Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, 5 kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. 6 Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, 7 tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. 8 On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. (1Kor 1, 4-8)
Zgornji odlomek je, kot je že navedeno, vzet iz uvodnih besed apostola Pavla v Prvem pismu Korinčanom. Glede na prebrano, bi si človek mislil, da gre v tem besedilu za nadvse idealno cerkveno občestvo, toda resnica je zelo daleč od tega. Naj navedem le nekaj pikantnih cvetk, ki kažejo to cerkev v precej drugačni luči: v korintski cerkvi so vladale razprtije in strankarstva (cf. 1Kor 1,10 ss.), prisotna je bila spolna nemorala (cf. 1Kor 5. 6,12 ss.), posamezni kristjani so se med sabo pravdali pred poganskimi sodišči (1Kor 6,1 ss.), zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji (1Kor 11,17 ss.), v cerkvi je bilo kar nekaj "superduhovnih" vernikov, kar je povzročalo nered pri bogoslužju (cf. 1Kor 12 in 14) in še kaj bi se našlo.
Glede na vse te pojave bi človek pričakoval, da bo Pavel že v uvodu dežil na Korinčane ogenj in žveplo, a nič od tega. Pavel pravi povrh vsega korintskim kristjanom sveti. Tega naziva si zagotovo niso "zaslužili" zaradi zelo visoke stopnje posvečenosti, ampak so ga dobili zaradi statusa. Svetnik je svetopisemski sinonim za pravega kristjana, ne pa titula nekega pokojnika, ki je živel določeno obliko pobožnega življenja in imel takšne ali drugačne kreposti. Biti svetnik pomeni status, ki ga uživajo vsi opravičeni grešniki. V protestantskih krogih obstaja določeno nesoglasje, ali se naj izogibamo pojmu opravičeni grešnik in poudarjamo le pozitivni vidik stanja opravičenosti. Po mojem mnenju je to stališče do neke mere pravilno, a nas lahko zelo hitro zavede v samopravičnost in prevzetnost. Ravno zato je definicija , ki so jo svoje dni podali reformatorji, in pravi, da je kristjan "simul iustus (ali sanctus) et peccator", oziroma "hkrati pravični (ali svetnik) in grešnik", zelo dober korektiv za takšno prevzetnost ali samopravičnost. Korinčani so bili torej res grešniki, toda tiste vrste grešniki, ki jim je bila v Jezusu Kristusu podarjena Božja milost. Na svetu obstajata samo dve vrsti grešnikov: neopravičeni in opravičeni grešniki. Slednji so bili deležni Božje milosti, ki jih rešuje prihodnje jeze. Ti so sveti, torej so po Kristusa in skupaj z njim od-ločeni za Boga. na drugem mestu pravi Pavel: "[T]iste, ki jih je Bog že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina... Tiste, ki je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29-30) O stanovitnosti svetih govori Pavel v 1 Kor 1,8, ko pravi, da bo Gospod svoje ljudstvo do konca utrdil, da bodo kristjani brez krivde na dan sodbe. Če bi se kristjani zanašali na svoja dela, potem ne bi niti eden med njimi obstal na sodbi. Korinčani se torej niso mogli ponašati s svojimi deli, saj so v mnogočem bolj spominjali na pogansko okolico, kot na tisto, kar si predstavljamo kot krščanski ideal. Pavel seveda v nadaljevanju svojega pisma ne odobrava ravnanja Korinčanov, ampak jih opominja, naj ravnajo skladno s svojo vero, ne s svojo okolico.
Oscar Wilde je nekoč zapisal: "Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost," kar na nek način celo drži, dejstvo pa je, da je tudi vsak svetnik grešnik. Zato mi je bolj všeč misel Johna Newtona, ki pravi: "Nisem tisto, kar bi moral biti, niti nisem tisto, kar bi hotel biti, niti nisem tisto, kar upam, da bom v prihodnjem svetu, pa tudi nisem več tisto, kar sem bil nekoč. Toda po Božji milosti sem, kar sem." Vse kar smo, smo po Božji milosti in nič več. Potoki milosti pritekajo k nam s križa Jezusa Kristusa. Bogu hvala za ta njegov dar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar