Binkošti 2020

Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. 38 Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." 39  To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan."  (Jn 7,37-39)

Zgoraj omenjeni dogodek se je zgodil v okviru šotorskega praznika, ki ga Judje še danes  praznujejo zgodaj jeseni. Duhovnik je v času tega praznovanja   vsako jutro  skupaj z ljudstvom v procesiji stopil do vodnjaka Siloam, od koder je  v tempelj prinesel vodo in jo izlil na oltar kot pitno daritev. Ob takšni  priložnosti je Jezus izkoristil simboliko tega praznika in napovedal prihod Svetega Duha. V tistem času namreč Sveti Duh še ni bil dan v smislu tesnejše osebne povezanosti z verniki (v. 39).

V 38. vrstici  Jezus ne navaja svetopisemskih, oziroma starozaveznih besed dobesedno,  ampak po smislu. Preroki so namreč nekajkrat uporabili vodo kot simbol Svetega Duha in njegovega delovanja. Tako pravi Izaija:

"Kajti razlil bom vodo po žejni deželi,
potoke po izsušeni zemlji.
Razlil bom svojega duha na tvoj zarod
in svoj blagoslov na tvoje potomce."
                                                 (Iz 46,3)

Pri preroku Zahariju beremo: "Tisti dan se bo zgodilo: iz Jeruzalema bodo privrele žive vode: polovica jih bo tekla proti vzhodnemu morju in polovica proti zahodnemu morju." (Zah 14,8)

Ezekijel pa pravi: "Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim.  Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.  Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali."       (Ezk 36, 25-27)

V Svetem pismu se pojavljajo trije zelo močni simboli za Svetega Duha: ogenj, voda in veter. Ti trije naravni pojavi imajo zelo veliko rušilno in uničevalno moč, a tudi moč spreminjanja. Ogenj požge, voda odnaša, veter raznaša...   Človek v svojem naravnem stanju beži pred Bogom. Šele ko se ga dotakne Sveti Duh, se je zmožen odpreti Božji milosti.  Delovanje Svetega Duha je zato mnogostransko. Z izrazom živa voda so Hebrejci tistega časa označevali tekočo vodo. Kakor tekoča voda odnaša vse, kar ji stoji na poti, tako Duh odnaša iz nas vso  nečistočo, odplavlja naše stare ideje, prepričanja in koncepte. Zato pravi prerok, da bo Bog nekega dne svojemu ljudstvu odvzel staro srce in dal novo. To ne pomeni nove črpalke za prečrpavanje krvi, ampak odstranitev stare narave ter pridobitev nove narave in novih prioritet. Sveti Duh v  nas prevrača red stvari od zgoraj navzdol. Kar smo poprej zaničevali, ali bili do tega brezbrižni, sedaj cenimo in obratno.

Poglejmo si en primer delovanja Svetega Duha v praksi. Pred binkoštmi, ki so sledile Gospodovemu vnebohodu,  so bili apostoli bolj ali manj na skrivnem, toda potem, ko so prejeli Svetega Duha,  so naenkrat stopili na plano in pogumno oznanjevali evangelij in to v različnih jezikih. Govorjenje v jezikih je bilo sicer res velik čudež, nekakšen anti-Babilon (cf. 1Mz 11,1-9), a ne največji. Njegov namen je bil pritegniti pozornost množice Judov iz različnih delov sveta, ki je bila takrat navzoča v Jeruzalemu.

Še veliko večji in neskončno pomembnejši čudež se je zgodil potem. Apostol Peter je pridigal zbrani množici in jim dal v pridigi vedeti, da je njihov resnični problem greh ter jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, oznanil jim je čisti evangelij, kar je množico pretreslo (cf. Apd 2,14-37). Delovanje Svetega Duha je bilo tako močno, da se je zgodilo nekaj, kar je s človeškega stališča povsem nepredvidljivo:  "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. " (Apd 2,4) Pri vseh, ki vanj verujejo,  obljublja  Gospod Jezus spremembo, ki je posledica delovanja Svetega Duha. Ljudje smo po naravi grešniki, ki si zaslužimo večno pogubljenje.  Toda Bog nam ponuja svoj edinstveni dar. Na svet je poslal svojega Sina Jezusa, ki je zaradi nas živel brezgrešno življenje in bil v vsem poslušen svojemu nebeškemu Očetu. Za naše grehe je pretrpel smrt na križu, vstal od mrtvih  in postal začetnik našega odrešenja. Tega je deležen vsak, ki vanj veruje. Pa ne le to, kdor veruje vanj, je deležen tudi Svetega Duha, tako da, kot pravi Jezus, tečejo iz njegovega osrčja reke žive vode.

 Veruješ, da je Jezus umrl za tvoje grehe in vstal zaradi tvojega opravičenja? Ali mu popolnoma zaupaš?

Čigavo mnenje nam več pomeni?

Kadar nam človeško mnenje pomeni več kot Božje, smo izgubljeni. 

~D. A. Carson

Vera

 

Vera je zavračanje paničarstva.

~Martyn Lloyd-Jones

Božja ljubezen

V veliko olajšanje mi je, ker vem, da Njegova ljubezen do mene v vseh točkah temelji na njegovem vnaprejšnjem  poznavanju najslabšega v meni.

~J. I. Packer

Muslimanska molitev v evangeličanski cerkvi v Berlinu

Evangeličanska cerkev v Nemčiji je zelo prijazna cerkev. Ta prijaznost sicer ni namenjena tistemu delu svoje denominacije, ki vztraja pri biblijskem krščanstvu, kot so ga oznanjali apostoli, cerkveni očetje in reformatorji. Ne, gre za neko drugo krščanstvo, drugačen evangelij, ki ni nikakršen evangelij. O tem sem pisal v prispevku Primer Olaf Latzel. 

Martina župnija v Berlinu je v teh dneh gostila tamkajšnjo muslimansko skupnost  ki se ob ramadanskem prazniku zaradi Covid-19 ni mogla zbrati v polnem številu v svoji mošeji. Tako je del omenjene skupnosti opravil praznično molitev v Martini cerkvi. Tamkajšnja župnica (Pfarrerin, sic!) je bila vsa navdušena nad molitvijo, ker pač ne ve, za kaj gre med drugim pri tej molitvi. Fatiha, osnovna muslimanska molitev (Koran, sura 1)  namreč vsebuje protijudovski in protikrščanski naboj...

Več o tem je povedal David Wood v zgornjem videu.

Kovanje kristjana

Proučevanje Svetega pisma je kovina, iz katere se kuje kristjan. 

~ Charles Spurgeon

Učinkovita molitev

Učinkovita molitev je sad odnosa z Bogom, ne metoda za pridobivanje blagoslovov. 

~D. A. Carson

Jezusova molitev v Jn 17 (2)

Kot sem že zadnjič povedal, lahko Jezusovo velikoduhovniško molitev, zapisano v Jn 17, razdelimo na tri smiselne celote:

1. Uvodni del, oziromo nagovor.
2. Molitev za Jezusove učence.
3. Molitev za vse, ki verujemo po njihovem oznanjevanju in za cerkev v celoti.

Pred enim tednom smo šli skozi prvih trinajst vrstic omenjenega poglavja, danes pa si poglejmo še preostale vrstice, to je Jn 7,14-26.  Zadnjič smo končali sredi Jezusove molitve za učence, tokrat pa bomo obravnavali preostanek tega dela in molitev za vse tiste, ki verujemo na temelju njihovega oznanjevanja.  

V Jn 17,14 je Jezus rekel: "Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." Beseda, o kateri pripoveduje naš Gospod, je njegov nauk, ki ga je razodel apostolom. Oni so njegov nauk sprejeli in bili deležni rojstva od zgoraj. To novo rojstvo jih je oddelilo od sveta. Novo rojstvo je ločnica med tistimi, ki so Gospodovi in med tistimi, ki niso. Tisti, ki to niso, so od nekdaj sovražili tiste, ki so njegovi. Zato je Gospod prosil nebeškega Očeta: "Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega." (Jn 17,15) Svojim učencem ni obljubil lagodnega življenja, postlanega z rožicami, ampak ravno nasprotno, toda Jezus kljub temu  ni prosil Očeta, naj jih vzame s sveta, niti  da jih zaščiti pred trpljenjem na svetu,  ampak, da jih obvaruje hudega, torej Satana in pokvarjenosti tega sveta (1Jn 5,19).  Nato nadaljuje: "Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." (Jn 17,16), kjer še enkrat poudari ločnico med svojim ljudstvom in preostalim svetom. Ta razlika se kaže v različnih prioritetah, željah in potrebah ter nenazadnje v drugem objektu čaščenja. Mnogi kristjani so danes zapeljani s strani krivih prerokov, ki oznanjajo  "teologijo" zdravja in bogastva. Tega Jezus zagotovo ni prosil za svoje učence, temveč: "Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici." (Ibid. vv. 18.19) Posvečenost je pomembnejša kot zdravje, premoženje, dolgo življenje in druge časne dobrine. Svetost izhaja iz resnice, ne iz  naših naporov. Zlo korenini v zmotah in lažeh, rezultat Božje resnice, ki je razodeta v njegovi besedi, je posvečenost. Nebeški Oče je poslal v svet svojega Sina Jezusa, enako je tudi Božji Sin poslal svoje apostole v svet.  Ko pravi, da se zanje posvečuje, s tem ni mislil, da bi on sam potreboval kako moralno izboljšavo, saj je bil sam popolnoma svet. Kot véliki duhovnik se je posvetil zadani mu nalogi, zlasti žrtvi, ki je bila pred njim.

V drugem, najdaljšem delu svoje velikoduhovniške molitve, je Jezus molil za apostole, v tretjem delu, ki ga obravnavam v tem in naslednjem odstavku, pa za tiste, ki s(m)o po oznanjevanju apostolov začeli verovati vanj in za cerkev v celoti. Ta del se začne z besedami: "Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:  jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene." (Ibid. vv. 20-23) Tudi za to skupino svojih učencev prosi enako, kot je v 11. vrstici prosil za apostole, torej, da bi bili eno.  Edinost Očeta in Sina je zgled edinosti Božjega ljudstva. Jezus ne prosi le za duhovno edinost, ampak za vidno zunanjo edinost, ki bi bila prepričljiva za zunanji svet. Pri ohranjanju take edinosti je cerkev močno zatajila. Vendar, kakor sem že zadnjič napisal, edinost je sicer zelo dobra in nadvse zaželena, vendar ne za vsako ceno! In še nekaj o Očetovi ljubezni! Kristjani mnogokrat pozabljamo, da nas nebeški Oče ljubi. Radi omenjamo Jezusovo ljubezen, na Očetovo pa pozabljamo, čeprav nam o njej govori Jezus v najbolj znani vrstici Svetega pisma, ko pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Bog Oče je poslal Sina, ker je Oče sam vzljubil svet! Oče je poslal Sina, ker nas ljubi, kakor ljubi svojega Sina. To védenje je čudovito.

V nadaljevanju svoje molitve je Jezus rekel: "Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.  Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.  In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih." (Jn 17, 24-26) Tudi na tem mestu Jezus ne prosi Očeta, naj da  Božjemu  ljudstvu časne dobrine, kot so zdravje, bogastvo in podobno, ampak v prvi vrsti za to, da nas ohrani v večno življenje, kar je dobrina, ki je trajna in ostane na veke.  V Jezusovi velikoduhovniški molitvi se prepleta nekaj pomembnih prošenj za nas: za  svetost/posvečenost, za medsebojno edinost in ljubezen ter za to, da bi bili na koncu vzeti v nebeško slavo. Svet, ki ga sestavljajo tisti, ki niso v Jezusu, ne pozna Boga, kajti poznati Boga pomeni poznati njegovo ljubezen. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu najpopolneje izrazil svojo ljubezen in ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Poznati Boga in njegovo ljubezen ni isto, kot nekaj vedeti o tem. Védenje o Bogu še ni poznavanje Boga. Poznati Boga pomeni, da si z njim v pristnem osebnem odnosu, ki je podoben kot odnos otroka do očeta ali matere.

Kaj lahko rečeš o svojem odnosu z Bogom?
 

Teologija Benedikta XVI.

 Papež emeritus Benedikt XVI. alias dr. Joseph Ratzinger ni kdorkoli. Je eden najpomembnejših in najvplivnejših teologov sodobne Rimsko-katoliške cerkve. O njem in njegovi teologiji sta govorila dr.  Gregg Allison in dr. Carl Trueman. Pogovor je vodil dr. Camden Bucey.

Vštetje Kristusove pravičnosti

Nikdar ne bomo oblečeni v Kristusovo pravičnost, razen če se prej ne zavemo, da ne premoremo nobene lastne pravičnosti.

~Jean Calvin

Šel v nebesa...

Rembrandt: Vnebohod

Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.  (Lk 24,50.51) 

 V tako imenovani apostolski veroizpovedi izpovedujemo o Jezusu, da je "šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega," v nikejsko carigrajski pa: "In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi." Poglejmo si, zakaj je ta člen vere, ki govori o Gospodovem vnebohodu, tako pomemben, pa tudi, zakaj je šel Jezus v nebesa, in ni raje kar ostal na zemlji, da bi tukaj nadaljeval svoje odrešilno poslanstvo.  

Pri zadnji večerji je Jezus rekel svojim apostolom: "Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal." (Jn 16,7) Ko je bil Jezus še na zemlji, je bil v telesu. Tudi po vstajenju je bil še  vedno  v telesu, ki je bilo sicer poveličano, toda še vedno je bilo samo telo. Telo pa je podvrženo določenim fizikalnim zakonitostim in je lahko istočasno le na enem mestu. Sveti Duh, ki ga je Gospod obljubil, pa ni prostorsko omejen in lahko istočasno deluje na različnih mestih, saj ga pri tem ne ovira telo. 

Avtor Pisma Hebrejcem pravi, da je Jezus  "za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico." (Heb 10,12) Jezusu ni več treba darovati nobenih žrtev. Njegova ena sama žrtev na križu, ki jo je daroval za grehe sveta, je popolna, zato niso več potrebne nobene druge žrtve. Pot v nebesa je odprta vsem, ki verujejo. Zato   sedaj Jezus sedi na Očetovi desnici. Njemu ni treba več ničesar darovati. Da je to res, nam potrjuje njegova beseda, tik preden je umrl na križu: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30) 

Isto pismo govori  na drugem mestu o Jezusu takole : "Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje." (Heb 7,25) Jezus, ki je sedaj na Božji desnici, posreduje za tiste, ki prihajajo k Bogu. Zato pravi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Jezus je torej srednik med Bogom in ljudmi. Pa ne le to, on je edini srednik! Nekatere cerkve, med drugim rimska, trdijo, da obstajajo še drugi sredniki, kot so na primer devica Marija, nadangel Mihael in razni svetniki. S tem zanikajo edino sredništvo, ki ga ima Jezus, ki sedi na Božji desnici. O Jezusovem sredništvu pa govori apostol Pavel tudi v Pismu rimljanom, kjer pravi: "Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?" (Rim 8, 34) Jezus svojega ljudstva ne obsoja, on na Božji desnici posreduje za nas. 

Koga bi še sploh lahko hoteli za srednika poleg edinorojenega Božjega Sina in Odrešenika Jezusa Kristusa, ki sedi na Očetovi desnici?

Večno življenje

Krščanska vera ni to: "Verujem, da grem po smrti v nebesa," ampak: "Verujem v  telesno vstajenje in večno življenje."

~Michael Horton

Kristjanova gotovost

Kristjan je človek, ki  je lahko prepričan glede končnega, čeprav je nadvse negotov glede trenutnih stvari. 

~dr. Martyn Lloyd-Jones

Brez Božjega Duha

Brez Božjega Duha ne moremo ničesar storiti, ampak smo kot jadrnice v brezvetrju. Brezkoristni.

~Charles Spurgeon

Jezusova molitev v Jn 17 (1)

Očenaš je bržkone najbolj znana Jezusova molitev, najdemo pa jo zapisano v dveh imačicah in sicer v Mt 6, 9-13 ter v  krajši obliki v Lk 11,2-4. V 17. poglavju evangelija po Janezu pa najdemo še eno molitev, ki je malo daljša in jo po navadi imenujemo Jezusova velikoduhovniška molitev. Le-to je naš Gospod izgovoril po koncu pashalne večerje, tik preden je  z učenci krenil proti Oljski gori.   

Jezusovo velikoduhovniško molitev sestavlja več smiselnih celot, tukaj jo bomo razdelili na tri dele:

1. Uvodni del, oziromo nagovor.
2. Molitev za Jezusove učence.
3. Molitev za vse, ki verujemo po njihovem oznanjevanju in za cerkev v celoti.

V tem  prispevku se bomo dotaknili  prvih trinajstih vrstic Jn 17. 

Poglavje se začne z besedami: "Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal[...]" Kristjani danes velikokrat molimo tako, da pri molitvi gledamo v tla, ali pa pri njej celo mižimo. Jezus je delal ravno obratno: oči je povzdignil k nebu in molil. Tako je delal, ker v njegovem odnosu z nebeškim Očetom ni bilo nikakršne ovire. Jezus je živel brezgrešno življenje, ki  je potekalo v popolni poslušnosti  volji nebeškega Očeta. Ljudje nikoli ne bomo zmožni take poslušnosti. Lahko le poskušamo in se trudimo. To smo pravzaprav tudi dolžni. Ampak s tem še ni rečeno, da kristjan ne bi smel moliti zazrt proti nebu. Apostol Pavel piše, da "ni  [...] nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Jezus je naša popolnost, on je naš Srednik (1Tim 2,5. Heb 8,6. 9,15). "V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj." (Ef 3,12)  Ker je tako, smemo moliti, kakor je on molil. Lahko pa tudi drugače, pri tem je glavno, da molimo "v duhu in resnici" (Jn 4,23.24).

Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, 2 kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji,da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. 3 Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. 4 Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. 5 In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.  (Jn 17,1b-5)

Jezus se je popolnoma zavedal, da je prišla njegova ura, ko bo pretrpel strašno smrt za grehe sveta. Obenem se je jasno zavedal svoje božanskosti, kar je razvidno v tem odlomku. Pisano je namreč: "Jaz sem GOSPOD, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom." (Iz 42,8)  Če bi bil Jezus navaden človek, ne bi mogel reči Bogu, naj ga poveliča z veličastvom, ki ga je imel, preden je bil ustvarjen svet, torej od vekomaj. V nadaljevanju pravi, da mu je dal Oče oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki jih je prejel od Očeta. Tukaj je povedal, da večno življenje ne pripada vsem po vrsti, ampak tistim, ki mu jih je dal Oče. Gre torej za izvolitev in vnaprejšnjo določitev, ki jo je opravil Bog v skladu s svojo suvereno voljo pred začetkom sveta. Večnega življenja so deležni vsi, ki poznajo Očeta in Sina. Glagol "poznajo" ne pomeni površinskega poznavanja ali znanstva,  ampak gre za globok oseben odnos z Bogom, ki ga imajo izvoljeni. Jezus je s svojim življenjem popolne poslušnosti v celoti izpolnil Očetovo voljo in s tem poveličal Očeta, zato od njega pričakujep, da bo zdaj on poveličal Njega, svojega Sina.

Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. 7 Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; 8 kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. (Jn 17,6-8)

Tukaj se začne drugi del Jezusove velikoduhovniške molitve. V tem odlomku Jezus poudarja, da je razodel Očetovo ime tistim, ki mu jih je dodelil nebeški Oče. Oni so sprejeli Božjo besedo in začeli verovati v Jezusa. V tistem času njihova vera še ni bila čisto popolna, kar je razvidno iz nadaljnjih dogodkov (npr. Petrova zatajitev, panika ob Jezusovi aretaciji ter pozneje itn.),  toda, kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. 

Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; 10 in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. 11 Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. 12 Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. 13 Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno.  (Jn 17,9-13)

V tem delu svoje molitve je Jezus izrecno prosil za svoje učence, ne za svet, saj so bili učenci tisti, katere mu je dal Oče. Ti so tudi dobili nalogo, da oznanijo evangelij svetu. Zato se torej na tem mestu   Jezus ne ukvarja s svetom, ampak z učenci. Oni so tisti, v katerih je bil Jezus že tedaj poveličan, čeprav se tega niso zavedali. On je odhajal iz sveta, oni so ostajali v svetu, zato je Jezus prosil Očeta, naj jih ohrani in naredi, da bodo eno, kakor sta onadva eno.  Jezusov ideal je edinost vere in vernikov. Ker pa smo kristjani samo ljudje, nam te edinosti ni uspelo ohraniti. Danes obstaja ekumensko gibanje, ki se zavzema za edinost kristjanov. Toda tu se poraja vprašanje, kakšen smisel ima gibanje, za katero se najbolj zavzemajo skupnosti, ki so zelo oddaljene od evangeljske vere, ali  tiste, ki se od nje vedno bolj oddaljujejo in skoraj ničesar več ne verujejo. Edinost da, a ne za vsako ceno!  Jezus je v času svojega zemeljskega bivanja uspešno ohranjal učence v Očetovem imenu in jih obvaroval pogube. Izjema je bil Juda Iškarijot, ki je bil eden od dvanajstih, ni pa bil med Božjimi izvoljenimi.  Pismo pravi: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19b) Tisti, ki jih Gospod pozna, se ohranijo v večno življenje. Tudi v tem primeru nam glagol "pozna" pove, da gre za globok oseben odnos, ki ga ima Gospod s svojimi ljudmi. Na koncu tega odlomka pa Jezus prosi Očeta, da bi imeli učenci njegovo (Jezusovo) veselje v sebi dopolnjeno. Jezus ni prosil Očeta, da bi bili učenci srečni, ampak, da bi imeli v sebi veselje. Pisano je:  "GOSPODOVO veselje je vaša moč." (Neh 8,10b) To dejstvo je nadvse  pomembno, zato nas Božja beseda na več mestih spodbuja k veselju: "Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu." (Ps 32,11) Ali pa, ko pravi: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." (Flp 4,4) Veselje je, kot pravi Pavel v Pismu Galačanom 5,22,  eden od sadov Duha, in ga na tem seznamu navaja na drugem mestu, takoj za ljubeznijo. Jezus je svoje ljudstvo odrešil greha in večnega pogubljenja, kar je že samo po sebi dovolj dober razlog za veselje.

Jezus ima oblast, da podeli večno življenje vsem, ki mu jih je dal nebeški Oče. Vsak, ki ga nebeški Oče privede  k Jezusu, pozna Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Tak ima dovolj velik razlog za pristno veselje. Imaš tudi ti v sebi to veselje?

Odgovor na ugovore zoper kalvinizem

Pod izrazom kalvinizem, ki pravzaprav ni ustrezna, boljši je  izraz  reformirana teologija, si večina predstavlja tisto, kar je v bistvu nauk o milosti, izvolitvi in vnaprejšnji določitvi (predestinaciji).  Gre za nauk, ki je za mnoge kristjane nesprejemljiv in imajo zoper njega velike pomisleke in kup ugovorov. 

Na te pomisleke in ugovore je  odgovoril pastor Jeff Durbin v svoji pridigi v pričujočem videu.

Primer Olaf Latzel

KLIKNI za dostop do vira fotografije

Lutrovsko robustni pastor Olaf Latzel vodi župnijo sv. Martina v  nemškem pristaniškem mestu Bremen. V verskem pogledu stoji popolnoma na principih reformacije, kar danes, v času, ko naj bi veljalo nekaj milijard resnic, ni ravno popularno, vsaj pri velikem delu politike in pri medijih. V ta kontekst sodi tudi Evangeličanska cerkev v Nemčiji in njena hčerinska cerkev v Bremnu (Bremenska evangeličanska cerkev). 

Pastorja Latzla so se že večkrat lotili zaradi njegovih stališč do drugih religij, in sicer budizma, rimskega katolištva in islama.  Tokrat ga napadajo, ker naj bi na tečaju o zakonski zvezi izjavil, da je homoseksualnost v nasprotju z Božjim stvarjenjskim redom  in opozarjal na vpliv homoseksualnega lobija. Očitali so mu tudi, da naj bi označil homoseksualce kot kriminalce (tovrstno označevanje bi bilo res v nasprotju s krščansko etiko). Olaf Latzel je glede tega izjavil, da je bil narobe razumljen in se je opravičil. 

Latzla je napadel vodilni bremenski teolog in tajnik Bremenske cerkve Bernd Kuschnerus, češ, da je treba določene biblijske izjave glede homoseksualnosti razumeti v kontekstu prejšnjih časov, pri čemer cenjeni teolog pozablja, ali pa noče vedeti,  da je bil kontekst morale v Kanaanu pred nekaj tisočletji in tisti v Rimu pred 2000 leti zelo podoben današnjemu. To, kar zagovarja Kuschnerus, je bilo v starem Kanaanu in potem v grško-rimskem svetu nekaj povsem običajnega, toda Božjemu ljudstvu je bilo rečeno, naj ne dela enako, kot svet okoli njega, ampak naj ravna po Božjih postavah. 

Bremenska evangeličanska cerkev je sprožila disciplinski postopek zoper pastorja Latzela, kritiziral ga je tudi bremenski župan Andreas Bovenschulte (SPD), ki je član senata  tamkajšnje cerkve (sic!), proti Latzlu je bila že tudi sprožena policijska preiskava.

Za razliko od večine cerkvenih hramov Evangeličanske cerkve, ki ob nedeljah samevajo prazni,  je  bremenska Martinova cerkev solidno polna. Podporniki pastorja Latzla so že sestavili peticijo, namenjeno cerkvenemu vodstvu, v kateri zahtevajo, naj Olaf Latzel ostane na svojem službenem mestu. Do tega trenutka je peticijo podpisalo 15.790 ljudi.


Dostop do virov:

https://www.butenunbinnen.de/nachrichten/politik/disziplinarverfahren-latzel-martinikirche-100.html

https://www.katholisch.de/artikel/25487-homosexuelle-seien-verbrecher-rueckendeckung-fuer-umstrittenen-pastor

https://www.openpetition.de/petition/online/statement-of-support-for-pastor-olaf-latzel-bremen

Starozavezni preroki - varuhi družbe

Vsi preroki po Mojzesu kot psi čuvaji bdijo nad družbo Božjega ljudstva, saj vselej delujejo v okviru sinajske zaveze. Opozarjajo na postavo, kot bi držali zrcalo, v katerem posamezniki in vse ljudstvo vidijo svoje prestopke. Preroki ljudi pozivajo nazaj k zvesti poslušnosti zavezi in po potrebi javno obsodijo nevero in neposlušnost svojega časa. 

~Graeme Goldsworthy

Žalost zaradi krivic

Če si ti, v svoji grešnosti, užaloščen zaradi krivic, pomisli, kako je šele ob tem Jezusu, v njegovi popolni človečnosti.

~Ligon Duncan

Svetovalec ali kralj?

Večina ljudi bi imela Jezusa za svetovalca, ne za kralja. 

~Timothy Keller

Milost in vera

Milost poraja vero ne le, kadar vera na novo vznikne v človeku, temveč tudi ves čas, dokler vera traja. 

~Tomaž Akvinski 

Nova zapoved

Ko je šel ven, je Jezus rekel: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. 32 Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. 33 Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. 34 Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! 35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen."

(Jn 13,31-35)

Zapoved ljubezni se pojavlja v različnih delih Svetega pisma, včasih eksplicitno, drugič implicitno. Odlomek, s katerim imamo opravka, se nanaša na dogajanje pri zadnji večerji. V njem je  Jezus govoril zbranim učencem o svojem  poveličanju, v nadaljevanju pa jim je  naročil, naj vzdržujejo medsebojno ljubezen. 

 

Prva tema tega odlomka je torej Jezusovo poveličanje. Evangelist  nam na začetku 13. poglavja pripoveduje o Jezusovem dejanju ponižnosti, v katerem je učencem umil noge. Toda pred njim je bila huda preizkušnja, zaradi katere ga je čakalo poveličanje. Sledilo je namreč strašno in nečloveško trpljenje, tako psihično kot fizično, le-temu pa sramotna smrt na križu. Toda vse to je imelo globok smisel: Jezus  nas je s svojo smrtjo na križu odrešil greha in kazni za greh. Bog Oče ga je poveličal tako, da ga je obudil od mrtvih. Jezusovo vstajenje je za nas jamstvo, da je on resnični Mesija, oziroma Jagnje, ki odvzema greh sveta. Toda Jezus po svojem vstajenju ni ostal na zemlji, ampak je šel v nebesa, zato pozneje učenci niso več imeli z njim neposrednega telesnega stika.  Tudi o tem jim je govoril.

 

V nadaljevanju je dal Jezus učencem novo zapoved, naj se ljubijo med seboj. V resnici ta zapoved niti ni čisto nova, nova je bila za apostole. Gre za nekaj, kar v sedanjem času mnogi narobe razlagajo. V grškem izvirniku sta uporabljena glagol agapao in samostalnik agapé. Grščina pozna več izrazov, s katerimi označujejo tisto, čemur pravimo pri nas ljubezen. V našem primeru ne gre za prijateljsko, bratsko, materinsko ali erotično ljubezen (da o kakem pocukranem sentimentalizmu niti ne govorimo), ampak za ljubezen v socialnem in moralnem smislu, oziroma za Božjo ljubezen do nas. Tako ljubezen naj bi izkazovali eden drugemu. Pri Jezusovi ljubezni do apostolov in sploh do vsega  njegovega ljudstva, je šlo za neskončno več, kot za navadno prijateljsko ljubezen. Iz ljubezni do nas je pretrpel bridko smrt na križu, s katero nas je odrešil jarma greha.  Cerkev je Kristusovo telo na zemlji, Kristus pa je glava tega telesa (1Kor 12,27. Ef 1,22.23. Kol 1,18).  Če hoče telo normalno delovati, morajo biti vsi njegovi organi med sabo lepo usklajeni (1Kor 12, 12-26).  Ljubezen pa je vez popolnosti (Kol 3,14). Tu seveda ni mišljena kakršna koli ljubezen, ampak tista, ki prihaja od Boga in povezuje posamezne ude cerkve, torej agapé. Takšna ljubezen, torej agapé,  bi morala biti razpoznavni znak resničnih Kristusovih učencev, oziroma udov cerkve. Toda, kot  je razvidno iz apostolskih pisem, taka ljubezen znotraj cerkva ni bila nekaj samoumevnega. Za tako ljubezen je treba kar naprej prositi  Boga, kajti glede teh reči smo še vedno kot sito ali rešeto. Puščamo. Toda po drugi strani je medsebojna ljubezen znamenje pripadnosti našemu Gospodu in je njemu v slavo. Zato jo je potrebno negovati. 

Jezus je dal svojim apostolom in po njih svoji cerkvi zapoved medsebojne ljubezni. Ljubezen naj bi bila zaščitni znak Kristusove cerkve, kajti preko nje je Jezus poveličan pred svetom. Če nam je primanjkuje, jo izprosímo od Boga, tako da bodo vsi vedeli, čigavi učenci smo. Jezus se je žrtvoval za nas in nam je pripravljen dati vse tisto, kar od njega potrebujemo, njemu v slavo ter poveličanje

Stvarjenje sveta

Bog je ustvaril vesolje, ne da bi ga potreboval. Stvarstvo je zasnovano na svobodi in ljubezni. 

~Michael Horton

V Kristusu

V Kristusu sije Božji obraz, poln milosti in blagosti, na nas, uboge, nevredne  grešnike. 

~Jean Calvin

Krščanstvo je vpisano globlje v evropski DNK, kot kdo misli

Te dni sem prejel majsko številko mesečnika Evangelicals Now, v katerem sem na str. 28 naletel na kritiko knijge, ki jo je napisal angleški zgodovinar Tom Holland, in ki nosi naslov Dominion, The Making of the Western Mind. Knjigo sem naročil preko Book Depository (pri njih nasploh naročam knjige, ker ne zaračunavajo poštnine). 

Zahod je sicer postal izrazito sekularen, ampak pod to sekularnostjo se skrivajo vrednote, ki  izhajajo iz krščanskega izročila, ki je sicer mestoma predelano v funkcionalističnem smislu, mestoma postavljeno na glavo, a še vedno ne more skriti svojega resničnega izvora.

Tom Holland je svojo knjigo predstavil tudi v ustanovi De Balie v Amsterdamu, od koder je zgornja predstavitev. Začne se z odlomkom iz Janezovega evangelija (prolog), nato s predstavitvijo avtorja, sledi kratka Hollandova predstavitev knjige, nato pa daljši pogovor z avtorjem, ki ga je z avtorjem opravil direktor ustanove Yoeri Albrecht.  Na koncu je seveda neizogibna sekcija Vprašanja in odgovori...

Video traja malo več kot dve uri. 

Na  temo omenjene knjige si lahko ogledate tudi video na spodnji povezavi, v katerem  se je   s Tomom Hollandom pogovarjal Glen Scrivener.  Na YouTubu se najde še kakšen podoben pogovor.

https://www.youtube.com/watch?v=a0xCs2EfiXA

Jezuiti in papeževa "nezmotljivost"

... Septembra 1870 so čete Viktorja Emanuela Savojskega z mečem vstopile v papeški Rim. S tem se je še povečala agonija rimskega katolištva, s ki se je začela tistega dne, ko je bila na vatikanskem koncilu proglašena jezuitska dogma o  nezmotljivosti papeža.

Militaristična dogma, dogma, spočeta v prsih nekega vojaka, nekega reda, ki ga je osnoval neki postarani vojak, bojevnik, ki je bil zaradi ranitve nekoristen za boj z mečem, in je zato ustanovil milico, oboroženo z razpelom. Znotraj Rimske cerkve je bila tako vzpostavljena disciplina, discipulina, v kateri se učenec (discipulo) ne uči, non discit, ampak pasivno sprejema ukaze, dogmo, ne doktrine, temveč učiteljev pouk, niti ne učiteljev, ampak šefov, skladno s tretjo stopnjo poslušnosti, ki jo je Loyola toplo priporočal očetom in bratom na Portugalskem. Poslušnost pa je agonija! 

~ Miguel de Unamuno

Migel de Unamuno, Agonija hrišćanstva. Clio, Beograd 2000. S. 63. Poslovenil: Dizma.

A. W. Tozer o križu

Križ stoji visoko nad človeškimi mnenji, in na koncu bodo morala vsa mnenja priti k temu križu na sodbo. 

~A. W. Tozer

Primer Päivi Räsänen

Vir slike: Wikimedia

Aprila letos je prišlo na dan, da se bo Finska političarka in parlamentarna poslanka Pävi Räsänen  soočila s policijsko preiskavo. 

Pävi Maria Räsänen je praktična kristjanka, ki resno jemlje Sveto pismo kot edini temelj vere in morale.  V letih  2011 - 2015 je bila notranja ministrica na Finskem, nato pa kot članica tamkajšnje krščansko demokratske stranke, poslanka v finskem parlamentu. 

Junija lani je bila podvržena policijskemu zaslišanju, ker je kritizirala sodelovanje uradne Evangeličansko-luteranske cerkve Finske na LGBT prireditvi. Räsänen je bila nadalje podvržena preiskavi zaradi intervjujev, ki jih je dala določenim medijem. Posebej jih je zmotila njena objava odlomka iz Pisma Rimljanom 1,24-27, kjer pravi: "Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi." Zraven je pripisala: "Kako je lahko Biblija, kot temelj cerkvene doktrine,  skladna s povzdigovanjem sramote in greha, kot predmetov ponosa?"

Policija jo je že tudi zaslišala v zvezi z letakom, ki ga je napisala pred šestnajstimi leti.  Räsänenova je napisala: "Mnogi, zlasti mladi ljudje so zaskrbljeni, da bi bili označeni kot biblijski kristjani, ker bi to oteževalo njihovo kariero in socialno sprejetost."

Toda nekdanja ministrica je  govorila tudi o čudovitem privilegiju, da je bila deležna podpore in molitev s strani ljudi širom sveta. Podpira jo tudi organizacija Alliance Defending Freedom (ADF) International.


Vira: Evangelicals Now, May 2020. Str. 9. 
         Wikipedia

O čem naj premišljujemo ob prejemu Gospodove večerje?

O pomenu zakramenta Gospodove večerje odgovarjata Adriel Sanchez in Michael Horton.

Paradoks križa

Jezus je zmagal, ko je bil premagan na križu. Sam križ je pomenil nevidno zmago nad satanskimi silami, pozneje pa je bil vidno izražen na Njegovem vstalem telesu. 

~ Greg Beale

Zrno, ki rodi sadove

Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. 24 Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 25 Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. 26 Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.   (Jn 12,23b-26)

Pšenično zrno, ki leži nekje samo, ali pa je skupaj z drugimi zrni spravljeno na varnem v žitnici, se ne more pomnožiti, ampak ostane samo. Ta zrna nato jemljemo in jih uporabljamo za hrano. Če pa določeno  zrno položimo v zemljo, bo  na nek način, oziroma prislovično "umrlo", kar  pomeni, da bo  vzkalilo,  iz njega pa bo zraslo bo več novih pšeničnih zrn.  O tej stvari govori Jezus v zgornji pripovedi.  Naš Gospod je bil poveličan na ta način, da je umrl za naše grehe. Ta smrt je obrodila veliko sadu, kajti tistim, ki vanj verujejo, so grehi odpuščeni. Sadove pa prinaša tudi njegovo vstajenje, saj nam zagotavlja, da smo opravičeni našega greha. Pa ne le to, iz tega Semena, ki je bilo umorjeno na križu in je vstalo od mrtvih,  je zraslo veliko takih, ki so deležni večnega življenja.

Kdor je zadovoljen sam s sabo in s svojim življenjem, ne bo prišel do opravičenja, ampak  bo  na koncu življenje  izgubil in bo deležen večnega pogubljenja. Kdor je s sabo in svojim življenjem radikalno nezadovoljen, bo odšel k Odrešeniku po večno življenje. Tak bo umrl staremu jazu in bo obrodil sadove za večnost. Toda, kdor hodi za Kristusom, mora pričakovati, da se mu lahko pripetijo tudi zelo hude stvari, kajti, kjer je Kristus, tam bo njegov služabnik.  Zato je apostol Peter napisal: "Ljubi, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor  da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh." (1Pt 4,12-15) Ne vemo točno,  o kakšnem požaru je govoril Peter, ali gre za metaforo, ali pa morda za tisti konkreten primer, v katerem je dal Neron delati iz kristjanov žive bakle.

Tudi danes so marsikje po svetu kristjani deležni podobnih stvari, o katerih pripoveduje apostol Peter, kar ni nič nenavadnega. Vse to se seveda dogaja "tam daleč", kar pri današnjih prometnih sredstvih in masovnih migracijah niti ni več tako daleč.  Vprašanje je, koliko smo mi tukaj še varni pred preganjanjem v tako imenovanem svobodnem svetu. Dejstvo je, da tisto, kar nas nič ne stane, tudi ni nič vredno. Kakršna koli že je cena, nam jamči, da nad nami počiva Božji Duh, ki je Duh slave, tiste, nad katerimi pa počiva Božji Duh, bo počastil Jezusov in naš Oče, ki je v nebesih.

Naj Bog podeli vsem, ki to berete, da bi bili deležni te počastitve!

Božje orodje

Bog je vedno reševal cerkev, pa ne po teoloških pacifistih, ampak po odločnih borcih za resnico. 

~John Gresham Machen

Tri Trubarjeve resnice o epidemiji

Stati in obstati v času virusa

Združenje Trubarjev forum je na svoji spletni strani objavilo sestavek z naslovom Tri Trubarjeve resnice o epidemiji - Stati in obstati v času virusa. Avtor članka je Todd Hunnicutt.

Vabljeni k branju!

Dostop do članka v pdf obliki >>>

Dostop do spletne strani Trubarjev forum >>>

Revni in bogati v cerkvi

Ponižani brat naj se ponaša s svojo visokostjo, 10 bogati pa s svojim ponižanjem, saj bo minil kakor cvet na travniku. 11 Sonce namreč vzide z vročino in posuši travnik. Cvet na njem se osuje in lepota njegovega obličja izgine. Tako bo tudi bogataš ovenel na svojih poteh.  (Jak 1,9-11)

Tako revni kot bogati imata en skupni problem.  Tako prvi kot drugi usmerjata svojo pozornost na svojo situacijo in na svet okoli sebe, namesto na Kristusa. Toda pred Bogom  so stvari drugačne: revež, ki je v Kristusu, je bogat, toda bogatašu njegovo bogastvo ne more pred Bogom čisto nič pomagati (cf. Lk 12,13-21). Cerkev je v bistvu  kontrakulturna skupnost, v njej so vrednote tega sveta prekucnjene na glavo. To je nekako tako, kot v Twainovi zgodbi o kraljeviču in beraču, ki sta  zamenjala vlogi: berač je postal za nekaj časa kraljevič, kraljevič pa berač.

Danes pogosto živimo v zmotnem prepričanju, da je bila prvotna cerkev idealna skupnost bratov in sester. Toda če le malce pobrskamo po apostolskih pismih, se nam ta podoba hitro sesuje.  V resnici je bila marsikje in marsikdaj bolj ali manj daleč od popolnosti. Sv. Jakob na začetku drugega poglavja svojega pisma svari pred pristranostjo, oziroma pred razlikovanjem, ki se je pojavljalo med bogatimi in revnimi v cerkvi tistega časa:

Če pride k vašemu shodu mož z zlatim prstanom in v bleščeči obleki, pride pa tudi revež v umazani obleki, 3 in se naklonjeno ozrete na tistega, ki nosi bleščečo obleko, ter rečete: "Sédi semkaj na udoben sedež," revežu pa rečete: "Ti stopi tja," ali: "Sédi k mojim nogam" – 4 mar niste delali razlike med seboj in postali sodniki s hudobnimi mislimi? 5 Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? 6 Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? 7 Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena, ki je bilo klicano nad vas? (Jak 2,2-7)

 Naš svet ima  svoja pravila in svoju vrednostni sistem. V njem so cenjeni mladi, uspešni,  bogati, lepi ter lepo oblečeni in podobno. Z vsem tem, kar sem navedel, ni  v osnovi nič narobe, te stvari torej same na sebi niso slabe.  narobe in zelo slabo pa je, če te lastnosti precenjujemo. In ravno zo je tisto, kar počne svet.  Jakob noče reči, naj se bogati postavijo v ozadje, ali   k predstojnikovim  nogam, ampak naj vsakdo zasede poljuben nezaseden prostor, oziroma, da imenitnejše vrste niso rezervirane  za določeno socialno skupino vernikov. 

V 5. vrsti zgornjega odlomka  poudarja Jakob, da imajo ubogi  v Božji odrešenjski ekonomiji posebno vlogo.  Čeprav so na tem svetu revni, so po Božji izvolitvi v bistvu bogati v veri in dediči nebeškega kraljestva. Mnogi  veleposestniki, trgovci in drugi bogataši tistega časa so namreč sramotili Kristusovo ime in zatirali revne ter jih  vlačili pred sodišča, da bi jim lahko še več pobrali. Kristusovo ime pa seveda sramotijo, čeprav najbrž nezavedno, tudi tisti bogataši, ki se hvalijo s krščanskim imenom, ravnajo pa podobno ali enako, kot tisti, prej omenjeni. Nič novega pod soncem, kajneda? 

Zdaj pa poglejmo, kaj svetuje Jakob poslovnežem:

 Poslušajte torej vi, ki pravite: "Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili," 14 a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. 15 Rajši recite: "Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono." 16 Zdaj pa se bahate v svoji prevzetnosti; vsako takšno bahanje je zlo.  (Jak 4, 13-16)

 Podjetništvo samo po sebi ni nič slabega. Slabo je, če  poslovneži vse svoje dejanje in nehanje podredijo golemu dobičku in mislijo le na posel in profit.  Tudi v novejšem času so se mnogi ljudje po svetu zanašali na posel, gospodarsko rast in dobiček, potem pa jih je pokosila kriza. Toda, tudi tisti ki jih kriza ni prizadela, ne bodo ničesar od svojega bogastva odnesli na oni svet. Jezus je rekel:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) neskončno pomembnejše je biti bogat pred Bogom, kot kopičiti zaklade na zemlji (cf. Lk 12,21).

V naslednjem odlomku se je  lotil še bogatih veleposestnikov:

 No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. 2 Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji. 3 Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. 4 Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. 5 Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. 6 Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral. (Jak 5,1-5)

 Biti bogat, ni greh, toda bogastvo je  povezano z mnogimi skušnjavami. Greh je biti bogat na napačen način. Navezanost na bogastvo je greh.  Greh je tudi goljufati ljudi pri plačilu za delo. Zahteva "Za pošteno delo - pošteno plačilo!" je stalnica v človekovi zgodovini. Vpitje prikrajšanih delavcev prihaja do Gospoda nad vojskami, ki bo prej ali slej vsakemu povrnil po njegovih delih.  Izraz "pravičnega" v v. 6 lahko pomeni nekoga iz opravičenega Božjega ljudstva, lahko pa tudi osebo, ki je bila po nedolžnem obsojena na smrt. "[N]i se vam upiral" pomeni, da se pravični ne maščuje (cf. Mt 5,38-42)! Kakršnakoli misel na krvavo revolucijo tu seveda odpade. Božja beseda pravi: "Moje je maščevanje in povračilo ob času, ko jim klecne noga; zakaj blizu je dan njihove pogube in naglo pridejo usodni dogodki." (5Mz 32,35) Uresničitev ideje o nasilni ekspropriaciji ekspropriatorjev ni doslej nikjer prinesla nič dobrega, razen za tisto peščico, ki se potem povzpne na oblast kot namišljena avantgarda. Jakob nadaljuje: 

Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. 8 Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca[...] (Jak 5, 7.8a)

Ali naj torej kristjan ob krivicah, ki se godijo njemu in drugim, sedi mirno kot božji volek?  Nikakor, obstajajo namreč mnoge zakonite in nenasilne oblike upiranja krivicam, ki se godijo. Glede maščevanja je treba poudariti,  da mora biti kristjan potrpežljiv, kajti maščevanje je v Božji domeni, ne v kristjanovi (cf. Heb 10,30). 

 Želim vam blagoslovljene praznične dni in ostanite zdravi! .