Oznanjevanje po Jezusovo

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi 8 in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, 9 obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. 10 Govoril jim je: "Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. 11 Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje." 12 In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. 13 Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.  (Mr 6,7-13)

Teoriji mora slediti praksa. Ko so apostoli preživeli dovolj časa z Jezusom, da so se od njega naučili, kako z besedo in znamenji oznanjati Božje kraljestvo,  je še njih poslal oznanjevat evangelij. 

Pri tem so morali narediti vse tisto, kar je on sam delal. Poslal jih je po dva in dva, kajti po starozaveznem pravilu je bilo določeno pričevanje veljavno, če je bilo narejeno na izpovedi vsaj dveh prič (4Mz 35,30. 5Mz 17,6.19,15). V zvezi z oznanjevanjem pa jim je naročil tri stvari.

1. Oznanjajo naj spreobrnjenje, tako da bi mogli tisti, ki  se bodo spokorili, oziroma spreobrnili, prejeti odpuščanje grehov. 
2. Dal jim je oblast nad nečistimi duhovi, da so jih mogli izganjati.
3. Naročil jim je, naj ozdravljajo bolne. 

Zanimivo je  navodilo za sam način potovanja. Kruh, popotna torba, rezervna obleka in kar je še takega, so pomenili stvari, ki so popotniku zagotavljale materialno varnost. Toda Jezus je rekel, naj apostoli teh stvari ne jemljejo s seboj. Ta način je bil ljudem, ki so jim Jezusovi učenci oznanili evangelij, znamenje miroljubnosti, zaupanja v Boga in nujnosti njihovega sporočila. Apostole bodo na poti  z vsem potrebnim oskrbeli tisti, ki se bodo spreobrnili ob poslušanju veselega oznanila. 

Posebej je treba izpostaviti, da tu ne vidimo nobenega spodbujanja k nasilju, sveti vojni ali čemu podobnemu. Če so cerkve kdaj pozneje to počele, so to delale v jasnem nasprotju z Gospodovim naukom. Edino, kar naj bi apostoli storili, kjer jih niso hoteli poslušati, je bilo to, da si na tistem mestu otresejo prah s svojih nog. Gre za običaj, ki so ga sicer opravljali pravoverni Judje, kadar so na svoji poti prečkali pogansko ozemlje.

Takšen je torej Jezusov način, preprost in prav nič nastopaški, predvsem pa se zanaša na Boga in njegovo moč ter voljo. Kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. Oznanjevanje je naloga cerkve, reševanje je Božje delo.