Življenje v posvečenosti

"Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. 2 Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu. 3 Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, 4 da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, 5 ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. 6 Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne vara svojega brata. Kajti vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že povedali in izpričali. 7 Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti, marveč v svetosti. 8 Kdor torej zametuje to, ne zametuje človeka, temveč Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha."  (1Tes 4, 1-8)

Nekatere cerkve si pod pojmom posvečeno življenje predstavljajo nekaj, kar naj bi bilo namenjeno samo določeni duhovni eliti, ki jo sestavljajo ozke skupine ljudi, ki živijo po določenih redovnih pravilih, ki jim pravijo "evangeljski sveti". Toda posvečenost v svetopisemskem smislu ni ekskluzivni privilegij elite, ampak stvar, ki je je deležen vsak novorojeni človek, vsak kristjan. Posvečenje je povezano z opravičenjem in gre vštric z njim. V zmoti pa so tisti, ki mešajo, oziroma zamenjujejo opravičenje s posvečenjem. Opravičenje je enkratne dejanje, ki se ga ne da povečati, zmanjšati ali izgubiti, posvečenje pa je povezano z napredkom in rastjo kristjana. Bistvo posvečenja je, da kristjan ni sam svoj (pravzaprav ni nihče sam svoj, vsakdo ima nekega gospodarja), ampak pripada Bogu, saj je Bog tisti, ki ga je izvolil, poklical, opravičil (cf. Rim 8, 29.30)... 

V zgornjem odlomku apostol Pavel spodbuja solunske kristjane in nenazadnje tudi nas, da bi živeli skladno s svojo vero, oziroma, da bi živeli življenje, prijetno Bogu.  Zaradi takšnega  življenja se seveda nihče ne bo zveličal, ampak so zveličani tisti, ki živijo tako življenje. Zato je edina logična stvar, da si kristjani prizadevajo, da bi napredovali v posvečenju. 

Sv. Pavel opominja v vv. 3-8 kristjane k spolni čistosti, torej k takemu spolnemu življenju, kakršno je skladno z Božjo voljo. To je v Pavlovih časih povzročalo težave zlasti tistim kristjanom, ki so prišli iz poganstva. Sodobni kristjani, ki   izhajajo iz sekularizirane družbe 20. in 21. stoletja (lahko bi rekli, da iz sodobnega poganstva), imajo podobne težave. Toda kakor solunske kristjane 1. stoletja, tako je tudi nas poklical Bog k svetosti, ne k nečistosti (cf. 1Tes 4,7).  Bog daje svojim Svetega Duha, oziroma, kot je napovedal po preroku Ezekielu: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Gre za dejstvo, na katero kristjani prevečkrat pozabljamo. Ravno zaradi svoje pozabljivosti premnogokrat klonemo. Kdor podleže grehu, se začne potem ukvarjati sam s sabo in s svojim grehom, pri čemer odvrne svojo pozornost od Boga, od katerega prihaja rešitev.  Kristjani smo velikokrat zagledani v svoje neuspehe in podvrženi samoobsojanju, kar je tudi huda napaka. V takih primerih si moramo priklicati v spomin evangelij, ki nam pravi, da je Jezus umrl za naše grehe in bil obujen zavoljo našega opravičenja (cf. Rim. 4,25). Naše odrešenje torej ni odvisno od nas, ampak od Jezusa. To bi si morali predočiti vsak dan. Pavel nas hoče odvrniti tako od grešnega ravnanja kot tudiod samoobsojanja, ki oba prinašata samo škodo in žalost,  zato  usmerja našo pozornost k Njemu, od katerega prihaja naša pomoč. O tem je psalmist David pred davnimi časi napisal naslednje: "Naša pomoč je v imenu GOSPODOVEM, ki je naredil nebo in zemljo." (Ps 124,8)

Bog je za nas priskrbel tako odrešenje kot posvečenje. Tako prvo kot drugo je delo Svetega Duha v posamezniku. Ob vsakem času se moramo zavedati, komu pripadamo in kaj vse  v njem premoremo. Vsak dan se moramo tudi zavedati, kaj nam Bog obljublja v evangeliju.  Potem bo naša hoja v posvečenem življenju dosti lažja in enostavnejša.

Odprta vrata

Noben človek ni izključen od Božjega klica, vrata odrešenja so odprta za vse ljudi; nobena druga stvar nam ne brani, da bi vstopili, razen naša lastna nevera. 

  

~ Jean Calvin

Nismo več svoji

Gospod Jezus Kristus naj nas ohrani na duši in telesu, sebi v slavo in v dobro našim bližnjim. Ne pripadamo namreč sebi. 

~ Brownlow North

Pot do opravičenja

Se pravi: priznati se moramo za grešnike in nato verovati v Jezusa. Po tej veri bomo dobili njegovo pravičnost in Svetega Duha, ki nas spremeni od znotraj, v srcu. 

~ Primož Trubar

 

 

Vir: Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni knjižni slovenščini, Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S. 97.

Svetloba in senca v veri

V veri je dovolj svetlobe za tiste, ki hočejo verovati in dovolj sence, da zaslepi tiste, ki nočejo. 

~ Blaise Pascal

Anzelm: vera, razum in polnost veselja

Anzelm Canterburyjski velja za začetnika sholastike. Rodil se je v plemiški družini leta 1033 ali 1034, v Aosti, ali njeni okolici. Pri triindvajsetih je vstopil v samostan, postal opat v francoskem Becu in nazadnje nadškof v angleškem Canterburyu. Umrl je leta 1109.  Znan je predvsem po ontološkem dokazu za obstoj Boga. 

 

Da gre za zelo zanimivega filozofa in teologa, dokazuje pogovor o njem in njegovem delu. Mnogi evangelijski kristjani imajo veliko luknjo v poznavanju razvoja krščanske misli, ki sega nekako od Konstantina, ali celo od Biblije do reformacije.  Da se nam vmesnega obdobja ni treba bati, dokazuje pogovor  o Anzelmu, ki sta ga imela protestantska teologa Matthew Barrett in Gavin Ortlund, ki oba pripadata baptistični denominaciji. Pogovor lahko poslušate na spodnji povezavi.

KLIK za dostop do pogovora >>>

Preizkusni kamen

V nekaterih državah vladni agenti iščejo in plenijo Biblije. Ali je na vašem Svetem pismu dovolj novejših prstnih odtisov in dokazov na osnovi deenkaja, s pomočjo katerih bi vas lahko obtožili, da ste kristjan/ka?

~ Sinclair B. Ferguson

Evangelij in apostolski zgled

Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! 2 Pravi namreč:

Ob času milosti sem te uslišal

in na dan rešitve sem ti pomagal.

Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!

3 V ničemer ne dajemo nobene priložnosti za pohujšanje, da se naša služba ne bi grajala, 4 ampak v vsem sebe priporočamo kot Božje služabnike: v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, 5 pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, 6 s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, 7 z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici, 8 v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični, 9 kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, 10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse.               (2Kor 6,1-10)

Zgornjo perikopo sestavljata dva dela. Prvi del se sestoji iz  prvih vrstici dveh 6. poglavja, drugi pa iz preostalih vrstic. 

V prvih dveh vrsticah opominja Pavel Korinčane, ko pravi: "Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno!" (v. 1) Božja milost namreč prihaja do nas izključno po zasluženju, ki ga nam je pridobil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu (cf. 2Kor 5,14-19).  Toda pri tem zlasti izstopa apostolova misel, da je možno Božjo milost prejeti v prazno. Kako je torej s tem?  V katerih primerih je možno prejeti Božjo milost v prazno? 

En način je, da nekdo, ki je ob poslušanju evangeljskega sporočila  navidez prejel vero, potem  obrne hrbet  Kristusu in njegovi milosti ter odpade. Sam močno dvomim, da bi šlo tu za tak primer, saj taka oseba potem najverjetneje  ne bi več zašla v cerkev. 

Lahko pa se nam vse to dogaja zaradi naše pozabljivosti. Ljudje smo v duhovnih stvareh kot podlaga, ki prepušča tekočino, zaradi česar beseda milosti, ki smo jo enkrat slišali, zelo rada  zdrsne skozi nas in se izgubi.   Upam si reči, da se danes večina pridigarjev zadovolji  z enkratnim evangeljskim sporočilom, s katerim privabijo ljudi v cerkev, potem pa jih  s prižnice bombardirajo le še s postavo, velikokrat tudi takšno, ki je ne najdemo v Božji besedi, ampak so jo sami vzpostavili. Začnejo z evangeljskim povabilom: "Jezus te ljubi, Jezus te kliče, Jezus gor, Jezus dol," nadaljujejo pa: "Delati moraš to, tisto in ono. Le kako lahko ti, ki si kristjan počneš to in to?"  Seveda ni nič narobe, da se v cerkvi oznanja postava, nasprotno, to je celo nujno. Toda enako nujno je, da se poleg postave  oznanja evangelij milosti.  Po naravi smo namreč ljudje nagnjeni, da zelo hitro zdrsnemo od milosti k postavi in delom. Zelo hitro pozabimo, da smo odrešeni z milostjo po veri, in ne iz del, kar nas privede v samoobtoževanje. Zato pravi sv. Janez:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Te Janezove besede niso bile namenjene ne Judom ne poganom, ampak kristjanom! Zato so Božji služabniki ob vsakem času dolžni oznanjati evangelij. Ko je Jezus umrl na križu, je to storil za vse grehe svojega ljudstva, tudi za tiste, storjene po osebni spreobrnitvi posameznikov. Sv. Pavel pravi na drugem mestu: "Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave." (Rim 5,10) Tudi on tega ni rekel  Judom in poganom, ampak kristjanom. Pač zato, ker "puščamo" kot sito in rešeto.

 

Na začetku drugega dela perikope pravi Pavel, da on in njegovi sodelavci niso dajali nobenega povoda za pohujšanje, temveč so  se s svojimi dejanji ravnali kot Božji služabniki (cf. vv. 3.4).  Glavni razlog za tako ravnanje je bil ta, da se njihova služba ne bi grajala (cf. v. 3). Če nekdo v svetu nastopa kot diplomatski predstavnik svoje države v drugi državi, mora ravnati tako, da s svojimi dejanji ne povzroča svoji državi sramote in neprijetnosti. Enako morajo ravnati služabniki cerkve, ki so služabniki evangelija  in nove zaveze ter  vsi kristjani, saj so tudi oni ambasadorji evangelija. Paziti morajo, da  da ne bi   delali sramote stvari, ki jo zastopajo. 

V nadaljevanju navaja apostol vse dobro in hudo, kar lahko doleti Božjega služabnika pri oznanjevanju evangelija, pri čemer mora ostati stanoviten.  Pavel ni bil zvest in zanesljiv Božji služabnik samo v času, ko je doživljal uspehe in zmagoslavja, ampak tudi v času stisk in težkih preizkušenj. Slava in moč evangelija se najbolj razodeva iz načina, kako kristjan reagira v težkih časih svojega življenja, ko trpi zaradi stisk in nasprotovanj in se lahko naslanja le na Božjo obljubo, ki pravi: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9) Božja milost nas je  zmožna držati pokonci vseh nadlogah in težavah.  Toda nagnjeni smo k temu, da na to tako hitro pozabimo.

Orožje pravičnosti (cf. v 7), s katerim razpolaga apostol (in vsak kristjan), ni zemeljsko orožje, ampak duhovno orožje, o katerem govori v Ef 6, 11-17.

 Izdvajam še tri paradokse, ki jih navaja Pavel v 2Kor 6,10: 

• smo kakor žalostni, pa vedno veseli
• smo kakor ubogi, pa mnoge bogatimo
• kakor bi nič imeli, a imamo vse. 

Kristjan je sicer žalosten zavoljo svojih in tujih grehov, a vesel, ker so mu v Kristusu grehi odpuščeni, in ko vidi, da grešniki prihajajo h Kristusu. Pavel in velika večina kristjanov niso  (bili) bogataši, pa  so mnoge obogatili z evangelijem zveličanja, ki so  ga posredovali. "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25) Pravo bogastvo je nebeško kraljestvo, ne bogastvo tega sveta (cf. Mt 13,46 sl.). Kristjan je lahko tisti, ki v očeh sveta nima nič, a ima v resnici vse. Ta vse je Kristus, zato pravi sv. Pavel: "[V] njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju." (1Kor 1,5)

Bogu hvala za evangelij in za zgled, ki ga je podal apostol Pavel!

Bog lahko stvari spremeni

Nobena stvar ne ohromi naših  življenj bolj kot pogled, da se stvari ne da spremeniti. Spomniti se moramo, da Bog lahko spremeni stvari. 

~ Warren Wiersbe

Prava molitev

Prava molitev ni, da prosimo Boga za tisto, kar sami hočemo, ampak za tisto, kar on hoče. To je razvidno iz prošnje v vzorčni molitvi: "Zgodi se tvoja volja!" 

~ J. Oswald Sanders

Kristusovo duhovništvo

Kristus je za tiste, za katere je umrl, tudi vstal od mrtvih, da bi zanje posredoval... Ti dve dejanji njegovega duhovništva sta neločljivi. 

~ Jean Calvin

Prve stvari na prvo mesto!

Ko se naučim ljubiti Boga bolj kot svoje najdražje na zemlji, bom svoje zemeljske najdražje ljubil bolj kot do sedaj...  Ko damo prve stvari na prvo mesto, s tem drugotnih stvari ne zatremo, ampak povečamo. 

~ C. S. Lewis

Krščansko vodenje

Krščansko vodenje temelji na značaju, ne na spretnostih.

~Jeremy Rios

Če si v Kristusu

Če si v Kristusu, lahko mirno pozabiš preteklost, lahko imaš v sebi gotovost glede prihodnosti in lahko si marljiv v sedanjosti. 

 

~ Alexander MacLaren

Ena ljubezenska, a ne taka, kot bi si kdo mislil

"Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. 

 4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen."

(1Kor 13, 1-13)

 

13. poglavje Pavlovega 1. pisma Korinčanom je eden bolj znanih odlomkov v Svetem pismu, kar ni, glede na njegovo tematiko, nič čudnega.  Zanimiva je tudi umestitev te teme, saj se nahaja ravno sredi tematike ki se nanaša na red v cerkvi in pri bogoslužju. Kot sem že večkrat omenil, je bila korintska cerkev zelo "razmontirana", kar pomeni, da ni bila ravno zgled zdravega cerkvenega občestva. V njej je vladalo strankarstvo,  gospodovati so ji hoteli razni "superapostoli", bogoslužje je potekalo v precejšnjem neredu, pretirano so poudarjali različne darove Duha in podobno. Pavel se je lotil vseh teh nepravilnosti in si prizadeval, da bi spravil korintsko cerkev v red. Toda nobeno tako spravljanje v red ne more biti uspešno, če ga opravljamo brez ljubezni. Ravno o tej govori naš odlomek. 

V stari grščini najdemo pet vrst izrazov, ki pokrivajo pojem ljubezen. Philia je bratska ali prijateljska ljubezen, oziroma naklonjenost, storgé izraža ljubezen staršev do otrok in obratno, philautia pomeni ljubezen do samega sebe, eros se nanaša na čutno ljubezen, izraz, ki ga uporablja apostol v zgornjem odlomku, pa je agape. Agape pomeni brezpogojno ljubezen Boga do človeka in človeka do Boga, ki se potem prenaša znotraj krščanskega občestva v medsebojno ljubezen med brati in sestrami. Ta izraz nima nič z erotično vrsto ljubezni ali sentimentalnostjo, ki je je danes tako poln svet okoli nas. 

Ta vrsta ljubezni je v nasprotju z modno miselnostjo sveta, po katerem imam pravico do tega in tega, mi pripada to in to in podobno. Kot sem že napisal, so Grki temu rekli philautia. Ljubiti samega sebe ni sicer nič slabega, slaba je samoljubnost. Lastnosti  ljubezni, o kakršni govori Pavel, so: potrpežljivost, dobrotljivost, nesebičnost, skromnost, obzirnost, miroljubnost in kar je še takega. Agape je neminljiva, saj se nadaljuje v večnost. Vse na tem svetu prej ali slej mine, ali pa bo minilo, tovrstna ljubezen pa se bo ohranila, tudi ko preidemo ločnico med tukaj in zdaj ter večnostjo. Konec koncev je ljubezen celo večja od vere in upanja, saj v nebeškem kraljestvu vere in upanja nihče ne potrebuje, ker že uživa v blaženem gledanju, tistemu, ki gleda in vidi pa ni več treba verovati. Ostane torej samo še ljubezen.  Pa tudi sicer je na tem svetu tako, da dela vera ljudi brez ljubezni fanatične, zato pravi Pavel, da še tako močna vera  ne pomeni nič brez ljubezni. 

 

Ob tem bi lahko kdo upravičeno rekel, da je vse to lepa teorija, kaj pa praktični del? Tu si lahko pomagamo z Jezusom, ki je, sicer v drugačnem kontekstu, povedal: "Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče," (Mt 19,26) na drugem mestu pa pravi: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mr 9,23) Res je, da smo tudi glede tega nepopolni, zato pa imamo popolnega Odrešenika, ki je v polnosti izvršil vse, česar mi nismo (bili) zmožni. Mi nismo Bog, smo lahko le njegovi posnemovalci. 

 

Da pa je brezpogojna božanska ljubezen - agape možna, nam lahko ilustrira življenje nizozemske kristjanke Corrie ten Boom. Med drugo svetovno vojno je skupaj z družino in prijatelji reševala Jude, bili so izdani, odpeljana je bila koncentracijsko taborišče, izgubila očeta, sestro, brata in nečaka, dočakala konec vojne, po vojni pa je širila Božjo ljubezen med tiste, ki so ji storili veliko hudega in med ljudmi širom sveta. O tem pripoveduje spodnji malo manj kot enourni dokumentarec.  Močno priporočam ogled.

 

Kaj je pri molitvi pomembnejše?

Duh, v katerem molimo, je pomembnejši od besed, v katere so oblečene naše molitve.  

~ John Oswald Sanders

Po lastni izbiri

Konec koncev obstajata le dve vrsti ljudi,  in sicer tisti, ki rečejo Bogu: "Zgodi se tvoja volja!" in tisti, ki jim Bog reče: "Zgodi se tvoja volja!" Vsi, ki so v peklu, so  sami tako izbrali. 

~ C. S. Lewis

Ljubezen do Boga

Ljubezen do Boga je nežna cvetlica, ki se hitro in zlahka zmečka. Potrebna je nenehna pozornost, da jo ohranimo v zdravem, rastočem stanju. 

 

~ Octavius Winslow

Če zanikamo vstajenje

Če zanikamo vstajenje, potem postane ves apostolski jezik o spravi gradivo za mistična pretiravanja. 

~ Henry Liddon

Kaj pa vice?

 

Nauk o vicah ali purgatoriju je zelo pomemben nauk v Rimskokatoliški cerkvi, saj je nekako večina katoličanov prepričana, da bo na koncu pristala na tem domnevnem  "mestu očiščevanja".  Toda, ali sploh obstajajo za ta nauk kakšne svetopisemske osnove? Nekateri teologi bodo rekli, da ne, ampak da gre pri tej stvari za nezmotljivi nauk cerkve, ki naj bi to v takšni ali drugačni obliki ves čas verovala. Drugi se trudijo, da bi v Bibliji poiskali kakšno mesto, ki bi opravičevalo neki nauk, čemur pravimo eisegeza, kar pomeni, da za nek določen nauk poiščemo določen odlomek v Bibliji in ga skušamo biblično utemeljiti. Tovrstne utemeljitve so seveda prisiljene in eksegetično zgrešene. 

O tem je več povedal Mike Winger v zgornjem videu. 

 

V branje priporočam knjigo, ki obravnava razvoj nauka o vicah: Jacques  Le Goff, Nastanek vic. Studia humanitatis, Ljubljana 2009.

Tudi Slovencem je Bog naklonil milost

In če bi mi Slovenci le hoteli tudi povsod hvaležno pripoznati, bi videli, da se je dobri, usmiljeni Bog tudi nas v teh deželah spomnil v našem navadnem materinem jeziku s posebno nepričakovano milostjo pred drugimi  narodi, naklonivši nam  prav isti dar in razodetje svoje besede kakor spočetka Hebrejcem, nato Grkom in Latincem in naposled tudi Nemcem in drugim narodom. 

 

~Jurij Dalmatin 

Res lepa beseda in zelo primerna ob današnjem slovenskem kulturnem prazniku. Bog blagoslovi Slovenijo in nam nakloni milost, da bi v njej v polnosti zasijala  luč čistega evangelija!

 

 

Vir navedka: Slovenski protestantski pisci, Druga dopolnjena izdaja. DZS, Ljubljana 1966. S. 334. 

Superapostoli so lažni apostoli

Saj z užitkom prenašate nespametne, vi, ki ste pametni! 20 Prenašate, če vas kdo zasužnjuje, če vas kdo izkorišča, če vam kdo jemlje, če se kdo dviga nad vas, če vas kdo tolče po obrazu. 21 V svojo nečast govorim, kakor da bi bil res šibek. S čimer si kdo upa bahati se – še zmeraj govorim v neumnosti – si upam tudi jaz. 22 So Hebrejci? Jaz tudi. So Izraelci? Jaz tudi. So Abrahamovo potomstvo? Jaz tudi. 23 So Kristusovi služabniki? Brez pameti govorim: jaz še bolj! Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. 24 Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. 25 Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. 26 Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. 27 V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. 28 Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. 29 Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?

30 Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi. 31 Bog in Oče Gospoda Jezusa, on, ki je slavljen na veke, ve, da ne lažem.   

(2Kor 11,19-31)

 

Božja  cerkev v Korintu je bila pretirano dinamična, preveč živahna in posledično sprejemljiva za najrazličnejše vplive od zunaj, zato so se vanjo vtihotapili različni nauki, ki so jih vanjo vnašali posamezniki. Prišlo je celo tako daleč, da je moral sv.  Pavel braniti svoje apostolstvo pred različnimi "superapostoli" in podobnimi zapeljivci, ki so prinašali drugega Jezusa, drugačnega Duha in drugačen evangelij (cf. 2Kor 11,4) ter se delali, kot da so služabniki pravičnosti.  To ni nič čudnega, saj se sam Satan preoblači v angela luči (cf. ib. v. 14.15).

 Eden od znakov lažnih apostolov je bila njihova gospodovalnost in posesivnost,  s katero so si podrejali ude cerkve, kot da so le-ti njihovi sužnji (cf. ib. v. 20). Bili so polni samohvale, zato si je tudi apostol Pavel privoščil, da se malo pohvali. Pred kakimi tremi desetletji je bil na Slovenskem zelo aktiven nekdanji rimskokatoliški duhovnik in cerkveni zgodovinar dr. France Susman, ki je potem prešel v novodobno gibanje in v nekem članku podtikal apostolu Pavla, češ, da se je delal nekakšnega nad-apostola.

 

Susmanova trditev je bila absurdna,  saj je bila Pavlova samohvala a pravzaprav parodija na samohvalo superapostolov. Biti osmešen, obtoževan, preganjan, pretepan, bičan, kamenjan, čemeti po zaporih, preživeti tri brodolome ter  potovati v neprestani nevarnosti pred razbojniki in sovražniki vseh vrst, niso  tako imenitne stvari, da  bi se lahko z njimi človek pretirano hvalil.  Toda Pavel se za razliko od superapostolov ni hvalil s silo in močjo, ampak ravno s svojimi slabostnostmi. Ob neki priložnosti mu je  Gospod razodel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9)  To je videti kot odmev Gospodove besede Zerubabelu v Stari zavezi: "'Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,' govori GOSPOD nad vojskami." (Zah 4,6b) Znamenja apostolstva se  niso kazala v izrednih stvareh, v sili in moči, ampak ponavadi v čisto navadnih, vsakdanjih stvareh. Apostol Pavel ni imel od svoje apostolske službe nobene materialne ali kake druge pozemske koristi, prej škodo.

Tudi danes je v krščanskem svetu in  na njegovem robu precej ljudi, ki se hvalijo s posebnimi razodetji, imajo se za preroke, celo apostole. Nekateri se hvalijo z velikimi in čudežnimi deli. Za takimi hitijo množice sledilcev in nastajajo različne megacerkve, ki jih ponavadi vodijo superbogati "pastirji". Goljufi in šarlatani vseh vrst vdirajo v cerkev in prinašajo vsak svoj  "drugačen evangelij": evangelij prosperitete, različne oblike socialnega evangelija, razne novodobne psevdo-evangelije in podobno. Lažnih apostolov vseh vrst nikakor ne primanjkuje. Vidna krščanska cerkev kot celota je danes podobno zmedena kot je bila korintska cerkev v 1. stoletju po Kristusu.

Toda evangelij je lahko samo eden, tisti, ki so ga oznanjali Pavel in drugi Jezusovi apostoli. Ta pravi, da je bil naš Gospod Jezus Kristus usmrčen za naše grehe,  da je vstal zaradi našega opravičenja in da se ne pogubi, kdorkoli vanj veruje, ampak ima  večno življenje (cff. Rim 4,25. 1Kor 15,1 ss. Jn 3,16).   Tu ni ničesar kunštnega in visokega, kot bi rekel Trubar.

Ali veruješ v Jezusa in mu zaupaš?

Kdor veruje, so njegovi grehi plačani

A ker je Kristus plačal za grehe in je po svojem vstajenju ubežal smrti, je s tem smrt oropal njene oblasti in moči, tako da ne bo mogla obdržati in ukleniti nikogar, ki vanj veruje in se njegovo  telo po veri spremeni v Kristusov ud, ampak bo šel skozi smrt v večno življenje. 

~ Primož Trubar

 

Primož Trubar,  Cerkveni red (1564).  ZRC SAZU in Združenje Trubarjev forum 2014. S. 479. 

Neodpuščanje*

Kdor ne more odpustiti drugim, ruši most, ki ga mora sam prečkati. 

~ George Herbert

 

 *SSKJ (še) ne pozna samostalnika neodpuščanje, čeprav se dosti uporablja v različnih terapevtskih krogih. 

Kristusova poslušnost

Kristusova poslušnost je tista, ki je priskrbela odrešenje v najširšem obsegu. 

~ John Murray

Sodobni saduceji

Saduceji so v Kristusovem času predstavljali manjšinsko smer znotraj tedanjega judaizma, so pa bili bogati in izobraženi, v njihovih rokah pa je bila duhovniška služba v templju.  O njihovem verovanju nimamo na razpolago veliko virov, saj so po porušenju jeruzalemskega templja izginili iz zgodovine. Zelo dobro je dokumentirano verovanje farizejev, ker se je iz njega razvilo talmudsko judovstvo. Iz podatkov, ki so nam na razpolago, vemo, da imajo saduceji precej skupnega s sodobno progresistično liberalno "teologijo". 

 

O podobnosti med saduceji in progresističnim "krščanstvom"  pripoveduje Mike Winger v zgornjem videu.

Znamenje, ki se mu nasprotuje

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, 23 kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, 24 in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.

25 Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. 26 In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. 27 V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, 28 ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:

29 "Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika

po svoji besedi v miru,

30 kajti moje oči so videle tvojo rešitev,

31 ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:

32 luč v razodetje poganom

in slavo Izraela, tvojega ljudstva"

33 Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. 34 Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, 35 in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src."

36 Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, 37 nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. 38 Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. 

39 Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. 40 Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.    (Lk 2, 22-40)

Naš Gospod je prišel zato na svet, da bi izpolnil celotno postavo (cf. Mt 5,17).  To je izvršil namesto nas ljudi, ki tega nismo zmožni.  Jožef in Marija sta ga torej, skladno z določili,  štirideseti dan po rojstvu prinesla v jeruzalemski tempelj in ga kot prvorojenca posvetila Bogu (cf. 2Mz 13,1. 3Mz 12,1-8).

 

V ta dogodek sta vključeni tudi dve zanimivi osebi, starec Simeon in prerokinja Ana.Oba sta v novorojenem otroku prepoznala Mesija - Odrešenika in se ob tem nadvse razveselila. Simeon pa je sporočil Mariji tudi neprijetne novice, saj ji je povedal, kaj čaka njenega otroka v prihodnosti:  "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje." (Lk 2, 34) V starejšem protestantskem prevodu (CHR) beremo:  "Znamenje, kateremu se bo nasprotovalo."  

 

Danes se mnogi kristjani čudijo, od kod prihaja toliko nasprotovanja, ponavadi že prav peklenskega, od kod toliko laži, podtikanj in zlobe, kot da se je odprl sam pekel. Toda, če dobro premislimo, ni to nič nenavadnega, kajti Jezus Kristus je semeion antilegomenon, znamenje, kateremu se nasprotuje. In to je logika, po kateri komunicira in deluje ta svet. Svet se ne spreminja, vedno deluje po tej logiki, čeprav pri tem spreminja oblike in metode. Za nas je Jezus Kristus Bog in Odrešenik, za tiste zunaj pa "kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni." (1Pt 2,8 ). Prav nesmiselno bi bilo pričakovati, da nam bodo vsi ploskali, saj tudi našemu Gospodu niso, enako niso ploskali prvim kristjanom, niti vsem pravim kristjanom v zgodovini. Svet gre ves čas konstantno po svojem tiru in ima logiko, ki je drugačna od Božje logike. Jezus je rekel apostolom in po njih kristjanom vseh časov: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20) Svojim učencem na tem svetu torej ni obljubil mirnega in lagodnega življenja povprečnih prebivalcev zemeljske oble, ki obdelujejo svoj vrtiček in  uživajo v družinskem krogu, ampak razburkano življenje na valovih preganjanj in sramotenja. Preganjanja seveda niso pravilo, niso pa niti izjema. Vse je odvisno od tega, v katerem delu sveta kdo živi. In tako je bilo vedno. Bogu moramo biti hvaležni, ker nas tukaj zaenkrat (še) nihče ne preganja, toda to se lahko čez noč spremeni. Glede tega se lahko poučimo na zgledih iz zahodnega sveta. 

V državah, kot so Velika Britanija, Združene države, Nemčija, Švedska itn. so nekateri kristjani, ki niso govorili in delovali v skladu s predpisanim tokom   politične korektnosti, že  doživeli srečanje bližnje vrste s policijo in pravosodnimi organi. Pa ne le s temi, ampak določeni tudi z organi svojih liberalnih denominacij, ki verujejo v vse in nič. Nobenega razloga ni, da se ne bi moglo kaj takega nekega dne zgoditi tudi pri nas. Sporadični in osamljeni pozivi k preganjanju že nekaj časa obstajajo tudi pri nas, a zaenkrat je videti, kot da so še zelo daleč od uradnega žegna s strani oblasti.  A se nikoli ne ve, kajti nobena oblast ne traja večno, poleg tega postajajo nosilci raznih modnih idej, s katerimi  spodkopavajo Božji moralni red, vse od spola, do zakonske zveze in družine, vedno bolj (pre)drzni. 

 

Ali smo pripravljeni tukaj in zdaj živeti kot prinašalci znamenja, ki se mu nasprotuje, a brez samopomilovanja? To vsekakor moramo biti, saj nas Božja beseda preko apostola nagovarja: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja. Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih." (1Pt 2,12.15)  Naj nam te spodbudne Petrove besede preidejo v meso in kri!

Cerkev

Cerkev je zrcalo, ki odseva ves sijaj Božjega karakterja. Je velikanska scena, na kateri se vesoljstvu prikazuje Jahvejeva popolnost. 

~ Charles Bridges