Reformacija in evangelij

 Vemo pa: kar koli govori postava, govori tistim, ki so pod postavo, da bi vsak jezik umolknil in bi se ves svet priznal krivega pred Bogom. 20 Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh. 

21 Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. 22 Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. 25-26 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.

27 Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. Po kakšni postavi? Po delih? Ne, temveč po postavi vere. 28 Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave.  

(Rim 3, 19-28)

Z besedo reformacija označujemo zgodovinsko dogajanje v 16. stoletju, ki se je začelo z Luthrovimi 95 tezami, nato pa se kot požar širilo po Evropi. Mnogi ljudje zmotno mislijo, da je šlo pri reformaciji predvsem za nekakšno moralno prenovo, ki je bila potrebna zaradi zlorab, ki so se v cerkvi dogajale v času renesanse in renesančnih papežev. Toda v resnici ni šlo v prvi vrsti za to, ampak za evangelij, ali točneje, za nauk o opravičenju, ki je bistvo evangelija. Za ta nauk je sam Luther rekel, da z njim cerkev stoji ali pade. Gre torej za to, kako se lahko grešni človek, posameznik,  opraviči pred svetim Bogom. 

Srednjeveška cerkev je glede evangelija počasi in zanesljivo zdrsnila s svetopisemske poti. Človekovo opravičenje je začela obravnavati precej mehansko. Zadevo so začeli razlagati približno takole: človek se rodi v grešnem stanju; pri krstu se mu po Kristusovih zaslugah izbriše izvirni greh in vsi morebitni storjeni grehi.  Novokrščeni rimski katoličan prejme od Boga posvečujočo milost. Ta deluje kot nekakšna snov, ki je vlita vanj.  Če potem naš novokrščenec zagreši katerega od velikih (smrtnih) grehov, to milost izgubi. Nazaj jo lahko pridobi s pomočjo zakramentalnega sistema (spovedi) in dobrih del. S pomočjo dobrih del torej naš  katoličan raste v opravičenosti. Gre za sistem, ki  ne razlikuje med dvema pojmoma, to sta opravičenje in posvečenost, ampak ju meša med sabo. Poleg tega trdijo, da se posameznik opraviči po veri in po delih, pri čemer se sklicujejo na Jakoba, ki pravi: "Vidite: človek se opraviči iz del in ne samo iz vere.  Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del." (Jak 2,24.26)  Pri tem nočejo vedeti, da govori Jakob iz drugega zornega kota kot Pavel, v nasprotnem primeru bi bila v kontradikciji. Svoje vere ne izkazujemo le z jezikom, ampak tudi z (dobrimi) deli. Če ni del, je z vero nekaj zelo narobe. To je poanta Jakobovega pisanja. 

 

Zdaj pa preidimo na naš odlomek iz Pisma Rimljanom 3, 19-28. V našem odlomku je najprej govora o postavi. Izraz postava je za tiste, ki niso vešči krščanske govorice, bržkone nerazumljiv. V bistvu gre za star izraz slovenski za zakon. Z besedo postava je torej mišljen Božji zakon. Sem sodita npr. največji zapovedi: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.  Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe."  (Mr 12, 30.31) Ali pa deset zapovedi, Jezusovo zlato pravilo itn. vse te stvari se zelo lepo slišijo, vsi jih bolj ali manj dobro poznamo, a jih žal slabše izvršujemo. Smo torej dobri poznavalci in slabi izvrševalci. Zakaj je tako? Naša grešna narava nam ne pusti, da bi živeli popolnoma v skladu z normami, kot jih poznamo ali sprejemamo. Samo sklicevanje na grešno naravo pa vseeno ni zadosten izgovor za naše ravnanje, kajti ljudje prostovoljno grešimo. Postava je zrcalo, ki nam pokaže, kakšen je razkorak med tistim, kar bi morali delati in med tistim, kar dejansko počnemo. Zato pravi apostol Pavel, da nam postava omogoča, da spoznamo svoj greh in da se pred Bogom nihče ne more opravičiti z izpolnjevanjem postave. To je slaba novica za nas vse. 

 

Obstaja pa tudi dobra novica, zapisana v Rim 3,22, ki pravi, da se daje Božja pravičnost vsem, ki verujejo v Jezusa Kristusa.  Res je sicer, da smo vsi grešili in ostali brez Božje slave, toda vsakdo ima na razpolago opravičenje, ki ga lahko prejme po veri v Jezusa Kristusa. Pred Bogom se torej ne moremo opravičiti z izpolnjevanjem zapovedi, pa tudi ne z dobrimi deli: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to;  ne iz del, da se nihče ne hvali." (Ef 2,8.9 CHR) Posameznik je torej odrešen po milosti, milost pa je zastonj. Ne moreš je zaslužiti, ker potem ne bi več šlo za mislost, ampak za plačilo.  Zato nima opravičena oseba, torej kristjan, pred Bogom  nobenega razloga za ponašanje. Dela so posledica, ne vzrok odrešenosti: "Njegovo namreč smo delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog naprej pripravil, da živimo v njih." (Ef 2,10 CHR) Jezus Kristus se je utelesil in prišel na svet, kjer je živel popolno življenje v popolni poslušnosti Božji postavi. Na koncu svoje zemeljske poti "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) S svojo smrtjo nas je torej odrešil vseh naših grehov, z vstajenjem od mrtvih pa dokazal, da je resnični Odrešenik sveta in da je opravičenje na razpolago vsakomur, ki veruje vanj. 

 

Po veri v Kristusa smo deležni njegove pravičnosti, zato pravi Luther, da je kristjan "simul iustus et peccator," istočasno pravičen in grešnik. Grešnik, ker še vedno greši, četudi čuti do greha odpor, pravičen pa zato, ker je deležen Kristusove pravičnosti. Tu torej ne gre za inherentno pravičnost, torej pravičnost, ki bi bila lastna kristjanu, ampak za tujo, Kristusovo pravičnost. Nebeški Oče gleda na nas skozi prizmo Jezusa Kristusa, zato se tudi  obračamo nanj po Jezusu Kristusu ali v imenu Jezusa Kristusa.

 

Reformacija pomeni ponovno odkritje evangelija, kakor je razodet v Svetem pismu, ki je Božja beseda, in je bil zakopan pod prahom človeške filozofije, teološke spekulacije in  tradicije.  Evangelij je veselo oznanilo o tem, da je prišel Božji Sin na svet odrešit grešnike, ali z besedami apostola Pavla: "Resnična je ta beseda in vsekakor vredna, da se sprejme: da je Kristus Jezus prišel na svet rešit grešnike, katerih prvi sem jaz." (1Tim 1,15 CHR). Ali pa jaz ali ti... Zato pravi Luther o evangeliju, da je resnični zaklad cerkve. Če veruješ temu veselemu oznanilu, ima današnji dan reformacije zate res pravi smisel. Če ne veruješ, je še vedno čas: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31)  Pavel pa pravi: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2)  Bog daj vsem, da bi prepoznali ta milostni čas in dosegli rešitev!

Zakaj reformacija še ni končana?

 

Jutri, 31. oktobra, praznujemo dan reformacije. Gre za obnavljanje spomina na dogajanje v daljnjem 16. stoletju. Toda reformacija ni le stvar zgodovine in v resnici še zdaleč ni končana. Zakaj je s tem tako, nam v zgornjem videu pripoveduje italijanski pastor Leonardo de Chirico.

Jezusov prvi in drugi prihod

Vir slike: Wikidata

Ob svojem prvem prihodu je Jezus stal obtožen pred svetom. Ob njegovem drugem prihodu bo svet stal obtožen pred njim. 

~ Steven Lawson

Je vaša vera šibka? Ni problema.

Šibka vera se lahko vedno oprime močnega Kristusa. 

 

~ Thomas Watson

Kristus je zanesljiv

Svet mi, vsem  svojim metodam navkljub, ni zmožen pomagati  v trenutku mojih največjih potreb. Toda Kristus nikdar ne odpove

~ Martyn Lloyd-Jones

Skrivnost odrešenja

Jezus je bil rojen iz device, trpel pod Poncijem Pilatom, umrl na križu in vstal iz groba, da bi iz upornikov napravil vernike.

~ A. W. Tozer

Milost malo drugače

Milost je razumevanje, da je Bog večji odrešenik, kot si ti grešnik.

~ Christopher Love

Božja bojna oprema

Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. 11 Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. 12 Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. 13 Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. 14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti 15 in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. 16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. 17 Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. 18 Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. 19 Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija,  20 za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.   (Ef 6, 10-20)

Najprej naj opozorim vse, ki to berete, da ta prispevek nima ničesar skupnega s sabljami, puškami in topovi, ker ne gre za posvetno bojno opremo, ki smo je vajeni, ampak Božjo, ki je nekaj povsem drugega. 

Na začetku naše perikope  spodbuja apostol Pavel Efežane, naj zajemajo moč v Gospodu. Kristjan ne premore v sebi nobene lastne moči, s katero bi se lahko uprl zlu v sebi in izven sebe. On se ne zanaša na svoje zmožnosti, ampak na Gospoda in silo njegove moči. Ko so Izraelci izšli iz Egipta, se niso kar sami rešili svojih zasledovalcev, ampak je bil Bog tisti, ki jih je rešil. Zato so po prehodu čez Trstično morje zapeli: "GOSPOD je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev." (2Mz 15,2a)  Motiv "GOSPOD je moja moč" se  v Stari zavezi še nekajkrat ponovi. Naj navedem  reference: Ps 28,7, Ps 118,14; Iz 12,2; Iz 49,5; Žal 1,14;  Hab 3,19. Seveda smo tudi kristjani podvrženi skušnjavi, da bi se zanašali nase, zato nas  Pavel na drugem mestu opominja: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) 

V nadaljevanju (v. 11) nas apostol spodbuja, naj si nadenemo celotno bojno opremo, da bi se mogli upreti hudiču. Liberalni teologi in sekularisti vseh vrst seveda ob teh in podobnih besedah zavijajo z očmi, češ, to se bere in  sliši "tako srednjeveško".  Take moram blagohotno opomniti, da  to ni le srednjeveško, ampak tudi staroveško, novoveško in kar je še teh vekov. Srednjeveška bi bila kvečjemu predstava, da se moremo in moramo zlim duhovnim silam upreti s čisto materialnimi sredstvi, kot sta blagoslovljena voda in razpelo. Srednjeveška cerkev je poleg teh reči uporabljala za svoj "duhovni" boj tudi bolj konkretna orodja in orožja, kot so natezalnica, meč in grmada. Tako mišljenje je seveda perverzna  zmota, kajti že v 12. vrstici pravi Pavel, da se naš boj ne bije proti "krvi in mesu", torej proti konkretnim ljudem iz mesa in krvi, ampak proti duhovnim silam, oziroma proti zlim vladarstvom, oblastem  in kar je še takega v "nebeških prostorih".  Tu niso mišljena nebesa, kakor si jih predstavljamo, ampak nek določen nevidni svet, ki je nad nami. Te sile imajo seveda vpliv na človeške gospodovalce, ki razpolagajo z močjo in oblastjo na tem svetu, ampak naš boj ni in ne sme biti usmerjen proti tem človeškim osebkom!  Oblast teh zlih duhovnih sil tudi ni tolikšna, kot si predstavljajo kakšni animisti. Satan je poraženi nasprotnik: "Razorožil je (namreč Bog, op. Dizma) vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem (v Kristusu, op. Dizma) slavil zmago nad njimi." (Kol 2,15) 

V v. 13 nas Pavel znova opomni, naj se opremimo z Božjo bojno opremo in to z enim samim namenom: da bi bili pripravljeni na spopad ob hudem dnevu, torej v času skušnjave ali kake druge preizkušnje. Življenje ne teče enakomerno ali enakomerno pospešeno. Naš življenjski tok je zelo nepredvidljiv, nekaj časa je  umirjen, nato  poln ostrih zavojev, ovir, kriz in podobnega. V mirnem času  je treba "trenirati", da bomo mogli "stati inu obstati" ob hudem dnevu, podobno kot se vojaki v mirnem času pripravljajo na morebitno vojno.

V nadaljevanju (vv. 14-17) nam apostol Pavel priporoča različna orožja, ki nam jih najbrž ne bi priporočil noben vojaški strokovnjak. Še en znak, da se božje kraljestvo popolnoma  razlikuje od tosvetnih vladavin. Poglejmo si ta silna orožja:

1. Prepasani z resnico: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32)
2. Oblečeni v oklep pravičnosti: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo."  (Rim 3,22a)
3. Obuti v pripravljenost za oznanjevanje evangelija: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16a)
4. Ščit vere, ki bo pogasil hudičeve puščice: "On pa ji je rekel: 'Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!'" (Lk 8,48)
5. Čelada odrešenja: "[I]n daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov." (Lk 1,77)
6. Meč Duha: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Prvih pet orožij na Pavlovem seznamu je obrambnih, edino meč, ki je omenjen kot zadnji, je  napadalno orožje. Ta meč  je Božja beseda, ne kak bolj ali manj lepo obdelan kos železa ali kakšne  druge kovine!

Ko je sv. Pavel naštel vsa orožja za duhovni boj, je Efežanom položil na srce, naj  v Duhu molijo z vsakršnimi molitvami in prošnjami in sicer za vse svete, torej kristjane (cf. v. 18), obenem pa tudi zanj, ki je bil takrat vklenjen v ječi.  Nam danes ni treba moliti za Pavla, ker je že zdavnaj pri Gospodu (cf. 2Kor 5,8.9), smo pa dolžni moliti za brate in sestre, ki so zaradi Kristusa šikanirani, preganjani in  zaprti v ječah.  Takšnih bratov in sester je danes v svetu na milijone.

Življenje kristjana ni vedno prijazno in enostavno.  Svet plava s tokom, kristjan pa mora, če hoče biti zvest svojemu poklicu,  plavati proti toku. Edino živa riba more plavati proti toku, mrtve ribe plavajo s tokom. V  odlomku Ef 6,10-20 nam je apostol Pavel priporočil nekaj učinkovitih pripomočkov za plavanje proti toku, oziroma navodil za bojevanje duhovnega boja. V tem boju noben kristjan ni general, ampak navaden pešak. Tega se moramo zavedati.  General v tem boju pa je Sveti Duh. 

Radost

Radost je tiha sreča v srcu, ko nekdo premišljuje o dobroti Božje odrešilne milosti v Kristusu Jezusu.

~ Jean Calvin 

Izvor zveličavne vere

Bog ustvarja v človeškem srcu vero na enak način, kot je ustvaril svet. Kjer ni bilo ničesar, je ustvaril nekaj.

~ Martin Luther

Je Biblija priročnik z navodili za vse potrebe?

Kratek in jedrnat odgovor na vprašanje v zgornjem naslovu se glasi: "Ne." V njej ne boste našli odgovorov na vprašanja, kot so na primer: "Ali je cepljenje dopustno?" ali: "Kateri avto je primeren za kristjana?" ali pa: "Ali sme kristjan aktivno delati v politiki?" Ne, to niso stvari, o katerih bi govorilo Sveto pismo. 

O tem sta se v oddaji, ki jo lahko poslušate v zgornjem videu, pogovarjala Jon Moffitt in Justin Perdue.

Pristno spreobrnjenje

Ni boljšega znamenja za resnično kesanje, kot je sveti odpor do greha. Pristno spreobrnjenje se začne z ljubeznijo do Boga in konča s sovraštvom do greha.

 

~ Thomas Watson

Zavedanje greha

Zavedanje greha je eden največjih Božjih darov .

~ Burk Parsons

Vsak greh bo kaznovan

Božja pravičnost  bo kaznovala sleherni greh v zgodovini sveta. Lahko bo kaznovan v peklu, ali pa na križu. Toda sleherni greh bo kaznovan! 

~ Steven Lawson

Modra izraba časa

Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. 16 Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. 17 Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. 18 In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: 19 nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. 20 V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.    (Ef 5,15-20)

Dejstvo, da je treba modro in skrbno izrabljati čas, ni nekaj, kar bi poznal in naročal le apostol Pavel, ki je to položil na srce cerkvi v Efezu in vsem kristjanom do današnjega dne. Tudi svet se zaveda, da je treba čas pravilno in modro izrabljati. Pregovor, ki ga pogosto slišimo, pravi: "Čas je denar." Toda Pavel ne misli časa v enakem smislu, kot si ga zamišljajo poslovni ljudje v sodobnem času. Poslovni ljudje racionalno izrabljajo čas, da bi več zaslužili. Tudi nespametni bogataš iz Jezusove prilike v Lk 12, 16-21, si je pridobil lepo premoženje, toda "Bog [...] mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?'" (Lk 16,20) Mož iz prilike je iz poslovnega vidika racionalno izrabil čas, z vidika večnosti pa je zapravil svoje odrešenje. 

Za Pavla  je racionalna izraba časa, ki ga preživljamo na tem svetu, predvsem življenje v skladu z Božjo voljo. Pa ne le časa, ampak tudi denarnih sredstev in vsega ostalega. Ko odsvetuje opijanje z vinom, ne misli, kot trdijo legalisti vseh vrst, da kristjan sploh ne bi smel piti vina, ampak, naj  ne pijančujemo. Kristjanovo življenje naj poteka v slavljenju in zahvaljevanju. Morda nam včasih ni do slavljenja in zahvaljevanja, ker nas pestijo stiske ali težave "hudih dni", v katerih živimo. Toda slavljenje in zahvaljevanje postavita naše stiske in težave v drugačno luč. Res je  sicer, da jih po navadi ne odpravita, toda dasta nam moč, da jih laže prebredemo, pa še Bogu, ki nas je odrešil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, damo zraven slavo, čast in hvalo. Življenja, polnega čemernega životarjenja, zagrenjenosti, godrnjanja in tarnanja pač ni lahko prenašati. Mnogi žal živijo ravno tako življenje. Toda, Bogu hvala, ker je poslal svojega Sina, da je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Dr. Martyn Lloyd-Jones je nekoč zapisal: 

Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan."  (Ps 23,5)*

Druga skrajnost je seveda pretvarjanje, da je vse v redu, ko ni vse v redu. V tem primeru je najbolje poiskati ohrabritev v Božji besedi. Naš Gospod Jezus Kristus pravi: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju," (Jn 10, 10b) na drugem mestu pa: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24)  Ali ni njegova beseda ohrabrujoča? Naj bo torej našemu Gospodu Jezusu Kristusu, skupaj z Očetom in Svetim Duhom, slava na veke! 

E-knjiga: Luthrova zapuščina

 

Ligonier Ministries nam do začetka novembra brezplačno ponuja  e-knjigo The Legacy of Luther (Luthrova zapuščina), ki sta jo napisala R. C. Sproul in Stephen J. Nichols. 

Knjigo lahko prevzamete na tej povezavi. >>>

Praznih rok

Evangelij  si moramo oznaniti sleherni dan in se spomniti na tole: 

"Praznih rok hitim pred te,

 pod tvoj križ zatekam se." 

~ Derek Thomas

Na kolenih pred Bogom

Kdor najbolje kleči, ta tudi najbolje stoji. 

~ R. C. Sproul

Luther o molitvi

Molitev je močan zid in trdnjava cerkve. Je čudovito krščansko orožje. 

~ Martin Luther

Ko nas Bog posvoji

V življenju se lahko pričnemo dvigati kvišku šele tedaj, ko nas Bog posvoji v svojo družino. 

~ Jean Calvin

Zavarovani za večnost

 

 Eden najbolj spodbudnih novozaveznih svetopisemskih  naukov je nauk o varnosti za večnost, ki jo uživa vsak, ki je v Kristusu. Kdor koli veruje v Kristusa je ne glede na okoliščine zavarovan za večnost s Kristusom. O tem piše apostol Pavel v Rim 8,28-30, kjer pravi:  "Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore 

k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.  Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati.  Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal."  Dejstvo je, da kadar Bog rešuje, takrat to tudi resno in definitivno počne. Odrešenje torej ni nekaj, kar bi bilo stvar neke meglene prihodnosti, ampak je prisotno že tukaj in zdaj.  Znamenje tega odrešenja pa je vera, ki ni naš proizvod, ampak je Božji dar (cf. Ef. 2,8). 

O tem pripoveduje Jonathan Pryke v zgornjem videu. 

Brez Kristusa

Če smo brez Kristusa, nismo bolni, ampak mrtvi.

                                                    ~ Dustin Benge

Novo življenje v Kristusu

Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. 18 Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. 19 Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. 20 Vi pa se niste tako učili Kristusa, 21 če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. 22 Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, 23 da se prenovite v duhu svojega uma 24 in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. 

25 Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. 26 Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo 27 in ne dajajte prostora hudiču. 28 Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. 29 Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. 30 Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. 31 Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. 32 Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.   (Ef 4,17 - 32)

Krščanska skupnost  ni bila nikoli idealna družba in tudi nikoli ne bo. Večkrat sem omenil, s kakšnimi problemi se je soočal apostol Pavel v prvih cerkvenih občestvih, ki so nastala v rimskem svetu. Če ne bi bilo teh čisto praktičnih problemov, bržkone tudi mnogih Pavlovih pisem ne bi bilo, saj ne bi bila potrebna. 

Prvi kristjani so bili ali judovskega ali poganskega porekla. Efeški kristjani so živeli v popolnoma poganskem okolju, v kraju, ki je bil znan po čaščenju boginje Artemide. Efeška Artemida je bila drugačna od dosti bolj znane Apolonove dvojčice; bila je materinsko  božanstvo,  obdarjeno z mnogimi dojkami. V takem okolju ni bilo  preprosto živeti kot kristjan.  Ker so nekdanji poganski verniki novo stvarjenje v Kristusu, jih Pavel svari, naj tudi ravnajo, da bo njihovo življenje skladno s Kristusom. Svet živi po svojih merilih, kakor pač živi, Božje ljudstvo pa ne sme živeti po merilih sveta, ampak po svojem edinem merilu, ki je Kristus. Pavel tukaj ne nastopa kot moralni teolog, ampak nam preprosto pove tole: "Če si Kristusov, je logično, da ravnaš, kakor tisti, ki je Kristusov." Tu seveda ni prostora za razbrzdanost in spolno nemoralo. Seveda pa to še ni vse.

Zato daje v  nadaljevanju (cf. vv. 25 do 32)  vernikom  praktične nasvete za obračun še z nekaterimi drugimi grehi, ki so bili prisotni v efeški cerkvi, prav gotovo pa  niso neznani niti  v današnji.

1. Laž: ker smo vsi kristjani del enega, to je Kristusovega telesa, smo dolžni govoriti resnico.
2. Jeza: Pavel sicer razume, da se ljudje občasno jezimo. Pa tudi vsaka jeza ni greh, zaradi česar pravi: "Jezite se, a nikar ne grešite!" (v. 26) Jeza do bližnjega je vsekakor greh, zato pravi: "Naj sonce ne zaide nad vašo jezo." (ibid.) Če se že jezimo, je prav, da to svojo dejavnost končamo pred večerom. V nasprotnem primeru damo prostor hudiču (cf. v. 27), kar naše duhovno stanje samo  poslabša.
3. Kraja: omenjanje tega greha kaže na to, da je bilo v efeški skupnosti tudi kakšen posameznik, ali več njemu podobnih, ki so pred spreobrnjenjem kradli. Pavel sicer ne pove, za katere oblike kraje je šlo. Take opominja, naj delajo s svojimi rokami, da bodo lahko dajali tudi tistim, ki nimajo dovolj materialnih sredstev (cf. v. 28). Spokorjenje ima namreč dva vidika, negativnega in pozitivnega, da torej nekdo preneha z grehom in začne delati dobro.
4. Umazano besedovanje: grde besede, kletvice, opolzki vici in podobno nikakor niso  sredstvo, ki bi izgrajevalo občestvo. Dobre besede so tiste, ki so občestvu v izgradnjo in blagoslov. 
5. Ujedljivost: tudi ta vrsta govorjenja ni v izgradnjo, ampak povzroča pri žrtvah žalost in zagrenjenost, v cerkvi pa razdor. 

Vsak greh žalosti Svetega Duha cf. (v.30), zato Pavel spodbuja pripadnike Božjega ljudstva, naj zavestno prenehajo z grehom. Zagotovo se je apostol zavedal, da je stoodstotna brezgrešnost nemogoča stvar. Res je tudi, da se ne zveličamo po izpolnjevanju zgoraj navedenih zapovedi in pravil. Rešuje nas namreč  na križu dovršeno Kristusovo delo.  Toda, če se spomnimo, koliko nam je Bog milostno odpustil v Kristusu in za kakšno ceno, se v nas mora nekaj premakniti. Pa ne zato, da bi se zveličali, ampak zato, ker smo zveličani! Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar.

Kaj ni in kaj je odrešenje

Odrešenje ne pomeni narediti dobro osebo boljšo. Niti ni to, da  postane bolna oseba zdrava.  To pomeni narediti mrtvo osebo živo v Kristusu. 

~ Steven Lawson

Anemični evangelij

Ali je lahko evangelij anemičen, ko vendar apostol Pavel pravi o njem, "da je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku?"  (Rim 1,16)  Evangelij kot tak seveda ni in ne more biti anemičen, ga je pa mogoče pridigarjem tako razvodeniti, da res postane takšen. In to se danes zelo pogosto dogaja, tako v liberalnih kot v konservativnih cerkvah,  pri obojih  seveda na drug način. 

O tem sta v oddaji, ki jo lahko poslušate v zgornjem videu, razpravljala Jon Moffitt in Justin Perdue. 

Ne moreš sedeti na dveh stolih

Božji poziv njegovemu ljudstvu v Babilonu se glasi: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge!" (Raz 18,4)  Nihče ne more  s celim srcem pripadati Gospodu Jezusu,  v kolikor je kakor koli vprežen v isti jarem z njegovimi sovražniki.

~ A. W. Pink

Bog se je razodel v svoji besedi

Ali veš, kdo je naučil orle, da najdejo svoj plen? Taisti Bog uči svoje lačne otroke, da najdejo svojega Očeta v njegovi besedi.

~ William Tyndale

Bog zmore, kar hoče

Ni srca, ki ga Bog ne bi mogel osvojiti. Ni življenja, ki ga ne bi mogel spremeniti. Ni stvari v preteklosti, ki je ne bi mogel oprostiti. 

~ Steven Lawson

Božja zakladnica

Bog premore vso moč, da te brani, vso modrost, da te vodi, vse usmiljenje, da ti odpusti, vso milost, da te oplemeniti,  vso pravičnost, da te vanjo obleče, vso dobroto, da te oskrbi  in vso srečo, da te z njo okrona. 

~ Thomas Brooks

Bog je zvest

Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, 5 kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. 6 Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, 7 tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. 8 On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.  (1Kor 1, 4-8)

Zgornji odlomek je, kot je že navedeno,  vzet iz uvodnih besed apostola Pavla v Prvem pismu Korinčanom. Glede na prebrano, bi si človek mislil, da gre v tem besedilu za nadvse idealno cerkveno občestvo, toda resnica  je zelo daleč od tega. Naj navedem le nekaj pikantnih cvetk, ki kažejo to cerkev v precej drugačni luči: v korintski cerkvi so vladale razprtije in strankarstva (cf. 1Kor 1,10 ss.), prisotna je bila spolna nemorala (cf. 1Kor 5. 6,12 ss.), posamezni kristjani so se med sabo pravdali pred poganskimi sodišči (1Kor 6,1 ss.), zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji (1Kor 11,17 ss.), v cerkvi je bilo kar nekaj "superduhovnih" vernikov, kar je povzročalo nered pri bogoslužju (cf. 1Kor 12 in 14) in še kaj bi se našlo. 

Glede na vse te pojave bi človek pričakoval, da bo Pavel že v uvodu dežil na Korinčane ogenj in žveplo, a nič od tega.  Pavel  pravi povrh vsega korintskim kristjanom sveti. Tega  naziva si zagotovo niso "zaslužili" zaradi  zelo visoke stopnje posvečenosti, ampak so ga dobili zaradi statusa. Svetnik je svetopisemski sinonim za pravega kristjana, ne pa titula nekega pokojnika, ki je živel določeno obliko pobožnega življenja in imel takšne ali drugačne kreposti. Biti svetnik pomeni status, ki ga uživajo vsi opravičeni grešniki. V protestantskih krogih obstaja določeno nesoglasje, ali se naj izogibamo pojmu opravičeni grešnik in  poudarjamo le pozitivni vidik stanja opravičenosti. Po mojem mnenju je to stališče do neke mere pravilno, a nas lahko zelo hitro zavede v samopravičnost in prevzetnost.  Ravno zato je definicija , ki so jo svoje dni podali reformatorji, in pravi, da je kristjan "simul iustus (ali sanctus) et peccator", oziroma "hkrati pravični (ali svetnik) in grešnik", zelo dober korektiv za takšno prevzetnost ali samopravičnost.  Korinčani so bili torej res grešniki, toda  tiste vrste grešniki, ki jim je bila v Jezusu Kristusu podarjena Božja milost. Na svetu obstajata samo dve vrsti grešnikov: neopravičeni in opravičeni grešniki. Slednji so bili deležni Božje milosti, ki jih rešuje prihodnje  jeze. Ti so sveti, torej so po Kristusa in skupaj z njim od-ločeni za Boga. na drugem mestu pravi Pavel: "[T]iste, ki jih je Bog že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina... Tiste, ki je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29-30)  O stanovitnosti svetih govori Pavel v 1 Kor 1,8, ko pravi, da bo Gospod svoje ljudstvo do konca utrdil, da bodo kristjani  brez krivde na dan sodbe. Če bi se kristjani zanašali na svoja dela, potem ne bi niti eden med njimi obstal na sodbi. Korinčani se torej niso mogli ponašati s svojimi deli, saj so v mnogočem bolj spominjali na pogansko okolico, kot na tisto, kar si predstavljamo kot krščanski ideal.   Pavel seveda v nadaljevanju svojega pisma  ne odobrava ravnanja Korinčanov, ampak jih  opominja, naj ravnajo skladno s svojo vero, ne s svojo okolico. 

Oscar Wilde je nekoč zapisal: "Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost," kar na nek način celo drži, dejstvo pa je, da je tudi vsak svetnik grešnik. Zato mi je bolj všeč misel Johna Newtona, ki pravi: "Nisem tisto, kar bi moral biti, niti nisem tisto, kar bi hotel biti, niti nisem tisto, kar upam, da bom v prihodnjem svetu, pa tudi nisem več tisto, kar sem bil nekoč. Toda po Božji milosti sem, kar sem." Vse kar smo, smo  po Božji milosti in nič več. Potoki milosti  pritekajo k nam s križa Jezusa Kristusa. Bogu hvala za ta njegov dar.

Ali imajo samo ženske maternični vrat?

 

 Živimo v zanimivem času, ki postavlja stvari na glavo.  Če je še malo nazaj kdo v šali vprašal kakšnega moškega, če ima morda menstruacijo, je to vsakdo vzel kot vic. Malce neslan, ampak še vedno vic. Danes je postala trditev, da imamo tudi moški menstruacijo, nekaj čisto resnega, bi se ji pa celo v domnevno mračnem srednjem veku veselo smejali. Tudi vprašanje, ali imajo samo ženske maternični vrat, je danes povsem legitimno, saj naj bi bil spol družbeni konstrukt, poleg tega naj bi obstajalo na desetine spolov, toda Božja beseda pravi: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27)  Toda če danes javno poveš, da je Bog ustvaril samo dva spola, ne deset, devetdeset ali sto dvajset, te samozvani progresisti razglasijo  za bigotnega. 

Kako naj se kristjan znajde v tej zmedi?  O tem se je Tim Dieppe pogovarjal z dvema sogovornicama, to sta Caris Moseley in Thea Muir. 

Sedanjost proti večnosti

Pomisli, kako majhne bodo videti te stvari, kadar vstopiš v večnost. Kmalu nas bo umirila smrt. Naj nas zdaj umiri milost! 

~ Matthew Henry