Primerna prošnja za konec leta

Ti, ki si mi toliko dal, še eno stvar mi daj: hvaležno srce. 

 

~ George Herbert

Čas je omejen

Največji satanov uspeh je, da ljudi prepriča, da imajo do smrti na razpolago veliko časa za premislek o svoji večni dobrobiti.  

 

~ John Owen

 

To življenje

Temu življenju ni namenjeno, da bi bilo kraj naše popolnosti, ampak je priprava nanjo. 

~Richard Baxter

Temni oblaki v kontekstu božiča (2)

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.  (Mt 2,16)

V božičnem času poznamo še en dan, ki razblinja ceneno praznično idilo. To je dan, ko se spominjamo otrok, ki jih je dal pomoriti trinoški kralj Herod.  Jezusov prihod na svet je bil zaznamovan s prepevanjem  angelskih zborov: "Slava Bogu na višavah," toda tudi peklenske sile ob tem dogodku niso obstale križema rok, ampak so si za svoje orodje izbrale kralja Heroda, ko je le-ta izvedel od modrih, da se je rodil judovski kralj. 

Herod ni bil Jud, ampak Idumejec in se je ustrašil za prestol, zato se je hotel znebiti nadležne konkurence. V upanju, da bo med žrtvami tudi Jezus, je dal pomoriti betlehemske dečke, ki so bili stari  dve leti in manj. Ta dogodek ne sovpada s časom tik po Kristusovem rojstvu, ampak se je zgodil nekaj kasneje, morda leto ali dve. Ker je bil Jožef na nadnaravni način opozorjen na to, kaj se pripravlja, se je skupaj z Marijo in otrokom Jezusom umaknil v Egipt. 

Nedolžni otroci, ki so bili žrtvovani namesto Jezusa, so pravzaprav predpodoba Jezusove žrtve, ki se je zgodila malo več kot trideset let pozneje. Jezus je s sto svojo žrtvijo na golgotskem križu naredil nje in vse, ki vanj verujejo, primerne za nebeško kraljestvo. Toda zgodba nedolžnih otrok se pojavlja skozi celo zgodovino. Pomori otrok tudi danes niso nobena izjema. Če to stvar v kakih "barbarskih" deželah še vedno počnejo s hladnim ali strelnim orožjem, se taisto dogaja v naprednem in  razvitem svetu  v navidez brezmadežnem in sterilnem okolju bolnišnic, čemur evfemistično pravijo "možnost izbire" ali pa "pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom".  To možnost je  v naši zemeljski domovini v 55. členu celo ustavno zagotovljena. Pri tem se tolažijo, da gre pri zarodku samo za skupek tkiva. Toda, čisto tehnično gledano, so tudi oni in mi vsi skupaj samo  skupek tkiva.

Toda ne glede na vse skupaj je naš Gospod ob neki priložnosti izjavil : "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Božična idila je lepa stvar, vendar jo je dobro malo uravnovesiti. Dietrich Bonhoeffer je zapisal:

"Jezus Kristus je živel sredi svojih sovražnikov. Na koncu so ga zapustili vsi učenci. Popolnoma sam, obdan od zločincev in posmehljivcev, je visel na križu. Ravno zato je tudi prišel, da Božjim sovražnikom prinese mir." *

Mi vsi smo (bili) po padli človeški naravi Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Prav takšne, kot sva jaz ali ti, brez izjeme. To je neskončno več kot božična idila.

Ali veruješ v Jezusa in se zanašaš nanj?

 

*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek,1987. Poslovenil Diz.

Božji dediči

Pravim namreč takole: dokler je dedič še nedoleten, se nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega, 2 temveč je pod varuhi in oskrbniki vse do dne, ki ga je določil oče. 3 Tako je bilo tudi z nami. Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni prvinam sveta. 4 Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, 5 da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. 6 Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: "Aba, Oče!" 7 Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.  (Gal 4,1-7)

Pavlovo pismo Galačanom je nastalo v prav posebnih okoliščinah. Posamezniki iz Galatije, pokrajine v osrčju Male Azije,  okrog današnje turške prestolnice Ankare, so sprva z veseljem sprejeli evangelij, torej veselo oznanilo, ki na kratko pravi, da je Jezus umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Toda, kot se pogostoma rado zgodi, so se v galatijsko cerkev kmalu vtihotapili posamezniki, ki so trdili, da vera v Kristusa ne zadostuje, in da morajo kristjani, ki hočejo biti zveličaniI,  izpolnjevati tudi Mojzesovo postavo. Apostol Pavel se je takim učiteljem  ter njihovemu nauku  odločno uprl in Galačanom razložil vlogo postave in evangelija.

Biti pod postavo je podobno nedoletnosti. Nedoletna oseba je tista, ki je zaradi mladoletnosti ali kakšne druge ovire (npr. duševne bolezni ipd.) opravilno nesposobna.  V Pavlovem času  so med nedoletne sodili  tudi sužnji. Status mladoletnega dediča se ni v bistvu prav nič razlikoval od statusa sužnja, saj sta bila oba brez  državljanskih pravic, ki so jih uživali polnoletni državljani. Nedoletne osebe so potrebovale varuha ali oskrbnika.  Starozavezno Božje ljudstvo se je nahajalo v stanju nedoletnosti, zato je potrebovalo varuha ali oskrbnika, ki bi jih vodil h Kristusu. Ta varuh, oziroma oskrbnik je bila postava.

Prihod Jezusa Kristusa na svet in njegovo na križu dovršeno delo sta pošteno premešala karte.  Spremenil se je tako status tistih, ki so bili podložni Mojzesovi postavi, kot status poganov, ki so se spreobrnili h Kristusu. Jezus je bil podvržen postavi in je edini, ki je postavo ter njene zahteve v vsem in dosledno izpolnil. S svojo pasivno  (popolna podreditev Božji postavi in življenje v skladu z Božjo voljo) in aktivno poslušnostjo (žrtvena smrt na križu) je odkupil tako tiste, ki so bili pod postavo (Jude), kot tiste, ki postave nis(m)o poznali.

Do Kristusa je bilo Božje ljudstvo omejeno na točno določen biološki narod, ki  so se mu pridruževali tudi posamezniki izmed drugih narodov, s tem, da so morali ti novi pripadniki (prozeliti) popolnoma sprejeti judovsko postavo, vero in kulturo. Judje so prvi uživali status Božjih otrok, oziroma sinov, kot pravi zgornji odlomek. Kristusovo dejanje odkupitve pa je šlo preko meja tega biološkega naroda, zato govori apostol v Gal 7,5 o posinovljenju. Posinovljenje, oziroma posvojitev, je bilo med Rimljani zelo običajen pojav, zato je bila ta metafora ljudem, ki so poznali rimsko pravno kulturo, zelo blizu. Posvojenec, oziroma posinovljenec, uživa iste pravice kot biološki potomec. Bog nas  je po žrtvi svojega edinega Sina Jezusa Kristusa posinovil, torej nas je naredil za svoje otroke. Bog ne dela sužnjev, ampak otroke in zakonite dediče svojega kraljestva.

Podobno govori Pavel v Rim 8,25, kjer pravi: "Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" Kristjan ni kot suženj, ki bi moral neprestano trepetati pred svojim gospodarjem, ampak je Božji otrok in dedič nebeškega kraljestva. On uživa vse blagodati Božjega otroštva. Toda on ni tak zaradi kake svoje posebne dobrote ali osebnih  sposobnosti in drugih kvalitet, ampak edino zaradi Božje milosti, ki nam jo je prislužil naš Gospod Jezus Kristus.

Naj Bog  vsem nakloni to milost! 

Temni oblaki v kontekstu božiča (1)

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-60)

Menim, da so tisti, ki so skozi stoletja oblikovali koledar cerkvenega leta,  to delali z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki niso ostali na ravni nekakšnega romantičnega sanjarjenja v slogu: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo." Seveda ni s to prisrčno pesmijo nič narobe, saj lepo povzema dogajanje ob rojstvu našega Gospoda in Odrešenika (cf. Lk 2,9-14). A. W. Tozer je v zvezi z božičem napisal naslednje: "Zdi se čudno, da je toliko ljudi navdušenih nad božičem, a se jih tako veliko zaustavi, da bi se poglobili v njegov pomen. Mislim pa, da je ta čuden pojav v skladu s človeško navado, da poveličuje trivialnosti, zanemarja pa bolj pomembne stvari." Ker smo tudi kristjani podvrženi podobnim skušnjavam kot svet okoli nas, je cerkev malce razbila božično romantiko s praznikom, ki nas opozarja na to, da sledijo sončnim dnevom oblačni dnevi preganjanja.

Nebesa se niso odprla le ob Kristusovem rojstvu, ampak večkrat, med drugim takrat, ko je religiozno sfanatizirana množica v Jeruzalemu kamenjala mladega diakona Štefana. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev in se hitro širila, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. 

 

Tudi Štefan je, enako kot njegov Gospod, prosil za svoje ubijalce. Toda on je, za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, imel ta privilegij, da je uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Jezus je ob  neki priložnosti rekel svojim učencem: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Križa si nihče ne želi. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v lažnivih večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se ni skozi tisočletja prav nič spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako tisti, ki je bil neposredni storilec, kot njegovi pomočniki. Toda ravno tega Savla je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus ni svojim učencem na tem svetu zagotavljal nikakršne večne romantike ali najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot lažno govorijo "evangelisti" prosperitete, jim je pa zato obljubil in  zagotovil delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na tem svetu živel popolno življenje v poslušnosti Bogu Očetu, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki vanj veruje in se zanaša na njega.

Blagoslovljen božič!

Avtor pisma Hebrejcem začenja svojo poslanico z naslednjimi besedami: "Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 3,1-3)  Kaj, o čem in o kom nam govori pisec?

• Bog je govoril starozaveznemu izraelskemu ljudstvu po prerokih.
• Na začetku naslednjega obdobja (ki velja v Božjih očeh za začetek konca časov) je Bog neposredno spregovoril po Sinu. Njega, edinorojenega Božjega sina Jezusa Kristusa pa je apostol in evangelist Janez v prologu k svojemu evangeliju predstavil kot utelešeno Božjo Besedo.
  

Janez nam je v prologu k svojemu evangeliju podal tri glavne značilnosti Jezusa Kristusa kot Besede:

1. Odnos Besede do Očeta

• skupaj z Očetom je obstajal pred stvarjenjem sveta,
• je istega bistva z Očetom.

2. Odnos med Besedo in ustvarjenim svetom: svet je nastal po njem. V prvem poglavju 1. Mojzesove knjige se kar enajstkrat pojavi besedna zveza "Bog je rekel". Le kaj je Bog (iz)rekel? Besedo, ki je odsvit Božje moči in nosi vse. Jezus Kristus se torej kot Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno, pojavlja že na samem začetku biblične zgodovine.

3. Odnos Beseda - človeštvo:

• Beseda je postala meso. Zakaj je prišlo do tega utelešenja? "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

• Janez nam je Jezusa predstavil tudi kot Luč sveta.
  

Kaj pa odnos sveta, torej človeškega rodu do Kristusa? Janez pravi v 1,10. "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal." Svet je do Kristusa hladen in nezainteresiran. Še več, svet je samozadovoljen in samozadosten in Kristusa zavrača. Če gremo naprej, na vrsto 11, kjer govori o "svoji lastnini", torej o izraelskem ljudstvu Jezusovega časa, je bil učinek enak: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." Sama Kristusova osebna prisotnost še torej ne pomeni kaj dosti. Kdo je tu na boljšem, svet ali Kristusovi rojaki po krvi? Pravzaprav nihče od obojih. Eni ga niso spoznali, drugi ga niso sprejeli. 

 

Pravzaprav so na boljšem le tisti, ki so se nanovo rodili, torej tisti, ki so se rodili iz Boga: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) Ključne besede v tem odlomku so: sprejeli, verujejo in rodili... iz Boga. Seveda se ne rodimo iz Boga, ker smo sprejeli Besedo, ampak sprejmemo Besedo, ker in ko smo se rodili iz Boga. Rojstvo iz Boga in sprejetje besede sta enkratni dejanji, vera pa je tisto, kar potem traja.

Kaj sploh je novo rojstvo? Sveto pismo nas seznanja z (recimo temu) dvema zornima kotoma tega pojma, eden je Božji, drugi pa človeški. Novo rojstvo je namreč Božje dejanje v posamezniku, posameznik pa doživlja to dejanje kot lastno spreobrnjenje. Irenej Lyonski je v davnem drugem stoletju o tem Božjem delovanju napisal naslednje: "Nihče namreč ne more spoznati Očeta brez Božje Besede, se pravi, če mu Sin ne razodene, ne spoznati Sina, če tako ni všeč Očetu."* Bog je torej tisti, ki deluje. Na zunaj, s človeške točke gledanja, pa je ta stvar videti takole:

1. Spoznanje lastne grešnosti in kako globoko smo zavozili.
2. Kesanje in sprejetje Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda.
3. Začetek novega življenja v Kristusu.

Pri drugi točki je zelo pomembno, da ne sprejmemo Jezusa Kristusa le za Odrešenika, ampak tudi za Gospoda, torej tistega, kateremu predamo svoje življenje, da lahko skupaj z apostolom Pavlom rečemo: "[Ne] živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2,20) Jezus Kristus je pravzaprav prišel na svet kot človek, zato da bi umrl. Njegova smrt pomeni odkup za naše grehe. Lahko torej rečemo, da je umrl, da bi lahko mi živeli, oziroma, da bi imeli večno življenje.

V teh dneh obhaja večji del krščanskega sveta praznike, v katerih se spominjamo dogodka, v katerem se je Beseda učlovečila in se naselila med nami: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." (Jn 1,14) In v tej Besedi je milost in resnica. Milost je tista, po kateri nas Beseda odrešuje, resnica je tisto, po čemer nas osvobaja vezi prejšnjih časov nevednosti. In kako lahko sprejmemo milost? Obstaja samo en preprost pripomoček, ki se mu reče vera: "Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo." (Rim 5,1.2)

Naj Jezus Kristus - Beseda, ki je postala meso, razsvetljuje vsakega med nami, ne le v tem "posebnem" času, ampak vselej in naj prerodi srca tistih, ki je ne poznajo!

 

 

*Irenej Lyonski, Zoper krivoverstva, Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja. KUD Logos, Ljubljana 2018. IV-6,3.  S. 365.

Življenje z Bogom

Življenje z Bogom ne pomeni imunosti pred težavami, ampak mir v težavah. 

~ C. S. Lewis

Božični dar - osvoboditev iz zapora

 

Po desetih letih, ki jih je preživel v zaporu, je bil pakistanski državljan Imran Ghafur Masih oproščen krive  obtožbe "bogokletja" in izpuščen iz zapora. V Pakistanu  je islam državna religija, blasfemija proti kateri od glavnih vrednot "religije miru" pa se tam kaznuje z dosmrtnim zaporom, ali celo smrtjo. Imran je kristjan in ga je muslimanski sosed prijavil zaradi domnevnega bogokletnega dejanja. Življenje oproščenega kristjana in njigove družine tudi poslej ne bo lahko, saj bodo morali vsi skušaj živeti nekje na skrivnem... 

O tem boste več izvedeli v zgornjem videu.

Čas in večnost

 Čas je kratek. Večnost je dolga. Edino pametno je, da to kratko življenje preživimo v luči večnosti. 

~ Charles Spurgeon

Priprava na mehko totalitarno prihodnost

 

 

Trenutna situacija, v kateri živimo kristjani na Zahodu ni videti slaba, toda na obzorju so že dlje časi temni oblaki, o čemer sta na primer pred leti pisala ameriški profesor  Gene Edward Veith, sicer luteran,  v svoji knjigi Modern Fascism in anglikanski škof Michael Nazir-Ali v svoji knjigi Triple Jeopardy for the West. Nedavno pa je ameriški publicist Rod Dreher, ki je pred leti konvertiral v pravoslavje, napisal knjigo Live Not By Lies: a Manual for Christian Dissidents. 

 

O vsebini knjige in o aktualnem položaju v svetu, zlasti zahodnem,  se je z njim pogovarjal Jonathan Pageau.

Poziv k veselju

Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. 5 Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. 6 Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. 7 In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. 8 Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.    (Flp 4, 4-8) 

 

Dr. Martyn Lloyd-Jones je ob neki priložnosti napisal: "Če dajemo vtis, da je glavni učinek krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. 'Glej jih, bedne kristjane,' pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11). Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: 'Moj kelih je zvrhan.' (Ps 23,5)*" 

 

Gre torej za popolnoma drugačen vtis od tistega, o čemer je govoril apostol Pavel v zgornjem odlomku iz pisma Filipljanom. Pa pojdimo lepo po vrsti! 

 

"Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se," (Flp 7,4) so besede, ki jih je izrekel človek, ki je bil zaradi vere v Kristusa zaprt v ječi. Kristjani smo, kot je napisal Martyn Lloyd-Jones, žal prevečkrat videti čemerni in črnogledi, kar ni ravno spodbudno niti za nas niti za svet, ki nas opazuje. V resnici imamo namreč veliko razlogov, da moremo, smemo in moramo biti veseli. Ali ni zveličanje, ki nam ga je priskrbel Gospod Jezus dovoljšen razlog za veselje? Ko je bil romunski pastor Richard Wurmbrand zaprt zavoljo Kristusa in evangelija, ga je kljub mukam, ki so mu jih zadajali pazniki, navdajala radost, katere mu niso mogli vzeti nobeni ječarji, čeprav so se zelo trudili. Od nas se ne zahteva, da se pred drugimi osladno smehljamo, kot da smo ravnokar ušli iz kakšne reklame za najnovejšo zobno kremo. Glede na to, da živimo svobodno in nismo preganjani, pa imamo nesporno boljše možnosti za dobro voljo, kot sta jih imela apostol Pavel in pastor Wurmbrand. Tudi zato je prav, da se veselimo. 

 

"Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem." (v. 5a) Če bomo veseli in prijazni, predvsem pa, če bomo lepo ravnali s svojimi bližnjimi, se bo to kmalu razvedelo. Enako se bo kmalu razvedelo, če bomo ves čas mrtvaško resni, zajedljivi, malenkostni, osorni in nepripravljeni pomagati. Tudi narejena prijaznost se hitro razkrinka, zato je bolje biti počrnela katedrala, kot pobeljen grob. Posebej je treba paziti, da ne zapademo v moralizem, ali v tako obliko krščanstva, o kateri pripoveduje dr. Martyn Lloyd Jones, ko pravi: "Krščanstvo je pomešano z moralo. To je splošen pojav pri vseh družbenih slojih te dežele (avtor misli Veliko Britanijo, op. Diz.). Včasih pravijo krščanstvu 'religija javne šole', izraz pa je skoval dr. Thomas Arnold of Rugby. Krščanstvo je po njegovem 'morala s primesjo čustev' in nič več. Kristjan je popoln fin gospod, torej človek, ki ne dela določenih stvari." 

 

"Gospod je blizu." (v. 5b) To je še en razlog več za veselje. Res je, da ne vemo, kdaj bo Gospod ponovno prišel. Toda on je vedno blizu. Ne vemo ne dneva ne ure, kdaj bomo poklicani predenj. Mnogi se bojijo tega trenutka, toda tisti, ki je Gospodov, nima nobenega razloga za strah, ampak za veselje. 

 

 "Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem." (v. 6) Kristjan ne sme biti lahkomiseln, sme pa biti brez skrbi, saj počiva v Božjem naročju. Bog je spregovoril po preroku Izaiju: "Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti," (Iz 41,10) Jezus pa je obljubil: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo." (Mt 7,7) Tudi to je zelo dober razlog za veselje.  

 

"In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,7) pristno veselje, dobrota in zaupanje v Gospoda prinašajo s sabo mir. Jezus je tisti, ki prinaša resnični mir: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27) Svet na veliko govori o miru, v resnici pa ne prinaša miru. Govori tudi o veselju, a ne prinaša trajnega veselja. Resnični mir in veselje daje edino Kristus, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. On naj vsakogar, ki to prebere, blagoslovi s svojim mirom in veseljem! Veselimo se, kajti On je blizu! 

 

 

*Prevod Ekumenska izdaja 1974

Življenje po veri

Življenje po veri ni namenjeno turistom. Namenjeno je božjepotnikom. 

~ Eugene H. Peterson

Zakaj ljubezen do Boga?

Boga moramo ljubiti, pa ne le zaradi dobrega,  ki priteka iz njega, ampak zaradi dobrega, ki je v njem.

~ Thomas Watson

Božji načrt in izvolitev

Tisti, ki so izvoljeni, bodo zanesljivo odrešeni in privedeni v slavo, sam (Božji)* načrt pa je končni vzrok za odrešenje Božjega ljudstva.

~ Herman Hanko

 *(Božji)- dodal Dizma

 

 Vir:  H. Hanko, God's Everlasting Covenant of Grace. Reformed Free Publishing Association, Grand Rapids,MI. 1988. S. 137.   Prev. Dizma.

Korenina teološkega liberalizma

Prava korenina sodobnega liberalnega gibanja je izguba zavedanja o grehu. 

~ John Gresham Machen

Vera, ki rešuje

Odrešeni smo samo po veri. Toda vera, ki rešuje, ne hodi nikoli sama. 

~Martin Luther

Odpadniške denominacije

Danes je velik del cerkve v stanju odpada od zgodovinske krščanske vere. To velja predvsem za tiste krščanske denominacije, ki predstavljajo tako imenovani mainstream. 

V zgornjem videu je skupina evangelizatorjev  obiskala boemsko četrt Kensington Market v Torontu, kjer je mimoidoče seznanjala s sporočilom evangelija. Pri svojem opravilu je bila deležna prevej sovražnega sprejema, skoraj tako, kot prvi kristjani v starem Rimu. K skupini je pristopila tamkajšnja anglikanska "duhovnica" in razvil se je zanimiv pogovor. Njeno razumevanje krščanstva je v čistem nasprotju z naukom Svetega pisma, ki naj bi bilo po njenem mnenju za neposvečene  zelo težko razumljiva knjiga. To je  deloma celo res, kajti v Bibliji najdemo nekaj težje razumljivih pasusov, večji del pa je čisto lepo razumljiv, zato niso pri tem potrebne nobene ezoterične razlage. Njeno razumevanje krščanske vere je tudi v nasprotju z zgodovinskimi veroizpovedmi in z 39. členi vere, ki veljajo za temeljni veroizpovedni spis Anglikanske cerkve. Gospa se redno udeležuje parad ponosa, največji greh na svetu pa je po njenem človekovo uničevanje okolja, s čimer bi se najbrž v veliki meri strinjala tudi dva zelo pomembna borca proti podnebnim spremembam, to sta rimski papež Frančišek in konstantinopelski patriarh Bartolomej I.

V tako imenovanih mainstream cerkvah pa ni prostora za resnične oznanjevalce evangelija, med katere sodi pastor cerkve sv. Martina v nemškem Bremnu, Olaf Latzel. Tamkajšnja krajevna evangeličanska cerkev (Bremische Evangelische Kirche) je omenjenemu pastorju, o katerem sem že pisal tukaj in tukaj, začasno prepovedala opravljanje službe, dokler poteka proti njemu pred posvetnim sodiščem kazenski proces v zvezi z domnevnim "verbalnim deliktom," ki mu danes pravijo "sovražni govor", proti homoseksualnim osebam.  Vir te informacije najdete tukaj.  Če ga bo posvetna oblast prepoznala za krivega, ga v njegovi denominaciji čaka popoln suspenz. 

Malo pred smrtjo je sv. Pavel v svojem pismu Timoteju napisal naslednje: "Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke."  (2Tim 4,3.4) Tu nočem trditi, da se zgornje besede nanašajo ravno na današnji čas, se pa zagotovo nanaša tudi nanj. Cerkev je postala dovzetna za zunanje vplive, za kulturo sveta okrog nas. Zato nas sv. Jakob svari: "Prešuštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdor hoče biti prijatelj sveta, postane Božji sovražnik." (Jak 4,4) Tu seveda ni mišljeno, da ne bi smeli biti v prijateljskih podnosih z ljudmi, ki niso del Božje družine, ampak, da ne smemo prijateljevati z miselnostjo tega sveta ter se ji predajati in ji podlegati. Nekdo je cerkev primerjal s čolnom, svet pa z vodo. Čoln spada v vodo, voda pa ne sodi v čoln, ker se lahko zaradi nje čoln potopi. ravno to se danes dogaja na zahodu, to je, da cerkev podlega posvetni mentaliteti. 

Živimo v času, ko bi odpadniška cerkev celo apostola Pavla izobčila. Jezus pa pravi: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12) In na drugem mestu: "Vam, svojim prijateljem, pa pravim: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več. Pokazal vam bom, koga se bojte. Bojte se tistega, ki ubije in ima potem oblast vreči v peklensko dolino. Da, rečem vam, tega se bojte!" (Lk 12,4.5) 

Evangelij nas uči, da je Jezus Kristus  prišel na svet in živel življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, da je bil predan v smrt za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje. Kdor vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje.

Presojanje v cerkvi

Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti. 2 Seveda se od oskrbnikov zahteva, da so zanesljivi. 3 Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. 4 Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod. 5 Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje.     (1Kor 4,1-5)

Korintska cerkev je bila znana po tem, da je bila precej težavna. Enega od razlogov za probleme je predstavljala razdeljenost vernikov na nekakšne frakcije: eni so se imeli za Pavlove, drugi za Petrove, tretji za Apolove, spet nekateri za Kristusove pripadnike, kar je vsekakor povzročalo neprijetna trenja znotraj tamkajšnjega občestva. (cf. 1Kor 1,12.13). zato se je pavel odločil, da glede tega naredi red.

Prvo dejstvo, ki ga poudarja apostol Pavel v zgornjem odlomku (cf.1Kor 4, 1), je da so vsi apostoli samo služabniki enega in istega Kristusa ter oskrbniki Božjih skrivnosti. Med slednje (po vsej verjetnosti) ne sodi le evangelij, temveč vse tisto, česar ljudje ne morejo razumeti po naravni poti, ampak jim mora biti milostno razodeto od Boga; ravno te skrivnosti pa jim v tem pismu pojasnjuje apostol Pavel.

Druga stvar, o kateri govori Pavel v zgornjem odlomku, je to, da morajo biti oskrbniki zanesljivi. Bog je sicer izbral za apostole navadne ljudi z mnogimi pomanjkljivostmi, toda bili so zanesljivi.

Tretjič, Pavla ne zanima, kako ga sodijo nekateri posamezniki, torej pripadniki različnih frakcij znotraj  cerkve v Korintu. Zanj ni merodajna niti  sodba ljudi okrog njega niti njegova lastna sodba, kajti  nezavedanje morebitne krivde še ni dokaz za opravičenost (v. 4). Gospod je edini, ki lahko sodi, kar se bo na dan sodbe tudi dejansko zgodilo. 

Tu seveda ne gre za to, da kristjani ne bi smeli soditi o nobeni stvari na svetu, ampak za to, naj nezreli kristjani ne presojajo stvari, za katere niso pristojni. Korintski kristjani pa so na mnogih področjih kazali znake nezrelosti, ki so jo  prikrivali z namišljeno superduhovnostjo. Ravno ta pa je znamenje njihove dejanske nezrelosti.

Če je Kristus premalo

KLIK za dostop do originalne slike

Vsakdo, ki ni zadovoljen samo s Kristusom, teži za nečim, kar  je onkraj absolutne popolnosti. 

~Jean Calvin

Kalvinisti in menjava žarnice

Vprašanje: Koliko kalvinistov rabimo, da zamenjajo žarnico?

  

Odgovor: Ne vem. Eno pa je zanesljivo: žarnica se ne zamenja sama.

 

Avtor: N.N. 

Dalmatin o Svetem pismu

Samo tej besedi moramo kakor pravilu, meri in navodilu verovati, po njej Bogu služiti in ravnati vse svoje dejanje, da prideta nad nas in nad nami ostaneta Božji mir in milost.

 ~ Jurij Dalmatin

Kriza v nas

V širši družbi ga ni problema,  ki ga ne bi  na kupe videli tudi v krščanski cerkvi.  Gniloba je v nas, in ne preprosto tam zunaj. Kristjani delamo veliko napako, ko vse preobrnemo v kulturne vojne. Gre za dosti globljo krizo. 

~ Os Guinness

Nekaj za mlade od 14 do 99 let

KLIKNI za dostop do vira slike.

Založba Škrateljc iz Krškega je v okviru projekta Bohoričevo leto izdala knjižico z naslovom Reformatorji v stripu ali kako smo Slovenci dobili prvo dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo. Lepo ilustrirana stripovska knjižica je namenjena šolski mladini, posvečena pa je slovenskim reformatorjem, zlasti dvema znamenitima Krčanoma, to sta bila Adam Bohorič, avtor prve slovenske slovnice in Jurij Dalmatin, ki je prvi prevedel celotno Biblijo v naš jezik. Bohorič se sicer ni rodil v Krškem, ampak v okolici Brestanice, zato se tamkajšnja osnovna šola ponaša z njegovim imenom, je pa več let vodil šolo v Krškem, kjer je danes osnovna šola, ki nosi Dalmatinovo ime. 

Knjižico je napisal Boštjan Gorenc, ki mu je pri delu svetoval dr. Kozma Ahačič in tudi napisal obširno spremno besedo, ilustriral pa jo je Jaka Vukotič. 

 

To zanimivo in lepo berljivo delo je, kot pravijo, primerno za mlade od 14. do 99. leta.

Več o knjižici najdete tukaj. 

Naročite jo lahko, tako kot jaz, na Emka.si in še kje.

Iz Avguštinovih izpovedi

Z menoj si bil, jaz ne s teboj.
Daleč od tebe so me držale stvari,
ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.
Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto.

Bliskal in žarel si - in pregnal si mojo slepoto.
Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim.
Okusil sem te - in sem te lačen in žejen.
Dotaknil si se me - in zagôrel sem po tvojem miru. 

~ Sv. Avguštin

Iz: Avrelij Avguštin, Izpovedi (prev. A. Sovre). Mohorjeva, Celje 1991. S. 221.

Beseda življenja

Gutenbergova Biblija. Vir slike: Wikipedia

Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje. 5 Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu z Jezusom Kristusom, in 6 da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

7 Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo. 8 Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zaradi Božje resnice, in je zato uresničil obljube, dane očakom, 9 medtem ko narodi slavijo Boga zaradi usmiljenja. Kakor je pisano:

Zato te bom slavil med narodi

in pel bom tvojemu imenu.

10 In še pravi:

Veselite se, narodi, z njegovim ljudstvom!

11 In še:

Hvalite Gospoda, vsi narodi,

in slavijo naj ga vsa ljudstva.

12 In Izaija še pravi:

Pognala bo Jesejeva korenina,

on, ki vstaja, da bo vladal narodom:

vanj bodo upali narodi.

13 Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja.   (Rim 15,4-13)

 

Na začetku  pričujočega odlomka apostol  Pavel spodbuja rimske kristjane  k proučevanju Svetega pisma. V tistem času  so spisi, ki sestavljajo Sveto pismo Nove zaveze, šele nastajali. Pavel torej meri z izrazom Pismo na hebrejsko Biblijo, torej na spise, ki jih imenujemo Stara zaveza, v kasnejšem, torej tudi sodobnem  kontekstu pa razumemo pod tem izrazom celotno Sveto pismo. Zakaj Pavel spodbuja rimske vernike k branju Pisma?

En razlog je poučenje. Mi ne moremo poznati vsebine svoje vere, če ne poznamo Svetega pisma. Tega so se močno zavedali reformatorji v 16. stoletju, zaradi česar so prevajali Sveto pismo v materne jezike. Srednjeveška cerkev je zelo pomanjkljivo poučevala svoje vernike o svetopisemskih resnicah, zato pa jih je tem bolj prizadevno učila raznih legend in podobnega.  Bog pa  ni zapovedal, da bi cerkveni služabniki oznanjali svojo, ampak Božjo besedo. Apostol Pavel je na drugem mestu zapisal: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,16.17) Sveto pismo je koristno, ker gre pri njem za navdihnjeno Božjo besedo in ima veliko aplikativno vrednost za vsakdanje krščansko življenje. Sv. Peter pravi: "Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga,"  (2Pt 1,20.21)  malo naprej pa: "Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli." (2Pt 3,2) Biblični in evangelijski kristjani smo prepričani, da je vsak podatek, vsaka pripoved, vsaka trditev v Svetem pismu posredovana z določenim razlogom, zato je tudi prav, da si čim več tega zapomnimo. 

Navdihnjena Božja beseda ima tudi poseben učinek v življenju posameznika in cerkve.  Bog nam je po preroku Izaiju razodel: "Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal."  (Iz 55,10.11) Božja beseda ni mrtva črka na papirju, ampak ima svojo moč, da izvrši tisto, za kar jo je Bog poslal. Beseda  evangelija zmore spreobrniti še tako velikega grešnika. Bog izraža svojo suvereno moč in oblast skozi besedo. V 1. poglavju 1. Mojzesove knjige beremo: "Bog je rekel... Bog je rekel... Bog je rekel..."  Vsakemu Božjemu ukazu je sledilo:  "In bilo/nastalo je to in to." Božja beseda ima silno kreativno moč. Spreobrnjenje grešnika je dejanje suverenega Boga, ki se zgodi ob oznanjevanju njegove besede - evangelija. Evangelij je v bistvu zelo preprosta reč. Evangelij ni pripovedovanje osebnih zgodb, "ki jih piše življenje", ampak dejstvo, da je pred kakimi 2000 leti hodil po zemlji edini Božji Sin v osebi Jezusa Kristusa. On je bil križan in usmrčen zaradi naših grehov, in obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  To je preprosto, obenem pa močno sporočilo evangelija.

Sveto pismo je od prve do zadnje knjige navdihnjena pripoved o Jezusu Kristusu. Gospod Jezus je sam rekel:  "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) Seveda je tudi on z besedo Pisma mislil Hebrejsko Biblijo. Jezus se pojavlja v Stari zavezi v različnih predpodobah, kot je npr. pashalno jagnje, ognjeni in oblačni steber, mož bolečin itn. Sv. Peter pravi, da so o odrešitvi, ki je prišla v svet po Jezusu Kristusu, govorili že preroki: "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju." (1Pt 1,10.11) Jezus Kristus pomeni uresničitev Božjih obljub iz Stare zaveze. Očaki in preroki so sicer veliko stvari  slutili, vendar so bile njihove slutnje le delne in nepopolne. Šele Nova zaveza nam da pravi vpogled v sestavljanko, ki je sicer  nekako razmetana skozi Staro zavezo. Nekdo je rekel, da je  Stara zaveza evangelij v popku, Nova zaveza pa evangelij v polnem cvetu.

 

Božja beseda, oziroma evangelij, ni namenjena neki ekskluzivni rasni ali etnični skupini, kot je bilo starozavezno izraelsko izvoljeno Božje ljudstvo, ampak vsem narodom, oziroma posameznicam in posameznikom iz vseh narodov, rodov,  ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9).  Jezus je, kot piše prerok Izaija, potem pa to isto misel povzema sv. Pavel, obljubljeni Mesija, v katerega bodo upali vsi narodi (cf. Rim 15,12).  Da, Jezus Kristus je upanje vseh narodov. Zato je nadvse pomembno, da bi bila Božja beseda prevedena v vse jezike sveta. 

Psalmist pravi: "GOSPOD, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih." (Ps 119,89)  Božja beseda je torej neminljiva, ostaja na veke. Zato je tudi življenje, ki ga ponuja Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu neminljivo in večno: "In obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje." (1Jn 2,25)  Bogu hvala za njegovo besedo, ki nam prinaša obljubo večnega življenja!

Biblična vrstica, ki je spremenila življenje "nedotakljivega"

 

 

Kumar Swamy  je Indijec, ki  je imel to smolo, da se je rodil v družini dalitov ali "nedotakljivih".  Daliti veljajo v hinduizmu za nečiste in so izven kastnega sistema, zato veljajo zanje zelo hude omejitve. Imajo jih za podljudi, slabše od živali. Pes npr. sme vstopiti v hindujski tempelj, dalit ne. V življenju Kumara Swamiya se je zgodila velika preobrazba, ko je slišal svetopisemsko misel, zapisano v 1Mz 1,27. 

 

O njegovem življenju in delu, ter o življenju dalitov in njihovih otrok, lahko izveste več iz zgornjih videov. Z njim se je pogovarjala Cheryl Weber. 

Opravičujoča vera

Opravičujoča vera je kot zaupanje v Boga hkrati tudi odrešenjska gotovost, še več, gotovost izvoljenosti.  Je gotovost tega, da smo od Boga izvoljeni kot Božji otroci in da imamo vse pravice otrok. 

~ Eberhard Jüngel

 

Vir: E. Jüngel, Le po veri (Sola fide). Poligrafi, štev. 21/22, letnik 6, 2001. S. 165-166. 

Mir z Bogom

Ker smo opravičeni samo iz milosti po veri, imamo mir z Bogom (Rim 5,1). To ni le mir, ampak čudovit mir z Bogom. Med Bogom in nami obstaja temeljna skladnost in posledična naklonjenost. 

~Ronald J. Van Overloop

Iz: Justification: The Heart of the Gospel. The Evangelism Committee of the First Protestant Reformed Church of Holland MI, Zeeland, MI.  S.11. Prev.: Dizma.

Od kod je prišel advent?

 

Adventni čas je obdobje, ki se začne malo manj kot štiri tedne  pred božičem. Kdaj in kako se je pojavilo obhajanje adventa, je v zgornjem videu na kratko predstavil strokovnjak za cerkveno zgodovino,  dr. Ryan Reeves.

Ko pride preganjanje

Mnogi kristjani so me vprašali, kako se lahko upremo pranju možganov. Obstaja le ena metoda odpora proti pranju možganov. To je "pranje srca". Če je srce očiščeno z ljubeznijo Jezusa Kristusa in če ga srce ljubi, potem lahko premagaš takšna mučenja. 

~ Richard Wurmbrand

 

Iz: R. Wurmbrand, Tortured for Christ. Living sacriface Books, Middlesbury, IN, 1985. S. 41. Prev.: Diz.