Pravim namreč takole: dokler je dedič še nedoleten, se nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega,
2 temveč je pod varuhi in oskrbniki vse do dne, ki ga je določil oče.
3 Tako je bilo tudi z nami. Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni prvinam sveta. 4 Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo,
5 da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje.
6 Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: "Aba, Oče!"
7 Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu. (Gal 4,1-7)
Pavlovo pismo Galačanom je nastalo v prav posebnih okoliščinah. Posamezniki iz Galatije, pokrajine v osrčju Male Azije, okrog današnje turške prestolnice Ankare, so sprva z veseljem sprejeli evangelij, torej veselo oznanilo, ki na kratko pravi, da je Jezus umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Toda, kot se pogostoma rado zgodi, so se v galatijsko cerkev kmalu vtihotapili posamezniki, ki so trdili, da vera v Kristusa ne zadostuje, in da morajo kristjani, ki hočejo biti zveličaniI, izpolnjevati tudi Mojzesovo postavo. Apostol Pavel se je takim učiteljem ter njihovemu nauku odločno uprl in Galačanom razložil vlogo postave in evangelija.
Biti pod postavo je podobno nedoletnosti. Nedoletna oseba je tista, ki je zaradi mladoletnosti ali kakšne druge ovire (npr. duševne bolezni ipd.) opravilno nesposobna. V Pavlovem času so med nedoletne sodili tudi sužnji. Status mladoletnega dediča se ni v bistvu prav nič razlikoval od statusa sužnja, saj sta bila oba brez državljanskih pravic, ki so jih uživali polnoletni državljani. Nedoletne osebe so potrebovale varuha ali oskrbnika. Starozavezno Božje ljudstvo se je nahajalo v stanju nedoletnosti, zato je potrebovalo varuha ali oskrbnika, ki bi jih vodil h Kristusu. Ta varuh, oziroma oskrbnik je bila postava.
Prihod Jezusa Kristusa na svet in njegovo na križu dovršeno delo sta pošteno premešala karte. Spremenil se je tako status tistih, ki so bili podložni Mojzesovi postavi, kot status poganov, ki so se spreobrnili h Kristusu. Jezus je bil podvržen postavi in je edini, ki je postavo ter njene zahteve v vsem in dosledno izpolnil. S svojo pasivno (popolna podreditev Božji postavi in življenje v skladu z Božjo voljo) in aktivno poslušnostjo (žrtvena smrt na križu) je odkupil tako tiste, ki so bili pod postavo (Jude), kot tiste, ki postave nis(m)o poznali.
Do Kristusa je bilo Božje ljudstvo omejeno na točno določen biološki narod, ki so se mu pridruževali tudi posamezniki izmed drugih narodov, s tem, da so morali ti novi pripadniki (prozeliti) popolnoma sprejeti judovsko postavo, vero in kulturo. Judje so prvi uživali status Božjih otrok, oziroma sinov, kot pravi zgornji odlomek. Kristusovo dejanje odkupitve pa je šlo preko meja tega biološkega naroda, zato govori apostol v Gal 7,5 o posinovljenju. Posinovljenje, oziroma posvojitev, je bilo med Rimljani zelo običajen pojav, zato je bila ta metafora ljudem, ki so poznali rimsko pravno kulturo, zelo blizu. Posvojenec, oziroma posinovljenec, uživa iste pravice kot biološki potomec. Bog nas je po žrtvi svojega edinega Sina Jezusa Kristusa posinovil, torej nas je naredil za svoje otroke. Bog ne dela sužnjev, ampak otroke in zakonite dediče svojega kraljestva.
Pavlovo pismo Galačanom je nastalo v prav posebnih okoliščinah. Posamezniki iz Galatije, pokrajine v osrčju Male Azije, okrog današnje turške prestolnice Ankare, so sprva z veseljem sprejeli evangelij, torej veselo oznanilo, ki na kratko pravi, da je Jezus umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Toda, kot se pogostoma rado zgodi, so se v galatijsko cerkev kmalu vtihotapili posamezniki, ki so trdili, da vera v Kristusa ne zadostuje, in da morajo kristjani, ki hočejo biti zveličaniI, izpolnjevati tudi Mojzesovo postavo. Apostol Pavel se je takim učiteljem ter njihovemu nauku odločno uprl in Galačanom razložil vlogo postave in evangelija.
Biti pod postavo je podobno nedoletnosti. Nedoletna oseba je tista, ki je zaradi mladoletnosti ali kakšne druge ovire (npr. duševne bolezni ipd.) opravilno nesposobna. V Pavlovem času so med nedoletne sodili tudi sužnji. Status mladoletnega dediča se ni v bistvu prav nič razlikoval od statusa sužnja, saj sta bila oba brez državljanskih pravic, ki so jih uživali polnoletni državljani. Nedoletne osebe so potrebovale varuha ali oskrbnika. Starozavezno Božje ljudstvo se je nahajalo v stanju nedoletnosti, zato je potrebovalo varuha ali oskrbnika, ki bi jih vodil h Kristusu. Ta varuh, oziroma oskrbnik je bila postava.
Prihod Jezusa Kristusa na svet in njegovo na križu dovršeno delo sta pošteno premešala karte. Spremenil se je tako status tistih, ki so bili podložni Mojzesovi postavi, kot status poganov, ki so se spreobrnili h Kristusu. Jezus je bil podvržen postavi in je edini, ki je postavo ter njene zahteve v vsem in dosledno izpolnil. S svojo pasivno (popolna podreditev Božji postavi in življenje v skladu z Božjo voljo) in aktivno poslušnostjo (žrtvena smrt na križu) je odkupil tako tiste, ki so bili pod postavo (Jude), kot tiste, ki postave nis(m)o poznali.
Do Kristusa je bilo Božje ljudstvo omejeno na točno določen biološki narod, ki so se mu pridruževali tudi posamezniki izmed drugih narodov, s tem, da so morali ti novi pripadniki (prozeliti) popolnoma sprejeti judovsko postavo, vero in kulturo. Judje so prvi uživali status Božjih otrok, oziroma sinov, kot pravi zgornji odlomek. Kristusovo dejanje odkupitve pa je šlo preko meja tega biološkega naroda, zato govori apostol v Gal 7,5 o posinovljenju. Posinovljenje, oziroma posvojitev, je bilo med Rimljani zelo običajen pojav, zato je bila ta metafora ljudem, ki so poznali rimsko pravno kulturo, zelo blizu. Posvojenec, oziroma posinovljenec, uživa iste pravice kot biološki potomec. Bog nas je po žrtvi svojega edinega Sina Jezusa Kristusa posinovil, torej nas je naredil za svoje otroke. Bog ne dela sužnjev, ampak otroke in zakonite dediče svojega kraljestva.
Podobno govori Pavel v Rim 8,25, kjer pravi: "Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'"
Kristjan ni kot suženj, ki bi moral neprestano trepetati pred svojim
gospodarjem, ampak je Božji otrok in dedič nebeškega kraljestva. On
uživa vse blagodati Božjega otroštva. Toda on ni tak zaradi kake svoje
posebne dobrote ali osebnih sposobnosti in drugih kvalitet, ampak edino zaradi Božje milosti, ki
nam jo je prislužil naš Gospod Jezus Kristus.
Ni komentarjev:
Objavite komentar