomembno, da smo deležni opravičenja. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera, vse naše opravičenje prazno, ali, kot je rekel Pavel, še smo v svojih grehih. (cf. 1Kor 15, 17) Toda Kristus nam je s svojim življenjem, ki ga je preživel v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, prinesel dosti več od jedenja, pitja in kar je še takega. Njegova poslušnost, ki je dosegla najvišjo potrditev s sramotno smrtjo na križu, je odvzela vso sramoto in krivdo našega greha ter nam prinesla popolno opravičenje. Njegov stavek: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30) pomeni, da je bila z njegovo smrtjo dovršena sprava za grehe sveta. Njegovo vstajenje od mrtvih pa je kakor pečat na to dejanje sprave med grešnim človekom in svetim Bogom. Zato pravi Pismo: "Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih." (Kol 1,19.20)
Slavni nemški filozof Friedrich Nietzsche je trdil, da je krščanstvo religija zgub, pri čemer se niti ni zmoti, kajti pred Bogom smo vsi zgube in ničeta, zato smo pred njim "vsi glih", kot piše poleg vrat na Trubarjevi domačiji na Rašici. Greh namreč ni nobena šala, vsakdo od nas je podedoval smrtonosno dozo tega Adamovega strupa, zato pravi Pavel: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Pri grehu ne gre le storjena ali opuščena dejanja, ampak za celokupno človekovo naravnanost v njegovem naravnem stanju upora proti Bogu. Ta splošna naravnanost poraja grešna dejanja. pri tem ni nihče izjema, zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Da, ali pa jaz, ali pa ti... Ni nobene razlike. Zato je pomembno, da smo deležni opravičenja. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera, vse naše opravičenje prazno, ali, kot je rekel Pavel, še smo v svojih grehih. (cf. 1Kor 15, 17) Toda Kristus nam je s svojim življenjem, ki ga je preživel v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, prinesel dosti več od jedenja, pitja in kar je še takega. Njegova poslušnost, ki je dosegla najvišjo potrditev s sramotno smrtjo na križu, je odvzela vso sramoto in krivdo našega greha ter nam prinesla popolno opravičenje. Njegov stavek: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30) pomeni, da je bila z njegovo smrtjo dovršena sprava za grehe sveta. Njegovo vstajenje od mrtvih pa je kakor pečat na to dejanje sprave med grešnim človekom in svetim Bogom. Zato pravi Pismo: "Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih." (Kol 1,19.20)
Sprave, o kateri beremo, pa ni deležen vsak, ampak le tisti, ki se po Kristusu bližajo Bogu (cf. Heb 7,25). Zato je pomembna vera vanj, a ne kakršna koli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19b) Trepetajo, ker je njihova "vera" brezpredmetna, saj jim ne prinaša odrešenja, ampak bivajo v stanju večne pogubljenosti, v katero hočejo s svojo aktivnostjo potlačiti tudi ljudi, pri čemer niso preveč neuspešni. Biblična vera je več kot prepričanje, da nekdo ali nekaj je. Ta vera pomeni popolno zaupanje in osebni odnos z Bogom. Jezus je s tem v zvezi izrekel znameniti stavek, ki sem ga v tem spletniku že ne vem kolikokrat citiral: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Njegov križ in vstajenje nam sicer res ne jamčita večjega kosa potice ali šunke na mizi, nam pa zato vera v v Jezusa in v njegovo popolno in dovršeno delo jamči delež v njegovem kraljestvu.
Želim vam torej mirne, blagoslovljene in resnično doživete velikonočne praznike.
_________________________________
*Verner Dalhajm, Svet u Isusovo doba, Laguna, Beograd 2016. S. 101-102. Poslovenil: Dizma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar