Oznanjevanje besede vere

Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega. 6 Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: "Kdo se bo povzpel v nebesa?" To pomeni pripeljati dol Kristusa. 7 Ali: "Kdo se bo spustil v brezno?" To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih. 8 Kaj torej pravi?

Blizu tebe je beseda,

v tvojih ustih in v tvojem srcu;

namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. 9 Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. 10 S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. 11 Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. 12 Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. 13 In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

14 Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? 15 In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh!16 Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? 17 Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.   (Rim 10,5-17)

Religije sveta učijo, da se lahko odrešiš ali si pomagaš tako, da narediš nekaj za neko višjo silo, npr. božanstvo, in ta ti bo povrnila, ti pomagala ali te odrešila. To je odvisno od tega, ali gre za plemensko ali  odrešenjsko religijo. Toda krščanstvo je glede tega radikalno drugačno, saj uči, da je Bog tisti, ki odrešuje in to brez človeškega naprezanja, torej iz čiste milosti.

 Judje so v 1. stoletju verovali, da jih odrešuje njihovo vestno izpolnjevanje postave. Citat iz 3Mz 18, 5, ki ga navaja apostol Pavel na začetku našega odlomka (Rim 8,5), to lepo potrjuje. Kdor torej v popolnosti izpolnjuje postavo, bo rešen, kar pomeni stoodstotno izpolnjevanje vseh 613 zapovedi, ki jih vsebujejo Mojzesove knjige (Torá).  Toda, vsi najbrž prav dobro vemo, da ni težko zgrešiti niti pri tistih osnovnih 10 zapovedih s Sinaja, kaj šele pri ostalih 603. Zato nam Pavel v nadaljevanju (Rim 10,6-8) poda kontrast med pravičnostjo, ki je utemeljena na veri in pravičnostjo, ki temelji na postavi, kar ilustrira s pomočjo navedkov, vzetih iz 5Mz  30,12-14 in pravi, da ni nobene potrebe, da bi se povzpeli v nebesa ter od tam pripeljali Kristusa, saj ga je Bog že poslal na zemljo, prav tako tudi ni nobene potrebe, da bi ga šli iskat v podzemlje, kajti Bog ga je že obudil od mrtvih. Bog torej  ne zahteva od nas nobenih nadčloveških naporov, ampak vero v evangelij, ki ga oznanja sv. Pavel, oziroma v Njega, o katerem pripoveduje evangelij, torej v Jezusa Kristusa.. 

Vsebina evangelija je na kratko ta, da je Bog poslal svojega Sina Jezusa Kristusa na svet, kjer je njegov Sin s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem izpolnil vse zahteve postave, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik sveta. Zato je vera v njegovo obuditev od mrtvih tako zelo pomembna (cf. Rim 10, 9.10).  Priznanje, da je Jezus Kyrios, Gospod, je zunanji izraz te vere, ne razlog za pripisovanje kakšnih zaslug samemu sebi. Toda vera, ki rešuje, ni le golo doktrinarno strinjanje na intelektualni ravni, ampak srčno zaupanje v Kristusa z vsem svojim bitjem. 

V nadaljevanju (cf. vv. 11-13)  navaja apostol Pavel preroka Izaija (Iz 28,16) in Joela (Jl 3,5), kjer poudarja, da vodi v odrešenje vera v Kristusa in ne pravičnost iz del.  Bog daje svoje odrešenje vsem, tako Judom kot poganom. Vsak, kdor v veri kliče h Gospodu, bo torej rešen. 

 V odlomku Rim 10,14.15 najdemo serijo retoričnih vprašanj, ki predstavljajo verigo dogodkov, ki so predpogoj za posameznikovo zveličanje in so vezani na v. 13, oziroma na klicanje Gospodovega imena (cf. Jl 3,5). Zaporedje teh dogodkov poteka takole:

1. Ljudje lahko kličejo k Jezusu kot Odrešeniku le, če bodo verovali, da jih lahko reši.
2. Vera v Kristusa lahko obstaja le, če ga poznamo.
3. Kristusa lahko spoznaš le, če prejmeš sporočilo odrešenja.
4. Sporočilo odrešenja lahko prejmeš le, če ti ga poda nekdo, ki ga je za to poslal Bog.  To je bil tudi razlog, zaradi katerega se je apostol Pavel tako zelo trudil, da bi ponesel evangeljsko sporočilo do "koncev sveta".

Slišati (ali prebrati) evangeljsko sporočilo je neobhodni pogoj odrešenja, toda  sam po sebi še vedno nezadosten. Prejemnik mora temu sporočilu zaupati, oziroma verovati (cf. Rim 10,16). 

17. vrstica našega odlomka predstavlja kratek povzetek povedanega. Posameznik lahko pride k veri le preko poslušanja/branja evangeljskega oznanila, ki je Kristusova beseda, oziroma Euaggelion, torej veselo oznanilo o Jezusu Kristusu, križanem in od mrvih vstalemu Odrešeniku. On sam je namreč rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16) 

 Ali veruješ vanj, oziroma, ali mu zaupaš in se zanašaš nanj?

Boga je treba poslušati, ne svet

 Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: 28 "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!" 29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! 30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. 31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni." 33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. 34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35 Nato je spregovoril: 38 "[R]oke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu." Poslušali so njegov nasvet. 40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. 42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.     (Apd 5,27-35a. 38b-42)

Jezus Kristus je bil semeion antilegomenon (znamenje nasprotovanja) v svojem času in je to še danes (cf. Lk 2,24). Enako je z evangelijem, po katerem prihaja odrešenje: kot so ga mnogi  zavračali pred dva tisoč leti, tako ga tudi danes mnogi zavračajo. Judovske verske voditelje je motilo, da so Jezusovi apostoli oznanjali evangelij, še posebej pa jim je šlo na živce, da so ga oznanjali v tempeljskih prostorih, zato so jih poklicali pred svoj véliki zbor ali sanhedrin, ki ga je sestavljalo kakšnih sedemdeset mož, v njem pa so bili tako predstavniki saducejev kot farizejev. 

 Peter in drugi apostoli so v svojih javnih nastopih člane sanhedrina večkrat  okrivili za Jezusovo smrt, kar so lahko slišali mnogi ljudje. To je  zbodlo vélikega duhovnika, zato je očital apostolom, da hočejo priklicati na véliki zbor Jezusovo kri. Toda Peter in ostali apostoli se niso vdali. Povedali so tisto, kar tako svet kot velik del sodobne vidne cerkve nočeta slišati, torej, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. To so argumentirali s konkretnimi dejstvi (Jezusova smrt in vstajenje), ki jim člani sanhedrina niso mogli oporekati, lahko so jih samo po svoje interpretirali. Ker je nasprotnikom zmanjkalo argumentov, so hoteli apostole preprosto pobiti. Zadevo je rešil rabin Gamaliel, ki je bil Pavlov učitelj in po vsej verjetnosti vnuk rabina Hilela, ki je bil vodja ene od dveh judovskih pravnih šol. Le-ta je bila prizanesljivejša od druge, Šamajeve. Kakorkoli, Gamaliel, ki je predstavljal farizejsko manjšino v sanhedrinu, je imel precejšen vpliv. Predlagal je, naj apostole pustijo pri miru, ker bo njihovo delo, če ni od Boga, vsekakor propadlo, če pa je od Boga, se mu ne bo moč upirati, zato so Petra in tovariše samo pretepli in jim prepovedali govoriti o Jezusovem imenu,  toda apostoli so nadaljevali z oznanjevanjem,  cerkev v Jeruzalemu pa je rasla (cf. Apd 6,1).

 Rabin Gamaliel je imel prav, kajti Božjega dela se ne da uničiti. Preganjanja so cerkev po eni strani prizadela, po drugi pa ji prinesla nove ude.  Tertulijanov izrek, v katerem pravi:  "Kri mučencev je seme novih kristjanov," nikakor ni iz trte zvit. Apostoli so bili na začetku deležni samo fizičnega kaznovanja, toda represija nad njimi se je stopnjevala? Zakaj?  Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem, ne glede na to, kako visoko ti ljudje kotirajo na oblastni lestvici. Cerkev pa je rasla. Vsi apostoli, razen Janeza, so na koncu plačali ceno evangelija  z življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Pa ne le oni, ampak tudi tisoči drugih. Mnogi kristjani tudi danes plačujejo ceno evangelija s svojim življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. 

Temu nasproti je danes bogata zahodna cerkev, ki se je v veliki meri popolnoma zlizala s svetom in podpira vse modne muhe tega sveta, ki so pravzaprav odkrit upor proti Bogu, kakršnega je svet od časov Sodome in Gomore verjetno zelo poredkoma videl. Danes živimo v dobi sprevrženega jezika, ki izraža nekaj čisto drugega, kot je pomenil, še malo nazaj. Strpnost ni več potrpljenje z osebami, s katerimi se ne strinjaš, ampak dolžnost aktivnega pritrjevanja tistemu, kar ti servirajo ljudje, ki se imajo za krono strpnosti. Toda gorje, če se ne strinjaš s temi lažnimi preroki strpnosti! Spol tudi ni več le moški in ženski, ampak je tako rekoč stvar domišljije, ki se proglaša za znanost. Zakonska zveza, kot je definirana v 1Mz 1,28 in 1Mz 2,24, je sedaj razširjena na vse mogoče kombinacije, celo na zakonsko zvezo s samim ali samo sabo. Najde se tudi kakšen doktor družboslovne stroke, ki označi družino  za osnovno celico fašizma. Podobno  označujejo ti doktorji, ki sami sebe smatrajo in razglašajo za cvet  vrhunske tolerance, nasprotovanje pomoru nedolžnih otrok v maternici.  Vse to  protibožje uporništvo danes blagoslavljajo mnogi deli odpadle cerkve, ki je krščanska le še po imenu. 

Vsemu temu navkljub pa prava cerkev še vedno živi in vztraja pri izvirnem nauku ter oznanja postavo in evangelij. Zakaj? Ker se je treba Bogu pokoravati bolj kakor ljudem. Evangelij rešuje, odpadniške cerkve, ki oznanjajo posvetno filozofijo, so samo krste, ki svoje "vernike" hranijo za pekel. Ves sistem pokvarjene religije, zlizan s svetom, postaja del tistega, čemur pravi Biblija véliki Babilon, ki bo nekega dne uničen, o čemer piše apostol Janez in poziva izvoljene, naj ga zapustijo: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge  Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)  

 Toda resnična "Cerkev živega Boga, steber in opora resnice"  (1Tim 3,15) še vedno stoji, kot je stala v apostolskih časih in še vedno uči, se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem.  To je cerkev, ki priznava, da ni klub popolnih, ampak skupnost grešnikov, odrešena po milosti. Škotski pastor Horatio Bonar, ki je živel v 19. stoletju, je nekoč zapisal: "K Bogu prihajamo s svojimi grehi, saj nimamo nobene lastne stvari, s katero bi lahko prišli predenj." Jezus Kristus poziva vse ljudi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Na drugem mestu pa povzema vsebino evangelija in pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi sicer trdijo, da je to premalo in bi radi k temu še kaj dodajali. Toda, kot  že rečeno, Boga je treba poslušati in se mu pokoravati bolj kot ljudem!

Preko evangelija do vere

Njegov evangelij je edino orodje, preko katerega Bog v nas vdihne svojo vero, ali kot pravi Pavel: "Vera je iz slišanega oznanila."

~ Jean Calvin

Nezainteresirani za evangelij

 Govorimo o evangeliju in se čudimo, zakaj ljudi ne zanima tisto, kar govorimo.  Seveda jih ne zanima. Nikogar ne zanima veselo oznanilo, dokler se ne zave,  da ga potrebuje.  Nikogar ne zanima dar odrešenja, dokler se ne zave,  da obstaja nekaj, česar mora biti odrešen.

~ John Gresham Machen

Nujnost oznanjevanja

Ljudem mora biti oznanjen evangelij, a ne kakor izvoljenim ali zavrženim, ampak kot grešnikom, ki vsi potrebujejo odrešenje. 

~ Herman Bavinck

Nujnost oznanjevanja evangelija

Zakaj je oznanjevanje evangelija tako nujno potrebno? Odgovor se glasi:  "Božja jeza se [...] razodeva iz nebes  nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi."

~ Martyn Lloyd-Jones

Sveti Duh in oznanjevanje besede

Oznanjevanje nima nobene moči, dokler ne vzame Sveti Duh svoje besede in z njo prodre v srca ljudi.

~ R. C. Sproul

Kaj je človekovo, kaj Božje delo

Evangelizacija je človekovo delo, toda podaritev vere je delo Boga.

~ J. I. Packer 

Cerkev in kriza smisla na Zahodu

 Ni treba biti ravno Einstein, da ne bi opazil, da je smisel v zahodnem svetu v hudi krizi. Danes bi se nekateri radi znebili metafizičnih postavk krščanstva, spet drugi bi ponovno uveljavili voljo do moči, tretji izkušajo neko vrsto krščanskega preporoda. Skratka, totalna zmeda, polna priložnosti za širjenje evangelija na eni strani in sledenje Kristusu na drugi.

O tem sta se pogovarjala Michael Horton in Glen Scrivener. 

S Kristusom se ne eksperimentira

Mnogi ljudje pravijo: "Poskusi z Jezusom." Z Jezusom ne moreš poskušati. On ni tu za to, da bi z njim eksperimentirali.  Kristus ni v težavah, ampak si ti.

- A. W. Tozer

Delo cerkve

Celotno delo celotne cerkve je oznanjevanje celotnega evangelija celotnemu svetu.

- Charles H. Spurgeon

Oznanjevanje po Jezusovo

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi 8 in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, 9 obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. 10 Govoril jim je: "Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. 11 Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje." 12 In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. 13 Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.  (Mr 6,7-13)

Teoriji mora slediti praksa. Ko so apostoli preživeli dovolj časa z Jezusom, da so se od njega naučili, kako z besedo in znamenji oznanjati Božje kraljestvo,  je še njih poslal oznanjevat evangelij. 

Pri tem so morali narediti vse tisto, kar je on sam delal. Poslal jih je po dva in dva, kajti po starozaveznem pravilu je bilo določeno pričevanje veljavno, če je bilo narejeno na izpovedi vsaj dveh prič (4Mz 35,30. 5Mz 17,6.19,15). V zvezi z oznanjevanjem pa jim je naročil tri stvari.

1. Oznanjajo naj spreobrnjenje, tako da bi mogli tisti, ki  se bodo spokorili, oziroma spreobrnili, prejeti odpuščanje grehov. 
2. Dal jim je oblast nad nečistimi duhovi, da so jih mogli izganjati.
3. Naročil jim je, naj ozdravljajo bolne. 

Zanimivo je  navodilo za sam način potovanja. Kruh, popotna torba, rezervna obleka in kar je še takega, so pomenili stvari, ki so popotniku zagotavljale materialno varnost. Toda Jezus je rekel, naj apostoli teh stvari ne jemljejo s seboj. Ta način je bil ljudem, ki so jim Jezusovi učenci oznanili evangelij, znamenje miroljubnosti, zaupanja v Boga in nujnosti njihovega sporočila. Apostole bodo na poti  z vsem potrebnim oskrbeli tisti, ki se bodo spreobrnili ob poslušanju veselega oznanila. 

Posebej je treba izpostaviti, da tu ne vidimo nobenega spodbujanja k nasilju, sveti vojni ali čemu podobnemu. Če so cerkve kdaj pozneje to počele, so to delale v jasnem nasprotju z Gospodovim naukom. Edino, kar naj bi apostoli storili, kjer jih niso hoteli poslušati, je bilo to, da si na tistem mestu otresejo prah s svojih nog. Gre za običaj, ki so ga sicer opravljali pravoverni Judje, kadar so na svoji poti prečkali pogansko ozemlje.

Takšen je torej Jezusov način, preprost in prav nič nastopaški, predvsem pa se zanaša na Boga in njegovo moč ter voljo. Kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. Oznanjevanje je naloga cerkve, reševanje je Božje delo. 

Potreba po žanjcih

Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. 2 Rekel jim je: "Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. 3 Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. 4 Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! 5 V katero koli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' 6 In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. 7 V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila." (Lk 10,1-7a)

Duhovni zemljevid sveta, ki je pred nami se nenehno spreminja. V področjih, ki veljajo za domovino krščanske vere, je danes le še malo ali celo nič kristjanov. Kje so danes maloazijske cerkve v Smirni, Miletu, Ataliji, Ikoniji in drugod? Stvari se danes zelo hitro spreminjajo. Celine, ki so se še malo nazaj hvalile s svojo krščansko dediščino in kulturo, le-to hitro izgubljajo, z njo vred pa izgubljajo tudi zdravo pamet. Biblična in sploh verska nepismenost se v sekulariziranih državah vse bolj širita. Zato se zveza s tradicijo se na ta način prekinja, kar ima zelo velike posledice, ki se najbolj kažejo na področju etike. Kjer ni absolutnega Zakonodajalca, je lahko vsak sebi zakon. Kdor koli doseže določen kvorum, lahko sprejme ali spremeni kateri koli predpis. 

Toda če pogledamo širše, niti ni tako slabo, kot bi se komu zazdelo na prvi pogled. Krščanstvo ni stvar ene kulture, ampak se lahko izraža, razvija in preživi v različnih kulturah. Njegovo težišče se danes seli na "svetovni jug". Razviti sever se spreminja v duhovno puščavo, puščava pa potrebuje vodo.  Jezus pravi: "Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." (Jn 7,38)  Do vode pa lahko pridemo tako, da jo nekdo prinese. Da, žetev je obilna, delavcev pa malo. Malo je tistih, ki bi napeljevali vodovod z živo vodo do naše duhovne puščave. Malo je tistih, o katerih pravi prerok Izaija: "Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: "Tvoj Bog kraljuje!'" (Iz 52,7) Pa vendar obstajajo tudi taki. Zato je prav, pa tudi naša dolžnost, da kristjani prosimo Gospodarja žetve za več delavcev, ki bi prinašali evangelij in delali pri Božji setvi in žetvi.

Ko Gospod pošilja svoje delavce, jih ne pošilja v prijazen svet, ampak, da jih pošilja kot ovce med volkove. Z "ovcami" je hotel Jezus izraziti dejstvo, da njegovi učenci  ne smejo pridobivati duš na silo (to bi bilo bolj podobno Mohamedovim metodam), ampak s širjenjem veselega oznanila o Božjem kraljestvu. Če je cerkev kdaj delala drugače (kar je dejansko počela), je delala v nasprotju z našim Gospodom. 

Jezus je v nadaljevanju podal  dvainsedemdeseterim  nekaj praktičnih nasvetov. Glede na to, da so bili poslani v bližnje kraje, kamor se je dalo priti peš, niso potrebovali denarnice, torbe in rezervnega para sandal. Ko govori o tem, naj nikogar spotoma ne pozdravljajo, je mislil na ritualni način pozdravljanja, ki je bil tedaj v navadi in je vzel veliko časa. Vse naj bi bilo torej minimalistično. Pozdrav: "Mir tej hiši," ne pomeni le odsotnosti nemira in konfliktov, ampak blagoslov v smislu pravega odnosa stanovalcev te hiše z Bogom. Kdor sprejme ta blagoslov, s tem prizna, da ima opravka z Božjim odposlancem in da sprejema Božjo odrešitev. Za tistega, ki tega ne sprejme, blagoslov ne velja, mir (in z njim blagoslov)  se torej povrne k oznanjevalcu.

Če prenesem zgoraj zapisano v današnji čas, še vedno velja, da Jezus pošilja svoje oznanjevalce kot ovce med volkove. V Jezusu sovražni kulturi morajo delovati z besedo prepričevanja, ne na silo. Pri tem je treba uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, vendar na način, ki bi bil čim manj drag in razkošen.

Prosímo torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev!

Globalna vizija

Biti moramo globalni kristjani, z globalno vizijo, kajti naš Bog je globalen Bog. 

~ John Stott

Povej!

Povej mladim, povej ubogim, povej starejšim, povej nevednim, povej bolnim, povej umirajočim. Povej jim VSE o Kristusu!   

~ J. C. Ryle

Znotraj preganjane cerkve v Severni Koreji

 

 Pjongjang, glavno mesto današnje komunistične Severne Koreje, je pred razdelitvijo polotoka na dve državi v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, veljal za korejski Jeruzalem. Tudi sicer je živelo več kristjanov na severu kot na jugu Koreje. Z nastopom rdeče dinastije Kim se je situacija za kristjane popolnoma spremenila. Toda kljub preganjanju in ilegali je cerkev v  Ljudsko demokratični republiki Koreji znova v vzponu. O življenju cerkve v tej državi sta se pogovarjala Steven Morales in Eric Foley. 

Iz pričujočega videa se lahko kristjani na zahodu veliko naučimo. Ne smemo namreč živeti v večni iluziji, da se kaj podobnega kot v Severni Koreji ne more zgoditi tudi tukaj, seveda ne pod ideologijo Džu-če, ampak morda pod ideologijo tako imenovane tolerance,  inkluzivnosti in intersekcionalnosti, ki se vedno hitreje plazi po zahodnem svetu.    

Kaj potrebuje svet

Svet ne potrebuje ekumenske rabinske figure, ki bi uveljavljala človečnost. Svet potrebuje Jezusa. Svetopisemskega Jezusa. Svet potrebuje sporočilo, ki ga je prišel oznanjevat Jezus.  

~ Josh Buice

Brez delovanja Svetega Duha...

V kolikor Sveti Duh ne blagoslovi Besede, potem smo mi, ki oznanjamo evangelij, najbolj pomilovanja vredni med vsemi ljudmi, kajti lotili smo se nemogoče naloge in vstopili  na področje, kjer lahko uspe le nadnaravno. Če Sveti Duh ne prenovi poslušalčevega srca, potem ga  tudi mi ne bomo. Če ga Sveti Duh ne preporodi, potem ga tudi mi ne bomo. Če ne pošlje resnice v njegovo dušo, potem je tako, kot bi govorili na uho mrliču.    

~ Charles Spurgeon

Zakaj oznanjamo Kristusa

Oznanjanje Kristusa je edini način dajanja trdne tolažbe trpečim ljudem.    

~ Joel Beeke

A. W. Pink o oznanjanju evangelija

Večina ljudi v dvajsetem stoletju je tako nevedna, da si predstavlja, da se evangelij nanaša na grešnike. Evangelij je Kristusov evangelij! Nanaša se na osebo in delo Božjega Sina! Dobro poslušajte,  hočem namreč, da bi to zelo jasno razumeli. Evangelij ni ponudba, evangelij je proglas, ne povabilo. Evangelij je proglas o Kristusu in je resničen tudi v primeru, če mu to noč nihče na zemlji ne bi verjel! To, ali mu jaz verjamem, še ne dela evangelija resničnega. Evangelij je resničen, ne glede na to, ali mu verjamem, kajti evangelij ne govori o meni, ampak o Kristusu.

Zdaj pa poslušajte mojo naslednjo izjavo in se vanjo poglobite. Mi nismo odgovorni, da bi grešnike privedli h Kristusu. Noben pridigar ni za to odgovoren. Noben ulični oznanjevalec ni odgovoren, da bi privedel katerega koli grešnika h Kristusu, saj ni med nami nikogar, ki bi to zmogel. Mi nimamo te moči. Odgovorni smo za to, da privedemo  Kristusa h grešniku. Ste razumeli? Naša dolžnost je, da oznanimo grešniku Kristusa!   

(A. W. Pink)