Blagoslovljen božič!

Avtor pisma Hebrejcem začenja svojo poslanico z naslednjimi besedami: "Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 3,1-3)  Kaj, o čem in o kom nam govori pisec?

• Bog je govoril starozaveznemu izraelskemu ljudstvu po prerokih.
• Na začetku naslednjega obdobja (ki velja v Božjih očeh za začetek konca časov) je Bog neposredno spregovoril po Sinu. Njega, edinorojenega Božjega sina Jezusa Kristusa pa je apostol in evangelist Janez v prologu k svojemu evangeliju predstavil kot utelešeno Božjo Besedo.
  

Janez nam je v prologu k svojemu evangeliju podal tri glavne značilnosti Jezusa Kristusa kot Besede:

1. Odnos Besede do Očeta

• skupaj z Očetom je obstajal pred stvarjenjem sveta,
• je istega bistva z Očetom.

2. Odnos med Besedo in ustvarjenim svetom: svet je nastal po njem. V prvem poglavju 1. Mojzesove knjige se kar enajstkrat pojavi besedna zveza "Bog je rekel". Le kaj je Bog (iz)rekel? Besedo, ki je odsvit Božje moči in nosi vse. Jezus Kristus se torej kot Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno, pojavlja že na samem začetku biblične zgodovine.

3. Odnos Beseda - človeštvo:

• Beseda je postala meso. Zakaj je prišlo do tega utelešenja? "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

• Janez nam je Jezusa predstavil tudi kot Luč sveta.
  

Kaj pa odnos sveta, torej človeškega rodu do Kristusa? Janez pravi v 1,10. "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal." Svet je do Kristusa hladen in nezainteresiran. Še več, svet je samozadovoljen in samozadosten in Kristusa zavrača. Če gremo naprej, na vrsto 11, kjer govori o "svoji lastnini", torej o izraelskem ljudstvu Jezusovega časa, je bil učinek enak: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." Sama Kristusova osebna prisotnost še torej ne pomeni kaj dosti. Kdo je tu na boljšem, svet ali Kristusovi rojaki po krvi? Pravzaprav nihče od obojih. Eni ga niso spoznali, drugi ga niso sprejeli. 

 

Pravzaprav so na boljšem le tisti, ki so se nanovo rodili, torej tisti, ki so se rodili iz Boga: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) Ključne besede v tem odlomku so: sprejeli, verujejo in rodili... iz Boga. Seveda se ne rodimo iz Boga, ker smo sprejeli Besedo, ampak sprejmemo Besedo, ker in ko smo se rodili iz Boga. Rojstvo iz Boga in sprejetje besede sta enkratni dejanji, vera pa je tisto, kar potem traja.

Kaj sploh je novo rojstvo? Sveto pismo nas seznanja z (recimo temu) dvema zornima kotoma tega pojma, eden je Božji, drugi pa človeški. Novo rojstvo je namreč Božje dejanje v posamezniku, posameznik pa doživlja to dejanje kot lastno spreobrnjenje. Irenej Lyonski je v davnem drugem stoletju o tem Božjem delovanju napisal naslednje: "Nihče namreč ne more spoznati Očeta brez Božje Besede, se pravi, če mu Sin ne razodene, ne spoznati Sina, če tako ni všeč Očetu."* Bog je torej tisti, ki deluje. Na zunaj, s človeške točke gledanja, pa je ta stvar videti takole:

1. Spoznanje lastne grešnosti in kako globoko smo zavozili.
2. Kesanje in sprejetje Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda.
3. Začetek novega življenja v Kristusu.

Pri drugi točki je zelo pomembno, da ne sprejmemo Jezusa Kristusa le za Odrešenika, ampak tudi za Gospoda, torej tistega, kateremu predamo svoje življenje, da lahko skupaj z apostolom Pavlom rečemo: "[Ne] živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2,20) Jezus Kristus je pravzaprav prišel na svet kot človek, zato da bi umrl. Njegova smrt pomeni odkup za naše grehe. Lahko torej rečemo, da je umrl, da bi lahko mi živeli, oziroma, da bi imeli večno življenje.

V teh dneh obhaja večji del krščanskega sveta praznike, v katerih se spominjamo dogodka, v katerem se je Beseda učlovečila in se naselila med nami: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." (Jn 1,14) In v tej Besedi je milost in resnica. Milost je tista, po kateri nas Beseda odrešuje, resnica je tisto, po čemer nas osvobaja vezi prejšnjih časov nevednosti. In kako lahko sprejmemo milost? Obstaja samo en preprost pripomoček, ki se mu reče vera: "Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo." (Rim 5,1.2)

Naj Jezus Kristus - Beseda, ki je postala meso, razsvetljuje vsakega med nami, ne le v tem "posebnem" času, ampak vselej in naj prerodi srca tistih, ki je ne poznajo!

 

 

*Irenej Lyonski, Zoper krivoverstva, Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja. KUD Logos, Ljubljana 2018. IV-6,3.  S. 365.