Spoznanje Boga

Čemu smo ustvarjeni? Da bi spoznali Boga. Za kaj bi si morali prizadevati v življenju? Da bi spoznali Boga. Kaj je bistvo večnega življenje, ki ga daje Jezus? Da bi spoznali Boga. Katera je v življenju najboljša stvar? Da bi spoznali Boga. Kaj je Bogu pri ljudeh v največje zadovoljstvo? Poznavanje njega.              

~ J. I. Packer

Božja volja za verujočega

Iz resnične Božje besede vem, da je to stanovitna Božja volja, da mi zavoljo Jezusa Kristusa odpusti grehe in mi iz stiske ter smrti pomaga k večnemu življenju.   

~ Primož Trubar (Katekizem 1550)

Hudičeve strategije

Hudič nagaja cerkvi z zmotami in zlom. Kadar ne more zapeljati krščanskega ljudstva  v greh, ga zavaja s krivim naukom.   

~ John Stott

Jezus in naše slabosti

Ves svet  naj ve,  da Gospod Jezus ne bo zavrgel svojega ljudstva, kljub njegovim hibam in slabostim.   

~ J. C. Ryle

Odrešenik sveta

Na tem mestu obravnavam daljše besedilo, zapisano v Evangeliju po Janezu 4,4-42, ki govori o Jezusovem srečanju s samarijansko ženo in z njenimi rojaki.

Judje so se, če so se le mogli izognili območju, na katerem so živeli Samarijani. To pa zato, ker niso hoteli imeti nobenega opravka s pripadniki tega ljudstva, ki so bili v etničnem pogledu mešanica ostanka starih Izraelcev in mezopotamskih priseljencev, ki jih je po zlomu severnega kraljestva Izrael tjakaj poslal  asirski kralj. Imeli so svojo Toro in so bili za Jude obredno nečisti.

Ob neki priložnosti se je naš Gospod odpravil na pot  iz Judeje v Galilejo (cf. Jn 4,3). Ni se odločil za daljšo pot, po kateri bi lahko obšel Samarijo, ampak je šel po bližnjici. Pismo pravi: "Moral je iti skozi Samarijo." (Jn 4,4)  V kakšnem smislu je moral iti tam skozi? Glede na to, da je obstajala tudi druga pot, mu ni bilo treba iti ravno skozi Samarijo. Zato je bolj logična razlaga je, da je Jezus "moral iti ravno po navedeni poti", rezultat suverene in previdnostne Božje volje, ki je imela prav določen namen.

Ko je prišel v kraj Sihár (verjetno današnji Nablus, kjer še danes živijo Samarijani), se je ustavil pri Jakobovem studencu (cf. ib. v. 5).  Tedaj je prišla tja zajemat vodo neka Samarijanka.  Naš Gospod jo je na njeno veliko presenečenje nemudoma ogovoril, rekoč: "Daj mi piti!" (ib. v. 7) Presenečenje je bilo popolno, kajti v tistem času noben Jud ne bi prosil Samarijana (pa še ženske povrhu) za kozarec vode, saj bi se s tem obredno onečistil!  Začetnemu presenečenju je sledil nadvse zanimiv dialog. Žena je odgovorila: "Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?" (ibid. v. 9) Res je, nobene  za Juda versko opravičljive logike ni bilo v tej Jezusovi zahtevi. Ji je pa zato  Jezus podal  precej nenavaden odgovor: "Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti,' bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode." (ib. v. 10)  Le o kakšni živi vodi je govoril, ko pa revež niti do navadne vode ni mogel priti? "Uf," si je najbrž mislila ženska, "Še ena nelogičnost!" in mu ironično odvrnila: "Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo?  Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?" (ib. vv. 11.12) Res je, le od kod temu človeku živa voda? Le za koga se ima? Je mar večji kot očak Jakob, začetnik Izraelovega rodu, ki je ta vodnjak namenil svojemu sinu Jožefu ter njegovemu rodu?  Konec koncev je bila tudi Samarijanka, enako kot Judje, Jakobova potomka, česar se je tudi zavedala.  Toda Jezus je ostal še naprej skrivnosten: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.  Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje." (ib. vv. 13.14)  Ženska je še naprej ostala nejeverna in mu je, ne brez ironije, rekla: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat." (ib. vv. 15) Najbrž je hotela reči: "Če že govoriš, da imaš nekje skrito tisto živo vodo, pridi z njo na plan in mi jo daj, da se mi ne bo več treba mučiti in dan za dnem vlačiti polnih vrčev s tega studenca!"  Toda Jezus je preobrnil pogovor v drugo smer: "Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!" (ib. v. 16) Ženska mu je prostodušno in po pravici povedala: "Nimam moža." (ib. v. 17a) Nato ji je Jezus razkril resnico o njenem zasebnem življenju: "Dobro si rekla: 'Nimam moža'; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala." (ib. vv. 17b.18)  Ženska se je znašla v nerodni situaciji, saj so prišla na plan neprijetna dejstva iz njenega zasebnega življenja, ki so jo bremenila, poleg tega je bil ta žejni Jud očitno prerok, zato  je v zadregi skušala  preusmeriti pogovor  na popolnoma drugo tematiko, takšno bolj "duhovno": "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." (ib. vv. 19.20) Ženska je pravilno ugotovila, da ima opravka z neke vrste prerokom, nakar je hitro preskočila z moralnega področja, kjer jo je  Jezus prizemljil (postava!), na ceremonialno področje, kjer sta način in oblika čaščenja pomembnejša od same vsebine. Toda naš Gospod je šel mimo tega in ji  povedal, da prihaja ura, ko ne bodo več častili  Boga izključno na tem ali onem, pravem ali napačnem   mestu. Res je sicer, da je bilo judovsko čaščenje tisto pravo, pa tudi odrešenje prihaja od Judov.  Celotno Pismo Stare zaveze, ki govori o odrešenju, prihaja od Judov, pa tudi Mesija je izšel iz judovskega ljudstva, ne iz samarijanskega. Toda Jezus je tudi rekel: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." (ibid. v. 23) S tem je ženi oznanil začetek nove dobe, ki je nastopila s prihodom Kristusa - Mesija. Ženi se je začelo svitati, a še vedno ni v polnosti doumela, kaj ji je povedal Gospod: "Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil." (ib. v. 25) Tedaj se ji je Jezus do konca razodel:   "Jaz sem, ki govorim s teboj." (v. 26)  Žena je odložila vrč in šla veselo povedat v mesto: "Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?" (ib. v. 29) Mnogi meščani  so šli za ženo, nekateri so začeli verovati vanj že zaradi ženinih besed (cf. ib. 39). Prosili so ga, naj ostane pri njih, in je ostal dva dni ter jim govoril. Število vanj verujočih  se je  povečalo, nekateri pa so na koncu rekli ženi: "Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta." (ibid. v. 42)

Zgodba samarijanske žene in njenih rojakov se je potem še velikokrat ponovila. Pristno soočenje z Jezusom Kristusom nikogar ne pusti hladnega. V svojem naravnem stanju sicer bežimo pred njim, pri čemer znamo biti tudi začudeni: "Zakaj se ukvarjaš z mano?", ironični: "Le od kod temu živa voda?", morda celo sarkastični; takoj ko nam pokaže naš greh, hitro zamenjamo temo pogovora: "Ah, le zakaj je treba Boga častiti ravno na ta način? Kaj pa ubogi Palestinci? Le zakaj je toliko trpljenja v svetu?" Vse to so sicer  dobra vprašanja, ne dajo pa nam prav nobenega odgovora na našo lastno potrebo po odpuščanju grehov in po odrešitvi duše. Jezus je tisti, ki rešuje, a pri tem ne moralizira: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15)   To je spoznala samarijanska žena, to so spoznali mnogi njeni rojaki.

Imaš tudi ti to spoznanje?

Evangelij ni le za Jude, je tudi za Samarijane, Grke, nenazadnje tudi za Slovence ter vse narode in ljudstva tega sveta. Kdor veruje v Gospoda Jezusa, ne bo pogubljen. On sam nam namreč zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)    Jezus Kristus je Odrešenik sveta!       

Kaj je narobe s sodobno zasnovo pravic?

 

 Zgoraj lahko poslušate predavanje o konceptu človekovih pravic, ki je nastal v dobi prosvetljenstva. Predavanje je imel dr. Jordan B. Cooper, potekalo pa je na univerzi Cornell. Predavatelj je izpostavil napačen način, na katerega se je ta koncept razvil na sodobnem zahodu.         

Ko preneha pohujšanje križa

Kadar preneha pohujšanje križa, kadar se unese jeza sovražnikov križa, kadar se vse umiri,  tedaj je to znak, da je hudič vratar cerkve in da je čisti nauk Božje besede izgubljen.  

~ Martin Luther

Božja nespremenljivost

Božja nespremenljivost nam je v veliko ohrabritev. To je skala, na kateri lahko stojimo, medtem ko mogočni tok odnaša vse, kar je  okrog nas.    

~ John Dick

Kristjan in svet

Kristjan je bolj ohlapno povezan s svetom in njegovimi zadevami. Zakaj? Ker pripada drugemu kraljestvu.   

~ Martyn Lloyd-Jones

"Zadosti je dnevu njegova lastna teža." (Mt 6,34 JUB)

Zlahka  bomo zmogli, če vsak dan vzamemo nase breme tistega dne. Toda breme bo pretežko, če skupaj z današnjim nosimo tudi breme prejšnjega dne in mu dodamo še jutrišnje breme, še preden nam je bilo rečeno, naj ga vzamemo.   

~ John Newton

Brez vzroka

Ker je Kristus rekel: "Sovražili so me brez vzroka,"  lahko sedaj jaz rečem: "Božji Sin me je ljubil brez vzroka."    

~Martyn Lloyd Jones

Jezusova priprava na javno delovanje

Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. 13 V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. 

14 Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij 15 in govoril: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!"  (Mr 1,12-15)

Evangeljsko poročilo, ki govori o Jezusovi preizkušnji v puščavi, najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih, pri čemer je Markovo poročilo najbolj skopo.  Naš odlomek pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu, ki je opisan v predhodnih treh vrsticah. Če se vrnemo nazaj, vidimo, da se je ob Jezusovem krstu nanj spustil Sveti Duh, glas  nebeškega Očeta pa je potrdil: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje." (Mr 1,11)  Temu dogodku pravimo teofanija ali Božje razglašenje. 

Takoj za tem je Sveti Duh odvedel Jezusa v puščavo, kjer je naš Gospod prebil v postu in molitvi štirideset dni in štirideset noči. Tam se mu je ob  koncu  zgodilo tisto, kar se z nami redno zgodi, ko smo, ali vsaj mislimo, da smo duhovno na višku: lotil se ga je skušnjavec in mu pripravil tri zanke, s katerimi je hotel onemogočiti njegovo poslanstvo. Jezus je šel šel v puščavi skozi vse tisto, glede česa sta zgrešila tako Adam kot starozavezni Izrael.  Najbrž se spomnimo svetopisemske pripovedi o tem, kako so Izraelci  celih štirideset let tavali po puščavi; Jezus seveda ni prebil v puščavi štirideset let, ampak štirideset dni.

Kot poročata Matej in Luka, je hudič nastavil Jezusu tri zanke. Predlagal mu je, da naredi iz kamenja kruh, s katerim bi lahko nasitil ves svet in tako postal v očeh ljudi pomemben (cf. Mt 4,3).  Ker mu skušnjava ni uspela, ga je odvedel na vrh jeruzalemskega templja in mu predlagal, naj skoči dol, s čimer bi lahko postal prava zvezda (cf. Mt 4,5.6). Toda Jezus se ni dal. Na koncu mu je ponudil vladarstvo nad svetom (cf. Mt 4,8.9), s katerim sicer satan dejansko upravlja, vendar je njegova oblast pogojna, omejena in začasna ter vezana na Božjo dopustitev. Spet brez uspeha. Kristus namreč ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak, kakor je sam rekel o sebi: "Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mr 10,45) Po tem dogodku je hudič za določen čas odstopil od našega Gospoda (cf. Lk 4,13). 

Glede na to, da je bil naš Gospod skušan, je nemogoče, da se to ne bi dogajalo tudi kristjanom. Ko se počutimo duhovno zelo visoko, obstaja velika možnost, da bomo nizko pristali. Napadeni smo lahko na kateremkoli področju, naj si bo v zvezi z zadovoljevanjem naših človeških potreb, ali pa gre vabljive skušnjave, ki ščegetajoče trkajo na naš  jaz: "Bodi pomemben! Bodi zvezda! Obvladuj!".  Zato je  potrebna čuječnost in zavedanje, da je Kristus vse to premagal! 

V tistem času so aretirali Janeza Krstnika (cff. Mr 1,14. Mt 1,12). Janez je namreč kritiziral Heroda, ki je živel v prešuštnem razmerju s svojo svakinjo.  (cf. Jn 6,17.18).  Po tem dogodku je Jezus šel v Galilejo in oznanjal nastop Božjega kraljestva in vabil ljudi k spreobrnjenju in veri v evangelij. 

Ko slišimo besedno zvezo Božje kraljestvo, si predstavljamo nekaj oddaljenega in nejasnega, nekaj, česar še ni, a bomo  morda to uživali enkrat v svetli bodočnosti. To je zelo napačno razmišljanje. Jezus je v nekem trenutku rekel svojim učencem: "Božje kraljestvo je med vami." (Lk 17,21b) Božje kraljestvo se na nek način prekriva s tostranskim kraljestvom, vendar ni del le-tega. Vanj vstopimo s spreobrnjenjem in vero, zato Kristus vabi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b. Cf. Mt 4,17). 

 Spreobrnjenje pomeni spremembo smeri, v kateri je teklo naše življenje do določenega trenutka. Ta svet nas uči, naj bomo pomembni, naj se samouresničujemo, naj bomo zvezde, naj obvladujemo in podobno, zato pomeni  spreobrnjenje odmik od mentalitete, s katero nas pita svet. Ko sta apostola Pavel in Barnaba prišla v mesto Listra, sta tamkajšnje meščane  spodbujala k spreobrnjenju: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih." (Apd 14,15b) Evangelij je proglas, ki se nanaša na osebo in življenje Jezusa Kristusa. Je veselo oznanilo, ki rešuje grešnike, ki se spreobrnejo. Evangelij ni dober nasvet, ni lekcija iz moralke, ampak sporočilo, oznanilo, ki pravi, da lahko  grešnik prejme opravičenje zastonj, po veri v Jezusa Kristusa (cf. Ef 2,8.9), saj je on sam rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Jezus je glavni junak evangelija, on rešuje!

Satanove preizkušnje, na katere se nanaša besedilo Mr 1,13 so bile  začetek preizkušenj, njihov finale pa je Jezusova žrtvena smrt na križu, s katero je bila  zlomljena hudičeva oblast. Po strašnem trpljenju in smrti je naš Gospod vstal od mrtvih in s tem potrdil, da je resnični Odrešenik. On je  zmagovalec v vseh preizkušnjah.   K njemu, ki je  véliki duhovnik nove zaveze, se lahko ob vsakem času bližamo, kajti:  "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Njegova žrtev je zadostna, da ozdravi vse naše padce. To je vesela novica za vse, to je evangelij!    

Vabilo na študijski večer v Ljubljani, 21.2.2024

Vabilo Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar vabi na študijski večer, ki bo v sredo, 21. 2. 2024 ob 19.00 uri v Trubarjevi hiši literature. predavata Franci Just in Štefan Kardoš na temo So z nami, smo z njimi 1,  predstavitev prekmurske evangeličanske književnosti od 18. do 20. stoletja   Vsebina:  Del predstavitve bo tudi recital z naslovom V mojom gjeziki je moj dom. Nastopil bo tudi glasbeni duet Katarina in Jože. V drugem delu predavanja bo predstavljena tudi geografija evangeličanskega dela Prekmurja. Predavatelja sta avtorja knjige So z nami, smo z njimi 1. Dogodek se bo odvijal v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, vhod s Stritarjeve ulice 7. KLIK za dostop do vira >>>>>

Ezavova napaka

Ezav je jokal, ker je izgubil blagoslov, ne zato, ker ga je prodal. 

~ William Gurnall

Cff: 1Mz 25,29-34.   1Mz 27,1-28.

Hoja za Kristusom

Večina mojega učenja, kako slediti Jezusu, se sestoji iz odvajanja sledenja sebi.    

~ Burk Parsons

Kristjanovo življenje

Človek kristjan ne živi v samem sebi, temveč v Kristusu in v svojem bližnjem, v Kristusu po veri, v bližnjem po ljubezni. 

~ Martin Luther

Iz: Martin Luther, Tukaj stojim, teološko politični spisi [izbral prevedel in uredil [ter] spremna beseda Božidar Debenjak]. Ljubljana, Krtina 2002. S. 87.

Psalm 51, pepelnična sreda in dar spokorjenja

 

 Psalm 51 je po mojem eden najlepših psalmov. Kralj David ga je napisal v prav posebnih, zanj nič kaj častnih  okoliščinah. O tem psalmu ter kakšno zvezo ima s pepelnično sredo, nam v svoji oddaji  pripoveduje pastor Eric Sorensen.    

Oblast, ki daje pravice

Življenje, svoboda in prizadevanje za srečo so neodtujljive pravice. Človeški sistemi jih 

ne morejo odtujiti, ker jih niso dali oni. Obstaja oblast, ki daje te pravice, in ta oblast je transcedentna.    

~ Greg Koukl

Za kaj smo poklicani?

Nam ni dovoljeno početi vsega, kar se nam zdi prav v naših očeh. Poklicani smo,  da delamo tisto,  kar je prav v Njegovih očeh.  

~ R. C. Sproul

Smer: Jeruzalem

Rekel je: "Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen." 23 Vsem pa je govoril: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. 24 Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. 25 Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? 26 Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svojem veličastvu in veličastvu Očeta in svetih angelov. 27 Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva."

28 Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. 29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. 30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. 31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. 32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. 33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: "Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." Ni namreč vedel, kaj govori. 34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. 35 Iz oblaka se je zaslišal glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" 36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam.

(Lk 9,22-36a)

Zgornji odlomek sestavljata dva med sabo povezana dela. V prvem delu je Jezus apostolom prvič  omenil svoje prihodnje trpljenje, v drugi del pa  pripoveduje o njegovem spremenjenju na gori, vključuje pa tudi njegov finale v Jeruzalemu. 

Jezus je svojim učencem kristalno jasno povedal, kaj ga čaka: trpljenje,  izobčenje, smrt in obudutev od mrtvih.  Pravzaprav ni niti njim napovedal nič boljšega. Obljubil jim je križ, ki ga bo treba nositi. Tu seveda ni nujno mišljen dobesedni križ, ampak gre za najrazličnejše probleme, s katerimi se bodo morali soočiti, od dobesednega križa do šikaniranja. Ni jim torej obljubljal boljšega življenja, kot to danes obljubljajo oznanjevalci "evangelija" prosperitete, temveč križ. V Božjem kraljestvu so, v primerjavi z zemeljskimi sistemi vladavine,  stvari obrnjene na glavo: kdor zaradi Jezusa in evangelija izgubi svoje življenje na tem svetu, je deležen večnega življenja; kar je na zemlji zgoraj, je torej pri Bogu spodaj... Kdor se sramuje Jezusa in njegovih besed, tega tudi Jezus ne bo poznal, ko pride v slavi.  Jean Calvin je nekje zapisal: "Tisti, ki jih je Bog sprejel in naredil vredne za občestvo s seboj, morajo biti pripravljeni na težko, garaško in nespokojno življenje, natrpano s premnogimi in različnimi vrstami zla." 

V nadaljevanju je naš Gospod trem posebej izbranim učencem pripravil manjši vpogled v Božje kraljestvo. Zato pomeni vrstica Lk 9,27 prehod v naslednje dogajanje. V njej je namreč Jezus povedal, da nekateri učenci ne bodo umrli, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva,  kar se je zgodilo že čez nekaj dni, ko se je Jezus spremenil na gori. 

Gre za dogodek, ki ga opisujejo vsi trije sinoptiki, omenja pa ga tudi apostol Peter v 2Pt 1,16-18.  Na to meri tudi apostol in evangelist Janez v Jn 1,14, kjer pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." Tudi on je v živo uzrl to veličastvo, ko se je Jezus spremenil na gori.  

Jezus je torej vzel  s sabo na neko goro tri učence, Petra, Jakoba in Janeza ter začel moliti. Nihče ne ve, za katero goro je šlo. Eni govorijo o gori Tabor, kjer stoji cerkev spremenjenja, drugi o gori Hermon. V resnici nobeden od sinoptikov ne pove, kje se je to zgodilo. 

V Mt 16,2 beremo, da se je med molitvijo Jezusov obraz spremenil, pa tudi njegova oblačila so belo sijala, Mt 16,2 pravi, da "so postala bela kot luč,"  Marko pa piše, da so bila "bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (Mr 9,3) Spremenjenje pomeni razodetje Jezusovega božanstva. Kar je bilo vseskozi prikrito z njegovo človeško naravo, je prišlo v tem trenutku jasno na dan. Prikazal se je v veličastju, v katerem se bo nekega dne vrnil "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. To veličastje je lastno njemu, ki je edinorojeni Božji Sin. Peter ga je v Mt 16,16 prepoznal kot Božjega Maziljenca, Mesija (cf. Lk 9,20),  in zdaj se je Jezus razodel, kakor ga je prepoznal Peter. Poleg Jezusa sta se prikazala Mojzes, kot predstavnik postave in Elija, kot predstavnik prerokov. Lukova pripoved se nadaljuje takole:  "Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu." (Lk 9,31)  Jezus ni prišel na svet, da bi oznanjal splošno bratstvo vseh ljudi. Tudi ni prišel na svet, da bi dal ljudem dobre nasvete, po katerih naj živimo, vsaj ne v prvi vrsti. Njegov glavni namen je bilo tisto, kar se je dopolnilo v Jeruzalemu in o čemer je govoril učencem v Lk 9,21, pa niso razumeli.  Med spremenjenjem je začel Peter zmedeno govoriti, kako lepo bi bilo, če bi postavil šotore za Jezusa in njegova starozavezna spremljevalca (cf. Lk 9,33). Njegovo govorjenje je presekal glas nebeškega Očeta, ki je naročil učencem: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" (ibid. v. 35)  Ta glas je potrdil tisto, kar so učenci videli in doživeli. Vedeti jim je dal, da je Jezus, kot Božji Sin, večji od Mojzesa in prerokov.  Srečanje z živim Bogom ni lahka in enostavna stvar, kar so izkusili tudi ti trije učenci. Gre za izkustvo strahu, ki vrže človeka na tla, oziroma kot bi rekel Rudolf Otto: "Mysterium tremendum."  Toda potem se je vse skupaj zelo hitro končalo in prizor spremenjenja je učencem izginil izpred oči. Vse je bilo spet po starem. 

To, kar so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori, je  predokus tistega, kar čaka Božje ljudstvo ob ponovnem prihodu našega Gospoda.  Jezus se jim je razodel v Božji slavi. Temu dogodku je sledila pot, ki je nujno vodila v Jeruzalem, v smeri križa in vstajenja. Jezusova naloga je bila izpolnjena, ko je s svojo smrtjo na križu zadostil za grehe sveta, s svojim vstajenjem pa potrdil, da je resnični Mesija, Odrešenik sveta. Kot se je razodel trem apostolom v svojem veličastju, tako se bo nekega dne razodel svoji cerkvi, ko pride sodit svet in se bo v polnosti razodelo njegovo kraljevanje.  On sam pravo: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."  (Jn 3,36)  Veruj vanj, zanesi se nanj  in rešen boš. (cf. Apd 16,31)    

Samopravičniški ponos

Če grehi ljudi, ki so okrog nas vzbudijo v nas ponos, potem smo padli skupaj z njimi. Greh vašega brata ali sestre nas opominja na lastno šibkost, in to lahko velja tako za vas kot zame. 

~ Adriel Sanchez

Zakaj ljudje ne poznajo Boga?

Glavni vzrok,  da ljudje ne poznajo Boga,  ni ta, da bi se Bog pred njimi skrival, ampak ta, da se ljudje skrivajo pred njim.   

~ John Stott

Prenovljeni v Kristusu

Prej smo drug drugega sovražili, se med seboj pobijali in zaradi različnih običajev nismo sedeli ob enem ognjišču s tistimi, ki niso bili našega rodu, zdaj, po Kristusovi pojavitvi, pa živimo skupaj, molimo za sovražnike in skušamo pregovoriti ljudi, ki nas po krivici sovražijo, naj živijo po Kristusovih nasvetih.   

~ Justin Mučenec

Iz: Justin, Prva apologija XIV,1. Logos v obrambo resnice, Izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov. Celje, Mohorjeva družba 1998. S. 185. 

Zakaj Bog na videz odlaša?

Razlog,  da Bog še ni poslal sodbe na zemljo, je ta, da bi njeni prebivalci  dobili čas in možnost, da se spreobrnejo  od svojih grehov. To je strah zbujajoče dejstvo. S svojim grehom obračunaj sedaj, ali pa bo pozneje tvoj greh obračunal s tabo!     

~ A. W. Tozer

Pojasnilo 

Naš Gospod govori: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Z grehom obračunamo, ko se spreobrnemo h Gospodu in Odrešeniku Jezusu Kristusu. To je pravzaprav Božje delo v nas. Naše zaupanje v Jezusa je jamstvo, da smo odrešeni in obenem spodbuda k življenju, ki je v skladu z Božjo besedo. 

Sam svoj vodnik

Tistega, ki  je sam svoj vodnik, vodi bedak.   

~ Charles Spurgeon

Ko cerkev oznanja nebiblijske nauke

Redno poslušanje nebiblijskih  naukov je resna zadeva. To je kot nenehno kapljanje počasi delujočega strupa v naš um.   

~ J. C. Ryle

Hudobni viničarji

Začel jim je govoriti v prilikah: "Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. 2 Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. 3 Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. 4 Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. 5 Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. 6 Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: 'Mojega sina bodo spoštovali.' 7 Tisti viničarji pa so govorili med seboj: 'Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!' 8 Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. 9 Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. 10 Ali niste brali tega Pisma:

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,

je postal vogalni kamen.

11 Gospod je to naredil

in čudovito je v naših očeh."

12 In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli. 

(Mr 12,1-12)

Priliko o vinogradu in viničarjih najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Jezus jo je namenil  verskim voditeljem tedanjega Izraela in jo je, podobno kot mnoge druge prilike, vzel iz vsakdanjega življenja  tistega časa. Premožni domačini ali tujci, ki so bili lastniki vinogradov, so le-te pogosto dajali v najem viničarjem, sami pa so se ukvarjali z drugimi posli. Nekaj podobnega so pred drugo svetovno vojno poznali tudi v naših vinorodnih krajih, kot so Haloze. Spori med predstavniki lastnikov zemlje ter najemniki so bili tudi v Jezusovih časih precej pogosti. Ključ za razumevanje zgodbe je v 12. vrstici, saj je iz nje razvidno, da so Jezusovi nasprotniki v njej videli obtožbo na svoj račun.

Lastnik vinograda predstavlja v naši priliki nebeškega Očeta. Pri urejanju vinograda in z gradnjo spremljajočih objektov je imel velike stroške, zato je  smel od viničarjev, ki so bili najemniki, upravičeno pričakovati da bo od njih dobil svoj delež pridelka, in je poslal k njim  svojega predstavnika, v našem primeru služabnika. V vrsticah Mr 12, 3-5 beremo, kako se je stopnjevalo nasilje viničarjev nad  gospodarjevimi predstavniki, oziroma služabniki: prvega pretepejo, drugega ranijo po glavi in zasramujejo, tretjega  celo ubijejo. Podobno so ravnali z ostalimi. Nazadnje se je gospodar odločil, da pošlje še svojega ljubljenega sina, ki v priliki predstavlja našega Gospoda Jezusa Kristusa.  Spoštovanje ali nespoštovanje do gospodarja se je moralo na nek način odraziti v njihovem odnosu do gospodarjevega sina. Sinov prihod je zanje bržkone  pomenil, da je gospodar umrl, zato v upanju, da bo lastništvo nad vinogradom pripadlo njim,  ubili še sina. S tem so pokazali svoj dejanski odnos do gospodarja.  Gospodar je hudobne viničarje pokončal in poiskal druge najemnike.

 Izraelovi verski voditelji so mnogokrat ravnali nezvesto, zato je Bog pošiljal preroke, ki naj bi  njih in celotno Božje ljudstvo spravili na pravo pot.  Toda opomini prerokov po navadi niso rodili pravih sadov. Veliko Božjih odposlancev je bilo zasramovanih, preganjanih, ali celo ubitih. S tem so verski voditelji pokazali svoj dejanski odnos do Boga (cf. Iz 29,13).  Na koncu je Bog poslal svojega Sina, a tudi tega so ubili. Zato jim je bila odvzeta njihova služba. Navedek v vrsticah 10 in 11 je vzet iz Psalma 118, 22.23. Ta psalm je bil v Jezusovem času znan kot mesijanski psalm, zato so Jezusovi nasprotniki zelo dobro vedeli, kaj je hotel naš Gospod povedati, ko jim je zdeklamiral pričujoči odlomek. Kamen se nanaša na Mesija, zidarji pa na Izraelove voditelje. Toda nastopil bo novi Izrael, ki ga ne bodo več sestavljali le pripadniki enega naroda. Le-ta  bo sprejel Božjega Sina kot zakonitega odposlanca, dediča in vogalni kamen mesijanskega kraljestva. Bog je zavrgel prejšnje voditelje in  službo vodenje Božjega ljudstva predal drugim.

Zaradi te prilike so tisti, ki so jo slišali, hoteli Jezusa prijeti, a si ga še niso upali. Njihov čas še namreč ni napočil.  So pa to storili pozneje, ko so ga na montiranem sodnem procesu spravili na križ, kakor je napovedal v pričujoči priliki (cf. Mr 12,8). Toda tretji dan je vstal od mrtvih. Njegova smrt in vstajenje imata globok in za vse nas nadvse pomemben smisel: On je bil umorjen za naše grehe, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja popolno opravičenje. Zato imamo razlog za veselje: "Od GOSPODA je bilo to; to je čudovito v naših očeh." (Ps 118,23)  Kdor vanj veruje in mu popolnoma zaupa, ima večno življenje. Bogu hvala za to!             

In memoriam: Rod Rosenbladt

 V 83. letu je umrl ameriški evangeličansko-luteranski pastor in teolog dr. Rod Rosenbladt (*3.1.1942 + 2.2.2024). Bil je pastor v Luteranski cerkvi - Missourijske sinode, dolgoletni profesor na univerzi Concordia v kalifornijskem mestu Irvine in neutrudni oznanjevalec Kristusovega evangelija milosti. Pri svoji evangelizacijski dejavnosti je veliko sodeloval s predstavniki različnih protestantskih denominacij. 

Več o njem si lahko preberete tukaj. V njegov spomin ponovno objavljam njegovo predavanje z naslovom Evangelij je za tiste, ki jih je zlomila cerkev. Gre za tematiko, ki je v tako imenovanih evangelijskih cerkvah večno aktualna, saj se v njih dogaja, da namesto evangelija preveč rade oznanjajo postavo. 

Priporočimo pokojnega brata Roda  Božji milosti! 

Zavedanje minljivosti spomina

Ko bi vedeli kako hitro bodo ljudje po vaši smrti pozabili na vas, potem ne bi hoteli v  svojem življenju ugajati nikomur drugemu kot Bogu.   

~ Janez Zlatousti

Kristjan in merila sveta

Nanovo rojeni človek ne uporablja mnenja sveta kot svoj standard za tisto, kar je prav in narobe.   

~ J. C. Ryle

Kaj je največje bogastvo

Rajši sem brez prijateljev, rajši sem brez otrok, rajši sem reven, rajši sem kar koli drugega kot duša brez Kristusa, milosti in upanja. 

~ John Flavel