Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. 13 V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.
14 Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij 15 in govoril: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,12-15)
Evangeljsko poročilo, ki govori o Jezusovi preizkušnji v puščavi, najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih, pri čemer je Markovo poročilo najbolj skopo. Naš odlomek pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu, ki je opisan v predhodnih treh vrsticah. Če se vrnemo nazaj, vidimo, da se je ob Jezusovem krstu nanj spustil Sveti Duh, glas nebeškega Očeta pa je potrdil: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje." (Mr 1,11) Temu dogodku pravimo teofanija ali Božje razglašenje.
Takoj za tem je Sveti Duh odvedel Jezusa v puščavo, kjer je naš Gospod prebil v postu in molitvi štirideset dni in štirideset noči. Tam se mu je ob koncu zgodilo tisto, kar se z nami redno zgodi, ko smo, ali vsaj mislimo, da smo duhovno na višku: lotil se ga je skušnjavec in mu pripravil tri zanke, s katerimi je hotel onemogočiti njegovo poslanstvo. Jezus je šel šel v puščavi skozi vse tisto, glede česa sta zgrešila tako Adam kot starozavezni Izrael. Najbrž se spomnimo svetopisemske pripovedi o tem, kako so Izraelci celih štirideset let tavali po puščavi; Jezus seveda ni prebil v puščavi štirideset let, ampak štirideset dni.
Kot poročata Matej in Luka, je hudič nastavil Jezusu tri zanke. Predlagal mu je, da naredi iz kamenja kruh, s katerim bi lahko nasitil ves svet in tako postal v očeh ljudi pomemben (cf. Mt 4,3). Ker mu skušnjava ni uspela, ga je odvedel na vrh jeruzalemskega templja in mu predlagal, naj skoči dol, s čimer bi lahko postal prava zvezda (cf. Mt 4,5.6). Toda Jezus se ni dal. Na koncu mu je ponudil vladarstvo nad svetom (cf. Mt 4,8.9), s katerim sicer satan dejansko upravlja, vendar je njegova oblast pogojna, omejena in začasna ter vezana na Božjo dopustitev. Spet brez uspeha. Kristus namreč ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak, kakor je sam rekel o sebi: "Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mr 10,45) Po tem dogodku je hudič za določen čas odstopil od našega Gospoda (cf. Lk 4,13).
Glede na to, da je bil naš Gospod skušan, je nemogoče, da se to ne bi dogajalo tudi kristjanom. Ko se počutimo duhovno zelo visoko, obstaja velika možnost, da bomo nizko pristali. Napadeni smo lahko na kateremkoli področju, naj si bo v zvezi z zadovoljevanjem naših človeških potreb, ali pa gre vabljive skušnjave, ki ščegetajoče trkajo na naš jaz: "Bodi pomemben! Bodi zvezda! Obvladuj!". Zato je potrebna čuječnost in zavedanje, da je Kristus vse to premagal!
V tistem času so aretirali Janeza Krstnika (cff. Mr 1,14. Mt 1,12). Janez je namreč kritiziral Heroda, ki je živel v prešuštnem razmerju s svojo svakinjo. (cf. Jn 6,17.18). Po tem dogodku je Jezus šel v Galilejo in oznanjal nastop Božjega kraljestva in vabil ljudi k spreobrnjenju in veri v evangelij.
Ko slišimo besedno zvezo Božje kraljestvo, si predstavljamo nekaj oddaljenega in nejasnega, nekaj, česar še ni, a bomo morda to uživali enkrat v svetli bodočnosti. To je zelo napačno razmišljanje. Jezus je v nekem trenutku rekel svojim učencem: "Božje kraljestvo je med vami." (Lk 17,21b) Božje kraljestvo se na nek način prekriva s tostranskim kraljestvom, vendar ni del le-tega. Vanj vstopimo s spreobrnjenjem in vero, zato Kristus vabi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b. Cf. Mt 4,17).
Spreobrnjenje pomeni spremembo smeri, v kateri je teklo naše življenje do določenega trenutka. Ta svet nas uči, naj bomo pomembni, naj se samouresničujemo, naj bomo zvezde, naj obvladujemo in podobno, zato pomeni spreobrnjenje odmik od mentalitete, s katero nas pita svet. Ko sta apostola Pavel in Barnaba prišla v mesto Listra, sta tamkajšnje meščane spodbujala k spreobrnjenju: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih." (Apd 14,15b) Evangelij je proglas, ki se nanaša na osebo in življenje Jezusa Kristusa. Je veselo oznanilo, ki rešuje grešnike, ki se spreobrnejo. Evangelij ni dober nasvet, ni lekcija iz moralke, ampak sporočilo, oznanilo, ki pravi, da lahko grešnik prejme opravičenje zastonj, po veri v Jezusa Kristusa (cf. Ef 2,8.9), saj je on sam rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Jezus je glavni junak evangelija, on rešuje!
Satanove preizkušnje, na katere se nanaša besedilo Mr 1,13 so bile začetek preizkušenj, njihov finale pa je Jezusova žrtvena smrt na križu, s katero je bila zlomljena hudičeva oblast. Po strašnem trpljenju in smrti je naš Gospod vstal od mrtvih in s tem potrdil, da je resnični Odrešenik. On je zmagovalec v vseh preizkušnjah. K njemu, ki je véliki duhovnik nove zaveze, se lahko ob vsakem času bližamo, kajti: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Njegova žrtev je zadostna, da ozdravi vse naše padce. To je vesela novica za vse, to je evangelij!
Ni komentarjev:
Objavite komentar